Danes je svetovni dan Zemlje, karkoli že to pomeni. Mediji in neskončno institucij vseh vrst in svetovni splet in sploh vse, kamorkoli se obrneš, povsod se bleščijo visoko leteče misli o pomenu skrbi za naš planet in naravo in za vse, od česar je odvisno naše življenje na Zemlji. To je ta dan. Že desetletja je tako. Devet tednov in pol, smo pred dvema letoma ugotovili v naši istoimenski zgodbi, je od marca do konca maja samih spomladanskih praznikov narave; potem pa seveda znova in naprej, novih devet tednov in pol čez poletje in v jesen. Osveščanje o pomenu in skrbi za okolje in naravo je seveda dragoceno, koliko pa je ob vseh, za vse to govorjenje vsako leto potrošenih milijonih dejansko narejenega za naravo, njeno resnično ohranjanje in s tem tudi naše življenje v njej, pa je in ostaja velika enigma globalnega sveta. Natanko pred dvemi leti je naše življenje zelo rigidno determiniral koronavirus; in, nam ga v bistvu še zmeraj. Le da bolj prikrito in »utopljeno« v drugačne politične intencije. Dva dni pred volitvami, ob katerih se je letos očitno »odpeljalo« tudi ljudem, za katere smo verjeli, da njihova razsodnost vendarle ne bo klecnila pred ničevostjo lažnih obljub in lastne narcisoidne nečimrnosti, lahko vidimo onesnaženo Sočo in pozive k intenzivnemu streljanju divjadi in zavarovanih velikih zveri, ter nesporno dejstvo, da ni nikjer, v nobeni politični opciji, ne levo in ne desno, najmanj pa tam, kjer se deklarirajo »zeleno«, nobene resne, prave, resnične in zrele politične misli in vzdržnostne zavzetosti za iskreno in odgovorno varovanje okolja in narave in našega življenja z njo. Ja, z njo! Z naravo! In ne nad njo! Naj še tako mislimo in verjamemo, da jo je mogoče odnesti brez posledic, pa naj ravnamo z naravo kakor nam pade na pamet, je vendarle res, da tako, kot ne more ona odkorakati iz patologije, v katero smo jo potegnili; se tudi mi ne bomo rešili iz uničujočega vrtinca, če ne bomo zares in složno rekli zlorabi narave ne!
Foto: Nika Sever
Uvod: Liza Kostevc in Ana Ašič
Jedrnato & Poudarjeno: Iz teksta Ane Ašič
Več: DEVET TEDNOV IN POL. ALI, KAKO JE PRIŠEL ČAS ZA ZELO MODRO ZELENO., Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 6. junij 2020, https://anaasicsic.com/2020/06/06/devet-tednov-in-pol-ali-kako-je-prisel-cas-za-zelo-modro-zeleno/
Foto: Nika Sever, Ana Ašič
22. april 2022
»Ko je leta 1986 ameriški režiser Adrian Lyne po spominih avstrijsko ameriške avtorice Ingeborg Day posnel erotično dramo Devet tednov in pol s Kim Basinger in Mickey Rourkeom v glavnih vlogah, filmska zgodba o patološkem razmerju med senzibilno newyorško umetnostno galeristko Elizabeth McGraw in skrivnostnim brokerjem z Wall Streeta Johnom Grayem (novodobna radikalnejša različica, neke vrste replika te zgodbe je Petdeset odtenkov sive) pri ameriški filmski kritiki pa tudi pri občinstvu ni bila sprejeta s kakšnimi posebnimi ovacijami. Nasprotno! Kritiki so film raztrgali. Ameriškemu občinstvu pa se tiste mučne in nezrele erotizirane patologije ni dalo gledati. Filmu je v Združenih državah kazalo zelo slabo. Po zaslugi mednarodne javnosti, predvsem v Avstraliji in Kanadi in najbolj v Evropi, pa se je prihajajoči polom čudežno spremenil v triumf; in je, po samo šestih milijonih v ZDA, nazadnje v blagajno prinesel mednarodnih čistih sto milijonov dolarjev. V Evropi so za njim najbolj ponoreli v Franciji, Nemčiji in Veliki Britaniji.
