»GOZD JE GLEDAL S SRCEM ČLOVEKA, KI RAZUME, DA NARAVA NI LE PROSTOR, AMPAK JE DOM IN UČITELJ! NI LE GOVORIL O NARAVI, AMPAK JO JE POSLUŠAL IN S TEM UČIL TUDI NAS!«

»Spoštovana gospa Ana Ašič, vaše pisanje o velikih zvereh in drugih vrstah prostoživečih divjih živali je celovito in strokovno, takšno, kakršnega v širši slovenski javnosti še ni bilo. To je ta trenutek velika priložnost, spodbuda in budnica za vse odgovorne in za vse, ki se zavedamo prepleta, soodvisnosti in pomena ekoloških sistemov za trajnost življenja. Samo čestitam vam lahko za tako profesionalen, visoko etičen in utemeljen odziv na dogajanje zaradi odstrela medvedov in velikih zveri! Bi pa k temu in ob tem dodal še nekaj misli…« S temi besedami se je mag. Janez Černač obrnil na naš spletni portal v začetku maja 2019, komaj tri tedne po naših prvih javno objavljenih zgodbah o »naravi in družbi«. Seveda smo njegovih 30 tez in poziv k varovanju in ohranjanju narave objavili. To je bil začetek našega lepega sodelovanja, saj smo zmeraj radi prisluhnili in objavili zapise, s katerimi je mag. Janez Černač trkal na zavest vseh o nujnosti senzibilnega in odgovornega odnosa do narave. Posebej odmevno in spet izjemno aktualno je bilo njegovo razmišljanje v naši večtedenski spletni debati kritične strokovne javnosti o loviščih s posebnim namenom februarja 2021, kjer je jasno zagovarjal stališče, da je treba »lovišča s posebnim namenom preimenovati v naravovarstvena območja Kočevsko-Kolpa, Snežnik, Pohorje, Karavanke, Mura«. Danes, 16. aprila 2026 dopoldne nam je mag. Robert Tomazin, prav tako gozdar, lovec in veliki zagovornik narave s Kočevske ter dolgoletni prijatelj mag. Janeza Černača, sporočil žalostno vest, da je zavzeti naravovarstvenik, lovec, diplomirani inženir gozdarstva, nekdanji direktor Gozdnega gospodarstva Kočevje in nekdanji urednik revije Lovec, minulo noč preminil v 89. letu starosti. Janez Černač je bil rojen 16. avgusta 1937 v Gorenji vasi pri Mirni. Leta 1963 je diplomiral na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 tudi magistriral. Preden je leta 1988 prevzel vodenje GG Kočevje, je bil skoraj deset let, od 1979 do 1988, republiški lovski in ribiški inšpektor. Janez Černač je bil avtor in utemeljitelj Etičnega kodeksa slovenskih lovcev ter izvedenec Mednarodnega sveta za lovstvo in ohranitev divjadi (CIC), ene najbolj vplivnih in uglednih mednarodnih lovskih organizacij na svetu. Kot gozdar pa je vztrajno in uspešno uveljavljal sonaravno gospodarjenje z gozdovi ter se neumorno zavzemal za gozdarstvo kot kulturno in etično stroko. Na Kočevskem, kjer je preživel večino svojega življenja, je neumorno deloval za ohranjanje vseh njenih dragocenih naravnih in prostorskih vrednot, ji posvečal strokovne članke, knjižne prispevke in tudi monografijo Kočevska, obenem pa je neutrudno upodabljal njeno naravno in še posebej medvedje bogastvo Kočevske s svojim slikarskim ustvarjanjem in delovanjem, ki je bogatilo in ustvarjalno osmišljalo njegovo življenje zadnja desetletja. V spomin in poklon delu mag. Janeza Černača in njegovim vztrajnim prizadevanjem za varovanje in ohranjanje narave na Slovenskem v nadaljevanju ponovno predstavljamo njegove prve misli, ki smo jih 12. maja 2019 predstavili na našem kritičnem spletnem portalu; in ki so zdaj, sedem let kasneje morda aktualnejše kot kdaj koli doslej; njegovo delo in zavezanost naravi pa vizionarsko navdihujoča, kar je ob današnji žalostni vesti s Kočevskega najbolj lepo in strnjeno povedal mag. Robert Tomazin: »Mag. Janez Černač je znal gledati gozd ne le z očmi gozdarja, temveč s srcem človeka, ki razume, da narava ni le prostor, temveč je dom in učitelj. Kočevsko je nosil v sebi in ga nesebično delil z drugimi – s sliko, besedo in tihim zgledom. Bil je človek, ki ni le govoril o naravi, ampak jo je poslušal in v tem poslušanju učil tudi nas. Z njegovim odhodom Kočevska ni izgubila le ambasadorja, temveč glas, ki je znal povezovati ljudi, prostor in čas. Njegova ljubezen do gozdov pa ostaja – v poteh, ki jih je prehodil, in v mislih, ki jih je zapustil.« In to je res tisto, kar je v tem trenutku treba najbolj povedati o mag. Janezu Černaču, o njegovi predanosti in o vsem, za kar se je tako srčno zavzemal. In za kar smo mu lahko le iz srca hvaležni.

