Trda, prezasičena resničnost na Zemlji postaja vse bolj neznosna povsod. Pri nas? Tudi. Že dolgo. Zadnji meseci davno nakopičene težave še posebej neusmiljeno odstirajo. Zlasti v naravi. Te so seveda zmeraj le kristalno zrcalo, odsev vsega, kar se dogaja v družbi. In potem je vse to logično. Tudi tistih letošnjih najbolj divjih devet tednov in pol. Od 21. marca do 31. maja. Od mednarodnega dneva gozda. Do zadnjega dne slovenskega tedna gozdov. Čas najlepše pomladi in samih praznikov narave. Tudi koronavirusa. Odmaknjenosti. Zapletov. In razpletov, ki smo jih pričakovali. Se enih bali. Ob nekaterih pa ostali brez besed. To!? Leta 2020!? Sredi Evrope!? Človek bi se na trenutke najraje klofnil, da se prepriča, ali ne gre v resnici le za najbolj morbidne sanje. Včeraj, 5. junija, je bil svetovni dan okolja. »Čas je za naravo«. Velike živo rumene črke na modri Zemlji sijejo s spletne strani slovenskega ministrstva za okolje in prostor. Ja! Res! Tudi s strani tega ministrstva!
Foto: Charlie Riedel
Tekst: Ana Ašič
Foto: Marjan Artnak, Janez Papež, Peter Skoberne, Charlie Riedel, Ana Ašič
6. junij 2020
Natanko pred enim tednom se je nebo nad Florido zjasnilo. Ameriška astronavta sta bila pripravljena na polet. NASA in SpaseX in vsa Amerika in tudi mnogi, ki z njo delijo nekaj najbolj temeljnih in univerzalnih vrednot zahodne civilizacije, so bili pred korakom, ki ga s svojo simboliko, naracijo, realnostjo in pomenom, ta svet, z drugega pola zastrašen, v lastne špekulacije in nenasitnost zapleten ter v koronavirusno blokado pahnjen, v tem trenutku morda res najbolj in resnično potrebuje. Kot razmislek. In kot odgovor. Na vse invazije. Harlekinskih pikapolonic. Pušpanovih vešč. Koronavirusov. Vsega, kar eksponentno razkraja avtohtono biodiverziteto in tudi način življena dobršnega dela sveta. Neužitno vino? Popolnoma uničeni evropski historični parki in tradicionalni pušpanovi grmi na robovih vrtov, ob križih, kapelicah in poteh? Vse daljši čas brez stiska roke? In objema? Tako naj bi zdaj živeli? Brez bližine? In topline? Brez dotika? Še maček ne more živeti brez njega; dve uri ne zdrži naš brez tega, da se komu zaprede v naročje; pa naj bo to od zdaj naprej moja, naša resničnost!? Ta raketni polet je bil res tudi demonstracija moči, a to vendarle ni rožljanje z orožjem in virusi!
Prelomni dan
Bila je torej zadnja sobota v maju. Dan, ki ga je naredil Gospod, kot vse druge. Prelomni dan, ko je Amerika spet sama živo poletela v vesolje. Dan, ko je gorel Minneapolis. In vse več drugih ameriških mest. Zaradi smrti, ki je res ne bi smelo biti. A nam vsem veliko sporoča. Predvsem, da vsako dušenje in stiskanje za vrat eskalira v nasilje; pa tudi to, da nikoli ni dovolj nadzora nad represijo.
Tista sobota je bila tudi dan, ko je tehnološki velikan Microsoft objavil, da bodo petdeset novinarjev, ki sodelujejo pri urejanju njihove spletne strani, nadomestili z roboti. Z umetno inteligenco. Priročna rešitev, ni kaj. Pravo olajšanje. Finančno. In »profesionalno«. Tako bodo res vsi mislili enako. In pravilno. Brez »deviantnih« odklonov. Ugovorov vesti. Srca. In etike. Kaj je že to!? Upravljani brez daljinca. Z enim, največ dvema klikoma. Še to ne. Krasni novi svet.
