V TAKIH OKOLJIH SE SKORAJ VSI POZNAJO, VSI VSE VEDO, VSI SO ZA RAZVOJ, VSEM JE PRI SRCU NARAVA IN NIHČE NI ZA NIČ ODGOVOREN!

»Razumeti moramo, da imamo reliefno razgibano, gozdnato in vodnato državno ozemlje, a skromne kmetijske površine; in da je potrebno precej regulacij in omejitev, če hočemo zadržati bogastvo in kakovost vodnih virov in produktivnih zemljišč. Upravičeno smo ponosni na izredno bio in geodiverziteto v državi. Razumeti moramo, da je mogoče hitro zapraviti naravne resurse, a drago, težko ali celo nemogoče je včasih napake popravljati. Vedeti bi morali, da s prostorsko potratnimi razvojnimi pristopi ne silimo med najbolj razvite, pač pa smo zapozneli sledilci. Jasno nam mora postati, da so bili mnogi prostorski posegi slabo načrtovani in so prinesli težave. Zato se jih je koristno v prihodnosti izogibati, kolikor pa gre, razmere popravljati.«

Foto: Dragan Arrigler

Sprašuje: Ana Ašič

Odgovarja: Izr. prof. dr. Jernej Zupančič

Fotografije: Dragan Arrigler

9. julij 2021

»Za vse velike narode na svetu je značilno, da imajo štiri stvari« pravi dr. Jernej Zupančič, izredni profesor Oddelka za geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, »zmeraj govorim mojim študentom, da so to: lastna kuhinja, borilne veščine, visoka umetnost in erotika!« Točno te štiri?! »Absolutno!« Kaj od tega manjka Sloveniji? »Mnogo! Kar nekaj!« Borilne veščine in erotika…že… Ne!? »No, več je teh slovenskih zadreg…« se vešče in lucidno izrazi sogovornik, ki sam sicer z borilnimi veščinami nima težav, saj je že od študentskih časov povezan z njimi. Kot karateist. Jasno, s črnim pasom. Kaj pa erotika? »To je svoja zgodba.« Je? Ali je ni!? »Mislim, da nekaj sijajnih odgovorov na to vprašanje daje knjiga Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače.« Dobro! Ampak, kaj misli dr. Jernej Zupančič osebno!? »Erotika zmeraj je! Drugo pa je vprašanje, zakaj je morda videti, kot da je ni!« No, zakaj!? Zaradi skrivanja? Strahu? Pomanjkanja strasti? »Mislim, da ne zato! Ne gre za pomanjkanje strasti! Bolj gre morda zato, da strasti ne pokažemo; da jih zatiramo in zatremo!« Erotične! Lovskih strasti pa ne?! »No, o teh lovskih strasteh se veliko govori in piše. A lovstvo ne more biti strast!« Kljub temu pa to obstaja! »Seveda obstaja! Sploh strast do streljanja določenih vrst! A osebno kot lovec ne želim delovati strastno! Želim biti v naravi! Želim ves čas razmišljati lovsko! Ne pa strastno!« Zakaj!? Kaj je vendar življenje brez strasti!? »No, to je drugo! Življenje že! To potrebuje tudi strast! Lovstvo pa ne! Strast, če jo definiramo kot odsotnost treznega razmišljanja, je v lovstvu nevarna. Strast zapelje lovca, da gre pri streljanju predaleč; ali pa tako, kot lahko beremo v pravljici o Zlatorogu, da pozabi na lastno varnost!«

Ni kaj! Težko je s še tako kočljivimi vprašanji takšnega sogovornika kot je dr. Jernej Zupančič »stisniti v kot«! Četudi se pri lovu morda res izogiba strastem, to prav gotovo ne velja za pogovor z njim! Več kot tri, skoraj štiri ure sva se pogovarjala na uličnem »vrtu« ljubljanskega Opera bara. Vsaj tri moje prijateljice in več znank, vse so šle v tistem času mimo; moj sin celo trikrat. »Ampak ti sploh nisi nič in nikogar opazila!« so mi potem povedali. »Tako zatopljena si bila! Pa s kom si se tako ognjevito pogovarjala?« so spraševale, seveda, predvsem ženske. »Kdo je to?!«

Geograf, lovec, karateist, gasilec, pa seveda soprog in oče treh otrok, sina in dveh hčera ter že tudi dedek dvema vnukoma, izr. prof. dr. Jernej Zupančič je bil rojen v vročem in sončnem poletnem času, v prvih dneh avgusta 1963. Otroštvo in mladost je skupaj še s petimi sorojenci, sestro in štirimi brati preživel na rodni domačiji v Ambrusu na Dolenjskem. Tisti čas, pravi, so bile družine še številčne, sploh na podeželju. Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Stični. Na Pedagoški akademiji in Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je najprej zaključil dodiplomski študij geografije in zgodovine; potem pa nadaljeval podiplomski študij socialne in politične geografije na Univerzi v Ljubljani pri prof. dr. Vladimirju Klemenčiču. Leta 1993 zaključil magistrski, leta 1997 pa še doktorski študij. Dvanajst let, od 1990 do 2002 je delal na Inštitutu za geografijo, kjer je bil od leta 1998 do 2001 tudi direktor; nato pa je deloval kot raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja do leta 2008. Od leta 2002 dalje predava na ljubljanski Filozofski fakulteti na Oddelku za geografijo, kjer je bil od leta 2010 do 2012 tudi predstojnik.

Predava kulturno, socialno in politično geografijo, geografijo Balkana in Rusije, geografijo etničnosti in geografijo kriznih območij. Njegova raziskovalna področja so predvsem narodno vprašanje z manjšinami, regionalni razvoj, obmejna območja, krizna območja ter geopolitika. V letih 2006 in 2007 ter v letu 2011 je vodil posebno delovno skupino za vprašanja romskih naselij. Spomladi 2002 je bil en semester gostujoči profesor v Avstriji na univerzi v Celovcu, spomladi 2016 v Gdansku in spomladi 2018 v Lodzu na Poljskem. Je mentor petim doktorantom in dvema v teku; ter avtor štirih univerzitetnih učbenikov. COBISS zapisi njegovih del vsebujejo skupno več kot 500 enot, od tega, kot pravi, je približno 140 mentorstev različnim delom.

Lovec je od leta 2004, ko se je pridružil Lovski družini Komenda, kjer je leta 2005 opravil lovski izpit in je kar kmalu postal član Upravnega odbora in starešina, sedaj pa je tajnik. Od leta 2011 je tudi član Lovske družine Suha krajina, kjer je trenutno predsednik Disciplinskega razsodišča. Je tudi lovski čuvaj, lovsko-strelski sodnik, mentor in lovovodja, za kar je potrebno dodatno izobraževanje z izpitom. Je član Strokovno znanstvenega sveta pri Lovski zvezi Slovenije. Pri Zvezi lovskih družin Ljubljana pa je član Komisije za izobraževanje ter član predavateljskega aktiva za tečajnike za lovski izpit. Združeno predava tematiko: lovska etika in etični kodeks, lovci in javnosti, lovska kultura in lovski običaji.

Foto: Dragan Arrigler

Na letošnjem marčevskem slovenskem lovskem dnevu, ki je bil posvečen divjadi na nelovnih površinah, je opozoril na specifiko aktualne slovenske poseljenosti, na »mozaično suburbanizirano pokrajino s sorazmerno nizkimi gostotami prebivalstva in gosto, obsežno mrežo prometnic, poslovnih površin ter tudi nekaj nadomestnih habitatov« ter na probleme, ki jih v lovstvo in prostor vse to prinaša.

»Tak prostorski razvoj«, ste dejali, »je prostorsko intenziven, potraten in agresiven ter predvsem netrajnosten in drag za vzdrževanje«. Kako in zakaj je po vašem mnenju prišlo do tega?

Me veseli, da ste opazili to tematiko in mi dajete priložnost, da spregovorim o problemih, ki so po mojem mnenju precej razširjeni in zadevajo marsikoga. Lovska perspektiva je le ena od možnih, s katere opazujemo dinamično razmerje med naseljenim in prostim prostorom, ki se na vsem planetu vztrajno pomika v škodo odprte, biološko produktivne pokrajine. Zame je ključno vprašanje, kako doseči smiseln kompromis med človekom in naravo. Koliko tega, kar se pozida in s tem bolj ali manj trajno odtuji, je nujno, potrebno in smiselno, koliko površin pa zapravljamo tako rekoč brez potrebe ali pa na način, ki se nam že srednjeročno maščuje.

Kako je s tem v Sloveniji?

Preden podrobneje spregovoriva o tem, morava na kratko in v glavnih obrisih pogledati strukturo slovenskega prostora, demografska gibanja in prostorske odločitve, ki so pripeljale v današnje stanje.

Kaj vidiva?

Slovenska naselbinska mreža obsega nekaj nad 6.000 naselij. Slovenija velja za državo z izrazito drobno naselbinsko strukturo; po številu prevladujejo mala naselja in zaselki. Velika večina naselij ima nekaj stoletno zgodovino; le redka naselja so nastala v zadnjem stoletju. Nekateri zaselki in tudi naselja, na primer na Kočevskem, pa so prenehala obstajati kot naseljeni kraji. Tako naselbinska statistika. Število prebivalstva se je zadnjem stoletju približno podvojilo, rast pa je šla predvsem na račun povečevanja ljudi v mestih, torej na račun urbanizacije. V zadnjih desetletjih mesta demografsko stagnirajo, močno pa narašča število prebivalcev v širši okolici mest na ravninah in kotlinah. V ta okolja se priseljujejo zlasti ljudje iz mest. To je suburbanizacija, ki jo spodbuja želja ljudi po individualnosti bivanja.

Kdaj se je to v bistvu začelo?

