ČIGAVA JE DIVJAD? DRŽAVNA? JAVNA? ALI NIKOGARŠNJA? IN, ALI BO SLOVENSKO LOVSTVO KONČNO MORALO UGRIZNITI V KISLO JABOLKO LASTNE TRANZICIJE!?

A ob vseh vprašanjih in odgovorih je najbolj bistveno predvsem eno. Naj imamo takšen model lovstva, kot ga trenutno poznamo na Slovenskem; ali model lovne pravice na podlagi lastništva zemlje in gozdov; ali pa kakšno njuno hibridno različico; pri vseh je najbolj pomemben skrben in učinkovit nadzor! Pa transparentnost! In koruptivna nekontaminiranost lovstva ter vsega, povezanega z njim! In, seveda, osebna odgovornost, etika ter kultura duha in srca vsakega lovca posebej! Lovec je v gozdu s puško v rokah največkrat sam! To vedno znova poudarjajo izkušeni lovci. Če je, ali če ni lastnik gozda ali zemlje, ni tako pomembno, kot je v tistem trenutku življenja in smrti pomembno, da ima v sebi kulturo, lovsko etiko, naravovarstveno in človeško senzibilnost, poštenost in širino duha dolgoročno skrbnega gospodarja. Če je tako, potem se ob vzajemnem učinkovitem nadzoru v nobenem primeru nikomur ni treba bati za divjad in velike zveri in naravo! Če tega ni, pa itak prav nič ne pomaga! Lahko je divjad tisočkrat »državna« ali »javna« ali pa »res nullius«, ko legitimno pridrvijo v gozd podivjani krvoločni streljači, ko takšni lovci in njihovi simpatizerji v spregi z brezvestnimi politikanti in nenasitnimi zaslužkarji v zasebnih, državnih ali javnih loviščih dobijo glavno besedo pri upravljanju z divjadjo, je to zmeraj začetek njenega konca!

Foto: Ana Ašič

Tekst: Ana Ašič

Arhiv: Liza Kostevc

Foto: Nika Sever, Ana Ašič

2. maj 2022

Takoj po radgonskem »lovskem« vikendu, ko je bil med 8. in 10. aprilom letos po treh letih za obiskovalce v Gornji Radgoni spet odprt sejem o lovu, ribolovu in naravi, so nam vznemirjeni klici in elektronska sporočila z različnih strani poročala o tem, da naj bi bil črtan drugi odstavek 163. člena Zakona o varstvu okolja, kjer je bilo zapisano, da je divjad v državni lasti. Novica je bila sicer na prvi pogled presenetljiva, pa tudi precej »katastrofičnih« prizvokov jo je spremljalo, a spet ne povsem nepričakovana, saj je vsaj polletno dogajanje z državnimi lovišči s posebnim namenom in zakonskim posegom vanje že nakazovalo to smer in tektonske spremembe v slovenskem lovstvu, o čemer smo pravzaprav edini v slovenskem medijskem prostoru izčrpno poročali v vsaj 12 preiskovalnih in analitičnih novinarskih zgodbah na našem spletnem portalu od oktobra lani do aprila letos. A ker se v našem uredništvu že od sredine aprila borimo s težkimi zapleti zaradi koronavirusnih okužb, se takrat temu vprašanju nismo mogli posebej posvetiti.

Pomirljiva retorika Lovske zveze Slovenije

Dober teden kasneje, 20. aprila, je Lovska zveza Slovenije na svoji spletni strani objavila sporočilo o tem. V njem pojasnjujejo, da »predlog zakona o varstvu okolja, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije na 100. redni seji dne 4. novembra 2022 ter ga posredovala v obravnavo in sprejem Državnemu zboru, ni vseboval spremembe glede lastništva divjadi in je v 254. členu ohranil obstoječo ureditev iz drugega odstavka 163. člena Zakona o varstvu okolja«. Nadalje pojasnjujejo, da »je bila taka rešitev v predlogu zakona ohranjena na podlagi mnenja oziroma stališč Lovske zveze Slovenije in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano«; sprememba pa da je nastala »na podlagi mnenja Zakonodajno pravne službe Državnega zbora«. V podkrepitev zapisanega, so na spletni strani Lovske zveze v celoti navedli mnenje omenjene službe k 254. členu, v katerem služba pojasni, zakaj je drugi odstavek tega člena in torej določilo, da je divjad v lasti države, po njenem mnenju vprašljivo.

Iz mnenja Zakonodajno pravne službe DZ // Spletna stran LZS // Foto: AnaAsicSic! Team

»Obžalujemo,« so zapisali na Lovski zvezi Slovenije, »da je Ministrstvo za okolje in prostor enostavno brez kakršnegakoli razmisleka, in ne da bi Lovsko zvezo Slovenije o tem vsaj obvestilo, iz predloga črtalo določbo, da je divjad po predpisih o lovstvu lastnina države, čeprav obstajajo o tem vprašanju v javnosti različna stališča. Kar pa nas ne preseneča, saj se niso usklajevali niti z resornim ministrstvom, pristojnim za upravljanje z divjadjo. Glede na obstoječo prakso medresorskega usklajevanja bi se o tovrstni spremembi Ministrstvo za okolje in prostor moralo uskladiti z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano!«

Prav tako na spletni strani Lovske zveze izrecno opozarjajo, da »so rastline in živali po Zakonu o ohranjanju narave pod posebnim varstvom države, da tudi zaščitene prostoživeče živali, kot so velike zveri, nimajo lastnika, temveč le upravljavca, in da je dovoljeno loviti živali lovnih vrst v skladu s predpisi, ki urejajo lov. Tudi Zakon o divjadi in lovstvu jasno določa, da z divjadjo upravlja Republika Slovenija. Trajnostno gospodarjenje z divjadjo pa lahko Republika Slovenija pod pogoji, določenimi s tem zakonom, prenese na usposobljeno pravno osebo kot lovsko pravico. Zakon o divjadi in lovstvu tudi jasno določa, da postane divjad, uplenjena v skladu s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, last upravljavca lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom.«