Ampak, kaj bo zdaj z vsemi sočnimi odmevnimi zgodbami o novinarkah v postelji enkrat z enim, drugič z drugim? Ker je novinarkina postelja, jasno, ali pa delovna miza, saj je vseeno, tisti kraj resnične politično interesno medijske prostitucije, ne? Aja! Te zgodbe ne bodo več potrebne! Saj ne bo nikjer več v tem poslu nobene svojeglavke in »špilferderberke«, ki bi jo bilo treba na ta način diskreditirati, utišati, onemogočiti in uničiti njeno osebno in profesionalno integriteto. Pa še kakšna bomba na Malti in še kje, ter naboj se bo prihranil. Ko je ne bo treba fizično eliminirati, ker ne utihne, baba nora, ko je vendar jasno, da ne more temu parirati! Umetne bodo pridne. Voljno bodo vse po vrsti naredile, kar se jim reče. Končno bodo mediji res do konca pisali, urejali in objavljali točno to in tako, kot je prav!
Beg od sebe
Ko je torej ob devetih in pol zvečer po srednjeevropskem času raketa Falcon 9 po devetih letih spet ponesla ameriške astronavte s Cape Caneverala v vesolje, sem se ob pogledu na Douglasa Hurleya in Roberta Behnkena v utesnjeni kapsuli Dragon naglas vprašala, če ju njuni mami res nista imeli radi, da se morata tako mučno dokazovati v življenju; ob čemer so se vsi moji trije z mačkom in njegovimi velikimi jantarnimi očmi vred zgroženo zagledali vame: »Kaj je s teboj!?« Kot zmeraj, ko gre za kaj takšnega, složni v neodobravanju, da bolj ne bi mogli biti; res, »brothers in arms«. »Pa česa ti ne razumeš!? Nasprotno je! Vse to si upata in zmoreta in zdržita prav zato, ker sta ju mami imeli zelo radi! Saj to je vendar jasno!« se sin odločno zoperstavi. Prav, rečem. Tudi to ima svojo logiko in smisel. A si ob vsakem takem oziranju in potovanju v vesolje kljub temu mislim, da je vse to, ob nedvomnih političnih in komercialnih interesih in obetih po izkoriščanju najrazličnejših resursov drugih svetov, vendarle neke vrste beg od sebe in vse bolj trde resničnosti na Zemlji.
Foto: Ana Ašič
Ta postaja res vse bolj neznosna povsod. Pri nas? Tudi. Že dolgo. A zadnji meseci davno nakopičene težave še posebej neusmiljeno odstirajo. Zlasti v naravi. Te so seveda zmeraj le kristalno zrcalo, odsev vsega, kar se dogaja v družbi. In potem je logično vse to. Tudi tistih letošnjih najbolj divjih devet tednov in pol. Od 21. marca do 31. maja. Od mednarodnega dneva gozda. Do zadnjega dne slovenskega tedna gozdov. Čas najlepše pomladi in samih praznikov narave. Koronavirusa. Odmaknjenosti. Zapletov. In razpletov, ki smo jih pričakovali. Se enih bali. Ob nekaterih pa ostali brez besed. To!? Leta 2020!? Sredi Evrope!? Človek bi se na trenutke najraje klofnil, da se prepriča, ali ne gre v resnici le za najbolj morbidne sanje.
Predragoceni, da bi jih izgubili
Začelo se je torej na prvi pomladni dan z mednarodnim dnevom gozdov. Letošnja tema je bila »Gozdovi in biotska raznovrstnost – predragoceni, da bi jih izgubili«. To smo v Sloveniji vzeli zelo zares in praznik počastili tako, da je že malce pred tem Državni svet vložil v Državni zbor predlog novele interventnega zakona za odstrel 240 rjavih medvedov in 30 volkov. Ker je bil predlog v Državnem svetu izglasovan v času retrogradnega Merkurja, smo bili lahko relativno mirni in vnaprej nekako intuitivno prepričani, da se to vendarle ne bo izšlo tako, kot so si predlagatelji zamislili. In res se ni. Saj je Ustavno sodišče 9. aprila, razveljavilo lanski interventni zakon za odvzem 200 medvedov in 11 volkov iz narave; posledično pa novela razveljavljenega zakona ne more niti obstajati, kaj šele biti veljavna. Razveljavljeni zakon je bil sicer že skoraj v celoti izvršen in živali so bile večinoma že lansko poletje postreljene; o konsekvencah, odgovornosti in »sanaciji« takšnega nezakonitega ravnanja pa je zdaj seveda po lepi slovenski navadi zavladala grobna tišina.