Po eni strani je to trend bivanja približno zadnjega pol stoletja v Evropi in, malo manj, tudi pri nas. Razlogov za to je več. Tak pristop zahteva veliko več prostora za pozidavo neposredno ter posredno. Bivanje v zelenem je smiselno le ob zares »zelenem« pasu okrog hiše, ki je v večini razvitih držav povsem okrasnega, estetskega značaja in simbolnega pomena. Ljudje uživajo ob zeleni trati z rožami, vrt si dajo umetelno okrasiti in simbolno individualizirati. Zeleni pas okrog hiše je sicer še vedno zelen, a je neproduktiven in izvzet, izoliran od sklenjene obdelovalne, kmetijske in gozdne površine. Seveda so od kraja do kraja in od lastnika do lastnika razlike.

Vrtovi okoli hiše so vendar slovenska tradicija…!

So! V slovenskem okolju je bilo že pred desetletji udomačeno vrtičkarstvo in gojenje različnih pridelkov, zelenjave in sadja je igralo vse prej kot zanemarljivo vlogo. Sedaj se želja po prehranski avtonomiji krepi tudi drugod po svetu in marsikatero evropsko mesto ima ne le vrtove na robu, ampak tudi visoko nad bučnimi mestnimi prometnicami, tako rekoč dobesedno v oblakih. V slovenskem okolju to ni kaj prida razširjeno, ker je ostalih zelenih površin dovolj. Zanimiv trend je torej, da po eni strani v skrbi za naravo mnogi poskrbijo za kvadratne metre visokih gred, popenjalke na zidu in rože v stanovanju, vse v skrbi za naravo, a mirno prezrejo, da so mnoge odločitve posredno žrtvovale desetine hektarov odprtega in produktivnega prostora. Ali drugače: s selitvijo v široki suburbani pas v Osrednji Sloveniji, okrog Celja in Maribora so mnogi dosegli svoj zasebni košček zelenega raja. Vendar je to zahtevalo poleg neposredno pozidanih in drugače izoliranih zelenih površin, kot so vrtovi in zelenice, tudi širše prometnice, parkirišča na destinacijah in zaradi hitrejšega dostopa marsikje tudi obvoznice in ob vhodih v naselje velika krožišča, umetelno okrašena s cvetličnimi in grmovnimi aranžmaji, fontanami in raznimi figurami. Za umirjanje prometa, ki ga stimulira obvoznica, skrbijo oviralni otoki, dodatno z aranžmaji, seveda.

Tu pa so tudi poslovne cone..?

Da! Poslovne dejavnosti, te so drugi veliki vir potrate prostora. Tudi tukaj je imela modnost prostorskih odločitev po mojem glavno besedo pri usmerjanju prostorskih odločitev. Pri tem je treba ločiti industrijska podjetja od ostalih, večinoma storitvenih dejavnosti ter različnih centralnih skladišč. Poslovne površine so prostorsko zelo zahtevne tako zaradi lokacije, saj iščejo predvsem ekskluzivno dostopnost; kakor tudi zaradi obsega, saj se vedno dela na rezervo in velikopotezno. Da se je morala industrija umakniti v industrijske cone; in da se tja locirajo novi proizvodni obrati, je razumljivo in tudi smiselno. Industrijski park potrebuje posebno infrastrukturo. Toda industrija, ki je v Evropi pač v izrazitem zatonu, je le manjši nov porabnik prostora. Glavnina gre novim poslovnim conam, kjer pa je proizvodnje malo. Težko je sicer zelo na splošno soditi o smiselnosti ali nesmiselnosti, a dejstvo je da so poslovne cone izrazito prostorsko zahtevne in če govorimo o sorazmernih ekonomskih učinkih, marsikje izrazito potratne. To bi se lahko prevedlo tudi kot neupravičeno obsežne, glede na učinke in alternativne možnosti. Skratka: obnašamo se, kot da je prostor neomejena dobrina.

Foto: Dragan Arrigler

Kakšna je po vsem tem torej trenutna slovenska prostorska bilanca?

Če povzamemo glavne učinke zadnjih nekaj desetletij je prostorska bilanca naslednja: število prebivalstva v Sloveniji nekako stagnira, brez priseljevanja bi nazadovalo, mesta demografsko skoraj ne naraščajo, periferno podeželje se prazni, zarašča in ogozduje. Edino suburbana območja, do približno petine površja države, beležijo znatno demografsko rast. Kljub temu pa se število stanovanjskih enot in poslovnih površin opazno povečuje in sicer predvsem na robovih mest ter v širokih suburbanih conah. Ta trend je dokaj »evropski«, prisoten je v večini držav, a različno intenzivno.

Tudi z novimi stanovanjskimi soseskami?

Tako je. Poraba prostora se je zaradi opisanih pristopov močno povečala zaradi umeščanja novih stanovanjskih sosesk, posredno porabljenega in izoliranega prostora v bližini, različnih prometnih površin ter poslovnih con. Za piko na i so tu še večja odlagališča odpadkov. Ampak to je že drug problem. Slovenska naselbinska mreža je bila pri teh procesih nekakšno ogrodje. Poraba prostora se je najbolj povečala v mestih in lokalnih središčih ter v povezovalnih koridorjih.

Tukaj je naletela na lovce!?

(Se nasmehne) Da! Pravzaprav, no, bolj za šalo: lovci smo se znašli v mozaiku pozidanih površin z vmesnimi izoliranimi habitati! Prav v teh suburbanih conah je največ površin, ki so sicer marsikje morda štete med lovne površine, a so, gledano iz lovske perspektive praktično neuporabne kot lovišče, saj je tu, po zakonu in zaradi narave stvari, izvajanje lova zelo omejeno. Uradno so del lovišča, a skoraj nedostopne za lovce in nevarne za divjad in prosto živeče živali. Razen nekaj prehranskih in vedenjskih oportunistov, ki so se na nove razmere privadile hitro, delujejo zase učinkovito ter v konkurenčno škodo marsikdaj tudi zavarovanim vrstam, ter seveda sem in tja tudi človeku.

In zdaj!?

Najprej bi se veljalo vprašati o tem, kako ta mozaik starih naselij z modernizirano ruralno tipologijo, vložki strnjenih novih stanovanjskih sosesk vrstnih hiš, zaključenih karejev ali celo manjših blokov, nekoliko oddaljenih poslovnih con ter vmesnimi prometnicami sploh deluje. Seveda je ob tem prišlo tudi do bistvenih sprememb v socialni strukturi nekdanje vasi. Kmetov je v teh suburbanih območjih manj. Specializirali so se. Mnoge kmetije so se z najemi povečale in modernizirale.

Ter postale moteče za nekmečko prebivalstvo!?

Žal, marsikje res nehote prihaja do takih učinkov. Kmetije so mikrotopološko ostale v jedru naselij, obdajajočih vasi, ki socialno in funkcijsko v bistvu niso več »vasi«. Kmetije so tu obkrožene s povsem neagrarnimi sosedi, ki jih kmetijske manipulacije začenjajo motiti. Z domačim prebivalstvom, vajenim kmetov, ker so to bili v preteklosti tudi sami in večinoma zato premorejo dovolj tolerance in poznavanja kmetijskega proizvodnega ritma dnevno in sezonsko, navadno ni velikih težav. Za, iz mesta priseljene, navajene sterilnega mestnega okolja, je soočenje s pomladnim in jesenskim oranjem, gnojenjem, pobiranjem pridelkov in temu primerno blatnimi lokalnimi cestami seveda šok. Ko gredo ven na sprehod, imajo oni namreč v glavi »park«; poleg tega pa večinoma ne vedo, da kruh ali zrezek najprej smrdita.

Kako je s tem drugod po Evropi?

V državah Srednje Evrope, zlasti Nemčiji in Avstriji, ki sta nam klimatsko in po izvirni strukturi kmečke posesti, strukturi vasi in tudi mentaliteti najbolj podobni, so kmalu po drugi svetovni vojni vložili ogromno energije in projektov za urejanje podobnih situacij, ko je vaško prebivalstvo prevzelo mestni način življenja ter seveda tudi urbane vrednote. Živeli so pa na podeželju. Tam so, odvisno od dežele do dežele, začeli kmetije umikati iz vasi. A se ni najbolj obneslo in v osemdesetih letih je sledil kombiniran poskus »obnove vasi«, nem. Dorferneuerung, s katerim so skušali vzpostavljati boljše sobivanje. V slovenskem podeželskem prostoru se to žal ni zgodilo, čeprav je po mojem skromnem poznavanju, ker se vendarle ne ukvarjam specifično s podeželjem, znanje o tem bilo. Mislim, da je bil tukaj razvoj preprosto prehiter in v zadoščevanju stanovanjske lakote in prevzemu vzorov »bivanja v zelenem« kot pomembnega miselnega vzvoda za suburbanizacijo so se veliki gradbeni posegi pač preprosto zgodili. Seveda so bili tu tudi drugi motivi. Po mojem je bila ključna okoliščina, da v času hitrih sprememb, četudi, kot sem že rekel, je znanje bilo, ni bilo volje, postavljati ustrezne regulacije. V resnici bi tudi takrat nujno potrebovali vsaj nekaj družbenega načrtovanja.

Ne glede na vse povedano, si vedno več mestnih prebivalcev želi živeti v tem suburbanem okolju…

Vsekakor! Z vidika stanovalcev neagrarnega porekla je bivanje v suburbanem okolju zelo kakovostno. Na razpolago imajo individualnost prostorne stanovanjske hiše z vrtom, sorazmerno bližino do dela in oskrbnih središč; ponudba rekreacije je že doma solidna in tudi razdalje za doseganje posebnih interesov niso predolge. Individualnost bivanja lahko po malem »izključi« sosedstvo, če hoče. Ko opazujem odnose med ljudmi v tem okolju, je opazno zmanjševanje interakcij med ljudmi, individualizem se povečuje in z njim razmišljanje ter vrednotenje po katerem je v ospredju zgolj lastni interes.

A to tudi nekaj sporoča…!?