Foto: Nika Sever

Čeprav je »predlagatelj«, kot so zapisali na Lovski zvezi Slovenije, »z ohranitvijo posebne določbe o lastnini divjadi tudi v predlogu zakona o varstvu okolja, kot krovnem zakonu, ki ureja varstvo naravnih dobrin, opozoril na varovanje divjadi kot splošne naravne dobrine«; in Lovska zveza »ne podpira s strani Zakonodajno-pravne službe DZ predlaganega črtanja določb o lastnini, upravljanju in varstvu naravnih dobrin v predlogu zakona o varstvu okolja, ki je bil posredovan v obravnavo in sprejem Državnemu zboru«; iz publiciranega sporočila LZS vendarle veje tudi precej pomirljiv duh: »Glede na navedeno, nov Zakon o varstvu okolja ne posega v pravni režim varstva, upravljanja in trajnostnega gospodarjenja z divjadjo, ki ga ureja Zakon o divjadi in lovstvu«, in, kot poudarjajo, »na noben način ne odpira vrat kakršnikoli spremembi na tem področju«.

Kljub temu, da je zaradi gornje problematike sicer zaznati precejšnjo vznemirjenost med posameznimi slovenskimi lovci in v delu zaintresirane javnosti, pa je tokratna umirjena retorika Lovske zveze Slovenije v bistvu pravi balzam, pravo olajšanje in dobrodošla sprememba komunikacijskega diskurza, ki je bil zadnje mesece z »ihtrnimi« in ekstremističnimi komunikeji in televizijskimi nastopi zlasti v kontekstu velikih zveri in zahtev po odstrelu medvedov, že kar preveč naporen, da ne rečemo na trenutke prav neznosen in nesprejemljiv.

Za? Ali proti spremembam?

Na drugi strani pa se je Lovska zveza Slovenije odločila, vsaj njeno vodstvo se je, da z našim spletnim portalom ne komunicira več, zaradi našega preiskovalnega in kritičnega pisanja v preteklih mesecih o poskusih kontaminirane uzurpacije nekaterih delov državnih lovišč s posebnim namenom ter državnega premoženja v njih, kar je razkrilo tudi nekaj vpletenosti krovne slovenske lovske organizacije v te poskuse, zato lahko zdaj kvečjemu ugibamo, ali ima ta »mir« utemeljene in tehtne razloge; je le spretno piar sporočilo; ali pa je le posledica prepričanja, da je itak čas za spremembe na področju slovenskega lovstva.

Glede na to, da je ustanovitev novega lovišča Strelovec na Solčavskem, kjer naj bi z izvzemom tri tisoč hektarjev najlepših državnih lovišč na območju Logarske doline iz lovišča s posebnim namenom Kozorog Kamnik nastalo lovišče Lovskega društva Strelovec, v katerem so glavni akterji večinski lastniki gozdov in zemlje na tem območju, ostali člani pa so, ali »zaslužni«, nekaj pa tudi takih »za kamuflažo«, da ne bi bilo takoj na prvi pogled vidno, da je novo lovišče nastalo v bistvu že na principu »lovna pravica na osnovi lastništva zemlje«; glede na povedano, torej, s čimer se je slovenska lovska organizacija v bistvu tiho, a vendarle arbitrarno strinjala, saj se, razen nekega neobvezujočega post festum srečanja predsednikov območnih zvez lovskih družin na Lukovici konec marca, ko je bilo po 6 mesecih »boja« za lovišča s posebnim namenom že vsega konec, slovenski lovci, z izjemo nekaj častnih posameznikov, uradno niso nikoli izrekli proti takšnemu lomastenju po državnih loviščih ter korakanju k novim časom in očitno k novim modelom na področju slovenskega lovstva; lahko torej iz povedanega sklepamo, da slovenska lovska organizacija v bistvu ni preveč zaskrbljena in očitno tudi ni zelo proti tektonskim premikom in spremembam lastnega »modularnega« bistva in prihodnosti.

Obenem pa je dejstvo, kar je treba pošteno povedati, da je aktualni predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač, istočasno, ko je bil videti pri dogajanju z lovišči s posebnim namenom precej »kooperativno« razpoložen do sprememb, pa hkrati vendarle tudi precej »občutljiv« na to vprašanje in, vsaj deklarativno in takrat, ko se je še pogovarjal z nami, nikakor ni bil videti in slišati pristaš ideje o lovni pravici na podlagi lastništva zemljišč ter principa »res nullius«, ko je divjad »nikogaršnja« in obenem od tistega, ki jo upleni na svojem teritoriju. Videti je, da je on sam in organizacija, ki jo vodi, v tem smislu v nekakšnem »bipolarnem«, da ne rečemo »shizofrenem« trenutku, ki prav gotovo za predsednika kot tudi za slovensko lovsko organizacijo ni povsem enostaven in prijeten, a ga bo v dobro narave in tudi vsega drugega, kar toliko pomeni slovenskim lovcem, nekako treba »premagati«, »ozdraviti« in se dvigniti »nadenj«, kar pa nikakor ne bo mogoče brez zavzete, odprte in poglobljene komunikacije z vsemi akterji v družbi in naravi, tudi s kritičnim delom javnosti in medijev, še zlasti s tistimi, ki se posebej zavzeto in kritično ukvarjamo tudi z lovsko problematiko in naravo ter z upravljanjem prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst na Slovenskem.

Foto: Ana Ašič

Poglabljanje in širjenje prepadov s samouničevalnimi komunikacijskimi okopi lovske nedotakljivosti?