V naše kraje so v tistih časih filmi z Zahoda prihajali z zamudo; in res se ne spomnim več, kdaj natanko je prišel v Ljubljano. Tudi kakšnega posebnega vtisa name ni napravil, saj sem se skrajno težko poistovetila z nemočno letargično predanostjo glavne junakinje nekemu obsceno prozornemu tipu, ki ni bil sposoben ljubezni in se je iz strahu pred ljubečo bližino, nenehno zatekal v zlorabo vsega, česar se je dotaknil. Dobro, zdaj to nekako človeško razumem, ta strah in ranjenost, ki je za njim; in bi morda nanj gledala malce bolj prizanesljivo. Takrat, pred tridesetimi leti, pa niti malo! Preslikaš. Rentgen. Adijo! Poleg tega, ledu res ne prenesem. V nobeni obliki. Morda sem si tudi zato tako malo zapomnila.
Nisem pa pozabila konca. Zgodnjega jutra po tistem, ko je šlo vse res do konca predaleč. Kako je vstala, se zavila v malce prevelik, svetel balonar in odšla. In kako je negibno ležal v postelji in štel do petdeset, prepričan, da se bo v tem času vrnila. Da bo ostala. Saj vendar ne more brez njega. A se ni! Res sicer še zmeraj precej otopela od vsega, se je prebijala skozi rahlo temačne ulice, od katerih se noč še ni povsem poslovila. Pa vendar je nad New York Cityjem vstajal nov dan! In Elizabeth McGraw je v tistem jutru odšla v novo življenje!
Na ta konec vsak dan vse bolj mislim, kadar koli se spomnim teh preteklih koronavirusnih tednov in vsega, kar so vsem prinesli. Še bolj kot nam, vsaj v obetih, in kljub vsem praznikom!, naravi. Ona je seveda močnejša od nas. A kar tako se vendarle ne more oviti v balonar in oditi. Iz patologije. Vstran od zlorabe. In uničenja. Ki je na koncu neizogibno. Če temu ni pravočasno izrečen ne. Filmski konec Devet tednov in pol je eno. Resnična zgodba, po kateri je bil film posnet, pa se je končala drugače, veliko bolj realno. V njej ona v ključnem trenutku do konca podleže zlorabi; in tako odtlej v psihiatrični bolnišnici le še vegetira in propada.
Zelo modro zeleno bo treba zato v naslednjih tednih in mesecih in letih razmišljati, če naj bo res dobro poskrbljeno za naravo in s tem za nas vse. In tudi tako delovati. Zelo koncizno. In strukturirano. Povezano. Trdno. Pokončno. In pronicljivo. Občutljivo za vsako zlorabo. Za vsako prevaro. Za vse njene krinke. Še posebej zelene! In za vsako politično, interesno in kvaziaktivistično ugrabljanje narave in skrbi zanjo. Ne levo. Ne desno. Ne s temi. In ne z onimi. Naj še tako vabljivo govorijo, obljubljajo in trdijo kar koli. Naravno(st) z naravo! Tako bo treba odkorakati iz te, v novo zgodbo!«
Več: DEVET TEDNOV IN POL. ALI, KAKO JE PRIŠEL ČAS ZA ZELO MODRO ZELENO., Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 6. junij 2020, https://anaasicsic.com/2020/06/06/devet-tednov-in-pol-ali-kako-je-prisel-cas-za-zelo-modro-zeleno/
Foto: Ana Ašič
Po novici je zgodba. Za njo smo mi. Sic! Publicistika s pogledom.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Dragi bralci in bralke, za nas od nekdaj šteje vsaka zgodba. Ali šteje tudi za vas, veste v resnici le vi. In le vi sami lahko to tudi poveste. Z dobro mislijo, besedo ali dejanjem. Za vse smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022©Vse pravice pridržane.