Seveda! Ta nekakšen beg iz mesta lahko po drugi strani razumemo tudi kot kritiko urbanističnih politik. Življenjski slog se je v zadnjih desetletjih pomembno spremenil, ker se je spremenil način dela. Stanovanja v mestih pa se po mojem niso dovolj prilagodila, da bi v celoti pokrivala potrebe človeka, ki nosi »službo« domov, ali pa – kot smo izkusili v zadnjem »koronskem« letu – dela od doma. To absolutno zahteva večji stanovanjsko-delovni prostor. No, pa tudi kak športni pripomoček je dobrodošel v stanovanju. Mesto bi po mojem moralo prevzeti kako »vaško« potezo v smislu povečane potrebe po stanovanjskem prostoru. Veliko težavo vidim tudi v odsotnosti primernih neprofitnih najemniških stanovanj, ki bi pokrile zlasti potrebe mladih družin. Da bi se te posvetile delu, karieri in družini, o morebitnih gradnjah hiš pa bi razmislile pozneje – če sploh. Razmisliti je treba tudi, v kolikšni meri so okoljske zagate v mestih odganjale meščane proč. Trend suburbanizacije bi vseeno bil, ker je pač trend. Nesmiselno pa se mi zdi, da so majhna stanovanja prišla tako množično na vas. Nismo prav veliko rešili. In meščani se znajdejo na podeželju z urbanimi pričakovanji.

Foto: Dragan Arrigler

Tu pa se začnejo problemi…

Da! Če ljudje okoliški prostor dojemajo kot park, kjer je vse na razpolago; in je odprta kmetijska pokrajina z gozdovi dolžnost drugih, da jo vzdržujejo, se hitro kopičijo problemi, o katerih je bilo govora tudi na letošnjem slovenskem lovskem dnevu. S premalo premišljenimi prostorskimi posegi se je oblikoval mozaičen prostor, kakovosten za bivanje, a vse bolj težaven za kmetijstvo, energijsko potraten in okoljsko zanemarjujoč. Specifični lovski problemi v gosteje naseljenih urbaniziranih območjih, so del skupnih problemov tega tipa prostora.

Kaj je pri tem ključno?

Prostorske spremembe skoraj vedno generirajo potrebe. Toda ključno pri tem je, kako ljudje potrebe razumejo in na kakšen način nanje reagirajo. V smislu slednjega lahko govorimo o paradigmah kot širokih okvirih načina reagiranja in vedenja. Njihovo miselno ozadje so lahko tradicije, prakse, izkušnje ali pa tudi doktrine; te »razumejo« naravo potrebe in jo na določen način realizirajo. To se sliši za začetek malce suhoparno, a lahko takoj pogledamo, kako je to v praksi.

No, kako?

Kategorijo potreb po spremembi namembnosti prostora – pustimo ob strani terminološke razlike in razlage – je lahko razumeti, če vemo, da ljudje želijo stanovati, se voziti, parkirati, počivati itn. Vsaka od teh aktivnosti zahteva prostor realizacije, ki ga je mogoče uresničiti na obstoječih ali pa na novih lokacijah. Zato je prvo vprašanje, ali so pri izrazitem naraščanju prostorskih potreb že obstajale utemeljene predpostavke, kam naj se ta prostorski razvoj usmerja. Velike prostorske spremembe so nastajale v obdobju od šestdesetih do osemdesetih let 20. stoletja, ko je Slovenija pospešeno razvijala svoje industrijske kapacitete in jih locirala v lokalna središča. V geografiji in tudi širše govorimo o konceptu policentričnega razvoja, katerega rezultat je prerast mnogih lokalnih središč, ki so iz centralnih vasi v par desetletjih postala mesta z nekaj tisoč prebivalci. To so bila središča bivših velikih občin, sedanjih upravnih enot. Vsako je imelo svojo ekonomsko bazo, se pravi industrijo, ki je zagotavljala delovna mesta in sredstva ter proletarizirala družbo.

Na račun kmečkosti in kmetijstva?

Kmetijstvo je bila nespoštovana panoga, skoraj nekaj, kar so bolj tolerirali kot razvijali, in sicer zaradi uradne doktrine, v kateri je bila zasebna lastnina neželena. A kmečko zemljo so kljub vsemu ščitili, kmetje so socialno preživeli, tudi zaradi zelo razširjene polkmečke strukture. Slovenija je imela med vsemi socialističnimi družbami še največje zasebne kmetije! Toda deset hektarski maksimum je blokiral možnosti povečevanja kmečkih obratov, ki jih je v razvitih in nam primerljivih okoljih Srednje Evrope dovoljeval napredek v kmetijski tehniki, organizaciji in menedžmentu. Slovenske kmetije so bile velikostno »konzervirane« zaradi idejnopolitičnih razlogov. Socialno prilagoditev in – kar je sploh paradoks – tehnološko opremljanje pa so lastniki lahko dosegli le z delom v neagrarnih dejavnostih. Oblikoval se je tudi sloj obrtnikov in podjetnikov v slovenski družbi. Policentrični razvoj je ob polkmečki strukturi ohranil poselitev podeželja, njegovo vitalnost, oblikoval mesta in tudi določeno mentaliteto. V njej je še danes policentrični razvoj vrednota in smisel. Da se razumemo: v času industrijske paradigme je policentrični razvoj, naslonjen na delovno intenzivno in tehnološko manj zahtevno lokalno industrijo reševal probleme regionalnega razvoja. Toda le eno generacijo! Potem bi bilo potrebno paradigmo spremeniti, prilagoditi.

Ampak, kaj je bilo najbolj usodno?

Če sprašujete, kje so bila, najbolj verjetno, prelomna in usodna obdobja za današnjo prostorsko strukturo, potem je po mojem treba izpostaviti dvoje: prvič velike spremembe v začetnem stadiju tranzicijske dobe, ker so se v kratkem času prostorske razmere zelo spremenile; in drugič z upoštevanjem velikih posegov v prostor, ki pa imajo svoj historiat. V devetdesetih letih je bilo kar nekaj priložnosti, predvsem med leti 1993, 1994 in do preloma tisočletja, ko so se politične in gospodarske razmere stabilizirale. Kaj smo naredili z dokaj obsežnimi kompleksi propadle industrije? Večinoma so prometno dobro dostopne, imele so velike sklenjene površin in razpolagale so s primerno komunalno infrastrukturo. Poslovne cone pa so desetletje pozneje začele nastajati bodisi na kmetijskih zemljiščih, ki jih je zakon sicer načeloma ščitil pred spremembami; ali pa na močvirnih območjih in to kljub različnim že prepoznanim habitatnim potencialom. Prve smo žrtvovali domnevnemu napredku, za druge je bilo potrebno veliko vlaganja, da se je »premagala« močvirna narava. Zakaj ni bilo jasnega načela in izvajanja politik, po katerih bi glavnino teh nekdaj industrijskih con uporabili za nov namen kot poslovno primerne prostorske kapacitete, jih torej na nek način reciklirali in s tem preprečili t. i. »sive cone«? Dokaj redki so primeri v Sloveniji, ko so novi industrijski obrati zasedli stare industrijske površine. Tudi iz starih vojašnic se je naredilo malo, pa bi – že če samo vzamemo v misel Ljubljano – verjetno lahko razrešili marsikateri problem Univerze ali Vlade RS po združenem prostoru in s tem verjetno racionalnejšim upravljanjem. Paradoks je, da je bilo o teh rečeh precej diskusije in torej znanja ter zavedanja o najbolj optimalni poti, a so šle stvari po svoje.

Foto: Dragan Arrigler

Tu so imele svojo besedo tudi občine?!

Da! Del odgovora je prav gotovo mogoče iskati v potrebah novih občin, nastalih po reformi lokalne samouprave. Menim, da ni problem v tem, da so občine majhne, pač pa, da ni vmesne stopnje, ki bi racionalneje odločale o nekaterih storitvah, na primer smetiščih in centrih za ravnanje odpadkov. Namesto tega se je zadržala struktura starih središč velikih občin in sedaj delujejo kot upravne enote, izpostave ministrstev in s tem državne uprave. Mnogim je, menim, jasno, zakaj so še vse dosedanje težnje po regionalizaciji Slovenije propadle – in s precej verjetnosti lahko trdimo, da bodo ob podobnem pristopu tudi v bodoče. Tako imamo paradoksalen položaj: formalno je videti Slovenija zelo centralizirana -glavnino administrativnih opravil stvari v življenju posameznika naredijo ministrstva v obliki in na lokaciji upravnih enot; realno, če upoštevamo ekonomsko moč in koncentracijo politične moči, pa lokalizirana.

In ta lokalni prostor, občine, v bistvu odločajo o prostoru in njegovi usodi…

Tako je! Občine vodijo glavnino prostorskega razvoja. Ne glede na majhnost imajo zgodovinski spomin in izkušnje velikih občin in zato skoraj identične vrednote ter predstave o tem, kaj mora občina imeti. Ekonomska baza je ključna maksima skoraj vseh in mnoge to vidijo le v povečevanju števila ljudi, rezidentov, ter v širjenju poslovnih prostorov. Privlačnost prvega dokazujejo z novimi soseskami, ki jih gradijo malodane kjerkoli, tudi na tveganih območjih, poplavnih, na primer, druga naj bi zagotavljala delo domačim prebivalcem. Nove soseske in nove cone generirajo nove obvoznice, krožišča in servisni prostor. In kakovosten podeželski prostor je postal pisan mozaik s prepletom stanovanjskih kompleksov, prometnic, poslovnih predelov, kmetijskih površin in gozdov. In sem ter tja za današnje okoljske pojme visokovrednih močvirij in barij, kjer in kolikor so jih še prepustili naravni prihodnosti. Ta pisani mozaik, potrata prostora, je rezultat mnogih dejavnikov. Drugi vir ali razlog povečane porabe prostora je po mojem sosledje učinkov starejše dediščine: materialno prostorske, pravno-organizacijske in miselne. Tu imajo svoje mesto zlasti večji posegi oziroma odsotnost teh. Veliki projekti, običajno državnega pomena, so poglavitne konture v prostoru, nekaj, kar morajo upoštevati vsi nadaljnji manjši, sploh lokalni posegi.

Mislite na avtoceste?