V tem smislu je, ne glede na znani slovenski rek »lastna hvala, cena mala«, ki nemalokrat ni nič drugega kot ena od eksplikacij čiste favšije, na tem mestu vendarle treba povedati, da je prav naš spletni portal Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom v resnici edini povsem neodvisni spletni portal in slovenski medij, ki zares kritično, angažirano, avtentično in vsestransko poglobljeno, analitično in fenomenološko ter »nelovsko« in neapologetsko na Slovenskem obravnava problematiko lova, lovstva, divjadi, upravljanja z njo in z velikimi zvermi ter se kritično ukvarja z vprašanji sožitja in konfliktnosti slovenskega lovstva in vsega, kar je z njim povezano v slovenskem prostoru, naravi in družbi.

Ob tem je naravnost povedno in simptomatično in zelo zanimivo drugo dejstvo, da smo namreč prav zato očitno tudi edini slovenski medij, s katerim je slovenska lovska organizacija oziroma njena krovna Lovska zveza Slovenije v enostransko nepomirljivem konfliktu ter od sredine letošnjega marca v posledičnem zavračanju vsake komunikacije z nami. To je sicer neodtujljiva pravica vsake interesne organizacije zasebnega prava; in torej tudi lovske; četudi je ta tu na tankem ledu, ker ima od države podeljene naloge javnega pomena in »handla«, upravlja z »državno« divjadjo, o čemer imajo posledično državljani in davkoplačevalci in javnost ter mediji v njihovem imenu pravico postavljati vprašanja, iskati odgovore in ji tudi gledati pod prste in »merke« ter v tisto, kar v tem »splošnem dobrem« počnejo in uplenijo. A predsednik Lovske zveze Slovenije, njeno vodstvo in upravni ter nadzorni odbor očitno že vedo, kaj je za »najvišje dobro« in čast in ugled slovenskih lovcev najbolj prav, ne?!

Je pa seveda res tudi to, da ob vsej »povezanosti« in »povezavah« na vse strani, da o vseh lovskih spletkah, lovski favšiji in neizprosni slovenski lovski atmosferi, za katero je značilno, da so navzven sicer vsi večinoma videti kot trdno povezani »brothers in arms«, navznoter pa so tudi večinoma »vsi proti vsem« in »vsak proti vsakemu«, tudi predsednik, pa naj bo še tako odločen in neustavljiv ter prepričan v svoj prav in v svojo suverenost, v resnici tudi nima zelo veliko »maneverskega prostora«; ker pa je bil v mladosti dober šahist, je jasno, da ob vsem tem na svojem lovskem šahovskem polju nikakor ne želi trpeti še nekih nelovskih »špilferderberjev«, kaj šele »ferderberk«, sploh, če jih on ali tisti okoli njega doživljajo kot totalno grožnjo vsemu, za kar si strastno prizadevajo.

A zamerljivo in jezljivo podiranje komunikacijskih mostov in kanalov ter vztrajanje na pozicijah lovske nedotakljivosti ali celo maščevalnosti in sovražnosti vendarle vodi le v nadaljnjo uničujočo erozijo dialoga slovenskih lovcev z javnostjo, še posebej s kritično in kompetentno, ter nepremostljivo razmika že tako velike prepade med lovci in ostalo civilno družbo na Slovenskem; vse bolj pa tudi znotraj lovske organizacije same, ki v tem vendarle ni tako enotna, kot je morda zaradi ljubega miru, navidezne lojalnosti, koristoljubne pragmatičnosti, pa tudi prestrašenosti in, kot to nekateri lovci imenujejo, »lažne lovske solidarnosti«, navzven videti! A kot že rečeno, »najvišji« lovci v državi očitno že vedo, kako je treba.

»Lovec tretjega tisočletja naj bi bil predvsem naravovarstvenik in šele nato regulator v naravi. Lovci smo tisti, ki smo poklicani in se deklariramo kot varuhi narave, vendar se moramo pri tem ozreti okoli sebe in sodelovati tudi z drugimi, ki imajo enake oziroma podobne cilje in poglede, pa čeprav so včasih kritični do nas,« je dejal Branko Zlobko, predsednik Nadzornega odbora Lovske zveze Slovenije in predsednik Zveze lovskih družin Kočevje, ko mi je slednja 9. julija 2021 podelila priznanje in bronasto lovsko plaketo za prizadevanja pri osveščanju javnosti in varovanju narave. »Skozi njej lastno ter svojevrstno kritično in provokativno pisanje pri bralcu spodbuja razmišljanje in postavljanje novih vprašanj. Ravno to je tisto, kar spodbuja tako »širšo civilno javnost« kot tudi »interno lovsko« k še boljšemu ozaveščanju pri varovanju okolja in narave,« je bil takrat prepričan predsednik Nadzornega odbora Lovske zveze Slovenije. Pa je še?

Mi smo! Sploh, kar zadeva nas, je neizpodbitno dejstvo, da prav nam, našim preiskovalno novinarskim in publicističnim prijemom vendarle kar precejšen del slovenske lovske, laične in kritične ter naravovarstvene, a tudi politične in odločevalske javnosti različnih opcij vse bolj verjame, nas vidi in sliši kot kredibilne in verodostojne in, to si upam poudariti, nam povsem upravičeno zaupa, saj je naš edini motiv, da skladno z najvišjimi profesionalnimi novinarskimi in etičnimi standardi seznanjamo slovensko in vso ostalo spletno javnost s kredibilnimi in preverjenimi informacijami ter kritičnimi in avtentičnimi pogledi na teme in vprašanja v naravi in družbi, ki zadevajo skupno dobro in življenje vseh nas; pri čemer politični predznak akterjev v naših zgodbah nikoli ne determinira jasnosti naših prijemov in pogleda, ko gre za vse dobro; in še manj našo ostrino, ko gre za vse, kar ni!

Vsekakor radikalizirana nekomunikacija ene strani zmeraj »rada« dvigne radikalizirano komunikacijo druge strani, in, če smo pošteni, tudi obratno, kar ima običajno bolj kot s kakšnim osebnim esprijem vzročno posledično zvezo predvsem z večnim univerzalnim zakonom homeostaze; z nenehnim stremljenjem življenja in univerzuma k vzpostavljanju ravnovesja; s preprostim fizikalnim principom »nitnega nihala«, kot bi rekel fizik dr. Damijan Valentinuzzi, ko »pri velikem nihaju v eno smer, ki sistem spravi iz ravnovesja, posledično pride do prav tako pretiranega nihaja v nasprotno smer«!

