Slovensko lovstvo mora postati vodilna nevladna organizacija pri aktivnem varstvu narave, katere sestavni in neločljivi del je divjad in vse druge prosto živeče divje živali, pri tem pa mora brezpogojno spoštovati Etični kodeks slovenskih lovcev, ki je bil ob sprejetju leta 1998 zgled vsemu svetu, pravijo ekologi, ribiči, veterinarji, gozdarji, zdravniki, novinarji, umetniki, naravoslovni fotografi, ekonomisti, pravniki, pedagogi, gospodarstveniki, lovci; skoraj petdeset uglednih Slovencev, ki javno pozivajo k ustanovitvi Strateškega sveta za trajnost narave pri Lovski zvezi Slovenije.

Foto: Marjan Artnak

Tekst: Janez Černač in 45 podpisnikov
Foto: Janez Papež, Marjan Artnak, Vlado Jehart

10. julij 2019

Slovenija ima v svetovnem merilu izjemno bogato in pestro naravo predvsem zato, ker imamo tak geostrateški položaj, saj leži na stičišču panonskega, alpskega, dinarskega in mediteranskega sveta. V naši državi s komaj 0, 004 odstotka površine planeta živi več kot en odstotek vseh znanih živih bitij na našem planetu. Bogastvo biodiverzitete se kaže v tem, da je bilo že pred leti pri nas določenih več kot petindvajset tisoč vrst živečih bitij, med katerimi je vsaj devetnajst tisoč živalskih vrst. Endemičnih vrst je vsaj osemsto petdeset, od tega jih več kot tristo živi v našem kraškem podzemlju. Tako bogata naravna dediščina obvezuje nas in še vse bodoče rodove, da jo varujemo in ohranjamo. Vsaka zmaga pri ropanju naše narave je poraz za naslednje rodove. Zato smo vsi odgovorni za trajnost življenja!

Slovensko lovstvo in aktivno varstvo narave

Etični kodeks slovenskih lovcev je sprejel Občni zbor Lovske zveze Slovenije 13. junija leta 1998. Po petnajstih letih veljavnosti smo ugotovili, da tedaj sprejete družbene norme in pravila obnašanja slovenskih lovcev v Etičnem kodeksu še vedno ustrezajo. Pri tej presoji nam je bilo v dobro oporo knjižno delo Svetovni etos, ki ga je spisal Hans Kung, ustanovitelj in predsednik ustanove Svetovni etos (Janez Černač: Naš etični kodeks in Svetovni etos, Lovec, št. 2 / 2014). Po dvajsetih letih veljavnosti Etičnega kodeksa slovenskih lovcev lahko ugotovimo, da v spremenjenih družbenih in političnih razmerah, v svetu in pri nas, še bolj potrebujemo sprejete etične norme, ki so nam vodilo ter v oporo za pravilne odločitve pri odnosih in ravnanje vseh lovskih organizacij ter vseh lovcev do:

– narave,

– divjadi in drugih živali,

– družbenega okolja,

– lovskih tovarišev

– in lovskih psov.

Vsaj v zadnjem desetletju se je izkazalo, da so naše etične norme sicer prave in s trajnejšo veljavo, vendar jih lovske organizacije niti niso poskušale uveljavljati ob vseh političnih odločitvah pristojnega ministrstva in državne uprave, ki ne dopuščajo niti strokovnih niti etičnih ugovorov.

Foto: Janez Papež

Sporen odstrel parkljaste divjadi in velikih zveri!

Vendar je ob tem potrebno poudariti, da so določbe etičnega kodeksa iznad zakonov in političnih odločitev, zato bi Odbor etičnega kodeksa slovenskih lovcev moral presojati sporne odločitve oblasti ob očitnih kršitvah etičnih norm. Lovske organizacije so ob spremenjenem zakonu o divjadi in lovstvu namreč izgubile prejšnje pristojnosti pri lovsko gospodarskem načrtovanju, kar je še posebno sporno pri sedanjem določanju odvzema parkljaste divjadi (odstrela) iz lovišč posebnega namena in iz lovišč lovskih družin v taki številčnosti, da so to že grobi redukcijski odstreli divjadi. Posebno sporen je odnos oblasti do velikih zveri, zlasti do medvedov in volkov, ker zaradi visokih odstrelov rastlinojede divjadi zveri nimajo več pogojev za prehrano z divjadjo, zato si hrano poiščejo pri slabo varovani drobnici in pri drugih domačih živalih. Po prepovedi mrhovišč iščejo hrano medvedi in medvedke z mladiči celo na smetiščih ter ob naseljih in kmetijah, kar je razlog za dodatni odstrel po posebnih odločbah.