Seveda! Tudi! Zasnova in izvedba slovenskega avtocestnega križa je ob rastočem pomenu avtomobila v premagovanju razdalj pač dejavnik. Kraji ob avtocestah so dobili svoje priložnosti. To je dobro. Prineslo pa je tudi učinke, ki bi jih sedaj najraje ne imeli. Tudi natlačenost prostora z različnimi objekti, in dejavnostmi, ki so daleč od harmonije in začenjajo motiti. Veliki objekti in projekti v prostoru so neke vrte magneti, ki privlačijo različne stvari. Če so zastavljene slabo ali lokacijsko zgrešene, je negativnih učinkov še več. Poglejmo na primer ljubljansko letališče in potek avtocest pri glavnem mestu. Ljubljanski mestni obroč je postavljen trdo v mestni organizem. Poletni pretok turističnega tranzita močno obremenjuje mesto, obenem pa le skromno ekonomizira svojo navzočnost, ker na avtocestnem obroču potniki preprosto nimajo kaj početi. Ni infrastrukture. V Ljubljani in Mariboru imamo le dva bencinska servisa in v državi ni skoraj nobenega poceni obcestnega motela, ki bi lahko pobral goste v tranzitu. Namesto tega imamo natlačena postajališča – zastonj! Načrtovalci avtocest so absolutno podcenili potrebe potujoče odprte Evrope. In potem vidijo rešitev le v izgradnji tretjega pasu. Pa ne rešimo skoraj nič, tudi če bi imeli štiri! Obremenitev mesta s hrupom, smogom, svetlobo, plini in prahom je seveda tudi prispevala k razmišljanju meščanov, da se umaknejo v zeleno okolico. Na drugi strani smo povsem zanemarili železnico kot enega od generatorjev razvoja, čeprav se v strokah vsaj tri desetletja govori o pomenu intermodalnosti.

Letališče, ki sem ga že omenil, do danes nima modernega neposrednega dostopa, to je železnice kot hitrega, poceni, varnega in neoviranega osebnega in tovornega prometa ter neposrednega avtocestnega dostopa, čeprav je blizu. Kar seveda kaže, da ni nobenih ambicij, da bi ljubljansko letališče, ki ga še zmeraj imenujemo aerodrom, pridobilo nek makroregionalni pomen v alpsko-jadranski regiji, čeprav ima po legi zelo ugodne geografske predispozicije za to. Odmaknjeno letališče in primaknjeno obvoznico pa pri povečani gostoti prometa, ki je delno tudi rezultat novih velikih con, pritiska k izgradnji povezovalnih krakov avtocest. In to je natančno tisto, s čimer se dodatno mozaiči ravninski prostor Ljubljanske kotline, razreže habitate, pozida kmetijsko zemljo, uniči močvirja. Zato, ker okolje v praksi očitno ni vredno veliko.

Kje je zdaj točka preloma?

Točka preloma? Težko je reči. V tem bolj vidim problem vztrajanja pri smereh, ki so se že pokazale kot slabe. Če je območje nove naselbine oddaljeno, zgradijo obvoznico kot tolažilo. Če poplavi novo sosesko, zgradijo varovalne nasipe in razbremenilnike. V primerih katastrofe je tu še vedno famozna država ter pregovorna slovenska solidarnost. Investitor tvega mnogo manj. Da se razumemo: nisem proti solidarnosti, a tak pristop vodi k povečanim rizikom, ki jih potem na nek način plačujemo vsi. Tu se je treba vprašati, zakaj je toliko sorazmerno velikih, obsežnih posegov v prostor po mojem premalo preverjenih. Do takega stanja smo prišli postopoma, komaj opazno. Slabo premišljene lokacije ključnih strateških projektov generirajo negativne učinke še desetletja. Opazimo pa tu zanimiv trend: medtem ko za velike prostorske projekte strateškega pomena, kot so na primer ureditev prometne infrastrukture za delovanje Luke Koper, modernizacija železnic, pa letališča, sejmišča, potniški terminali, vojaška vadbišča ipd., ni velike vneme, so občine bistveno bolj dejavne. Dobro, če je to povezano z realnimi podjetniškimi ambicijami, to razumem. Ne pa povsod, kakorkoli in za vsako ceno. Na lokalnih ravneh pa ima vpliv interesov posameznikov veliko večje možnosti realizacije. Prostorski razvoj so tu postopoma in vse bolj vodili predvsem zasebni interesi. Tu gre zameriti dokaj popustljivi prostorski politiki, skromnemu inšpekcijskemu nadzoru in še bolj odsotnosti sankcioniranja dokazanih anomalij. Zato je precej samovolje, črnograditeljstvo je znan slovenski »hobi«; in skoraj v vseh primerih je tisto, kar je nastalo, v prostoru tudi ostalo. Nekdo nekaj »zastavi«, naredi do neke faze, vse lepo na črno, potem pa se vname besedovanje, kdo je za podjetnost in razvoj in kdo je proti. Slovenska družba v določenih pogledih pač še ni zrela, ker ni odgovornosti! Presoja vplivov na okolje je marsikje postala gola in razmeroma hitro dosežena formalnost. Pojem »razvoja« se je preprosto enačil s preprosim imperativom »Več. Še več!« In vselej je bilo enostavno prepričati domačo srenjo, da je treba misliti podjetno.

Foto: Dragan Arrigler

Kaj je to pomenilo »na terenu«?

To je v praksi pomenilo, da je treba graditi nove soseske, poslovne cone in vse ostalo. Ko pridejo težave, se kliče na pomoč. Če ne zaleže, se še vedno lahko uležeš pred parlament. Kmetje so drago prodali ekonomsko manj vredna zemljišča, močvirja; sprememba namembnosti je dvignila ceno, investitorji so zastavili, gradbeniki zgradili in potem prodajali. Ni šlo vedno enostavno, vmes je bila kriza. Ta proces je imel vendarle tudi precej poražencev. In na koncu smo dobili, kar imamo. Ob tem se niti ne spuščam na področje estetskih, urbanističnih, arhitekturnih, krajinskih in varstvenih vidikov. Zgrajena soseska vrstnih hišic na podeželju ali celo posamezni bloki kričavih marcipanskih barv pač težko prepričajo, da ima slovensko podeželje določen red, načela in smer razvoja; da je ponosno na svojo kulturno dediščino in zaupa v svoj prav. Saj to mi imamo, a če se razbije, učinek harmonične pokrajine izgine. Zakaj pa je tako privlačna na primer Toskana ali Meran v Italiji? Ob prevozu od Lendave do Krasa pa se zvrsti marsikaj na podeželju, kar ni ne v okras, ne v ponos in ne v korist. Marsikje tod, v takih okoljih, navadno so to manjše občine, se skoraj vsi poznajo, vsi vse vedo, vsi so za razvoj in vsem je pri srcu okolje. In nihče ni za nič odgovoren. Imamo pa k sreči še kar nekaj območij, ki so svojo podobo in dediščino zadržala. Nenazadnje, naša Brda ali Koprsko gričevje niso slabši od Toskane!

V najinem predhodnem pogovoru ste omenili, da so ljudje, ki se preselijo iz mesta na deželo, potem pogosto nekako nezadovoljni ter po svoje razočarani s tistim, kar se tam pokaže.

Ko ljudje kupujejo nepremičnino, podzavestno iščejo atribute kakovosti. Želja po bivanju v zelenem, čistem okolju, prijetnem, mirnem ipd. je iskana prvina. Pogled na nepremičninske oglase nam lepo odslikava to. In do neke mere je to res. Nihče pa se ne ukvarja s tem, da bodo kmetje gnojili, ropotali in umazali cesto. Tega v mestu ni, na podeželju pa je realnost. Drugi stres je spoznanje o razsežnosti razdalje. »Čisto blizu« je v resnici več kilometrov in pretvorjeno v časovno enoto to nekaj znese. Lokacija novega bivališča posredno poseže v časovno-prostorsko organizacijo ljudi. Pot prinaša strošek in porabi čas, ki se odšteva od dela in domačega počitka. Bilanca postaja zahtevna. Dalje, ljudje iz blokov ne pozdravljajo, ker prenašajo mestno rutino v novi vsakdan. Čeprav vsi živijo v bistvu urbani življenjski slog, traja nekaj časa, da se prilagodijo vsemu novemu. Lokalna srenja se bolj ali manj pozna, sodeluje med seboj, srečuje se vsaj pri nekaterih aktivnostih. Sicer to počasi krni v teh krajih, a vseeno. Razlika med pričakovanim, ki si ga ljudje dostikrat idealistično oblikujejo in med novo realnostjo, podpira občutke nezadovoljstva. Sliši se včasih malo neverjetno, ampak niso le posamezni primeri, ko pričakujejo, da jim bo občina uredila pot med njivami, da se ne bodo sprehajali po blatu. Ni jih malo, ki mislijo, kot sva že rekla, da je kmetijska krajina neke vrste park in imajo oni vso svobodo. Saj so se vendar zato priselili na deželo! In ta se je z njimi »pomestila«.

Trk teh dveh svetov ustvarja novo prostorsko in bivanjsko in psihosocialno realnost…

Morda gre res za dva svetova! Srečevanje teh spodbuja potrebo po vzpostavljanju določene distance. Individualnost bivanja je vrednota in želja po odmiku njena uresničitev. To pa zahteva prostor. Obstaja torej inertna težnja po bolj široki, razrahljani prostorski razmestitvi stvari. In smo pri razpršeni gradnji, prostorsko in energetsko potratni. Vzemimo, da je individualnost bivanja s tem nekako rešena. Ostali problemi, o katerih je bilo govora prej, pa ostajajo in počasi bremenijo. Precej bi pomagalo, če bi imeli ljudje več medsebojnih stikov. Vzpostavljanje »življenja« v sedaj pomestenih vaseh, ki so jih demografsko napihnile nove soseske, je zelo zahtevna naloga. Še posebej problematično je zato, ker take soseske niso zares skupnost. Za boljše sobivanje pa bi potrebovali primerno pogosto komunikacijo, vedenje in razumevanje.

Kako ob vsem tem vidite prihodnost?