Foto: Janez Papež

In Memoriam / Uvod: Ana Ašič

Piše: Mag. Janez Černač

Fotografije: Janez Papež, Tomi Lombar/Delo

Naslovna fotografija: Tomi Lombar/Delo

16. april 2026 // 12. maj 2019

Nekaj več kot trideset tez mojega razmišljanja vam pošiljam kot razmislek in spodbudo ter poziv strokovni, naravovarstveni pa tudi najširši javnosti za nov odnos do narave, saj smo vsi odgovorni za njeno ohranjanje ter za njeno trajnostno rabo in za trajnost življenja samega. Za nas in za vse bodoče rodove. Zelo vam bom hvaležen, če moje teze objavite na vaši cenjeni spletni strani in pomagate spodbuditi javno debato o njih.

Ob tem bi rad poudaril, da kot upokojeni gozdar, nekdanji lovec in tudi urednik revije Lovec ter član založniškega sveta pri Lovski zvezi Slovenije, vidim še posebej pomembno vlogo, ki jo je Lovska zveza Slovenije v preteklosti že imela v slovenskem naravovarstvu in bi jo po mojem mnenju spet morala uveljaviti. Zmaga naravovarstva zato ne more biti poraz za lovce, ampak kvečjemu dodatna potrditev Lovske zveze Slovenije v njeni najpomembnejši vlogi ene največjih slovenskih nevladnih organizacij, ki ima uradno priznani status organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju narave! V tem smislu nastop organizacije Alpe Adria Green za prepoved odstrela medvedov in volkov ni poraz Lovske zveze Slovenije, pač pa zmaga zagovornikov varstva narave, s tem pa tudi načel in določb Etičnega kodeksa slovenskih lovcev!

Kot že rečeno, v nadaljevanju prilagam poziv slovenski javnosti, v katerem o vsem tem tudi podrobneje spregovorim. Vnaprej se vam zahvaljujem, če boste besedilo objavili. Z najboljšimi željami za nadaljnje delo, vam in vaši ekipi še enkrat izrekam vse priznanje ter vas lepo pozdravljam!

Spoštovana strokovna, zainteresirana in kar najširša slovenska javnost!

