ČIGAVA JE DIVJAD? DRŽAVNA? JAVNA? ALI NIKOGARŠNJA? IN, ALI BO SLOVENSKO LOVSTVO KONČNO MORALO UGRIZNITI V KISLO JABOLKO LASTNE TRANZICIJE!?

A ob vseh vprašanjih in odgovorih je najbolj bistveno predvsem eno. Naj imamo takšen model lovstva, kot ga trenutno poznamo na Slovenskem; ali model lovne pravice na podlagi lastništva zemlje in gozdov; ali pa kakšno njuno hibridno različico; pri vseh je najbolj pomemben skrben in učinkovit nadzor! Pa transparentnost! In koruptivna nekontaminiranost lovstva ter vsega, povezanega z njim! In, seveda, osebna odgovornost, etika ter kultura duha in srca vsakega lovca posebej! Lovec je v gozdu s puško v rokah največkrat sam! To vedno znova poudarjajo izkušeni lovci. Če je, ali če ni lastnik gozda ali zemlje, ni tako pomembno, kot je v tistem trenutku življenja in smrti pomembno, da ima v sebi kulturo, lovsko etiko, naravovarstveno in človeško senzibilnost, poštenost in širino duha dolgoročno skrbnega gospodarja. Če je tako, potem se ob vzajemnem učinkovitem nadzoru v nobenem primeru nikomur ni treba bati za divjad in velike zveri in naravo! Če tega ni, pa itak prav nič ne pomaga! Lahko je divjad tisočkrat »državna« ali »javna« ali pa »res nullius«, ko legitimno pridrvijo v gozd podivjani krvoločni streljači, ko takšni lovci in njihovi simpatizerji v spregi z brezvestnimi politikanti in nenasitnimi zaslužkarji v zasebnih, državnih ali javnih loviščih dobijo glavno besedo pri upravljanju z divjadjo, je to zmeraj začetek njenega konca! Več…

LJUBINJSKI GAMSI Z MULATJERE. IN ONKRAJ. MUČNO ŽIVLJENJE TAMKAJŠNJIH LOVCEV. IN, KAKO SE TEGA REŠITI ZA ZMERAJ!?!

»Resnici na ljubo je treba povedati, da je marsikateri ljubinjski lovec prekoračil predpisane meje in prenekateri gams je prečkal lovsko mejo v lovčevem nahrbtniku. V tisti čas sega tudi zgodba, ki po črki zakona ni ravno lovsko poštena, bi bila pa škoda, če bi šla v pozabo. Še najstrožje varovani arhivi se po letih odprejo in tako je tudi ta zgodba po več kot dvajsetih letih pricurljala na dan,« piše Jože Lebič – Drolč leta 2011 v junijski številki revije Lovec v rubriki Lovsko pripovedništvo. S tem se vsekakor zelo strinjamo! Temu lahko iz vsega srca le pritrjujemo! Bila bi res velika škoda, če to ne bi bilo tako avtentično dokumentirano in artikulirano, kot je prav tu! Še posebej letos, ko slikovita resnična ljubinjska zgodba izpred desetih let dobiva nove razsežnosti v surovem kontekstu aktualnega ukinjanja državnih lovišč, kjer se del najbolj brezobzirne slovenske lovsko politično uradniško korporacijske naveze ne ustavlja pred ničemer; prav ljubinjski lovci z nekaj najvplivnejšimi zakulisnimi igralci… Več…

»SVOJEVRSTNO KRITIČNO IN PROVOKATIVNO PISANJE, KI PRI BRALCU SPODBUJA RAZMIŠLJANJE IN POSTAVLJANJE NOVIH VPRAŠANJ«

»Lovec tretjega tisočletja naj bi bil predvsem naravovarstvenik in šele nato regulator v naravi. Lovci smo tisti, ki smo poklicani in se deklariramo kot varuhi narave, vendar se moramo pri tem ozreti okoli sebe in sodelovati tudi z drugimi, ki imajo enake oziroma podobne cilje in poglede, pa čeprav so včasih kritični do nas. Ena takih oseb je tudi gospa Ana Ašič, žurnalistka, raziskovalna novinarka, urednica in lastnica elektronskega medija, ki veliko piše tudi o okolju in naravi; oseba z velikim in širokim srcem, predvsem kadar gre za zaščito ogroženih vrst živali. Je velika zagovornica in varuhinja velikih zveri, predvsem medveda in risa. Skozi njej lastno ter svojevrstno kritično in provokativno pisanje pri bralcu spodbuja razmišljanje in postavljanje novih vprašanj.« Več…

V TAKIH OKOLJIH SE SKORAJ VSI POZNAJO, VSI VSE VEDO, VSI SO ZA RAZVOJ, VSEM JE PRI SRCU NARAVA IN NIHČE NI ZA NIČ ODGOVOREN!

»Razumeti moramo, da imamo reliefno razgibano, gozdnato in vodnato državno ozemlje, a skromne kmetijske površine; in da je potrebno precej regulacij in omejitev, če hočemo zadržati bogastvo in kakovost vodnih virov in produktivnih zemljišč. Upravičeno smo ponosni na izredno bio in geodiverziteto v državi. Razumeti moramo, da je mogoče hitro zapraviti naravne resurse, a drago, težko ali celo nemogoče je včasih napake popravljati. Vedeti bi morali, da s prostorsko potratnimi razvojnimi pristopi ne silimo med najbolj razvite, pač pa smo zapozneli sledilci. Jasno nam mora postati, da so bili mnogi prostorski posegi slabo načrtovani in so prinesli težave. Zato se jih je koristno v prihodnosti izogibati, kolikor pa gre, razmere popravljati.« Več…