V Sloveniji nič ne kaže na preboj zavesti, da so šle stvari nekoliko čez rob in je težav veliko. Ponesrečene lokacije naselij na poplavnih območjih, kar je prva slaba odločitev, po težavi poplavo rešuje z gradnjo protipoplavnih jezov, kar rešuje nekatere zadrege, nikakor pa ne odpravlja vseh tveganj. Taki objekti vzamejo precej prostora. A če so dovolj veliki, so uradni garant, da je območje varno pred poplavami in se lahko veselo zida naprej. V primeru poplave je tu deus ex machina: država, ki solidarnostno priskoči na pomoč, in tudi pregovorna slovenska solidarnost. Gradnja na tveganih območjih je pač s tem manj tvegana. Na geografiji se nekateri kolegi precej posvečajo naravnim nesrečam. Mnoge imajo skupen imenovalec: so posredna posledica podcenjevanja tveganj »narave« in v nekaterih primerih dobesedno izzivanja. Miselnega preobrata tukaj, žal, ne vidim.

Morda bodo kaj novega generirale »klimatske spremembe«…

Ne vem. Morda… Opaziti je sicer tudi veliko govora, razprav in snovanja v duhu novih prostorskih paradigem, zasnovanih na načelih trajnosti, vendar poudarjanje planetarnih podnebnih sprememb in zahteve po usklajeni podnebni politiki, žal, zaenkrat ne prinaša kaj bistvenega, razen simbolnega prepričevanja. Že leta nazaj so bolj zeleno orientirane politične struje forsirale slogan: misli globalno, deluj lokalno. Sedaj imamo poplavo planetarnih zamisli. Šolarje tudi pri zemljepisu osveščajo o škodi zaradi globalnega segrevanja, širjenja puščav in sekanja amazonskih gozdov; mladina naj se vendar zamisli zaradi kitajske industrije, ameriškega prometa in evropske živinoreje. Vendar bi potrebovali predvsem bolj odločno skrb za svet pred domačim pragom in sicer na aktiven način. Namreč, ko bo treba odločati o naslednjem posegu v prostor in žrtvovati okolje, bo pred očmi verjetno spet tisti imperativ: »Več!« ali pa »Tudi mi hočemo…«. Tudi če je povsem nepotrebno. Gotovo pa to ni tako, kot se obnašamo kot družba sedaj. V odnosu do globalnih podnebnih sprememb je veliko patetike in borna odločenost kaj spremeniti pri sebi, tukaj in sedaj. Simbolno pa ja…morda.

Foto: Dragan Arrigler

Dejansko je ključen odnos v lokalnem okolju: Kako ljudje tu živijo, kako delujejo in kaj dovolijo drugim, da tu počnejo!?

Suburbani prostor je z vidika posameznika, stanovalca, kakovosten, ker je prostoren in omogoča individualizacijo bivanja. Vendar je taka poteza uvod v lokalne konflikte, ker dejavnosti in početje ljudi po vseh raznovrstnih interesih. Če vsakdo misli, da lahko kadarkoli pride v gozd, na polje in travnik z glasnostjo, svetlobo, plini, premikanjem, odlaganjem smeti in drugim početjem, postane to pač moteče. Za divjad, kmete, lovce in še za marsikoga oziroma za vse, ki se zavedamo, da potrebuje vsaka stvar svoj čas in svoj mir, da lahko eksistira. Dokler je to v manjšem obsegu, je izogibanje mogoče. Lanski in letošnji »koronski« čas je v teh območjih jasno pokazal številne težave. Poljske poti so zasedli sprehajalci in nekateri so se tudi lepo vozili po teh poteh. Ko nastopi visoka frekvenca takih obiskov, mnogi s psi, ki jih očitno ne obvladujejo, sem in tja kdo z motorjem, konjem, štirikolesnikom, tudi ponoči, z lučmi in bolj glasno, potem za temi trumami ostajajo brazde kolesnic na travi, zasmetene površine z embalažo energetskih napitkov in hitre prehrane, populjene poljščine – za lastno oskrbo, pasji iztrebki na poteh in v intenzivnih poljskih in vrtnih kulturah. Po opažanjih so v teh aktivnostih udeleženi večinoma domači stanovalci.

Kaj je rešitev?

Vzeti koncept trajnosti zares. Mogoče se sedaj sliši to že zguljena fraza, a naj navedem, da se je še niti nismo resno praktično lotili. Dokler na ključnih področjih gospodarstva, prometa, energetike in prostorskega razvoja pa še drugih področjih ni jasnega uvida, da imamo na razpolago omejene resurse in je potrebno to, kar imamo, ob uporabi ohraniti in morda celo izboljšati, je težko pričakovati resen napredek. Tak način je precej zahtevnejši, kot se zdi na prvi pogled. Zahteva, da bi morali vsak prostorski poseg temeljito premisliti in bi bil rezultat marsikdaj umik ali iskanje skromnejše in racionalnejše variante. Manj je lahko več: na področju upravljanja s prostorom to še posebej velja.

Pomagajo pa lahko tudi razni novi prijemi!?

Tako je! Mnoge stvari in tudi prostor lahko na nek način predrugačimo, recikliramo. Mnoge peskokope in glinokope so že pred desetletji ali spremenili v jezera, močvirja ali pa nazaj v kmetijska zemljišča. Ne le v mestih, tudi na podeželju in sploh v suburbanih okoljih je precej sivih con, opuščenih stavb, nekatere tudi s povsem dostopno prometno infrastrukturo. Potenciala za »re-use« imamo po mojem precej. V ekološko zavednih evropskih okoljih ozelenjujejo, naturalizirajo stara industrijska in rudarska območja ter jih spreminjajo v kvalitetne bivalne soseske in poslovne cone, in to brez zelo širokih alej. Skrbno ravnajo s prostorom. Celo kaka močvirja in rečne okljuke naredijo, da zagotovijo zadosti velik habitat. Je znanje in zavedanje o pomenu okolja. Reciklirati se da večino odpadnega materiala; pridobiti koristne snovi, prostor in energijo. Predvsem pa je treba dobro premisliti ob novih posegih. Sem prepričan, da večina bahavo širokih alej v conah širom države nimajo nobene ekonomske in estetske veljave. Če hočemo »naravo« v svoji bivalni ali delovni bližini, jo pustimo naravno, tako kot je, pa tudi urejena kmetijska, produktivna »narava« je čisto v redu. Tudi intenzivne kmetijske površine so lahko zelo estetske, privlačne in s tem posredno tudi ekonomsko vredne.

Torej ste za več prostorskega, urbanističnega minimalizma?

Ja, tako nekako. Samo, to je treba prav razumeti! Minimalizma tu ne smatram za odnos z malo razmišljanja in vlaganja! Zahtevnost minimalizma je v tem, da je potrebno šele oblikovati podlago ravnanj v bližnji prihodnosti. Temeljit pretres stanja bi verjetno izpostavil, da imamo v sklenjenih naseljenih območjih precej con, ki se ne uporabljajo in bi njih lahko reaktivirali. Bolje bi lahko uporabili obstoječe kapacitete. Če za navadno potrošnjo velja, da je mogoče veliko večino embalaže na različne načine ponovno uporabiti, lahko podobno tudi s prostorskimi resursi, lesnimi zalogami, kmetijskimi površinami, bogatimi vodnimi viri, s sončnimi paneli ali vetrno energijo. Omejitve so potrebne; a dokler živimo v atmosferi nujnosti tistega imperativna: »Več!« se v zavest slehernika težko prebija prepričanje, da ne bo izgubil nič, če se do okolja vede bolj zaščitniško in previdno ali minimalistično. Le del lahko rešijo nove tehnologije, načini in organizacija življenja. Na tem področju ni bližnjic in tudi hitri preobrati verjetno nimajo dolgega veka. Zdi pa se mi ključno, da se začenja resneje razmišljati o potrebnih merah regulacije. Tako kot pri okoljskih vprašanjih, ki so tako pogosto v besedišču javnosti in strok, pa seveda politike, bi bili smiselni sistemski ukrepi, preden nas v lokalne kompromise prisilijo konflikti. Teh je veliko, ker je veliko interesov, ker želja po ekskluzivnem poseganju v prostor, ki izključuje druge uporabnike, narašča in ker tudi samovoljni posegi teh vrst niso ravno redkost, rešujejo pa se premalo.

So še kakšne alternative?

Po mojem dolgoročno niti nimamo posebne alternative, če želimo kakovostno okolje in doseganje konkurenčnosti. Prostor je eden, skupen in povezan. Dejavnosti so med seboj soodvisne. V suburbanih območjih z gostejšo poselitvijo, številnimi dejavnostmi in različni interesi ter navadami je povečujoče pritiske na okolje potrebno regulirati. Ne more biti povsod vsem dovoljeno vse. Za zgled so nam lahko družbe, ki so to opravile razmeroma elegantno in učinkovito. Temeljna poanta trajnostnega razvoja je načelo: uporabi, a ne uniči; in ga je mogoče uporabiti tudi v slovenskih razmerah. Lovci skušamo to na svojem področju uresničevati. V suburbanem okolju, kjer je veliko nelovnih površin in – kot sem sam predstavil na slovenskem lovskem dnevu – tudi pol lovnih, so pričakovano večje tudi škode. Preventivno delovanje pa je, tako kot lov, težavno. Menim, da se tu kmetje premalo zavedajo srednjeročnih učinkov, ki prihajajo z večjimi pritiski raznovrstnih skupin v okolje. Ob tem velja poudariti, kot sem že omenil, da je dobro negovana in vzdrževana kmetijska pokrajina tudi estetska ter privlačna in nesporno prispeva h kakovosti bivanja večine navzočih v tem prostoru. V mestu je za peš cone in parke vsem jasno, da mora biti pes na vrvici in ustrezno zavarovan ter da je lastnikova ali lastničina dolžnost pospraviti za njim; da se po ulici ne pljuva in ne meče odpadkov; in da je tudi povzročanje hrupa, svetlobe, prahu, plinov in drugega povsem nesprejemljivo; in da so za parkiranje vozil pač parkirišča. Na deželi, v odprtem, a kot vidimo dokaj obljudenem prostoru, ti občutki in takšno obnašanje kar nekam izginejo.

Foto: Dragan Arrigler

Kot sva že rekla, vsak misli, da lahko na podeželju počne, kar mu pade na pamet…!?