Spoštujmo Etični kodeks slovenskih lovcev!

Zavedati se moramo, da je vsako življenje prepleteno in odvisno od vseh številnih osebkov v rastlinskih in živalskih združbah, ki se združujejo v ekološke sisteme in se spreminjajo v prostoru in času. Vse se spreminja, samo zakoni narave so večni. Pred vsem svetom in pred nami so nujne spremembe, da bo človeštvo preživelo v tretjem tisočletju. Ni dovolj samo sprejemati in razglašati zakone in etične norme, pač pa jih moramo spoštovati in uresničevati!

V letu 2017 smo slavili 110. letnico slovenskega lovstva in 70. obletnico lovskih družin. Slovenska lovska organizacija je bila ob ustanovitvi leta 1907 vodilna na področju varstva narave v takratnih deželah. Vodil jo je Ivan Hribar, ki je bil ljubljanski župan in med najuglednejšimi osebnostmi tistega časa. Slovensko lovstvo je bilo najuspešnejše pri aktivnem varstvu in gojitvi divjadi po drugi svetovni vojni, ker je bil odpravljen zakupni sistem, ustanovljene so bile lovske družine kot društva. Gojitvena lovišča so bila ustanovljena v naših najbolj bogatih in pestrih ter ohranjenih pokrajinah, ki so jih upravljali in vodili poklicni in usposobljeni strokovni delavci. Slovensko lovstvo je sledilo ekološkim spoznanjem, kar nas je uvrstilo v sam vrh evropskega lovstva, s tem pa tudi v svetovnem merilu. Naše lovske organizacije z vsemi lovskimi družinami in vsemi gojitvenimi lovišči so bile prve na svetu, ki so sprejele in uveljavile etične norme v Etičnem kodeksu slovenskih lovcev.

Foto: Marjan Artnak

Zlovešče spremembe?

Po vseh slovesnostih ob spoštljivih obletnicah in uspehih, kar smo slavili v letu 2017, so nad nami zlovešče napovedi o spremembah v politiki, kmetijstvu, gozdarstvu in s tem tudi v lovstvu, ki bodo samo še slabile vlogo lovskih organizacij pri varstvu divjadi in narave. Zaradi posledic pri uničevanja naravnih habitatov bodo težji pogoji za vse vrste divjadi in za vse prosto živeče divje živali, še posebno za poljsko divjad.

Nekdanja gojitvena lovišča so bila ustanovljena po drugi svetovni vojni kot vzorna lovišča s poklicnimi lovskimi čuvaji, ki so se postopno razvijala za potrebe raziskovalnega dela za področje divjadi in ekologije. Vodstva lovišč in poklicni lovski čuvaji so redno sodelovali pri terenskem delu z Gozdarskim inštitutom Slovenije in z Veterinarsko fakulteto v Ljubljani terVeterinarsko fakulteto v Zagrebu. Opravljene so bile pomembne raziskave o populacijah jelenjadi, srnjadi in velikih zveri. Gojitvena lovišča v Sloveniji so slovela v evropskem prostoru med bogatimi lovskimi gosti po strokovnem vodenju ter gostoljubju in odlični postrežbi v udobnih lovskih hišah, ki so bile locirane v izbranih krajih ter v bogati inohranjeni naravi. Dokaz vsega tega je tudi ponovna naselitev risov na Kočevskem.

Rednega in uglednega lovskega gosta iz Švice je še posebno očaral ogled pragozda v Rogu, da je po lovu direktorju lovišča in njegovemu pomočniku še ves prevzet ponudil, da bo plačal vse stroške ponovne naselitve risa, če se tako dogovorijo. Odločitev je bila sprejeta brez oklevanja.

Kdaj namesto gojitvenih lovišč zavarovana območja?

Že pred tremi desetletji so bila po sklepu vlade gojitvena lovišča določena za preoblikovanje v zavarovana območja v rangu regijskih parkov, ki bi imela pred lovom prednostne naloge na področju izobraževanja, raziskovalnega dela ter dela z javnostmi na področju varstva in ohranjanja narave ter trajnostnega razvoja. V državnih prostorskih dokumentih je bilo na primer že določeno, da se območje gojitvenih lovišč Medved Kočevje, Snežnik Kočevska Reka in Žitna gora zaokroži v regijski park Kočevsko – Kolpa. Projekt je bil v celoti pripravljen že leta 1995, vendar še vedno ni realiziran. Strokovne podlage so bile ponovno preverjene na podlagi direktive EU za območja Natura 2000, vendar oblast teh območij ni zavarovala.