Ko je letos 22. aprila ves, žal, koronavirusni, svet praznoval svetovni dan Zemlje, se je vse govorjenje vrtelo okoli tega, kako je pri blaženju podnebnih sprememb »ohranjena narava« pomemben zaveznik. »Če je ohranjena pestrost rastlin in živali, če imajo vrste vitalne populacije in je genetska raznovrstnost visoka, so ekosistemi bolj odporni in se na spremembe lažje prilagajajo,« smo lahko tiste dni brali z vseh strani. Predsednik slovenskega Državnega sveta, ki je tudi ugledni lovec, pa je istočasno skupaj s svojimi najbolj udarnimi svetniki naglas obžaloval, da se njihova intervencija, tako kot lani, ni posrečila in je zaradi odločitve Ustavnega sodišča spodletelo množično interventno streljanje dveh, z evropsko habitatno direktivo strogo zavarovanih ogroženih živalskih vrst.
Nedoumljiva skrivnost
Tisti dan smo na naši spletni strani o odločitvi Ustavnega sodišča objavili pritrdilno ločeno mnenje predsednika US dr. Rajka Kneza. Še zdaj mi je malce žal, da sem se iz povsem uredniško žurnalističnih razlogov odločila za objavo besedila brez številnih izjemno zanimivih opomb pod črto, ki smo jih dodali le s povezavo do izvirnega besedila na koncu teksta. Kar nekaj bralcev je sicer to sprejelo z veliko naklonjenostjo in z zagotovili, da je bilo oboje zanje zanimivo in odlično, a je v tistem drobnem tisku toliko konciznih navedb in razmislekov ter v kontekstu sedanjega izločanja nevladnih organizacij iz okoljskih in prostorskih postopkov, naravnost preroških besed in citatov Aarhuške konvencije, da si jih je danes res spet vredno pogledati.
Popoldne pa sem se, kot je bilo takrat edino mogoče, počasi sprehodila z Gornjega trga ob nabrežju Ljubljanice do Špice. Ko sem se tam obrnila in za vrnitev takoj izbrala malce manj obljudeno gornjo, med nekaj hiš in vrb skrito ozko pot, si nisem mogla kaj, da se ne bi za trenutek ustavila ob nežno rožnatem oblačku sveže razcvetelega okrasnega srobota, ki je krasil rob enega tamkajšnjih vrtov. »Lepo, da ste ga opazili! Klematis je to! Montana!« stopi iz hiše sivolas čeden gospod v petrolej zelenem puloverju in hlačah enake barve. »Oprostite,« rečem, »ne želim motiti vašega miru, a so me cvetki presenetili in ustavili, dva dni nazaj jih še ni bilo.« »Ne, res ne! Prav danes so se razcveteli! Pozorna opazovalka ste!« me malce presenečeno pogleda. »Nerada to počnem s tujimi rožami,« rečem, »pa vendar, smem napraviti en posnetek…bom pazila, da ne bo na njem hiše…?« »Seveda! Izvolite! Poglejte, kako je v tej svetlobi lep! Tisti tam, pri stebru, bo pa moder, ko bo zacvetel!«
Foto: Ana Ašič
In potem se zapleteva v pogovor o srobotih in vrtnicah in drevesnih potonikah in nazadnje o vsem živem, saj se izkaže, da govorim z inženirjem Matejem Magajno, agronomom, biotehnikom, izumiteljem, ribičem in nekdanjim okoljskim državnim inšpektorjem za vode. »Ja, to je naša družinska hiša. Od nekdaj smo tu. Že moj oče in ded in praded je bil.« »Nisem vedela,« rečem, »pravzaprav do predvčerajšnjim sploh še nikoli nisem šla po tej poti, zmeraj hodim spodaj po nabrežju, povsem ob reki, zdaj pa je tam toliko ljudi in je težko držati distanco.« »Ja, distanca. In ljudje… Veseli me, da ste prišli mimo in vam je všeč moj klematis. Veste, kateri dan je danes, ne!?« me ostro pogleda s prodornimi sivo modro zelenimi očmi. »Vem,« pokimam. »No, in kaj lahko midva ob tem rečeva?« me vpraša. »Ne vem. Zadnje čase ostajam vse bolj brez besed. Pa vi? Kaj pravite vi?«