Je divjad državna? Ali javna last!?

A če se po tem ekskurzu o lovsko medijski komunikaciji in užaljenem »reality showu«, ki ga imamo z Lovsko zvezo Slovenije, vrnemo k divjadi, je treba povedati, da je črtanje drugega odstavka 163. člena Zakona o varstvu okolja res dvignilo precej negodovanja in strahov, a morda tudi veliko preuranjene histerije; pa tudi nepotrebnega ideološkega brušenja »kos«, ne da bi se morda vsi malce zamislili, za kaj tu v resnici gre; in, kaj, če sploh kaj, sprememba prinaša.

Foto: Nika Sever

Predvsem pa, ali ni to morda dobra priložnost za civilno družbo in kritično javnost, da preneha kar »bianco« verjeti, da je samo ena in edina zveličavna resnica in model v slovenskem lovstvu pravi, dober in res zaščitniški do divjadi in velikih zveri in narave same!

Da ne govorimo o vprašanju, ali je res prav, da je divjad državna!? Ali ni že čas, da v Sloveniji končno razmislimo o teh ostankih nekdanjega etatizma in namesto državne lastnine uvedemo termin »javna lastnina«, »public property«; in torej začnemo govoriti in zares razlikovati med »zasebnim« in »javnim«; med »zasebno« in »javno« zemljo; med »zasebno« in »javno« lastnino; o zasebnih gozdovih; in tistih v javni lasti!?!

Dobro, to je sicer tema in vprašanje za zares neodvisne ustavne pravnike, a se zdi, da je v ustavni ureditvi republike državna lastnina sama po sebi svojevrsten anahronizem, ki pa zlasti v postkomunističnih in post totalitarnih sistemih nikakor ni tako nedolžen, kot je morda videti na prvi pogled! Če to pogledamo na samo enem zelo prozaičnem primeru. Državna lastnina omogoča oziroma je iz nje izpeljan argument, da »država ni dober gospodar«. Zato je tudi bilo v preteklih treh desetletjih tako preprosto v Sloveniji privatizirati in uzurpirati »državno« premoženje, ki je bilo sicer deklarativno »družbeno« in torej v bistvu na nek način javno! Zaradi te »državnosti« je bila njena privatizacija večinsko nesporna in samoumevna in v resnici zelo zaželena tako za politično poslovne »vrhuške« levih kot desnih opcij! Ker, ja, v sistemih, kjer se je v predhodni sprevrženi enoumni vladavini le ene resnice v državi izoblikoval posledično sprevržen odnos do države in njene lastnine; pa v takšni »tradiciji«, kjer so državna podjetja in vse državno vodili zvesti in poslušni partijski kadri, pri katerih večinoma ni bila pomembna sposobnost in delovanje v duhu dobrega gospodarja, ampak predvsem ideološka zvestoba »pridobitvam revolucije« in »silam kontinuitete«, v takem, ja, država morda res ni dober gospodar!

V vsakem primeru pa, najsi bo s takšno specifično predhodnico, kot jo imamo na Slovenskem, ali brez nje, povsod je državno nekaj drugega kot javno! Ko imamo opravka z »javnim«, »public«, se zdi, da je že v besedi sami nekaj bistvenih dimenzij in »varovalk« in upravljalskih potencialov ter odtenkov razlike, na katere bi bilo morda umestno misliti preden se s pretirano ihto in slepo vero zdaj potencira zaganjanje in vztrajanje pri formulaciji, da je divjad državna last! Zakaj pa ne javna!?!

V tem smislu se zdi, da je res še najbolj korektno in »varno«, če je divjad in še marsikaj drugega v naravi, od prostoživečih zavarovanih in ogroženih vrst naprej, »javno dobro«!

Na drugi strani pa se seveda velja tudi ob vseh drugih idejah vprašati in spet vsestransko premisliti, ali je čisto vse res tako slabo in »katastrofalno« in nesprejemljivo, kot bijejo nekateri zdaj plat zvona, ter v tem smislu ponovno ovrednotiti vse pluse in minuse; pa, kje in kako bi bil morda tudi del principa »res nullius« vendarle za koga tudi sprejemljiv; oziroma, kako ta princip integrirati ali na drugi strani, seveda, če je takšen konsenz, zavreči s čim manj škodljivih in uničujočih posledic za vse. To terja veliko stopnjo zrelosti vseh deležnikov in diskutantov, pa tudi močno pripravljenost in sposobnost za empatjo in vživljanje v stališča, poglede in položaj »druge strani«. Predvsem pa se bo treba spet spomniti na medsebojno spoštljivost in spoštovanje, ki sta sicer, kot je videti, za mnoge danes, žal in očitno vse bolj vse preveč »staromodni« vrednoti.

Dejstvo je namreč, da tako pri flori kot pri favni in upravljanju s prvo in drugo v neskončnost tudi ne bo več mogoče vztrajati pri tem, da je »vse naše«; in da lahko povsod vsi počnemo vse in kar komu pade na pamet! Lastnik pa naj za to odgovarja in plačuje!

Nihče ne želi, da po njegovi »ohišnici« drugi nabirajo štorovke in gozdne jagode!

Če smo se z družbenim konsenzom izrekli za zasebno lastnino; če terjamo iz tega naslova od lastnikov plačevanje davkov in nadomestil; in lastnikom nalagamo vrsto obligacij in odgovornosti; potem je seveda jasno, da bo treba »v zameno« tudi lastnikom kaj »dati«! Skoraj 80 let po krvavi revoluciji in dobrih 30 let po ponovni vzpostavitvi demokracije, da ne govorimo o aktualni volilni zmagi »svobode« te dni, kar je v več pomenih spet prineslo na Slovensko precej močan pridih in slutnjo retro vzdušja iz maja 1945, bi bil menda že res čas za toliko vzajemne zrelosti v slovenski družbi, da nehamo »nabijati« z nenehnim kompromitiranjem in razglašanjem zasebnih lastnikov kot jedrnega zla za vse, kar je v tej družbi narobe.