V zadnjih desetletjih so se razmere v svetu močno spremenile zaradi klimatskih sprememb, naraščanja prebivalstva, zaradi vojn in nerazumne rabe naravnih virov. Oblasti ne upoštevajo omejenosti naravnih virov in ne spoštujejo načela trajnostne rabe zaradi interesov, ki zahtevajo dobiček za vsako ceno pri izkoriščanju narave in ljudi. Na svetu živi v hudi revščini že milijarda otrok, zato umre vsake tri sekunde en otrok. Milijarda in pol ljudi nima dostopa do pitne vode. Na svetu živi že tri milijarde ljudi, ki imajo za življenje samo nekaj več kot dva dolarja na dan. Za življenje sedanjih sedem in pol milijarde ljudi, bi porabili toliko naravnih virov, kot bi jih dajalo pet planetov, če bi vsi trošili toliko, kot v razvitem svetu.
Zavedati se moramo, da je vsako življenje prepleteno in odvisno od vseh številnih osebkov v rastlinskih in živalskih združbah, ki se združujejo v ekološke sisteme in se spreminjajo v prostoru in času. Vse se spreminja, samo zakoni narave so večni. Pred vsem svetom in pred nami so nujne spremembe, da bi lahko človeštvo preživelo v tretjem tisočletju.
V okviru OZN imajo pripravljen program Millenium – Projekt za prihodnost, s katerim iščejo poti za oblikovanje novega sistema in izhod iz velikih težav v svetu, saj se bo sedanji sistem slej ko prej zrušil. V tej viziji novega ekonomskega sistema je prvo vodilo etika kot glavni element v vseh odnosih in ekonomskih spremembah.
Slovensko lovstvo je po drugi svetovni vojni sledilo ekoloških spoznanjem, kar nas je uvrstilo v sam vrh evropskega lovstva, s tem pa tudi v svetovnem merilu. Naše lovske organizacije, z vsemi lovskimi družinami in vsemi gojitvenimi lovišči, so bile prve na svetu, ki so sprejele in uveljavile etične norme v Etičnem kodeksu slovenskih lovcev.
Ni dovolj samo sprejemati in razglašati zakone in etične norme, pač pa jih moramo spoštovati in uresničevati. Ogrožen je Pariški sporazum o podnebnih spremembah z vsemi grozečimi posledicami za naravo, okolje in ljudi. Podnebne spremembe že povzročajo ujme, več vročinskih valov, suš in poplav ter orkanske viharje. V Sloveniji se temperature zvišujejo še hitreje od svetovnega povprečja, saj se je pri nas spodnja plast ozračja segrela v zadnjih petdesetih letih za dve stopinji, v Evropi pa za eno stopinjo.
Slovenija ima v svetovnem merilu izjemno bogato in pestro naravo predvsem zaradi geostrateškega položaja, saj leži na stičišču panonskega, alpskega, dinarskega in mediteranskega sveta. V naši državi, s komaj 0, 004 odstotka površine planeta, živi več kot en odstotek vseh znanih živih bitij na našem planetu. Bogastvo biodiverzitete se kaže v tem, da je bilo že pred leti pri nas določenih več kot petindvajset tisoč vrst živečih bitij, med katerimi je vsaj devetnajst tisoč živalskih vrst. Endemičnih vrst je vsaj osemsto petdeset, od tega jih več kot tristo živi v našem kraškem podzemlju. Tako bogata naravna dediščina obvezuje nas in vse bodoče rodove, da jo varujemo in ohranjamo. Vsaka zmaga pri ropanju narave, je poraz za današnje in naslednje rodove.
Gozdovi pokrivajo 60 odstotkov Slovenije. Na Kočevskem je kar 80 odstotkov gozdov, kjer je bilo že od leta 1892 izločenih sedem pragozdov. Pragozd Krokar je celo na seznamu svetovne dediščine Unesco. Gospodarjenje z gozdovi mora zagotavljati trajno ali vzdržno rabo, načelo rastišča in okolju primerno rabo, kulturno in socialno funkcijo, biotsko pestrost, oskrbo z lesom, ohranjanje zemlje za pridelavo hrane; vzdržuje klimo in izvirno pitno vodo ter blaži vremenske skrajnosti. Gozdni ekološki sistemi nudijo življenjske pogoje za večino prostoživečih divjih živali, od mravlje do medveda.
Kočevski in notranjski jelovo bukovi gozdovi se preko doline reke Čabranke in Kolpe navezujejo v Gorski Kotar, od tam po Dinaridih do Bosne. To veliko območje z redko poselitvijo je v svetovnem merilu prava genska zakladnica. Zaradi takih pogojev so se na tem območju skozi vso zgodovino ohranile tudi velike zveri medved, volk in ris.
Po denacionalizaciji je samo še 20 odstotkov državnih gozdov, 80 odstotkov gozdov ima v lasti kar 460. 000 zasebnih lastnikov, ki predstavljajo z družinskim člani pretežni del volivcev. Večina ni kmetov in živijo v mestih, tudi v tujini. Vatikan je največji lastnik gozdov, tudi avstrijski grofje Attemsi so dobili leta 2012 kar 2. 100 hektarjev gozdov. Lastniki gozdov so zelo dobro organizirani v svojem sindikatu in v Kmetijsko gozdarski zbornici. Zato imajo odločilen vpliv na politične odločitve pri režimih varstva narave v gozdovih, pri javnih funkcijah gozdov ter pri odstrelu velikih zveri in divjadi.
Hrvaška je nad avtocesto skozi Gorski Kotar zgradila kar enajst zelenih mostov, ki omogočajo varen prehod preko avtoceste velikim zverem, divjadi in drugim prostoživečim divjim živalim zaradi dnevnih ter sezonskih migracij in zaradi selitvenih poti. S tem je tudi omogočena trajna biotska pestrost.