Nekaj časa se molče gledava. »Brez besed, ne? Ja, jih tudi ni treba veliko, veste. Sploh pa ne takih in vseh teh, ki jih na svetovni dan Zemlje povsod slišimo. To je vse mimo! Nič v resnici ne pove. In bistva ne zajame! Narava je skrivnost! Življenje je skrivnost! Vse vemo…in še več bomo vedeli…ne vemo pa in nikoli ne bomo izvedeli, kako v resnici življenje nastane! Zakaj celica oživi? Kako? Kaj je v resnici življenje? Kaj je ta dih življenja?« »Ja,« rečem, »no, kaj je v resnici?« »Vse življenje se na vse mogoče načine ukvarjam s tem vprašanjem. Tam,« pokaže proti hiši, »imam napisano še neobjavljeno knjigo, šeststo, sedemsto in več strani tega vprašanja… In veste, do kakšnega odgovora sem se dokopal?« »Seveda ne vem,« rečem vljudno. »Do čisto preprostega. Pa, kot sem že omenil, enega. In ta je: Življenje samo po sebi je nedoumljiva skrivnost. Pika.«
Popoldanska svetloba se vse bolj zlato rumeno zgošča in vzhodno nebo nad cvetočo belo rožnato jablano v sosednjem vrtu postaja vse bolj globoko modro. Ptice se brez zadržkov z brezskrbnim ščebetanjem družijo po brstečih vejah. Sivo zeleno moder pogled mirno čaka. »Ampak zato si vendar še toliko bolj zasluži naše spoštovanje, ne!? To skrivnostno življenje…« rečem. Zelenkasta modrina oživi. »Od kod ste se prav danes vzela? Kaj vas je v resnici prineslo?« »Ja, kaj!?« se tudi sama nasmehnem: »Koronavirus, ne!? Če ga ne bi bilo, bi bila zdaj kje tam,« pokažem proti Barju in Krimu in Rakitni, v mislih pa imam seveda samo Snežnik in njegova prostranstva, »v gozdovih in jasah in hribih, kjer se z vsakega vidi morje!« »Ne vem, draga gospa, če se zares zavedate tega, kar ste rekli, a to je bistvo vsega! Manj ko nekaj poznaš, bolj moraš to čuvati, bolj rahločutno, bolj spoštljivo s tem ravnati! In to je tudi vse, kar je treba vedeti ob tem dnevu Zemlje, narave ali česarkoli! Spoštuj! Ker veš! In še bolj spoštuj, ker ne veš! Kdor spoštuje; in kar spoštuje, je samo po sebi jasno, da ne uničuje! Če je to zares v tebi, potem ti vselej zadrži roko, pa naj je na drugi strani nekaj še tako vabljivega! To je vse!«
»Stroka« in »zloraba« sta tesni prijateljici…
Spoštovanje, pomislim. Je to? Ko prebiram materiale za 14. maja razpisano ustno obravnavo predloga za odstrel 115 medvedov, s katerim bi preko odločbe Agencije Republike Slovenije za okolje zaobšli evropsko habitatno direktivo in vendarle postrelili za zdaj vsaj polovico tistih medvedov, ki so nekomu očitno tako vroče obljubljeni! Ampak, zdaj se je evropski trg malce zaprl za divjačino; in izbrane destinacije, kamor je nekdaj za visoko ceno šlo medvedje meso, so zdaj tudi malce zamrle; pa tudi tuji lovci težje pridejo v državo… Seveda, zato pa jih je samo pol, sama sebe opomnim; do jeseni bo morda že vse drugače… in bo predlagana odločba za novih 115…?