Foto: Ana Ašič

Diskurz, ki brez tehtnih in preverljivih argumentov nenehno in vsepovprek ščuva proti kmetom, lastnikom gozdov in sploh zasebnikom, na koncu nikomur ne bo prinesel nič dobrega!

Sestopiti bo treba s slepega mantranja in izpraznjenih fantazmatskih vzorcev nepomirljivega partijskega boja proti razrednim sovražnikom ter v dobro narave in družbe začeti iskati dialog, kompromise in konsenz za kvalitetno in spoštljivo sožitje vseh.

Ni treba biti lastnik in tudi ni potrebna zelo velika mera empatičnih sposobnosti, da človek razume, kako je pač nepošteno, da ima lastnik nekega gozda oziroma zemlje obligacijo za njegovo oziroma njeno ohranjanje in biodiverziteto; če vzamemo širši javnosti morda malce bolj razumljive in prozaične primere, z borovnicami, na primer, tudi gobami ali brusnicami ali zelišči in zdravilnimi rastlinami, smrekovimi in borovimi vršički, ki so v njegovem gozdu, pa se potem tudi izdatno finančno okoriščajo tisti, ki vse to hodijo tja zastonj nabirat in nemalokrat naravnost pleniti in potem prodajajo na tržnicah doma ali preko meje!

Če ima kdo le hišo s parcelo, na kateri rastejo prelepe divje cvetlice ali štorovke ali na njenem robu gozdne jagode, mu tudi ni prav, da kar eni ljudje pridejo in na njegovi lastnini to pobirajo, ne!? V takem primeru tudi največji zagovorniki »svobode«, kaj hitro posežejo po pravnih besednjakih in vihtijo argumente nedotakljivosti zasebne lastnine. Ne vemo, res še nismo slišali za nobenega slovenskega tudi najbolj ultra levega lastnika, ki bi kar dal vsem vse na razpolago in dovolil, da po njegovi lastnini vsak počne, kar se mu zljubi! In, če je torej legitimna nedotakljivost lastništva ter suverenost in integriteta »ohišnice«, potem, nenazadnje, naj to načelno velja tudi za ostalo zemljo in gozdove!

Tam, kjer je zemlja in so gozdovi v »javni lasti«, zato pa je tako pomembno, da se dogodi ta »prekvalifikacija« iz državne v javno lastnino!, tam pa seveda »država« kot varuhinja javnega interesa in skupnega dobrega ter upravljalka vsega tega določa pogoje in pravila za vse. To je morda slišati res radikalno in »bogokletno«, a se bo treba zelo mirno, premišljeno in neobremenjeno čimprej soočiti tudi s temi vprašanji ter iskati verodostojne in konstruktivne odgovore, ki pa nikakor ne bodo mogli biti enoznačni in populistični in ideološko ter koruptivno kontaminirani, saj bodo v tem primeru prinesli v slovenski politični in dejanski prostor le dodatne konflikte in zaostrovanje razmer, pri katerem bomo na koncu izgubili vsi!

»Izvolite, v vašem gozdu smo jih nabrali!« In vsi drugi izrazi vzajemnega spoštovanja!

V tem smislu te dni večkrat mislim na našega francoskega prijatelja Francka, ki je že pred leti v Savinjski dolini, pravzaprav malce »nad njo«, kupil posestvo, katerega del je tudi lep kos gozda. Vedno rada poslušam, ko pripoveduje, kako sosed, domačin, kmet z družino zmeraj, ko v Franckovem gozdu naberejo gobe, potrka pri njem in mu ponudi del teh gob, rekoč, »izvolite, v vašem gozdu smo jih nabrali«! Franck je zelo velikodušen in gob ne vzame, saj meni, da imata z ženo vsega dovolj; »sosed pa ima vendarle družino in otroke«! A je širokosrčnemu Provansalcu in tudi vsem nam, s katerimi to zgodbo deli, zmeraj lepo pri srcu ob takšnem lepem, poštenem in spoštljivem odnosu do soseda in njegove lastnine in ob potrditvi lepe slovenske modrosti, ki pravi, da »lepa beseda vedno lepo mesto najde«!

Nekaj tega duha bi bilo treba vnesti v te razmisleke o lastnini in upravljanju naravnih virov in dobrin na Slovenskem ter ga integrirati v pristojne institucije in zakonske rešitve, pa bi bilo vse mnogo bolj preprosto in postavljeno na poštene in s tem trdne temelje!

A najpomembnejši »vogelni« kamen je vsekakor spoštovanje! To je sicer zmeraj stvar osebne kulture, a je vendarle nekaj univerzalnih »gest«, s katerimi bi lahko država, oziroma politika poskrbela za poenoteno spoštljiv bonton tudi tam, kjer morda ni tako samoumevno integriran v individualno in kolektivno psiho! Kot že rečeno, pri »javni lastnini« to niti ni tako vprašljivo, čeprav je enako potrebno in nujno! Pri zasebni lastnini pa bi bila morda ena taka vljudna gesta možnost, da zasebni lastnik dovoli »souporabo« svoje lastnine in posameznih bonitet v njih proti nekemu, četudi le simbolnemu »nadomestilu« za to uporabo. Gre enostavno za princip prijaznosti in pravičnosti! Zato, da ena naravna entiteta, gozd ali travnik ali karkoli drugega obstaja kot bogata kulturna in naravna vrednota, je nemalokrat potrebno veliko vidnih in nevidnih naporov tistega, v čigar rokah je. Kot smo pa že zgoraj povedali, ni prav, da ima eden samo odgovornost, skrbi in delo; drugi pa samo lahkotno pridejo ter poberejo plodove, dobrobiti in zaslužek!