Foto: Janez Papež

Preko našega avto cestnega križa, preko železnic in drugih prometnic ni zelenih mostov še niti v projektih. Našo majhno državo z dragoceno naravno dediščino smo razrezali in razkosali na majhne in zaprte prostore s prometnicami, ki preprečujejo divjim živalim prehode, kar siromaši gensko pestrost predvsem divjadi in velikim zverem, ki potrebujejo velik življenjski prostor. Samo v obdobju od leta 2011 do leta 2015 je promet pokončal 26. 498 kosov srnjadi, 706 jelenjadi 499 divjih prašičev, 47 gamsov, 36 damjakov, 17 muflonov, 4. 517 lisic, 2. 238 jazbecev, 2.638 poljskih zajcev, 1. 970 kun belic, 169 kun zlatic, 64 vider, 42 medvedov, 26 divjih mačk, 6 volkov, 8 šakalov in enega risa. O malih živalih, ki so žrtve prometa ob rednih in sezonskih selitvenih poteh ni podatkov.
Odstrel divjadi v letu 2017: srnjadi 34. 156, fazanov 16. 376, lisice 13. 454, divji prašiči 12. 238, jelenjadi 7. 425, race mlakarice 2. 402, gamsi 2. 331, druge dlakaste divjadi 2. 116, poljske jerebice 1. 972, zajci 1. 728, kune 1. 095, medvedi 97, pižmovke 23.
O velikosti življenjskega prostora medvedov nam veliko povesta primera medvedov, ki so ju opremili z ovratnico in spremljali njuno gibanje na območju, ki povezuje dinarsko populacijo medvedov z Alpami. Eden je večkrat je prečkal avtocesto med Koprom in Ljubljano tako, da je našel prehod pod njo. Drugi medved, ki so ga raziskovali, je poginil po trku ob tej avtocesti. Večkrat se je povzpel višje od 2. 100 metrov nadmorske višine, v 17 mesecih je prehodil dobrih 2. 750 kilometrov in nabral za 361. 000 metrov višinske razlike. Petkrat je preplaval jezero Cavazzo in blizu Mosta na Soči preživel trk z vlakom.
Etični kodeks slovenskih lovcev je sprejel Občni zbor Lovske zveze Slovenije leta 1998. Lahko ugotovimo, da so takrat sprejete družbene norme in pravila obnašanja lovcev v sedanjih razmerah samo še bolj aktualne. Vendar se je v zadnjem desetletju izkazalo, da etične norme lovske organizacije niso niti poskušale uveljavljati ob vseh političnih in spornih odločitvah pristojnega ministrstva in državne uprave, ki ne dopuščajo strokovnih in etičnih ugovorov. To bi bilo še posebno potrebno ob nerazumnih redukcijskih odstrelih velikih zveri in parkljaste divjadi. Še posebno sporen je odnos do medvedov in volkov, saj ti zaradi visokih odstrelov rastlinojede divjadi, nimajo več pogojev za prehrano z divjadjo. Zato si iščejo hrano pri slabo varovani drobnici in drugih domačih živalih. Medvedke z mladiči iščejo hrano na divjih odlagališčih smeti in odpadkov hrane ob naseljih in kmetijah, zato pogosto odstrelijo medvedke z mladiči po posebnih odločbah, ker naj bi ogrožale ljudi.
Po marčni revoluciji 1848 ni bilo v naši zgodovini nikoli tako radikalnih odstrelov divjadi, kot je to v zadnjem času, ko se oblast in »stroka« voljno uklanjata zahtevam posameznih interesnih skupin in njihovim organizacijam po vedno večjem odstrelu parkljaste divjadi in velikih zveri.
