Ključni zaplet pri slovenskem načrtovanem interventnem odstrelu medvedov in volkov je v tem, da ne stoji na resničnih dejstvih, ampak na načrtni interesno politično medijski manipulaciji. Da pri tem zagnano sodelujejo nekateri znanstveniki in profesorji ljubljanske univerze in »stroke« je srhljivo. Enako in poleg tega do konca žalostno pa je, da to glasno podpirajo tudi mnogi vplivni slovenski kristjani! Če je za kristjane Kristus najprej in predvsem utelešenje resnice, potem hoja za njim ne more biti nič drugega kot konkretna hoja za resnico! Kampanja za odstrel medvedov in volkov je prav zato tako neznosna, ker je tako daleč vstran od te poti! Za kar koli na tem svetu, prav tako pa tudi za vprašanje odstrela medvedov in volkov, namreč ne more biti odločilna ne stroka in ne politika, temveč je to lahko zmeraj le resnica!

Tekst: Ana Ašič
Foto: Marjan Artnak, Janez Papež, arhiv

3. julij 2019

Ko je na začetku letošnjega velikega tedna zagorela pariška katedrala Naše gospe, bi verjetno med civiliziranimi ljudmi težko našli koga, ki ga pogled na ognjene zublje ni presunil. Gorela je francoska, evropska in svetovna krščanska in kulturna dediščina, pri čemer se ni v pepel in očrnele kamne sesuvalo le krščansko svetišče, simbol ter večstoletna tradicija, ampak tudi umetniška in tehniška zakladnica, prepolna neprecenljivih idej in zamisli, ki je zmeraj znova kot neizčrpen vir navdiha bogatila stare in nove generacije ustvarjalcev vsega sveta, obenem pa milijonom ljudi s svojo izjemno lepoto podarjala nepozabna duhovna doživetja, izkustva in spomine. Katedrala Naše gospe je vrednota, ob kateri nobenemu resnično omikanemu Parižanu, Francozu, Evropejcu in Zemljanu niti na misel ne pride, da bi jo postavljal pod vprašaj, kaj šele, da bi kaj neprimernega o njej govoril!

Tako kot v religiozni in kulturni dediščini, so tudi v naravni dediščini neprecenljive svetinje in zakladi, ki nam jih katedrala stvarstva radodarno ponuja zato, da živimo, rastemo in zorimo ter se vanjo zmeraj znova vračamo po navdih, mir in moč ter po doživetja, spomine in izkušnje, ki jih ni mogoče dobiti nikjer drugje. In tako kot o Naši gospe, tudi o naravi resnično omikani ljudje zmeraj znova govorijo spoštljivo, skrbno in rahločutno.

Foto: Marjan Artnak

Gozd z vsemi svojimi neverjetnimi rastlinskimi in živalskimi prebivalci je prav gotovo eno takih neprecenljivih svetišč, resnična univerza in pravi univerzum življenja.

Gotovo ni naključje, da se toliko največjih in ključnih religioznih dogodkov odvija prav v naravi, ob grmih, pod drevjem in v gozdu. Bog Mojzesu spregovori iz živega gorečega grma. Gautama Buda se ne le rodi, ampak tudi doseže razsvetljenje pod cvetočim drevesom. In Jezus Kristus dokončno sprejme svoj križ v miru in spokojnosti oljčnega gaja Getsemani.

Sveti Frančišek /stbernardselementary.org

Dvanajst stoletij kasneje njegovo veselo oznanilo in božjo ljubezen do vsega stvarstva v zelenem zavetju mogočnih dreves, s pticami na ramenih, jeleni, srnami in lisicami ob strani ter z »bratom volkom« pred nogami, iz vsega srca, z vso močjo in z vsem navdušenjem oznanja ubožec iz Assisija, sveti Frančišek Asiški. Prvi frančiškan, eden prvih velikih naravovarstvenikov zahodnega sveta ter današnji zavetnik in priprošnjik za naravo, naravovarstvo in ekologijo. Njegov god, 4. oktobra, je razglašen za svetovni dan varstva živali.