Foto: Nika Sever

Ali bo za dobro narave, divjadi in lovcev samih slovenska lovska organizacija vendarle zagrizla v kislo jabolko lastne tranzicije?!

Seveda pa je flora, rastline, gobe, jagodičevje in drevje eno; favna, divjad in zveri in sploh prostoživeči živalski svet, četudi integralno in neločljivo povezan s prvim, pa v upravljalskem in »lastninskem« smislu povsem nekaj drugega.

To je zelo občutljiva tema, še zlasti, ko gre za posebna varstvena območja narave in za upravljanje delikatnih področij, kjer živijo posebej ranljive in zavarovane ter ogrožene vrste prostoživeče divjadi, velikih zveri in izumirajočih ptic. Poleg tega se ta divjad in vse to živalstvo premika v prostoru, je dinamično in nikakor ne »raste« ves čas na enem mestu, na eni »lastnini« kot gobe, borovnice, maline in brusnice! In, ja, tako kot pravi Zakonodajno pravna služba DZ »tudi državno mejo prehaja«; iz česar bi bilo morda poenostavljeno in laično mogoče izpeljati misel, da je v tem »meddržavnem« smislu divjad že »res nullius«, torej, nikogaršnja, s tem pa od tiste države, kjer se v danem trenutku zadržuje! Čigava je torej v resnici? Oziroma, čigava naj bi bila?

K res kvalitetnim, konstruktivnim ter za slovensko naravo in družbo dolgoročno pozitivnim in premišljenim odgovorom na ta vprašanja bi na prvem mestu prav gotovo lahko veliko prispevali prav slovenski poklicni in nepoklicni lovci, lovske družine, območne zveze lovskih družin in, jasno, Lovska zveza Slovenije kot krovna koordinatorka, ki pod svojo streho združuje skoraj 21 tisoč slovenskih lovcev, z njimi pa tudi veliko nesebičnega prizadevanja in delovanja za dobro narave in njenega ohranjanja; pa lovske kulture, tradicije in socialno polnega življenja tudi tam, kjer je za to manj možnosti. Tega veliki večini lokalno delujočih lovcev ne gre in tudi ni mogoče odreči in zanikati.

Ko pa se pojavi kontroverzno vprašanje, kakršno je, na primer, poseg v državna lovišča s posebnim namenom, pa rigidna in okostenela struktura te organizacije hitro pokaže, prvič, svojevrstno nefleksbilnost, mnenjsko nepretočnost in odločevalsko komunikacijsko »parabolo«, ki je le redko dvosmerna; še bolj redko pa s svojim mnenjem in pogledi »od spodaj« doseže tiste »zgoraj«; in drugič, v takem vse to hitro pokaže tudi svoje »ostre zobe« vsem, ki drugače mislijo, pa naj gre za »disidente« iz lovskih ali za kritike iz nelovskih vrst. Da ne rečemo, kaj zadene »kolaborante« in »izdajalce«, ki si iz lovskih vrst drznejo komunicirati ali družiti s tistimi, s katerimi se to ne sme. Bog se usmili, tudi tukaj leto 1945 še kar traja in traja in temu ni videti konca.

To so boleče anomalije slovenske lovske organizacije, ki jih je sicer »zgodovinsko« in tudi osebno mogoče razumeti, a so tudi obžalovanja vredne v kontekstu sodobnih konceptov varovanja in ohranjanja narave ter prizadevanj za čim večjo vključenost, komunikacijo in aktivno sodelovanje čim širšega kroga vseh, ki jim je mar zanjo.

Kolikokrat smo na naših spletnih straneh že govorili o tem, kakšen izjemen naravovarstveni, a tudi kulturni, socialni, simbolni in identitetni potencial predstavlja slovenska lovska organizacija za slovensko družbo in naravo! Ne toliko izgradnja sodobnega Nacionalnega lovskega centra na Lukovici, ampak strukturna, paradigmatska, idejna in vrednostna »osvežitev« in prenova slovenske lovske organizacije ter vseh njenih konstitutivnih delov, z dokončnim slovesom od delegatskega sistema vred, bi lahko bilo tisto, kar bi vdihnilo nov sijaj, novo vsebino in novo življenje slovenskemu lovstvu, z njim pa tudi slovenski naravi, identiteti in družbi.

Na drugi strani pa je res, da je prav zato, ker je vse tako, kot je, vsak nov vzgib lahko hitro in v kali zatrt. V Sloveniji je absolutno lažje in bolj enostavno postati predsednik republike in, kot nam aktualna resničnost kaže, tudi predsednik vlade, kot pa predsednik Lovske zveze Slovenije! Tako da je spoštljivost do te funkcije vsekakor na mestu! Pa tudi samospoštovanje in samozavest tistega, ki jo zaseda, se zdi, da je res upravičena in samoumevna; in se zato morda tudi ni za čuditi, da jo kdaj zanese tudi na rob samovolje ali celo čez! Zelo lobistično »pismen«, zelo spreten in, ja, tudi zelo »taprav« za kopico najbolj kontroverznih strani, predvsem pa za »Organizacijo«, mora biti tisti, ki želi postati predsednik Lovske zveze Slovenije. Tega namreč ne izvoli 21 tisoč slovenskih lovcev neposredno, ampak je izvoljen z zapletenim delegatskim sistemom, ki je na Slovenskem »živ« le še v lovski organizaciji. Ta sistem omogoča v bistvu totalni nadzor nad izbiro »izvoljenih« in svojevrstno »konspiracijo«, kar je na eni strani razumljiv integralni del lova in lovstva kot takega; na drugi strani pa je kompatibilna in logična posledica »novejše zgodovine«, ki, jasno, tudi slovenske lovske organizacije ni zaobšla in ji ni v ničemer niti malo prizanesla!