Ja, marsikje je tako. Pravico gibanja kjerkoli, kar je velika prednost življenja v Sloveniji, so mnogi, zlasti v takih v suburbanih območjih, pretvorili v posredno in neposredno škodljivo ravnanje. Dejansko gre za neko obliko uzurpacije, če nekdo s svojo navzočnostjo, ko je na sprehodu ali se kako drugače rekreira, »doda« kvarne učinke, kot sem jih omenil prej. Če ima vsak pred seboj le »pravico« ne oziraje se na to, kako to učinkuje na ostale, je to slabo. Tu pa bi vsakdo kar po mili volji vse. Poleg tega so slovenske vasi celonočno osvetljene in hrupne. Nekateri kmetje opravljajo mehanizirana dela pozno v noč. Živali nimajo miru in tudi ljudje ne.

Lovci ste na vse to še posebej pozorni?

Lovci vsak dan vidimo, da je mnogim povsem samoumevno, da parkirajo na travniku ali celo njivi, prižgejo avtoradio na glas in uživajo. Nekateri bi delali »osmice« po njivi, drugim se zdi samoumevno, da gre lahko pes opravljat potrebo v intenzivni zelenjavni nasad. Divjad se le do neke mere navadi različnih umetnih zvokov in hrupa, prehranska nuja jih sili, da tvegajo, tako kot tvegajo prečkati prometno cesto. Ljudje bi jih radi tudi slikali, snemali s pomočjo dronov in to kadarkoli. Ponoči z viri umetne svetlobe, različnimi senzorji in razno kramo. Mreža cest omogoča dostop in marsikdo to dojame to priložnost kot že samoumevno pravico. »Če tehnika omogoča, se sme!» je pogosta maksima samovoljnega poseganja v živalski svet, ki zaradi stresa potem išče druge niše in tvega. Mnoge trke divjadi s prometnimi vozili povzročata dva dejavnika: prevelika in neprilagojena hitrost ter spuščeni psi neodgovornih lastnikov, ki divjad poženejo. Nič ne pomaga deset opozorilnih tabel nevarnosti naleta divjadi, če pa je zraven še toliko motilcev. Sedaj je te krame še več. Tehnična pomagala so za pomoč, ne zato, da z njimi ljudje dokazujemo prestiž in počnemo, kar se nam zljubi. Etika človeških ravnanj izhaja iz uvida v posledice, ne iz možnosti, ki nam jih neko pomagalo nudi. Podobno, kot imamo lahko super opremljen in hiter avtomobil, ravnati pa se moramo glede na predpise in na občutek, da bomo s svojim ravnanjem naredili kar najmanj škode.

Takšnega subtilnega odnosa do tega, kar je okoli nas, povsod primanjkuje…

Pa je to zelo pomembno! Povsod! V gosteje naseljenih območjih, kjer si prostor delijo zelo različne interesne skupine, pa se zlorabe še toliko hitreje vidijo in imajo tudi prej bolj dramatične posledice. In končno: ali ne gremo na sprehod v naravo, med polja in v gozd zato, da bi imeli malo miru; da lahko intimno doživljamo okolico. Množica raznih posegov to praktično onemogoča in kvari! Kje sta mir in intima, če lahko vsak kamor koli postavi kamero ali pa snema z drona!? Saj, prav, uporabljajmo tehniko, a zmerno in z upoštevanjem pravice do anonimnosti tudi drugih! Regulacija in samoomejevanje, to je tisto, s čimer pokažemo uvidevnosti do drugih; to je uresničevanje praktične tolerance in končno pogoj, da je vsem ali vsaj večini v življenju bolje. Mar ni to veliko vredno?

Je! Ampak… lovci tudi nastavljate kamere že skoraj na vsako drugo drevo, se vozite s terenci že skoraj do vsake preže… nekateri tudi lepo obsvetijo divjad, preden jo s super zmogljivimi in tehnološko dovršenimi puškami postrelijo…!?

Hvala, da ste to odprli! To je namreč problem, ki me osebno zelo moti kot vedenjska poteza sodobnega lovca. Ker je kontraproduktivna in v nekaj pogledih zgrešena. Tako vedenje vidim kot prilagoditev modernega človeka na tehnikalije brez kritičnega premisleka, kaj nam to prinaša. Sama po sebi je kamera sodoben pripomoček, s katerim si olajšamo določena opravila. Ključno je torej, kako ta pripomoček uporabimo in to velja tudi v lovstvu. Uporaba kamere v lovišču zahteva ustrezen protokol postavitve s soglasji, objektov snemanja in ravnanja s posnetki. In tukaj je največ težav. Saj v načelu ni tako zapleteno glede tega. Lovska družina mora imeti uporabo kamere opredeljeno v svojem aktu, z lokacijo, soglasjem lastnika zemljišča, skrbnikom in podobno. Če je tako vzpostavljen nadzor nad določenim območjem lovišča, da pridobimo natančne podatke o gibanju, staležu, stanju, medvrstnih in znotraj vrstnih razmerjih pri divjadi ipd., je namen dosežen. Več vemo, lažje in bolje načrtujemo. Določena avtomatizacija na primer krmišč za divje prašiče ali medvede lahko pomembno prispeva k boljši vednosti o teh štirinožcih. Poglavitno težavo vidim v tem, da nekateri kamero preprosto postavijo brez soglasja lastnika, kar je kršitev posestne pravice; posredno pa bi potem lovili tam in samo oni – saj so vendar postavili tam kamero! In smo že pri uzurpaciji preže ali območja lova. Člani in članice lovske družine pa niso več zares enakopravni pri lovu.

Meni se zdi precej problematično že to, da, četudi sem tam dlje časa, posebej na območju Krima, na primer, zaradi kamer v gozdu skoraj ne upam iti več lulat, ko pa nikoli ne vem, kje natančno so…

Tudi to! Ker v lovišče prihajajo mnogi ljudje, so lahko zabeleženi in posneti pri raznih delikatnih opravilih. Potem so pa težave. Na tem področju je veliko nedorečenosti glede varstva osebnih podatkov in po mojem vsaj posredno tudi osnovnih človekovih pravic. Torej, moje mnenje je, da so kamere sicer lahko, a določeno in nadzorovano. Povsem lovsko neetično pa je, da postane kamera del lovčevega orožja; takrat, ko lovec s kamero »lovi«.

No, lovec to dela s puško…ki pa je danes tudi drugačna, drugače opremljena, kot je bila nekdaj!

Lovske puške…to je drugo! Puška je lovčeva podaljšana roka. Zato je prav – in mora biti – tehnično brezhibna, da je varna za uporabnika in navzoče ter ustrezno natančna, da se doseže lovsko pravičen odstrel divjadi brez nepotrebnih muk in uplenitev te na takšen način, da je divjačina čim bolj uporabna. Divjačina je visokovredno živilo in s postopki pri lovu lahko prispevamo h kakovosti tega. Zato se mi zdi prav, da je lovska puška čim boljša v smislu varnosti, natančnosti, ergonomije in optične opreme. Pri čemer je seveda za natančnost še vedno najbolj pomemben dejavnik strelec, lovec sam!

Foto: Dragan Arrigler

Ste član dveh lovskih družin: ene na Gorenjskem in ene na Dolenjskem. Se v obeh srečujete s tem problemom v naravo razpršene urbanizacije? Ali v nobeni?

Točno, član sem v Komendi, kjer živim; in tudi v Suhi krajini, od koder izhajam in na katero me vežejo lepi mladostni spomini. Lovsko angažiranje tam mi pomeni neke vrste vzdrževanja stikov s pokrajino in ljudmi. Pri vseh aktivnostih univerzitetnega profesorja je to včasih kar naporno. Z vidika sprotnega spoznavanja dogajanja v slovenskem prostoru pa je to naravnost odlična priložnost. No, če bi govorili o metodološkem pristopu, potem je to skoraj raziskovanje z udeležbo. Komenda je tipičen primer suburbaniziranega prostora v zaledju mest med Kranjem in Ljubljano. Kakih zelo velikih razlik znotraj tega območja ne vidim; povsod se soočajo s sorodnimi vprašanji. Suha krajina pa je precej značilna periferna kraška pokrajina, podobno kot je še širokem območju precejšnjega dela Dolenjske in Notranjske, če se omejim tu na kraška območja. Večina hribovite Slovenije pripada temu tipu prostora, za katerega je značilno zmanjševanje števila in vse bolj ostarela struktura prebivalstva ter marsikje propadanje kulturne pokrajine. Ko se danes kot lovec srečujem z domačo pokrajino, jo je, sedaj takole gozdnato, kar težko prepoznati. Kot študent sem tekal naokrog in so bili to večidel še obširne senožeti in travniki. Sedaj je to gozd. Po drugi strani je ogozdovanje le proces, ko si narava prevzema nazaj, kar so ji generacije naših prednikov dobesedno iztrgale in preuredile. V Suhi krajini je vsak kvadratni meter travnika ali njive narejen, je rezultat čiščenja in trebljenja kamenja in urejanja rodovitnih kmetijskih površin.

Te se zdaj zaraščajo?

Ta pokrajina se sedaj zarašča, ker ni zanimiva za kmetijsko obdelavo. Večina prebivalcev pa še ima stik z zemljo. A pravi kmetje so redki. Tudi tu so v življenjskem slogu dejansko prevladale vrednote urbane družbe, z bivalno individualizacijo vred. Vendar je življenje v soseski ponekod ohranilo prvine krajevne medsosedske interakcije, lokalna skupnost je povezana in živa. To je moč podeželja! To je potencial, ki ga je tudi v postmoderni družbeni paradigmi, tako močno zazrti v globalizirane odnose, smiselno gojiti in razvijati in ne le ohranjati kot zanimiv relikt. Mlade generacije so kvalificirane in izobražene. Življenje v teh območjih je lahko zelo kakovostno, seveda ob predpostavki, da marsičesa, kar imajo meščani pred nosom, tam pač ni ali pa ni takoj pri roki. Opažam pa, da domačini tega največkrat ne prepoznajo kot bivalno prednost. Seveda se tudi v to okolje skušajo vrivati vsi, ki bi v »naravi« kaj počeli.