Biznis in strast in politika in evroprojektna ambicija, ki vsaka posebej in vsi skupaj bolestno potrebujejo krmljenje in gojenje velikih zveri in potem njihovo streljanje ter trgovanje z njimi, morajo pač biti vsak trenutek pripravljeni na vse, najbolj pa na to, da niti za hip ne spustijo svojega cilja izpred oči. Strogo zavarovana, svetovno in evropsko ogrožena in zaščitena vrsta rjavega medveda je v tej paradigmi brezskrupulozno obravnavana po surovem principu slovenskega gozdarskega koncepta trajnostne izrabe naravnih virov, po katerem je upravljanje z medvedom enako upravljanju z nekaj kubiki lesa.
Foto: Janez Papež
Res, strašno neugodna tema. Za mnoge. Zato se tudi vse bolj skriva. In vse bolj odriva izključno v roke »stroke«. Naš aktualni premier bi, sicer v kakšnem drugem kontekstu, rekel »takoimenovane stroke«; njegov glasni strankarski kolega pa je nedavno itak napisal odmevno kolumno z naslovom »Stroka« in »zloraba« sta tesni prijateljici…
Ob tem je svetla lučka stališče nekaterih uslužbencev Agencije za okolje, ki tu in tam vendarle izpostavijo vprašanje, zakaj vsi, ki tako zelo zahtevajo pri teh vprašanjih stroko, odrekajo pravu in pravnikom to, da so stroka!? Nenazadnje so strokovnjaki za habitatno direktivo in vse druge predpise pravniki! In ne gozdarji ali biologi. Pa tudi med slednjimi!? Že vsak otrok se sprašuje, kako je to mogoče, da imajo že nekaj let na Slovenskem glavno besedo pri odločanju o zavarovanih živalih in divjadi gozdarji in ne biologi? Takoj je treba sicer povedati, da je v kontekstu razumevanja gozda kot kompleksnega rastlinsko živalskega biotopa, »primat« gozdarjev po svoje razumljiv; žal pa ob pretiravanju s konceptom trajnostne izrabe naravnih virov in njegovo aplikacijo na strogo zavarovane ogrožene živalske vrste, tudi vse bolj problematičen in vprašljiv. Tudi tukaj, v vseh vpletenih diskurzih med posameznimi akterji in interesnimi skupinami, pa do tistega s kritično in najširšo javnostjo, bi bilo marsikaj mogoče reči o spoštovanju.
Banketi za pridne čebelice
Navidezno je sicer vse to drugače pri čebelah. Kar ne čudi. Medtem ko svet in Slovenija 20. maja z velikimi besedami slavi njihov dan in prireja bankete v njihovo počastitev, one pridno nosijo med in potem izčrpane vdano pomrejo, na da bi kaj terjale. Kaj je lepšega od pridne čebelice? Tiho brenči in neumorno dela. Pa naj ji je še tako težko, ko mora vse dlje iskati svojo pomladno in poletno pašo, saj ji nekdaj tako ljube cvetlice že sredi maja, še preden poženejo popke, kaj šele da bi se razcvetele, pokosijo; in travnike, nekdaj junija polne rož, odtod rožnik, posujejo z velikimi plastičnimi zapredki bal. Zdaj pa nabiraj med, če moreš! Seveda pa so pomembna slavja in govori in trkanja po prsih in, jasno, projekti ter slikanje idile, ki je ni; in je na ta način tudi nikoli ne bo.
Takoj za čebelami, naslednji dan, 21. maja, je evropski dan Nature 2000. Datum je povezan z 21. majem 1992, ko sta bila v Evropski uniji potrjena evropska habitatna direktiva in finančni program LIFE. Prav Direktiva o habitatih je ob Direktivi o pticah podlaga za opredelitev območij Natura 2000, ki so posebna varstvena območja, namenjena ohranjanju biotske raznovrstnosti. Teh območij je v Sloveniji 355 in pokrivajo 37 odstotkov slovenskega ozemlja. Z obema direktivama je po vsej Evropi varovanih več kot tisoč redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter 200 različnih habitatnih tipov, ki pokrivajo 18 odstotkov kopnega in skoraj 6 odstotkov morskega dela Evropske unije.