Zaradi tega je v Lovski zvezi Slovenije neformalno utišanje in discipliniranje navznoter vedno hitro in učinkovito; navzven pa je večinoma itak podcenjevalno »vseeno« ali pa vroče hladno izključujoče. Problemi pa ostajajo in se nabirajo in kopičijo ter se v senci neizrečenosti nevidno razraščajo in nevarno metastazirajo tudi v vse, česar se interesno dotikajo, kar na koncu koncev ne more prinesti življenja in odrešitve vsemu, kar je in kar bi, kot smo že omenili, dejansko, simbolno in identitetno res lahko bila v slovenski družbi lovska organizacija! In to, kot smo tudi že povedali, v dobrem! Najboljšem! Tako za naravo kot družbo! Če seveda lovci z vsem, s čimer se tako radi postavljajo na proslavah, mislijo resno!? In si zares želijo dialoga z vsemi »souporabniki prostora«!?

Foto: Ana Ašič

Če je to res, potem bo prej ko slej tudi slovensko lovstvo verjetno moralo ugrizniti v to kislo jabolko in se zelo zavestno, pošteno in odgovorno soočiti z neizogibno lastno lovsko tranzicijo, ki bo morda res imela tudi apokaliptične razsežnosti in bo dodobra pretresla slovensko lovstvo; a kljubovanje temu na koncu vendarle ne utegne prinesti toliko bonitet, kot se morda zdi z navidezno varnega zavetja ustaljeno inertnega modela, ki v resnici spet ni tako »idealen«, pa tudi tako svoboden ne, kot se morda zdi na prvi pogled; in tudi ne tako »naravovarstven« in učinkovito zaščitniški za skupno dobro in naravo in divjad, kot bi v kontekstu »nasprotij« med različnimi lovskimi modeli rade precej enostransko pokazale nekatere debate in diskutanti.

Če pogledamo zelo konkretno, nenazadnje, lahko tudi ena »streljaška« lovska družina napravi ogromno nepopravljive škode! En osveščen, odgovoren, razgledan in v širšo časovnost usmerjen lastnik gozda in lovišča, ki dela v duhu dobrega gospodarja, pa je lahko tudi pravi in resnični varuh narave in gozda in divjadi v njem.

Temna plat, ki se ji reče netransparentnost! Da o lovski korupciji in »roži pravih vetrov« niti ne govorimo!

Prav zato bi bilo črtanje drugega odstavka 163. člena lahko morda dobrodošlo najširši javnosti in civilni družbi, da se končno lovstvo in upravljanje z divjadjo postavi na zdrave in transparentne temelje!

Do zdaj je bila torej divjad v državni lasti. Po lovski zakonodaji je še zmeraj tako. Tisti, ki imajo koncesije za upravljanje z divjadjo, kar prvenstveno pomeni gojenje, streljanje in služenje z mesom in trofejami uplenjenih živali, sicer res plačujejo koncesnine, ki se v povprečju gibljejo med tisoč in dva do tri tisoč evri na lovsko družino letno; in, ja, res tudi »padejo« škode po divjadi v breme teh upravljalk lovišč; na drugi strani pa je res tudi to, da v mnogih »izjemnih« primerih, še posebej, ko škode presežejo 50 odstotkov prihodkov od zaslužkov z divjačino, tem lovskim družinam na pomoč priskoči država z davkoplačevalskim denarjem. Ok, vse lepo in prav! Vsi se strinjamo, da je divjad in sploh flora in favna bogastvo naše dežele in smo za to marsikaj pripravljeni storiti! A je tukaj tudi temna plat, ki se ji reče netransparentnost!

Prvič, v Sloveniji je skoraj 21 tisoč lovcev v več kot 400 lovskih družinah in društvih. To so oboroženi ljudje, ki imajo v svojih »omarah« vsak v povprečju več kosov strelnega orožja. Država jim podeljuje nekatere naloge javnega pomena; davkoplačevalci pa, kot smo že povedali, sofinanciramo del njihovega »delovanja« oz. vsaj del škode po divjadi! Tudi to je nenazadnje vse lepo in prav! Ni pa prav to, da javnost ne ve, kdo je in kdo ni lovec; da članstvo v lovskih družinah ni javno objavljeno! To je eno! Drugo pa, da tudi finančni izkazi in podatki o upravljanju in gospodarjenju z divjadjo po lovskih družinah niso javno dostopni! Če kje so, je to bolj zaradi »nerodnosti« ali pa dobre volje vodstva posamezne lovske družine, sicer pa se tako podatki o članstvu kot podatki o finančnem poslovanju ter o zaslužkih z divjadjo, kaj šele o trgovanju z velikimi zvermi, predvsem, z medvedom, čuvajo kot največja tajnost!

Skratka, divjad je državna, davkoplačevalci naj lepo kaj primaknejo zato, ker se 21 tisoč ljudi gre svoj strastni hobi in se s krmljenjem in streljanjem živali strašno žrtvuje za dobro slovenske narave, javnost pa naj ob tem molči in se ne vtika in ne sprašuje in je ne sme brigati, ne kaj, ne kje, ne kako, ne koliko kdo ob tem in s tem zasluži! Res lepo! Ni kaj!

Kako lepo je šele, ko pridemo do lovske korupcije! In silne vidne in nevidne prepletenosti lovskega lobija z vsemi mogočimi vzvodi in vejami oblasti in mehanizmi in z vsemi ključnimi institucijami odločanja ter nadzora. Pa istočasno z vsemi slovenskimi usodnimi »backstage« lobističnimi krogi! Naravnost fascinantna cvetlica in »roža pravih vetrov« nastane, če s presečnimi množicami prikažemo prekrivanja in povezanost slovenskega lovskega, gejevskega, prostozidarskega in udbovskega lobija! Ognjene sredice te rože so tiste, ki vse držijo in stiskajo »za vrat«; tiste, zaradi katere usiha ta naša lepa dežela; in zaradi česar tako pogosto zmagujejo laži in manipulacije; vse drugo pa ostane lepo skrito pod slovesnim krojem ter debelo, zvočno in termično izolativno in prekrivno plastjo zelenega lodna, kjer je »vse prav«.