Pet stoletij za tem v divjini ruskih gozdov pri Sarovu deluje sveti Serafim Sarovski, duhovnik, menih in čudodelec, sodobnik Aleksandra Sergejeviča Puškina in Mihaila Jurjeviča Lermontova. Je eden največjih ruskih pravoslavnih svetnikov, ki je, tako kot Frančišek Asiški, božjo besedo oznanjal s tolikšno ljubeznijo in tako čisto dušo, da se je vse stvarstvo sklanjalo k njemu: ljudje so v gozd prihajali po ozdravljenje, živali so pomirjene posedale v njegovi bližini in njegov stalni spremljevalec, veliki medved, mu je jedel iz roke. »Ne morem si predstavljati raja brez mojega medveda«, so besede, ki jih je menda zmeraj znova tkal v svoje pogovore z vsemi, ki so prihajali k njemu po pomoč.

Serafim Sarovski z medvedom, neznani avtor, fragment iz litografije »S poti v Sarov«, 1903.

V sosledju stoletij so bili pred njima tudi drugi, ki s svojim življenjem in delovanjem še danes navdihujejo. Tak je bil sveti Egidij, Tilen ali francosko sveti Giles, sicer Atenec iz sredine sedmega stoletja, ki je po nenavadnem spletu okoliščin velik del svojega življenja v spokornosti, zdraviteljskem služenju ljudem ter v popolni povezanosti in sozvočju z naravo preživel v votlini, kasneje pa v samostanu sredi gozdov ob reki Rhone. On je tisti, ki je s svojim telesom prestregel kraljevo puščico in rešil življenje košuti.

V istem času v ardenskih gozdovih, Hubert, sin akvitanskega vojvode, na Veliki petek pade na kolena, ko se mogočen jelen, ki ga zalezuje, obrne k njemu s sijočim križem med rogovjem. To plemiča, podobno kot svetega Evstahija tri stoletja prej, za zmeraj zaznamuje in popolnoma spreobrne. Oba, sveti Hubert in sveti Evstahij sta še zmeraj velika zavetnika lovcev in gozdarjev. Prav »njun« jelen je na vsaki steklenici grenčice Jaegermeister.

Tudi za svetega Bernarda iz Clairvauxa so samotni, težko prehodni francoski gozdovi pri Dijonu zavetje, kamor se leta 1111 povsem umakne iz posvetnega življenja. »O, blažena samota, o edina blaženost!« jih je imenoval prizadevni opat, ko si je na samotnih sprehodih, edinem razvedrilu, ki si ga je privoščil, pod bujnimi smrekami nabiral moči za neizprosno klavzuro tedanjih cistercijanov. Od tu, iz tega gozda je svetoval papežem in kraljem, plemičem, škofom, opatom, duhovnikom in preprostim ljudem. Tu so nastajale njegove čudovite homilije Mariji, nebeški Kraljici.

Foto: Marjan Artnak

In prav od tu je bodril in si dopisoval s svojo izjemno sodobnico, plemkinjo, opatinjo, vidkinjo, zdraviteljico, učiteljico, skladateljico, graditeljico in sploh eno najbolj izobraženih, močnih, razgledanih, nadarjenih in vsestransko delujočih žensk tedanjega časa, s sveto Hildegardo iz Bingna.

Sveta Hildegarda iz Bingna

»Čudež 12. stoletja« in »renska mistikinja«, kot jo imenuje papež Benedikt XVI., s svojim izjemnim poznavanjem narave, v neposrednem stiku z njo in s svojo neločljivo povezanostjo z bogom ter zato s čistim in jasnim uvidom, prepoznava »v vseh stvareh boga, ki oživlja vesolje s svojo močjo in lučjo«, pravi Benedikt XVI, »po njenem prepričanju je vse stvarstvo simfonija svetega duha«, v kateri je prav vsak najmanjši delček nepogrešljivo povezan v neločljivo celoto.

To je le nekaj najbolj dragocenih kamenčkov s prostranega in barvitega mozaika vseh, ki v našem kulturnem miljeju in tradiciji že stoletja gradijo naš odnos do narave, okolja in vsega stvarstva.