Foto: Janez Papež
Kot ob letošnjem dnevu Nature 2000 navaja Eva Šabec, projektna sodelavka LIFE integriranega projekta za okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji, z Ministrstva za okolje in prostor RS, je več kot tisoč sodelujočih v javnomnenjski raziskavi, ki je bila na reprezentativnem vzorcu opravljena v okviru projekta LIFE-IP NATURA.SI, izrazilo svoje stališče o Naturi 2000 in odnosu do narave. Kot ugotavlja Šabčeva, je 64 odstotkov vseh vprašanih vedelo za Naturo 2000, skoraj 80 odstotkov vprašanih pa je odgovorilo, da bi bili ponosni, če bi živeli v območju Nature 2000. Skoraj 90 odstotkov anketirancev, med katerimi so bili tudi lastniki gozdov in kmetovalci, je navedlo, da bi se bili pripravljeni izogniti obisku določenega območja, ker so tam mirne cone za živali; 86 odstotkov vprašanih je pripravljenih prilagoditi gnojenje; 84 odstotkov anketirancev bi dovolilo odstraniti tujerodno vrsto; 80 odstotkov bi jih prilagodilo košnjo travnika na določeno obdobje; in 78 odstotkov vprašanih bi bilo pripravljenih postaviti ograjo za varovanje pred divjimi živalmi.
Navedeni podatki kažejo neko povsem drugo sliko slovenskega podeželja in razpoloženja javnosti, kot jo na raznih gromovniških srečanjih od slovenskih destinacij do Bruslja skušajo prikazati vsi, ki si prizadevajo za streljanje in drastično zmanjševanje velikih zveri!
»Rešitve so v naravi!«
Mednarodni dan biotske raznovrstnosti je takoj naslednji dan, 22. maja. Datum je spomin na dan, ko je pričela veljati leta 1992 v Riu de Janeiru sprejeta konvencija o biotski raznovrstnosti. Slovenija je konvencijo podpisala leta 1996 in od takrat tudi obeležuje ta dan. Letos je bil v duhu slogana »Rešitve so v naravi!«
To je očitno malce preveč zares vzelo ministrstvo za okolje in prostor, novi minister s svojo ekipo, pa tudi parlamentarni odbor za infrastrukturo in prostor ter večina poslancev slovenskega parlamenta! Če so »rešitve v naravi«, potem so naravovarstvene nevladne organizacije v družbi nepotrebne! Ne!? Sic!
Foto: Ana Ašič
Natanko tako so namreč videti majski interventni koronavirusni posegi v gradbeno zakonodajo in v zakon o naravi s kontroverznim zaostrovanjem in zoževanjem možnosti artikuliranja in vplivanja kritične, prizadete in širše javnosti na umeščanje projektov v okolje in prostor; ter izločanje nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu na področju narave in okolja iz postopkov pridobivanja gradbenih dovoljenj ter drugih okoljskih in prostorskih vprašanj in procedur.
Vse to se sicer je in se še dogaja v času retrogradnega Saturna, ki je zelo nenaklonjen zakonom sprejetim v tem obdobju, saj se ti kaj hitro izkažejo za pomanjkljive in neučinkovite; in sploh v politiki, pravosodju, gospodarstvu in gradbeništvu povzroča ovire, zamude in počasno napredovanje; tako da se na koncu najverjetneje tudi ta juha ne bo pojedla tako vroča, kot se je skuhala.
Poleg tega bo vse tehtne, čvrsto argumentirane in utemeljene odzive nevladnih organizacij, Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, kritične javnosti in številnih kompetentnih strok in strokovnjakov s teh področij na koncu koncev težko zares zaobiti, nenazadnje tudi zato, ker je dosledno spoštovanje Aarhuške konvencije, evropskih okoljskih in prostorskih direktiv ter celotnega pravnega reda s področja varovanja narave obligatorno za vse polnopravne članice Evropske unije, torej tudi za Slovenijo!