Od fevdalnih časov in do bolezni norih krav BSA so lovci dodatno krmili medvede v najbolj odmaknjenih gozdovih s kadavri poginule divjadi in s klavničnimi ostanki. Bolezen BSA je bila odpravljena, prepoved krmljenja je pa ostala. Oblast je zavajala javnost, da je neka evropska direktiva, ki prepoveduje mrhovišča. S preverjanjem smo dokazali, da to ni res. Drugi dokaz je ta, da je vse meso v prodaji za prehrano ljudi kontrolirano, zakaj potem ne bi smeli ostanke istih živali ponuditi lačnim medvedom in medvedkam z mladiči?
Na Kočevskem in Notranjskem je določeno osrednje območje za varstvo velikih zveri, toda ista oblast pospešuje v teh območjih tudi vzrejo drobnice brez obveznega varstva domačih živali s pastirji, ograjami in psi čuvaji! Skozi vso zgodovino reje drobnice so po Evropi in Aziji vzredili posebne pasme psov za varovanje, kot so bili kraški, bernski, belgijski ovčarji, šar planinci in tornjaki. Pogosto so črede čuvali tudi oboroženi pastirji. Sedaj so znani primeri, da kmetje ne zavarujejo črede zato, ker dobijo več odškodnine za od zveri pomorjene živali, kot če jih prodajo na trgu za meso.
Pristojna oblast pri nas še vedno odloča odstrel medvedov in volkov kar v kvoti od ocenjene številčnosti medvedov in volkov, v večini tudi za komercialni lov. Direktiva EU določa, da je tak lov velikih zveri nezakonit. Medved je zavarovan tudi z Washingtonsko konvencijo ( CITES ) in z Bernsko konvencijo. Obe konvenciji je Slovenija ratificirala že leta 1999. Na podlagi tega se je nevladna organizacija Alpe Adria Green pritožila na Upravno sodišče RS, ki je zaustavilo postopke za odstrel medvedov in volkov v lovni dobi 2018 / 2019.
Kmetijske organizacije in društva zasebnih lastnikov gozdov hočejo uveljaviti v svojih gozdovih tudi pravico do lova, do gob in gozdnih sadežev, vodnih izvirov. Ob grožnjah klimatskih sprememb so še toliko bolj pomembne javne funkcije gozdov, ki so od vseh državljanov, zaradi zračnih in vodnih tokov na planetu pa so celo od vseh zemljanov. Strokovna javnost naj bi to vedela, vendar se politiki odločajo samo za dolžino mandata, zato ustrežejo večini volivcev, čeprav je to tudi v škodo trajnostnega razvoja in na škodo našega zdravja in kvalitete življenja.
Močno so se spremenile tudi razmere na področju kmetijstva in zemljišč za pridelavo hrane zaradi zahtevanih maksimalnih donosov, kar se doseže tudi s prekomerno porabo pesticidov, herbicidov ter s polivanjem gnojevke z vsemi primesmi iz farmske vzreje prašičev in govedi. Zaradi subvencij po površinah zemljišč, kmetje uničujejo grmišča in sekajo drevje ob potokih in robovih, ki so varovalne površine proti vetrovom in eroziji. S tem so uničeni tudi habitati za koristne živali, ptice in poljsko divjad.