Sveti Egidij reši košuti življenje /wikimedia.org

Prav tako in v enaki meri, kot ga je s svojimi pobožnimi navadami in običaji gradilo preprosto ljudstvo. Blagoslavljanje polj, vinogradov, bivališč in živine z blagoslovljeno vodo in z najlepšo zeleno asparagusovo, rožmarinovo, pušpanovo, smrekovo ali oljčno vejico; skrben obred, da je tudi živina za največje krščanske praznike dobila košček blagoslovljenega kruha ter neštete priprošnje, procesije, češčenja in zahvalne molitve za vse, kar sta narava in bog človeku naklonila, pa tudi številne ljudske pripovedke in pesmi o cvetlicah, pticah, vseh drugih živalih in letnih časih, prave ode in iskrene hvalnice preprostega ljudskega občutja lepoti in tolažilni moči narave, same po sebi govorijo o tem, da je bil tu, na slovenskih tleh v resnici od nekdaj živ skrben, celosten, rahločuten in sočuten odnosa do stvarstva, ki nas obdaja in katerega del smo.

Zato je toliko bolj osupljiv odnos do okolja, narave in naravne dediščine, ki ga marsikdaj lahko zaznamo pri marsikaterem današnjem slovenskem kristjanu. In če je večina sicer brez obotavljanja pripravljena tudi marsikaj narediti za zdravo okolje, zdravo hrano in čisti zrak, pa v kontekstu aktualnih kontroverznih kampanj in odločitev o usodi velikih zveri prihaja na dan vse kaj drugega kot uči krščanski nauk!

Spreobrnjenje svetega Huberta (ok. 1617), J. Brueghel in P. P. Rubens, Prado, Madrid.

Pri tem poenostavljeno iskanje izgovorov za nemarno in uničevalno ravnanje z naravo in njenimi živimi bitji v prvi Mojzesovi knjigi in v znamenitem citatu o gospodovanju vsemu, kar je živega na zemlji, v resnici ne zdrži nobene resnejše presoje.

Če je vztrajanje pri takšnih nazorih in klišejih morda še nekako razumljivo pri družbenih skupinah, ki so nekoliko ohlapneje ali pa sploh niso povezane z evropsko tradicijo in njenim krščanskim etosom; ali pa med kristjani, ki so pod močnejšim vplivom »slabe teologije« kot imenuje nekatere teološke pristope in poenostavljena tolmačenja geneze Waclaw Hryniewicz, ugledni poljski teolog, duhovnik in upokojeni profesor lublinske Katoliške univerze, pa dejansko ni nobenega opravičila za takšno ravnanje sodobnih kristjanov!

Danes je namreč vsak kristjan že v procesu najzgodnejše kateheze poučen o tem, da je vse stvarstvo naš dom, do katerega moramo biti skrbni in pozorni. Duhovniki in kateheti že mlajše osnovnošolske otroke učijo, da v konkretnem svetopisemskem kontekstu »gospodovati« ne pomeni izkoriščati in uničevati, pač pa skrbeti, skrbno gospodariti, ščititi in varovati!

Foto: Janez Papež

»V božjih očeh je dragoceno vse, kar je ustvarjeno,« pravi Waclaw Hryniewicz v svojem odmevnem eseju Krščanstvo in svet narave, ki ga imamo pri nas v prevodu Urše Zabukovec, »svetopisemska modrost nas uči odkrivati posvečenost narave in slehernega življenja, ki ima svoj izvor v bogu«, in ob tem opozarja: »Slaba teologija spodbuja k razumevanju nečloveškega stvarstva kot zgolj prizorišča, na katerem se odvija zgodovinska drama človeštva. Rastline in živali se tedaj spremenijo v rekvizite, s katerimi lahko poljubno razpolagamo. Tak odnos do stvarstva je globoko aroganten in egoističen. Skrb za prihodnost človeštva in življenja nasploh na tej zemlji – še posebno pred obličjem ekološke krize in nevarnosti samouničenja – nas spodbuja k občutljivosti za celotno naravo, še zlasti za usodo in trpljenje živali. Skrb za stvarstvo izvira iz občutja skrivnostne solidarnosti vsega, kar biva, ter iz krščanske vizije prihodnosti stvarstva v božjem kraljestvu. Človek, ustvarjen po stvarnikovi podobi, je poklican, da bi bil dober in plemenit vrtnar, razumen upravitelj in moder varuh stvarstva, ne pa surov gospodar in tiran. Biblija ne upravičuje človekovega surovega in neusmiljenega odnosa do preostalega stvarstva. Biblična vera v ustvarjenost sveta ne more biti opravičilo za absolutnost človekove oblasti nad naravo. Biblija nas ne spodbuja k neusmiljenemu obvladovanju zemlje. V krščanski zavesti široko razširjen pogled, da besede Prve Mojzesove knjige (1 Mz 1,28) človeku nalagajo obveznost neomejenega obvladovanja zemlje in narave, je zgrešen.«