Nepotrebne zadrege predsednika vlade in vsaj dveh ministrov
Naš sedanji izrazito pro evropsko usmerjeni zunanji minister, še bolj pa seveda predsednik vlade, ki je poleg tega, tako kot šef slovenske diplomacije, osebno velik ljubitelj narave in s svojo pokončno soprogo otroke vzgaja v močni ljubezni do nje, si bo, še zlasti v luči bližnjega predsedovanja Slovenije Evropski uniji ter ob hkratnih pritiskih slovenske kritične in strokovne javnosti, kjer je, vsaj naskrivaj, tudi marsikdo iz njegovih vrst, po lanskem, evropsko odmevnem nezakonitem odstrelu več kot četrtine celotne populacije strogo zavarovanih rjavih medvedov, dejansko zelo težko privoščil še kakšen dodatni večji tovrstni eksces, kaj šele sramotno uničenje in poseganje v dragoceno biodiverziteto in edinstvenost nekaterih slovenskih habitatov, ki so v tem pretirano evforičnem trenutku koronavirusnega investicijsko gradbeniškega stampeda najbolj na udaru.
Seveda je tudi premier pod pritiski in prisiljen sklepati kompromise z različnimi vidnimi in nevidnimi akterji ter ozadji, ob čemer pa vseeno spet ne smemo pozabiti, da so prav njegova trda stališča in prostorsko okoljska nesoglasja med njim ter tedanjim ministrom za kmetijstvo in okolje doprinesla svoje kamenčke v mozaik in predčasni konec vladne koalicije in vlade leta 2013.
Predsednik vlade, njegova sedanja vladna koalicija, minister za okolje in prostor in sploh vsa etablirana slovenska politika so tukaj na res občutljivem terenu in pred grmado hitro vnetljivih strasti. To je nepotrebno netenje nepotrebnih konfliktov! In odpiranje front, ki dolgoročno in v resnici nimajo niti enega samega pozitivnega učinka! Četudi je morda trenutno videti, da se je prostor delovanja razširil in se bo čas skrajšal, se bo slej ko prej treba vrniti v meje sprejemljivega in v realne okvire tistega, kar je zares srž problema; ob tem pa upati, da bilanca na koncu v najboljšem primeru ne bo pokazala drugega kot izgubo časa. Kratko in dolgoročno je to eno samo ogrožanje narave, okoljskih in prostorskih vrednot, poglabljanje družbenih prepadov, zapravljanje dragocenih energij ter izničenje edinstvene priložnosti, da bi se v teh težkih časih vendarle nekako sestavilo prizadevanje za skupno in najvišje dobro vseh.
Foto: Marjan Artnak
Da narava to je, ni treba nikoli in nikjer dvomiti! »Brez narave življenje na zemlji ne bi bilo mogoče«, »naš obstoj in kakovost življenja sta odvisna od nje«, beremo na spletni strani ministrstva za okolje in prostor, kjer so v tem kontekstu izpostavljene tudi ministrove besede: »Svetovni dan okolja je primerna priložnost, da podčrtamo pomen krepitve in ohranjanja naravnih in kulturnih znamenitosti in vrednot.« Sic!
Cilj opravičuje sredstva?
Da se sicer morda vsaj rahlo in v sledeh tega res zavedajo, priča odziv kabineta predsednika vlade na pismo Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije; oboje smo v teh dneh objavili na naših spletnih straneh v rubriki Vox & Lex; kjer sicer po nekaj precej splošnih, predvsem aktualne vladne prijeme afirmirajočih odstavkih, vodja kabineta Peter Štuhel izpostavlja oceno in prepričanje, da bo po šestmesečnem prilagoditvenem obdobju tudi v kontekstu kontroverzne interventne koronavirusne zakonodaje 70 odstotkov dosedanjih nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu na področju narave in okolja, ohranilo svoj status.