Foto: Janez Papež

Človeštvo s svojimi dejavnostmi že povzroča največje izumiranje vrst na planetu po katastrofi zaradi kometa, kar se je zgodilo pred več kot 60 milijoni let. Raziskave dokazujejo, da smo samo v zadnjega pol stoletja za vedno uničili 60 odstotkov prosto živečih vrst živali. Študije kažejo, da so se populacije žuželk v nekaterih evropskih državah v četrt stoletja zmanjšale za več kot 75 odstotkov, več kot 80 odstotkov divjih rastlin pa je odvisna od opraševalcev. Žuželke so tudi osnovna hrana za 60 odstotkov vseh ptic. Posledice tega so že zajele vse dežele in vsa bitja na planetu, za to nosimo tudi mi svoj delež krivde pri uničevanju narave in zdravja ljudi.
Slovenija ima izjemno bogato zgodovino čebelarstva z delavno kranjsko sivko, zato imajo naši čebelarji sedaj 1. 400 panjev čebel. Kmetje porabijo na leto pa več kot tisoč ton pesticidov, ki se zalezejo tudi v žito in kruh. Pogosto so zato tudi masovni pogini čebel ter vseh drugih opraševalcev in drobnih bitij, od hroščev do ptic in poljske divjadi. Pri pridelavi hrane pri nas porabimo tudi 136. 000 ton umetnih gnojil. O količini polite gnojevke z vsemi primesmi pa ni podatkov, vendar se vse to spira v talnico in pitno vodo, ki polni potoke in reke, kjer uničuje vodni živelj. Pri vzreji živine porabijo pri nas 4 tone antibiotikov, ki jih po prehranski verigi dobimo na krožnike, in to od zibke do groba, zato antibiotiki tudi nimajo več pravega učinka pri zdravljenju ljudi.
Že pred tremi desetletji so bila vsa gojitvena lovišča, ki so jih kasneje preimenovali v lovišča posebnega namena, določena za potencialna zavarovana območja v rangu regijskih parkov, ki bi imela pred lovom prednostne naloge na področju izobraževanja, raziskovalnega dela ter dela z javnostmi na področju varstva in ohranjanja narave ter trajnostnega razvoja. V državnih prostorskih dokumentih je bilo na primer že določeno, da se območja gojitvenih lovišč Medved Kočevje, Snežnik Kočevska Reka in lovišče Žitna gora zaokroži v regijski park Kočevsko – Kolpa. Projekt je bil v celoti pripravljen že leta 1995, vendar še vedno ni realiziran. Lovišča posebnega namena so prikrito celo že v zakupu posameznikov, tudi tujcev.
Slovenska lovska organizacija je bila ustanovljena leta 1907, njen prvi predsednik je bil ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je bil takrat med najbolj uglednimi osebnostmi. Po drugi svetovni vojni je bil odpravljen zakupni sistem, lovišča so bila dodeljena brezplačno lovskim družinam, ki so bila organizirane kot društva. Lovska zveza Slovenije ima sedaj status naravovarstvene nevladne organizacije. Združuje 20. 000 članov v lovskih družinah, kjer opravijo približno milijon ur prostovoljnega dela pri varstvu divjadi, nadzoru lovišča in pri drugih obveznostih v loviščih. Organizacija ima veljaven Etični kodeks slovenskih lovcev in Odbor etičnega kodeksa. Zato ima Lovska zveza Slovenije vse pogoje, da postane tudi pomembna nevladna organizacija na področju varstva in ohranjanja narave.
Ob osamosvojitvi Slovenije in ob denacionalizaciji so lastniki gozdov in zemljišč ter premožnejši lovci zahtevali tudi pravico do lova in vrnitev sistema zakupnih lovišč, vendar so se temu odločno in uspešno uprle vse lovske organizacije, zato takrat do takih sprememb ni prišlo.
Sedaj so lastniki gozdov in njihove organizacije napovedale ponovno zahteve po zasebnih loviščih, zato je vodstvo Lovske zveze Slovenije ponovno pred veliko preizkušnjo. Svoj status naravovarstvene organizacije lahko v sedanjih političnih razmerah ohrani le s podporo strokovne in zainteresirane javnosti ter s sprejeto strategijo. Zato smo predlagali ustanovitev Strateškega sveta pri Lovski zvezi Slovenije, kar je podprlo in podpisalo več kot štirideset uglednih strokovnjakov in uglednih osebnosti zelo različnih strok in dejavnosti.
Nastop organizacije Alpe Adria Green za prepoved odstrela medvedov in volkov ni poraz Lovske zveze Slovenije, pač pa zmaga zagovornikov varstva narave, s tem pa tudi načel in določb Etičnega kodeksa slovenskih lovcev!
Lovske organizacije se lahko iztrgajo iz objema in pritiskov zasebnih interesov lastnikov gozdov in kmetijskih zemljišč ter drugih interesnih skupin, ki zahtevajo vedno večji odstrel divjadi in zavarovanih vrst velikih zveri, le tako, da sodelujejo z organizacijo Alpe Adria Green in drugimi, ki odločno zastopajo načela trajnostne rabe narave in se ne uklonijo politiki, ki si nabira politične točke z zastopanjem tistih interesnih skupin v družbi, od katerih ima ta ista politika potem posredne ali neposredne koristi.
Na podlagi teh ugotovitev predlagamo, da postane slovensko lovstvo vodilna nevladna organizacija pri aktivnem varstva narave, katere sestavni in neločljivi del je divjad in druge prosto živeče živali. Trajnostni odnos do narave je osnovni pogoj za zdravje in življenje ljudi in vseh bodočih generacij.
Verjetno bomo vse manj lovci in vedno bolj naravovarstveniki. Če tukaj zgrešimo, bomo pa res ustrelili mimo. ( Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta )
Trije temeljni viri preživetja so ogroženi: če bomo nadaljevali tako agrokemijo, bomo v 50 letih uničili ves humus, ki je poleg morja glavno skladišče ogljikovega dioksida. Ogroženi so viri voda in biotska raznovrstnost. Kolikor več je bomo uničili, toliko manj je bodo imeli otroci. ( Anton Komat, neodvisni raziskovalec )
Druga smer, ki sploh ni neverjetna, je barbarizacija sveta, v katerem bi bogati živeli v trdnjavah, za zidovi in ograjami, zunaj pa bi vladal boj za osnovne vire, še posebno za vodo. ( Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj )

Zaradi vsega zgoraj povedanega, vas vse pozivam, da si z novim zagonom in z vsemi močmi prizadevamo za nov odnos do narave, njeno ohranjanje in varovanje, saj smo vsi odgovorni za trajnost življenja!

Mag. Janez Černač, dipl. inž. gozdarstva, Kočevje, maja 2019

Janez Černač 16. avgust 1937 – 16. april 2026 // Foto: Tomi Lombar/Delo

Več: ZMAGA NARAVOVARSTVA NI PORAZ ZA LOVCE!, https://anaasicsic.com/2019/05/12/zmaga-naravovarstva-ni-poraz-za-lovce/

Več: VSI SMO ODGOVORNI ZA TRAJNOST ŽIVLJENJA!, https://anaasicsic.com/2019/05/12/vsi-smo-odgovorni-za-trajnost-zivljenja/

Več: ETIKA, LOVSTVO IN AKTIVNO VARSTVO NARAVE, https://anaasicsic.com/2019/07/10/etika-lovstvo-in-aktivno-varstvo-narave/

Več: NEKAJ VPRAŠANJ IN RAZGLEDOV Z VISOKE PREŽE, https://anaasicsic.com/2020/04/28/nekaj-vprasanj-in-razgledov-z-visoke-preze/

Več: LOVIŠČA S POSEBNIM NAMENOM JE TREBA PREIMENOVATI V NARAVOVARSTVENA OBMOČJA KOČEVSKO – KOLPA, SNEŽNIK, POHORJE, KARAVANKE, MURA!, https://anaasicsic.com/2021/02/20/lovisca-s-posebnim-namenom-je-treba-preimenovati-v-naravovarstvena-obmocja-kocevsko-kolpa-sneznik-pohorje-karavanke-mura/

Foto: Janez Papež

Po novici je zgodba. Za njo smo mi.

NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.

Od narave. Do umetnosti.

ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.

ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.

https://anaasicsic.com

Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com

asicanasic@gmail.com

Odgovorna urednica

Ana Ašič

Majhen portal. Za velike zgodbe.

Foto: Ana Ašič

Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za izvirno, angažirano, kritično, pristno, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom

Izdajatelj

HIŠA ZVEZD

Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

Svetimo v temi!