Foto: Nika Sever

Nikogar ne želimo s tem jeziti, samo razmišljamo in se sprašujemo o vprašanjih, ki v bistvu že trideset let »visijo« v zraku; odkritega konstruktivnega soočenja in strpnega dialoga in zaključka pa nikakor ne dočakajo. V zdravih kontekstih bi bila to morda lahko lepa naloga in izziv za politiko, ki si na prvo mesto postavlja »svobodo«. A za to, letošnjo, ki jo, vsaj kot je za zdaj na prvi pogled videti, v veliki meri tvorijo predvsem mnogi »ljubiteljski svobodnjaki«, a tudi tisti, za katere je prišel čas, da odslužijo in poplačajo nahrbtnike in prejete bonitete zadnjih dvajsetih let, je morda prav zaradi enormne notranje divergentnosti in nekonsistentnosti avtentičnega esprija teh »fantov z vseh vetrov«, pa tudi zaradi neločljive vpetosti v zgoraj omenjene »ognjene sredice«, to nezaželena, pa tudi absolutno pretežka in prezahtevna naloga, da bi jo lahko suvereno in z veliko mero politične integritete zares speljali.

Identiteta, transparentnost, poštenost skrbnega gospodarja in etika! To je vsa umetnost!

Za kaj takega je namreč potrebna resnična svoboda v vseh pogledih, pa jasna in trdna identiteta. Tu pa, žal, je na obzorju bolj kot jasne obrise identitetno močne politične entitete, že mogoče zaznati kvečjemu slutnjo njene »identitetne krize«. Ta sicer zmeraj lahko sproducira zelo zanimive in kreativne »produkte«, a za kakšne globlje in tektonske kvalitativne premike, ki presegajo izključujoče ali dopadljive ideološke floskule in politični diletantizem uličnih entuziastov, takšnim »politikam« običajno zmanjka moči. Druga možnost v tem je, da se popreproščeni diletantizem do konca ideološko radikalizira. Takrat pa se seveda v vseh pogledih le še bolj oddalji od demokratične zavzetosti za resnično skupno dobro in vseh vprašanj, ki smo jih zgoraj odprli, ter se na koncu itak sesede samo vase, tja pa, žal, s seboj potegne tudi marsikaj dobrega. Res je sicer vse to, kar zdaj in tu vidimo, postavljeno na neko trdno in preizkušeno ter v državne in politične in javno finančne mehanizme čvrsto vsidrano in zajedeno konspirativno platformo; je pa res tudi to, da je na koncu in slej ko prej pri vsaki hiši pomembno tudi vse tisto, kar je vidno in nad, ne le pod zemljo!

V vsakem primeru, kot smo že opozorili, javnost v trenutni histeriji zaradi črtanja drugega odstavka 163. člena Zakona o varstvu okolja ne sme nasesti ne lovskemu in tudi ne »civilnodružbenemu« katastrofičnemu pogledu na to vprašanje!

Ok, verjamemo, da je to problematično. In na naših spletnih straneh smo večkrat argumentirano zagovarjali obstoječi model lovstva na Slovenskem, saj je zaradi delikatnosti upravljanja z divjadjo in zvermi ter zaradi velike razdrobljenosti posesti model lovne pravice po lastništvu zemlje za Slovenijo dejansko v več pragmatičnih pogledih zelo kontroverzen in morda res preveč destruktiven, zaradi česar je potrebno, ali ostati pri obstoječem modelu lovstva, ki pa se bo moral »notranje« vendarle tudi prenoviti; ali pa iskati dodatne alternativne modele z večjo vključenostjo lastnikov zemlje in gozdov.

Čigava je torej divjad, je le eno vprašanje. Kot tudi, čigava naj bi bila. A jih je tu, kot smo že povedali, še veliko. Tudi tista o transparentnosti in korupciji in »roži mogoti«, ki se bohoti čez vse. Pa o državnih in zasebnih loviščih ter loviščih s posebnim namenom! Še zmeraj pa tudi, kdo najbolj služi s streljanjem divjadi in velikih zveri? Koliko zasluži? In, kdaj bodo javnost in davkoplačevalci videli resnične finančne in vse ostale izkaze o vsem tem!?! Da o morju vseh drugih vprašanj niti ne govorimo!

A ob vseh vprašanjih in odgovorih je najbolj bistveno predvsem eno. Naj imamo takšen model lovstva, kot ga trenutno poznamo na Slovenskem; ali model lovne pravice na podlagi lastništva zemlje in gozdov; ali pa kakšno njuno hibridno različico; pri vseh je najbolj pomemben skrben in učinkovit nadzor! Pa transparentnost! In koruptivna nekontaminiranost lovstva ter vsega povezanega z njim! In, seveda, osebna odgovornost, etika ter kultura duha in srca vsakega lovca posebej! Lovec je v gozdu s puško v rokah največkrat sam! To vedno znova poudarjajo izkušeni lovci. Če je, ali če ni lastnik gozda ali zemlje, ni tako pomembno, kot je v tistem trenutku življenja in smrti pomembno, da ima v sebi kulturo, lovsko etiko, naravovarstveno in človeško senzibilnost, poštenost in širino duha dolgoročno skrbnega gospodarja. Če je tako, potem se ob vzajemnem učinkovitem nadzoru v nobenem primeru nikomur ni treba bati za divjad in velike zveri in naravo! Če tega ni, pa itak prav nič ne pomaga! Lahko je divjad tisočkrat »državna« ali »javna« ali pa »res nullius«; ko legitimno pridrvijo v gozd podivjani krvoločni streljači, ko takšni lovci in njihovi simpatizerji v spregi z brezvestnimi politikanti in nenasitnimi zaslužkarji v zasebnih, državnih ali javnih loviščih dobijo glavno besedo pri upravljanju z divjadjo, je to zmeraj začetek njenega konca!

Foto: Ana Ašič

Po novici je zgodba. Za njo smo mi. Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom.

Dragi bralci in bralke, v zgodbo, ki je pred vami, smo vložili veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.

Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR

HVALA!