Foto: Janez Papež

V sodobnem smislu so se za varovanje narave in okolja zahodne krščanske cerkve začele močneje angažirati že pred desetletji. In več papežev je v različnih kontekstih opozarjalo in pozivalo k novemu odnosu do okolja in narave. V času VI. ekumenskega sveta cerkva v Vancouvru leta 1983 se je že izoblikoval močan in konkretnejši poziv krščanskih cerkva k ohranitvi božjega stvarstva. Tedanje geslo »pravičnost, mir in neokrnjenost stvarstva« je težnjo po pravičnosti in trajnem miru v svetu povezalo z usodo narave. Leta 2001 so evropske cerkve sprejele dokument Charta Oecumenica, ki posebej poudarja: »V veri v ljubezen Boga Stvarnika smo hvaležni za dar stvarjenja, dragocenost in lepoto narave. Zgroženi pa opažamo, da se naravna bogastva izkoriščajo brez upoštevanja njihove resnične vrednosti in omejene količine, pa tudi dobrobiti zanamcev. S skupnimi močmi želimo ustvariti dostojne življenjske pogoje za celotno stvarstvo.«

Foto: Janez Papež

»Kristusovo odrešenjsko delo ne zaobjema le nas, ljudi, ampak vsa bitja in je pravzaprav posvetitev celotnega stvarstva,« je pred tridesetimi leti prav tako poudaril carigrajski patriarh Bartolomej I. in že leta 1989 razglasil prvi september, dan, ko se začne novo liturgično leto v pravoslavni cerkvi, za »praznik stvarstva«.

Foto: Janez Papež

Zavezanost katoliških kristjanov naravovarstvu pa seveda dokončno potrjuje enciklika Laudato Si, Hvaljen, moj Gospod, Okrožnica o skrbi za skupni dom, ki jo je na dan Marije Pomočnice kristjanov, 24. maja 2015, mestu in svetu oznanil papež Frančišek.

Okrožnica, ki je naslovljena s prvo vrstico Hvalnice stvarstva ali Sončne pesmi svetega Frančiška Asiškega, je poziv vsemu svetu, vsem religijam, politiki, gospodarstvu in znanosti, da začne ravnati s planetom, vso naravo, vsemi bitji in vsem stvarstvom, ki nas obkroža, v duhu res dobrega in rahločutnega skrbnika. Pri tem je za vse ključno »ekološko spreobrnjenje«, ki naj bi prineslo ustreznejše ravnanje z naravo. Obenem v verskem pomenu Laudato Si prinaša novost, saj je odslej neprimeren odnos do narave v smislu izkoriščanja in nebrzdanega gospodovanja za vernike greh!

»Svet narave, rastlin in živali skupaj z ljudmi tvori veliko skupnost,« pravi Waclaw Hryniewicz, »a danes čedalje šibkeje čutimo pripadnost tej veliki skupnosti ustvarjenega. Vse bolj smo podobni nemilostnemu vladarju in uničevalcu narave. Njeno sedanje stanje vzbuja skrb in sočutje. Kristjan ob njenem uničevanju ne more ostati neprizadet.«