Enako so končali tudi predlogi za bivša gojitvena lovišča v Karavankah, notranjskem Snežniku, Pohorju. Samo gojitveno lovišče Triglav Bled se je preoblikovalo v Triglavski narodni park. Gojitvena lovišča so kasneje sicer preimenovali v lovišča posebnega namena, vendar še vedno ne vemo odgovora na vprašanje, kakšni so ti posebni nameni. Niso potrebni nobeni posebni nameni, pač pa razumne odločitve za ta izjemno bogata naravna območja, ki jih je nujno preoblikovati v trajno zavarovana območja!

Foto: Vlado Jehart

Zaradi vedno večje razslojenosti v naši družbi, si bogati in vplivni ljudje želijo ponovno zakupni sistem v loviščih posebnega namena in tudi za lovišča lovskih družin. Nekatera lovišča posebnega namena so že dejansko zakupljena, druga so že na tej poti, In to očitno s tiho podporo oblasti, čeprav je vse to že dolgo na očeh javnosti.

Nujne nove rešitve!

Našo majhno državo z dragoceno naravno dediščino smo razrezali in razkosali na majhne in zaprte prostore z avtocestami in drugimi prometnicami, ki preprečujejo divjadi in drugim vrstam živali dnevne prehode po stečinah in po sezonskih ter selitvenih poteh, kar siromaši gensko pestrost predvsem divjadi in velikih zveri. V svetu so že dolgo znane in uveljavljene rešitve za proste prehode preko prometnic z zelenimi mostovi, vendar pri nas tega še ni niti v projektih, čeprav so registrirane izgube velike.

Samo v obdobju od leta 2011 do leta 2015 je promet pokončal 26.498 kosov srnjadi, 706 jelenjadi, 499 divjih prašičev, 47 gamsov, 36 damjakov, 17 muflonov, 4. 517 lisic, 2. 238 jazbecev, 2. 638 poljskih zajcev, 1. 970 kun belic, 169 kun zlatic, 64 vider, 42 medvedov, 26 divjih mačk, 6 volkov, 8 šakalov in enega risa. O malih živalih, ki so žrtve prometa ob rednih in sezonskih poteh, ni niti podatkov.

Strateški svet za trajnostni odnos do narave pri Lovski zvezi Slovenije!

Slovensko lovstvo mora postati vodilna nevladna organizacija pri aktivnem varstvu narave, katere sestavni in neločljiv del je divjad in vse druge prosto živeče divje živali. Trajnostni odnos do narave je osnovni pogoj za zdravje in življenje ljudi in še vseh bodočih generacij.

Zato podpiramo ustanovitev in delo Strateškega sveta za trajnostni odnos do narave pri Lovski zvezi Slovenije.

To je organizacija s 110 letno tradicijo, ki združuje 20. 000 članov različnih poklicev in vseh stopenj izobrazbe ter ima status naravovarstvene organizacije. Lovišča lovskih družin in lovišč posebnega namena pokrivajo ves naravni prostor v naši državi. Člani opravijo letno približno milijon ur prostovoljnega in neplačanega dela, zato ima ta organizacija potenciale tudi za redni nadzor vseh procesov in dogodkov v naravnem prostoru.

Foto: Janez Papež

Predloge so podprli strokovnjaki in ugledni ljudje z različnih področij: ekologi, ribiči, veterinarji, gozdarji, zdravniki, novinarji, umetniki, naravoslovni fotografi, ekonomisti, pravniki, pedagogi, gospodarstveniki, lovci.

Sveta ne bodo uničili tisti, ki počno zlo, temveč tisti, ki jih gledajo, ne da bi ukrepali.

(Albert Einstein )

Za delovno skupino: Janez Černač

Predloge so do sedaj po časovnem zaporedju podprli:

Mihael Marenče, dr. Marjan Toš, prof. dr. Marijan Kotar, Matjaž Cizel, Franc Trebušak, Miloš Šonc, Ana Horvat, Tomaž Arko, Zlata Arko, Ivan Sovinšek, Marjan Artnak, Peter Krašovec, Bernard Pungerčič, dr. Božidar Voljč, Janez Papež, Srečko Križanec, Franci Šali, Alenka Pahulje, Igor Holy, dr. Mitja Zupančič, Katica Jakovac, dr. Janez Gabrijelčič, Marjeta Šoštarič, mag. Emilijan Trafela, Sely De Brea Šubic, dr. Božidar Flajšman, Dušan Strah, France Ilc, Brane Žunič, Vlado Jehart, prof. dr. Mihael J. Toman, Branko Galjot, Leon Behin, mag. Edvard Osrajnik, dr. Jožef Ocvirk, Bojan Avbar, mag. Andreja Škrabec, Željko Štahan, Peter Rajniš, Danilo Muršec, Filip Gartner, Edvard Krašna, Franc Černigoj, mag. Janez Černač