Se je torej ta narava od časov, ko ste še tam živeli, zelo spremenila?

Pa še kako se je spremenila! Še posebej, če to pogledam skozi lovsko prizmo! Ko so bili pred desetletji travniki še dokaj obširni, je bil jelen pogostejši, divji prašič nekaj redkejši, o volku so poslušali otroci od starih ter brali v zgodbi o Rdeči kapici. O medvedu so strašili ljubljanske gobarje in moral si imeti presneto srečo, da bi videl medveda v živo. Bobra smo poznali kot žival drugega kontinenta. Srnjadi je bilo sorazmerno veliko. Sedaj pa je drugače! Srnjadi je tudi še sedaj veliko, divjih prašičev več, medved in volk sta stalnica; pridružil se jima je šakal, v teh krajih poprej praktično neznana vrsta. Jelenjadi je v gosto zaraščenih gozdovih pač manj, brežine reke Krke pa je ponovno koloniziral bober. Prostorskih pritiskov je v teh območjih manj, a s tem ni rečeno, da bi ne smeli popuščati pri pozornosti, ko gre za posege v prostor.

V Komendi je drugače?

Komenda je tipično področje razpršene urbanizacije. Število prebivalstva se je v dveh desetletjih podvojilo. Dobili smo povsem nove stanovanjske soseske in tudi bloke sredi polj. To okolje je podjetno. To je dobro in prav. Toda posegi so bili nagli in premalo premišljeni, narejeni v edini miselnosti, da je napredek pač v gradnji. In so gradili. Gradnja soseske na poplavnem območju je pozneje zahtevala korekcije v obliki protipoplavnih jezov. Vse skupaj je zahtevalo hektarje kakovostne kmetijske zemlje, ki so jo generacije pred tem usposabljale. Imamo eno največjih poslovnih con v državi. Zgrajena je na mestu nekdanjega največjega močvirnega gozda Ljubljanske kotline. Kolikšna je okoljska vrednost zdaj že nekdanjih mokrišč, lahko le približno slutimo. Dejstvo pa je, da teh habitatov v resnici ne cenimo. Kljub ugovorom so posekali gozd, na debelo zasuli močvirje z od daleč pripeljanim peskom in zgradili, kar pač danes tam je. Zanimiv pa je še drug refleks: da bi dokazovali »zeleno« naravnanost in usmiljenje do okolja, so tam široke vpadnice z zelenicami, ki jih je treba gnojiti in kositi. Občina je bila dolžna potem urediti nek nadomestni habitat.

In lovci naravovarstveniki ste vse to kar mirno gledali…!?

Ne, smo bili kar aktivni. Lovci smo dali pobudo in konkretno sugestijo, kako je tak kompleksek poustvarjene »narave« videti, da bo vsaj malo odsevala habitatne prvine izgubljenega…če pustim povsem ob strani, da je to na nekdanjem njivskem zemljišču..! Od načrtov in dogovarjanj ni bilo nič, tam so naredili dejansko neko gozdno plantažo. Medtem so že resni načrti, kako bi cono še razširili na nov kos močvirja, kolikor ga je pač še ostalo. V take izolirane cone je potrebno pripeljati vse, material, delovno silo in proizvode. Vse to zahteva vse, kar sva že povedala: prostor v coni, močno povečan promet obremenjuje naselja in sili v gradnjo obvoznic, ob katera se potem spet koncentrirajo dejavnosti in nove soseske. Pokrajina se tako razbije, pregradi s prometnicami in to je tisto, kar je potem na koncu dejansko težavno. In zgodba se nadaljuje ali pa ponavlja. Število teh con, tudi manjših, se množi. Pa je takih primerov v Ljubljanski kotlini vsaj še deset. Vzorec prostorskega ravnanja je povsod podoben. Ali pa v okolici Maribora. Isto! V ozadju tega je, po mojem, deficit državnega usmerjanja, pomoči in nadzora. Prostorske procese vodijo lokalni zasebni interesi, ceno plačujemo vsi. Da se razumemo: zelo cenim zasebno iniciativo, vendar premišljeno in odgovorno tudi do drugih.

Foto: Dragan Arrigler

Plačujejo pa ceno tudi kmetijska zemljišča!? To je sicer slišati že kar malce obrabljeno…a je vse bolj alarmantno…

Ja… Kmetijska zemljišča… To je pa druga plat medalje! In kar nekaj jih je v širših suburbanih conah, o katerih govorimo. Na vzhodu občine je predel Drnovo, prodna ravnica, ki je del Kamniško-Bistriške ravnine. Glede na moč Ljubljane je seveda logično pričakovati velike pritiske, o katerih je bilo maloprej govora. Tu pa govorimo o kmetijstvu kot panogi, ki je nosilec večjega dela odprtega prostora. Območje je ravno, preperelina na produ pa razmeroma tanka. V preteklosti so kmetje vedeli za kompromis, do katere globine je primerno orati. Izkopane prodnike so odstranili in zlagali v groblje in oblikovali žive meje. Pozneje so očitno prišle tuje zamisli o globljem oranju, ki so ga dosegli z vse težjimi traktorji. Rezultat je zbita zemlja in kamenje na površini. Najpogostejša kultura je tod koruza, vodno zahtevna rastlina. Močnejše suše lahko poberejo glavnino pridelka. Žive meje in raznovrstne kulture so na tem območju pred desetletji, še tam po drugi svetovni vojni, omogočale obilen zajčji lov. V arhivu LD Komenda imamo slike z zares obilnim zajčjim plenom. Morda komu tak prizor sicer ni pogodu, a naj ob tem opozorim na okoljska dejstva. Številčnost poljskega zajca je dokazovala predvsem ugodne razmere za to vrsto – v bistvu torej tudi kakovost okolja. Žive meje in zaraščene groblje so zagotavljale prehrano in kritje tudi vrstam poljskih kur, pticam pevkam in drugim. V zadnjem desetletju se je razširila moda popolnega odstranjevanja grobelj, živih meja in grmičev. Zavetja ni nič več in tudi hrane ne. A tudi snežna odeja je v zadnjih desetletjih bolj izjema kot pravilo. Zemlja ostaja čez zimo gola, izpostavljena vetrnemu odpihovanju. Ker so odstranjene žive meje, ni več protivetrnih ovir. Odnašanje humoznih snovi in najbolj finih delcev, tako pomembnih za rodovitnost zemljišč, je grožnja ekonomičnosti kmetijstva in obremenitev za stanovalce v bližini. Z vetrom odpihnjeni humus pač dobimo na fasade!

Odstranjevanje grmovja lahko opazimo marsikje…

Da. Na lovsko žalost se je podobna manija lotila tudi lastnikov gozdov. Prav v zadnjih dveh letih se kaže posebna vnema za odstranjevanjem grmovnega roba ob gozdnih kompleksih. V tem konkretnem okolju na področju Komende gozdovi niso posebej razširjeni in je zato vsaka gozdna zaplata dragocena. Gozdni rob je izjemno pomemben za divjad, saj, podobno kot na poljih, predstavlja kritje za male živali in je obenem bogat prehranski vir zanje. Sploh za srnjad. Odstranitev teh in goloseki niso dobra poteza. Njihova odstranitev omogoči vetru neoviran dostop do drevesnih krošenj. Vetrovi pa so močnejši in pogostejši kot v preteklosti. Veter se zapodi v krošnje in vrtinci naredijo veliko škodo. Grmovni rob odstranijo ljudje, debela debla smrek in hrastov »poseka« veter. Zato je ohranitev in ponovna vrnitev gozdnega roba ter živih meja in grmišč med polji dejansko ukrep v večstransko korist. To je tista premisa sonaravnosti, ki jo je smiselno iskati in uresničevati, če si hočemo dobro.

Je v Komendi lovsko življenje torej težje?

Lovsko življenje je za večino prostočasna aktivnost in če sodim po sebi in tem, kar opazujem med lovsko srenjo, dejavnost, za katero se je pripravljena večina potruditi. Ni težko nekaj, če nam je v veselje in v tem vidimo tudi kot obliko samouresničitve. Seveda pa so razlike v načinu in pristopih glede na značilnosti okolja, tako družbe tam, kakor habitatov in seveda populacij divjadi in divjih živali. Lovsko življenje sestavlja skrb za lovišče in divjad, odstrel in priprava lovcev na različne dolžnosti. Odstrel predstavlja sorazmerno majhen del časa, zanesljivo manj kot desetino vsega. Vendar priti domov brez morda želene uplenitve ni lovčev poraz! Nikakor ne! Prvo glavnino namenjamo skrbi za lovišče, za naprave, preže, steze, krmišča, solnice, za različne zaščitne mere in podobno. Druga glavnina je lovčeva skrb zase in za lovsko družino, za vzgojo mladih novih lovcev in njihovo ter lastno usposabljanja. Danes imamo ogromno gradiva in kdor hoče, lahko poseže po bogati zakladnici spoznavanja razmer v lovišču doma in širše. Na to včasih pozabljamo tudi lovci, meneč da je »jaga« predvsem privilegij in pravica. In se potem čudimo, če nas okolica opazuje kritično ali celo preveč kritično. Tega ukrepanja je v Komendi po mojih opažanjih precej več, ker je družbeno okolje bolj raznovrstno in so tudi ljudje že bolj odtujeni od narave, čeprav silijo sem živet z namenom, da bodo »v naravi«. Kmetijstvo je intenzivno, posegi številni in, kot sva že prej rekla, tudi bolj usodni. Več skupin, več interesov, manj razumevanja je nekako bilanca glede odnosov do stvari. Daleč od tega, da bi bili lovci samoumeven del lokalne folklore. Potruditi se je treba, da včasih kaj dosežemo, biti aktiven in obenem obziren ter strpen. Take situacije so naporne in zato je včasih slišati, da je lov v teh območjih težji. Obremenjen je tisti pripravljalni del. Večina lovskih aktivnosti se v resnici sedaj dogaja brez puške, a z odprtimi očmi in pripravljenostjo učiti se ter dati svoj lastni prispevek.

V Suhi krajini je vse bolj enostavno?