Foto: Marjan Artnak

Kaj je torej z današnjimi slovenskimi kristjani, še zlasti in predvsem s slovenskimi krščanskimi izobraženci, parlamentarci, politiki, uradniki in pripadniki različnih tradicionalnih podeželskih in kmetijskih interesnih skupin ter medijev, ki ne le da ostajajo neprizadeti, ampak si mnogi celo aktivno in glasno, z vsemi močmi in sredstvi prizadevajo za odločitve in dejanja, ki vodijo ne le k nemarnemu in zlorabljajočemu odnosu do narave, ampak celo k pobijanju, najraje kar iztrebljanju določenih živalskih vrst, pri čemer so za dosego svojega cilja pripravljeni sodelovati v vsaki manipulaciji, zavajanju, prikrojevanju dejstev in lažnivemu argumentiranju; ali kot bi ljudje preprosto rekli, pripravljeni so podati roko tudi samemu zlodeju, da le dosežejo svoje!

Marsikateri od teh je poln besed o hoji za Kristusom. A če je za kristjane Kristus najprej in predvsem utelešenje resnice, potem hoja za njim ne more biti nič drugega kot konkretna hoja za resnico! Kampanja za odstrel medvedov in volkov je prav zato tako neznosna in srhljiva, ker je tako daleč vstran od te poti!

Za vprašanje odstrela medvedov in volkov namreč ne more biti odločilna ne stroka in ne politika, ampak je to lahko le resnica!

Foto: Marjan Artnak

Šele ko so nanizana prav vsa resnična dejstva, in ko so jim prav vsi vpleteni resnično pripravljeni prisluhniti ter jih dojeti v vseh dimenzijah; in so potem tudi pripravljeni skladno z njimi in v duhu resnične spoštljivosti do življenja, skupnega dobra in vsega stvarstva nekaj storiti, šele takrat se v gostem neprehodnem grmovju močno prepletenih interesov lahko pokaže steza, konsenz, ki vodi k resnični rešitvi; za kristjane pa tako tudi edina pot, ki vodi h Kristusu.

A letos je že od prvega dne videti, da je za nekatere slovenske kristjane mnogo bolj vabljiva neka povsem druga pot. Še v prazničnem času, ko so po vsem krščanskem svetu v začetku tega leta sveti trije kralji sledili svetli zvezdi in iskali resnico, da se ji poklonijo, ter s simboličnim zlatom, miro in kadilom izkažejo svojo zavezanost in pripadnost njeni neprecenljivosti, prav tako pa tudi vso svojo odločenost, da resnico za vsako ceno in z vso svojo modrostjo obvarujejo pred Herodi vseh časov, se je na Slovenskem začela silovita, orkestrirana ter zavajanj prepolna interesno politično medijska gonja za odstrel medvedov, v kateri so očitno brez zadržkov sodelovali tudi ljudje, ki jim sicer evangelij naj ne bi bil tuj. Navidezno se je kampanja razplamtela zato, ker je upravno sodišče v božičnem času izdalo začasno odločbo o ustavitvi izvajanja vladnega odloka za odstrel dvesto medvedov, saj ta v nekaterih delih ni skladen z evropsko habitatno direktivo.

Foto: Marjan Artnak

Toda v resnici gre za pritisk, s katerim naj bi pri nas dolgoročno dosegli takšno upravljanje z velikimi zvermi in tudi sicer z vso divjadjo, pticami in sploh z naravo, da bi vse to stvarstvo kar najbolj služilo posameznim nenasitnim interesom! Spin ter pozivi k linču in odstrelu so se krepili vso pomlad. In povsem ponoreli v velikem tednu, potem ko je upravno sodišče razglasilo odločitev in vrnilo s habitatno direktivo neskladno prilogo odloka o odstrelu medvedov v ponovno obravnavo vladi. Da bi lažje in hitreje zmanipulirali javno mnenje, so se snovalci gonje v velikonočnem času osredotočili na volkove, ki so bili, razumljivo, tako kot vpleteni interesi!, vsak dan bolj nenasitni in so na koncu vsako noč pomorili že na desetine živali, ponekod celo tistim, ki jih sploh nimajo! Vse to se je dogajalo ves velikonočni in binkoštni čas, tako dolgo, da je bil v psihotično tendencioznem ozračju in z utemeljitvami, ki ne presegajo najnižjega nivoja rumenih medijev, na telovo, praznik svetega rešnjega telesa in krvi, potrjen sporen zakon o interventnem odstrelu dvesto medvedov in enajstih volkov, ki ga je z orkestrirano akcijo izsililo ministrstvo za kmetijstvo.

