Ko je v teh dneh dr. Miha Krofel, biolog in lovec, slovenski in mednarodni javnosti dobro znan raziskovalec in poznavalec velikih zveri, javno spregovoril o etični in strokovni nesprejemljivosti aktualnega slovenskega zakona o interventnem odstrelu medvedov in volkov, je v pravem trenutku z nekaj pravimi besedami na pravem mestu razkril prelomno dilemo, pred katero sicer že kar nekaj časa v gosti megli različnih interesov in v razkroju slovenske politične kulture, etosa in siceršnje omike stoji in si zatiska oči ne le slovenska lovska organizacija temveč tudi kar vsa slovenska družba! Biti ali ne biti pošten in etičen? To je zdaj vprašanje!
Foto: Marjan Artnak
Tekst: Ana Ašič
Foto: Janez Papež, Marjan Artnak
8. julij 2019
»Spoštovani lovski tovariši, pred vami ter pred našo skupno in edino Naravo prisegam, da sprejemam načela in določbe Etičnega kodeksa slovenskih lovcev, po katerih se bom ravnal v svojem življenju in dokler bom imel čast biti lovec,« so besede, ki jih z roko na srcu izreče prav vsak slovenski lovec, ko z zaprisego vstopi v svet slovenskega lovstva.
Etični kodeks slovenskih lovcev je bil sprejet 13. junija 1998 v Novem mestu na občnem zboru Lovske zveze Slovenije, ki jo je tedaj vodil predsednik Jože Strle.
Foto: Janez Papež
»Lovec ne sme podpirati ali se povezovati z osebami ali postopki dvomljivega slovesa, nedovoljenimi postopki in v nasprotju z etičnimi standardi ali zakonodajo, ki lahko ogrozijo naravo, divjad, gensko pestrost, ekološko ravnovesje ali so predmet drugih interesov, ki niso plemeniti in niso v skladu s stroko. (Podčrt. A.A.) Prepovedano je uporabljati postopke, ki kakorkoli užalijo ali odvzamejo čast ali strokovni sloves lovcu, vključno s pritiski politične, socialne, ekonomske ali administrativne narave. V vsakem primeru mora lovec sam presoditi odnos med njegovim delovanjem in možnimi posledicami na naravo, divjad in lovstvo,« je jasno povedano v dvaindvajsetem členu njihovega etičnega kodeksa; prav tako pa v istem členu tudi to, da je »lovstvo dolžno samo sebe nadzorovati,« in predvsem: »Lovci morajo braniti čast, ponos in plemenito lovsko tradicijo, zato morajo brez oklevanja sami razkriti nezakonitosti ali neetično obnašanje svojih stanovskih tovarišev, in tudi drugih, če se zadeve nanašajo na divjad, varstvo narave in lovstvo.«
Kaj bodo torej presodili slovenski lovci? Za kaj se bodo odločili? Koliko se jih je nemudoma po vstopu interventnega zakona v veljavo prejšnji ponedeljek zapodilo za medvedom in volkovi? Koliko jih zgroženo zmajuje z glavo? Koliko jih je, ki kar ne morejo verjeti, da se slovenskim lovcem res dogaja to, kar se!?
Foto: Janez Papež
Streljanje mladičev in staršev vsepovprek, uporaba doslej zakonsko nedovoljenih in etično nesprejemljivih prijemov, reflektorjev, infra rdečih daljnogledov, je preveč celo za marsikaterega najbolj trdnega in plenu predanega lovca.
»V Sloveniji imamo dolgo tradicijo lovske etike, eno glavnih načel je, da se ne strelja živali, ki še skrbijo za mladiče. S tem zakonom se vračamo 40 let v preteklost glede upravljanja zveri,« je med drugim jasno povedal dr. Miha Krofel. Biolog in lovec, slovenski in mednarodni javnosti dobro znan raziskovalec in poznavalec velikih zveri, je v pravem trenutku z nekaj pravimi besedami na pravem mestu razkril prelomno dilemo, pred katero sicer že kar nekaj časa v gosti megli različnih interesov in v razkroju slovenske politične kulture, etosa in siceršnje omike stoji, se bolj ali manj nelagodno prestopa, menca na mestu in si zatiska oči ne le slovenska lovska organizacija temveč kar vsa slovenska družba, ki ob tem za svoje sladostrastno predajanje vse pogostejšim in že povsem samoumevnim ter vse bolj razuzdanim in izrojenim zlorabam, vsak dan išče in najde milijon novih izgovorov! Biti ali ne biti etičen? Biti pošten? Iskren? Poslušati svojo vest? Slišati srce, na katerem je bila položena roka med prisego? Bo res streljala? Se bo res dotaknila te krvi? Kljub tolikim ugovorom? Pomislekom? Razumnim in etičnim razlogom? Ali pa bo delovala v resnici? In z njo? Tukaj in zmeraj? To je zdaj vprašanje! Prvo, najpomembnejše in edino, vselej in povsod, še zlasti pa, ko gre za dokončno odločitev o življenju in smrti!
Foto: Janez Papež
»Lovec odkloni sodelovanje na lovu ter pri vseh drugih dejavnostih, če po svoji vesti oceni, da niso upoštevana in spoštovana etična načela ali zakonska določila. V težkih trenutkih sta potrebni njegova prisebnost duha ter osebna razumna presoja,« pravi dvanajsti člen. »Pri spornih zadevah lovci zagovarjajo in zavarujejo varstvo narave in pravice divjadi,« pa je nedvoumno jasen petnajsti člen etičnega kodeksa slovenskih lovcev.
Kaj bodo storili? Vsi skupaj? In vsak sam? Bodo puške ostale v rokah lovcev? Ponosno pred ramo? Ali pa se jih bodo za zmeraj polastili starešine iz ozadja? Kdo bo zmagal? Prisebnost duha? Razumna presoja? Etika? Vest? Lovčevo omikano srce? Ali hrumeče divjanje njegove krvi?