V Suhi krajini je glede tega principielno enako, a je zaradi homogenejše prebivalstvene sestave v praksi bolj enostavno. Narediti pa je treba vseeno. Odstrel ali lov v ožjem in neposrednem pomenu je po mojem zelo podoben povsod. V veliki večini smo tedaj na lovu lovci sami. Prva stvar je varnost. Tukaj ni razlike; vedno moramo biti povsem prepričani, da je ozadje strela varno. Nato smo mi in divjad. Vmes je orožje. Presoja. Tehtanje okoliščin in morda strel. Bolečina in smrt. Spoštovanje divjadi. Občutek po uplenitvi, ki ga poznamo samo lovci raznolikih kultur od polarnih krajev do tropskih deževnih gozdov ali puščav. V takem občutju, menim, ni prostora za strasti! Ko to narediš, ko upleniš, veš, da si naravi nekaj dolžan. Verjamem, da je misel na bolečino in smrt divjadi za marsikoga težka, pretežka. A spomnimo se, da nas vse čaka neustavljiv biološki konec. Morda mnogo bolj boleč. Kdo ve.

To našo končnost in omejenost zemeljskega bivanja bi bilo dobro ves čas imeti vsaj na robu zavesti…bi bila morda marsikatera odločitev ali dejanje bolj premišljeno. A v tem trenutku upajva, da je ta neizogibnost vendarle še malce odmaknjena v prihodnost… Tisto kar je zdaj zelo blizu in na vidiku, je velika »debirokratizacija«. Kaj mislite o tem?

Rad bi sam sebe prepričal, da nimam prav… ampak v debirokratizacijo ne verjamem, dokler ne bo na obzorju kaj bolj organizacijsko otipljivega. Debirokratizira se lahko vse ali pa nič, drugače po naravi stvari preprosto ne gre. Tak načrt je zaradi narave prostorskega načrtovanja zahteven, ne le v urejanju postopkovnega zaporedja, rokov in višine plačil za posamezne pristojbine, pač pa zahteva tudi zmogljivo upravo, ki bo naloge tudi lahko naredila, v primeru zastojev intervenirala in začete in zatečene malverzacije, zlorabe in samovoljo prepoznala ter sankcionirala. Slovenija ima male občine, lepo čez dvesto jih je. Načeloma so vse sogovornice pristojnih ministrstev. Iz drugih področij imam izkušnjo, da je medresorsko sodelovanje v praksi precejšnja muka. Tudi če bi se uradniki na resorjih, ki zadevajo prostorske zadeve, posvečali samo tem vprašanjem, bi bilo še vedno težko biti dovolj hiter. Drugi ključni instrument je inšpekcija in za njim sodstvo. Pri inšpekciji bi bilo po mojem bolje, če bi bil ta organ združen, centraliziran in predvsem krepkejši. Govorim na pamet, ampak malo je bilo primerov, ko bi iz medijsko zatečenih odklonov – ki so se torej javno vedeli ali pa so bila ministrstva in službe obveščene – glede prostorskih zadev, kakih učinkovitih ukrepov pa ni bilo. Tu je tudi vprašanje ali imamo povsem modernizirane baze podatkov in drugo, kar se potrebuje za delo na tem področju. Ne vem natančno, čeprav veljamo za v povprečju uradniško urejeno državo.

Foto: Dragan Arrigler

Preveč?

V Sloveniji velja normativna miselnost; prepričanje, da je za vse treba imeti vse podrobno določeno. Če ni čisto tako, se sklicuje na slabo pravno podlago in stvari ne gredo. Na drugi strani je pravna kultura nizka; ljudje presojajo, kdo je kdo in kdo je s kom in ali obstaja lastna korist in skoraj po pravilu se najde kaj, po katerem nečesa, kar bi bilo zdravorazumsko pričakovati, pač ne naredi. Človek – upornik! Odgovor, da ni neke področne pravne podlage, skoraj vedno zaleže. V taki atmosferi je pospešitev postopkov vprašljiva, pa tudi tvegana. Mislim predvsem na to, da se pod pretvezo debirokratizacije v procesu prostorskega načrtovanja, urejanja in delovanja znebijo še tistih strokovnih podlag, ki pa bi morebiti kdaj le za kaj navedle, da je namera ali projekt neupravičen, manj primeren ali tvegan in taka tveganja tudi opredelile. Taki interesi pa obstajajo v marsikateri lokalni sredini. Naj ob tem opozorim še na nekaj, kar je prav tako problem. Mnoge samovoljne poteze do zdaj je po malem spodbujalo tudi to, da so se tudi sorazmerno enostavni posegi časovno vlekli in dražili in to brez sleherne strokovne pomoči. Tu so bili tudi primeri komaj razumljive zadržanosti in odklanjanja. Ljudje so potem naredili po svoje. V vseh pogledih imamo zgrešenih projektov veliko. In že vnaprej vemo, da bo večni argument predlagatelja lokalni razvoj in konkurenčnost gospodarstva, instrument bodo novi posegi v prostor, žrtev pa stanje okolja. Kriv ne bo nihče, plačala bo država.

In državljani! Kaj dobrega in kaj slabega nam to utegne prinesti prav na prostorskem področju?

Nekaj tega sem že omenil. Načeloma je ideja o določenem poenostavljanju postopkov sprejemljiva in dobra, menim pa da je glede na stanje materije, organizacije in duha težko pričakovati njeno izvedljivost. Za nekatere enostavnejše posege dejansko preveč in povsem nepotrebno administrativno zapletamo. Nekaj tega bi se gotovo dalo. Če pa je mišljena kot pot odpravljanja strokovnih presoj ali njihovo podrejanje zgolj kratkoročnim parcialnim interesom, bomo slabe odločitve iz preteklosti verjetno nadgradili z novimi zgrešenimi potezami. Lokalna okolja imajo veliko iniciativ in potreb, a zdi se, da kritično primanjkuje celovitih, povezujočih vizij. Tega ni, ker ni foruma, kjer bi se dalj časa sistematično srečevali in o tem razmišljali. Za obravnavana območja v zaledju mest in z očitno številnimi pritiski na prostor, bi izpuščanje temeljite presoje razmere zlahka še bolj zapletlo.

Kaj bi bila po vašem mnenju prava pot za vse?

Kjer je veliko nasprotujočih interesov, je potrebnih precej kompromisov. Te je ali bo lažje dosegati, če so jasne prioritete razvoja slovenske družbe in slovenskega prostora. Najprej pa je treba vedeti, kaj ta »prostor« sploh obsega, kako součinkujejo posamezni deli drug na drugega; in kakšne posledice lahko sprožajo. Menim, da je trajnostni razvoj primerna razvojna paradigma. V njenem okviru velja načelo uporabe, a ne uničenja. Razumeti moramo, da imamo reliefno razgibano, gozdnato in vodnato državno ozemlje, a skromne kmetijske površine in da je potrebno precej regulacij in omejitev, če hočemo zadržati bogastvo in kakovost vodnih virov in produktivnih zemljišč. Upravičeno smo ponosni na izredno bio in geodiverziteto v državi. Opisana lahkotnost poseganja pa me žal ne prepričuje, da znamo to zares ceniti. Razumeti moramo, da je mogoče hitro zapraviti naravne resurse, a drago, težko ali celo nemogoče je včasih napake popravljati. Vedeti bi morali, da s prostorsko potratnimi razvojnimi pristopi ne silimo med najbolj razvite, pač pa smo zapozneli sledilci. Žal dostikrat le neupravičeno povečujemo obratne stroške. Jasno nam mora postati, da so bili mnogi prostorski posegi slabo načrtovani in so prinesli težave. Zato se jih je koristno v prihodnosti izogibati, kolikor pa gre, razmere popravljati. Nekaj se da, čudežev pa ni pričakovati.

In lovci v vsem tem?

Lovci smo eden od mnogih uporabnikov prostora. Tudi mi lahko trajnostno paradigmo krepko poglobimo. Delujemo pretežno kot regulator, a ni zanemarljivo tudi delo pri ohranjanju habitatov. Verjamem, da je na tem področju pred nami še veliko dela. Skrb za mejice, grmovne robove gozdov, male mlake, vodne vire, mokrišča in na drugi strani vzdrževanje košenin so mnogim komaj znani atributi našega okolja. S tem prispevamo k ohranjanju pogojev habitatne pestrosti ter posredno k celotni biodiverziteti. To pa nikakor ne pomeni, ne posegati v populacije divjadi skladno z utemeljeno presojo, kako vzdrževati primerno okoljsko in ekonomsko zdržno ravnovesje. Marsikaj bi bilo lažje in tudi bolj neposredno bi bili dejavnik odločanja, če bi oblikovali Zavod za lovstvo.

Nacionalno. Kaj pa lokalno?

Na lokalni ravni vidim lovstvo predvsem kot zagovornika naravovarstva, prilagojenega tudi kmetijstvu in gozdarstvu kot nosilnim dejavnostim odprtega nepozidanega prostora. Menim, da bi morali opozoriti in vztrajati, naj bodo noči mirne in črne, ker jih sedaj prekomerno osvetljujemo in zaradi raznih ropotal prinašamo divjadi nemir in stres. Kritičen del so tudi lovska strelišča. Primerna rešitev bi bila ureditev regionalnih strelišč, razporejenih tako, da bodo dostopni za preizkuse, treninge in drugo. V svetu so dovolj varne in posrečene različice pokritih strelišč in je to mogoče tudi pri nas. Zagovarjam tudi ureditev primernih vadbišč in poligonov za motokros in podobno. Stvari naj bodo urejene in pod nadzorom. Veliko kompromisov in trdo delo lahko prepreči marsikateri konflikt in bistveno zmanjša škodo. Ko gre za pozidavo, je skoraj vedno vredno vsaj pomisliti; in če res ni nujna, pri odklonilnosti vztrajati. Vem, mi lahko kritiziramo, karavane pa bodo šle dalje svojo pot. A če lovec ne bo opomnil, morda ne bo nihče. Nekaj moramo res vedeti! Tisto, kar je dobro za divjad, je v resnici največkrat dobro tudi za ljudi!

Foto: Dragan Arrigler