Foto: Marjan Artnak

Zdaj nenadoma, kot bi odsekal, volkov ni več! Je pa zato nemudoma napadla medvedka z Vrha! In to zelo odkrito. Najprej se je pridno javila, stekla z mladiči čez vrt in se pokazala kameram uradnika z ministrstva za okolje in prostor. In takoj zatem napadla gospo sosedo. Seveda je bil nemudoma pri roki tudi dopisnik STA. Morda pa tudi prodoren vodja piar službe z ministrstva za kmetijstvo!? Takole je pred leti prav on povedal o svojem delu z mediji in novinarji, ki po njegovem mnenju in izkušnjah mnogokrat ne preverjajo informacij, ki jim jih posreduje: »Produciramo ogromno dogodkov in novinarji nimajo časa brskati za okostnjaki iz omar. Komaj sledijo našim sprotnim stvarem in jih požirajo. Zasipamo jih z novimi zgodbami.«

Foto: Janez Papež

Kakšna duhovna vodila navdihujejo kristjane iz slovenske politike, ki vse to podpirajo in pri tem sodelujejo? Kakšno duhovno vodstvo, vzore in vrednote imajo ti ljudje? Kje je evangelij? Božja beseda? Krščanski nauk? Krščanska ljubezen? Katekizem? Družbeni nauk katoliške cerkve? Slovenska krščanska tradicija? Karizma svetega Frančiška Asiškega, svete Klare in svete Hildegarde Bingenske? Kje je današnji Laudato Si? Hvaljen, moj Gospod?

Slovenska cerkev in slovenska teologija se bosta morali nad tem resno zamisliti! Za to ne bo dovolj vztrajno ponavljanje zahtev za državno financiranje zasebnih šol in verouka, ampak bo potrebno temeljito samospraševanje o tem, kakšen naj bo, da bodo majhni, za naravo vneti in nad čudeži stvarstva navdušeni otroci in mladina tudi dejansko zrasli v do narave in stvarstva odgovorne in rahločutne odrasle!

Foto: Marjan Artnak

Danes vplivni kristjani iz slovenske politike, cerkve, javne uprave, gospodarstva, kulture in medijev izgubljajo kompas, zapuščajo pot in hojo za resnico, razuzdano se predajajo dnevno politikantskemu kupčkanju ter se vse bolj zapletajo v divjo goščo skrajno nekrščanskih interesov.

Zato je prišlo do tega, da so letos tudi oni s svojim sodelovanjem in podporo ter judeževo odločitvijo, ki raje sledi vabljivemu žvenketu nekaj srebrnikov kot resnici, omadeževali kar nekaj svetih dni v krščanskem cerkvenem koledarju in nazadnje najbolj potemnili tudi veliki zapovedani krščanski praznik svetega rešnjega telesa in krvi.

Foto: Ana Ašič

To je dan, ko se srca, misli, besede in dejanja milijonov katoliških kristjanov vsega sveta še posebej zbrano obračajo h Kristusovi luči, njegovemu nauku, odrešenjskemu sporočilu in veliki skrivnosti Jezusovega svetega darovanja, evharistiji, ko kruh po transsubstanciaciji, prebistvenju, postane Jezusovo telo, vino pa Jezusova kri. Že stoletja je to praznik, ko so tradicionalno povsod po Slovenskem čudovite češčenjske in prošenjske telovske procesije, v katerih se neskončno pobožnih upov, hrepenenj, priprošenj in klicev obrača k Njemu.

A žal bo odslej to tudi z neresnico oskrunjen dan, ko je bilo v dehtečem junijskem popoldnevu Najsvetejše v zlatih monštrancah, ozaljšanih z rahlim zelenjem in belimi cvetlicami, za zmeraj temno oškropljeno s sprevrženo interesno politično odločitvijo za prelivanje medvedje in volčje krvi.