A v surovi slovenski pokoronavirusni resničnosti so to bolj sanje in pobožne želje; milni mehurček, ki se utegne kaj kmalu razpočiti. Realno je ta trenutek videti predvsem to, da gre vse v smeri paradigme, v kateri cilj opravičuje sredstva. To je očitno zdaj prevladalo. Industrializacija plus elektrifikacija je socializem. To poznamo. Stvar je preverjena. Delovala je kar nekaj desetletij. Kaj je teh nekaj rib in redkih ptic in rožic in žužkov in medvedov in volkov in beloglavih jastrebov in pitna voda za prestolnico in nek razpadajoč stadion in z manipulacijo izigran in priigran projekt za univerzitetno knjižnico in edinstveni gorsko morski svet, ki mu ni enakega pod soncem? Kaj je vse to v primerjavi z milijoni kubikov betona, stekla in jekla in čudovitih zastarelih, za davkoplačevalski denar subvencijsko nenasitnih vetrnic, kjer se res nekaj »obrne«!? Ali, kot bi rekli Posavci, »masa je kasa«!
Iz parkov v gozdove. In z risom v svobodo.
Predzadnjo majsko nedeljo, na dan Marije Pomagaj; res, ljuba Marija, pomagaj!, 24. maja, je bil še evropski dan parkov, ki jim je bil posvečen že tudi ves teden, od 16. maja, pred tem. Takoj 25. maja pa se je začel še slovenski teden gozdov, ki se je zaključil zadnji majski dan. To je bil čas, ko je bil zelo pomemben gozdni bonton. Res ga mnogim, premnogim manjka! Pa vendar! Ta obilica govorjenja zbuja grenke, pa tudi jedke misli. Zdaj, po vsem surovem lomastenju, podiranju, sekanju, pustošenju in streljanju; zdaj pa lepo bele srajce in metuljčke in, če bo treba, tudi ta boljši “reklc”, jasno!? Samo najboljši gvant in brezhiben bonton, da slučajno ne bi kdo pomislil, da se tukaj ne ve, kako je treba sedeti za mizo; in, kdo je glavni! Tiste pa, ki se potikajo po hostah in mečejo jabolčne ogrizke in krušne drobtine mravljam, je treba razkriti in jim jasno povedati, da to ne sodi v gozd!
Preveč vsega tega se gremo! Ne vem, kako je z drugimi ljudmi, a sama sem že ob prebiranju čisto preč in do konca utrujena od vseh teh praznikov narave, ki jih nikakor ne zmanjka. Še malo, pa jih bo, kot v katoliškem koledarju svetnikov, vsak dan po pet in več praznovalo svoje svetništvo. Marca ali aprila ali maja ali junija, kar naprej so in še pridejo, tako da je čas in dan za objavo takšnega premišljanja o »naravnih« praznikih zmeraj pravi. Komu je v resnici vse to namenjeno? In komu v resnici vsi ti prazniki najbolj služijo? Osveščanju? Ok. To že. A koga bi bilo treba v tem smislu najbolj prijeti? Javnost? Ali »decision makerje«, odločevalce? In s čim? Kako? In zakaj? Predvsem pa, kaj bo potem? Bolje? In za koga? Za človeški ego? Denarnico? Ali vendarle za naravo samo po sebi? Za bitja, ki so res del nje; in so narava sama?
Foto: Marjan Artnak
Vsa ta in še druga vprašanja so v mojih mislih, ko v četrtek, 28. maja, v lepem, svežem, zelenem jutru v gozdu nad Travnikom pri Loškem Potoku, skrita za kamuflirko, z drugimi čakam, da ris Boris steče v svobodo.
Na poti k leseni obori se zapletem v nekaj kratkih pogovorov. Z vodjem projekta Life Lynx Rokom Černetom, pa z direktorjem Zavoda za gozdove Damjanom Oražmom in strokovnim direktorjem Lovske zveze Slovenije Srečkom Žerjavom; vse, da bi sama pri sebi malce razrahljala tesnobo, ki se, bolj ko se obori bližamo, močneje dotika mojega srca.
Tako divje, svobodno, svoje bitje! Takšen prvinski maček! Rojen v lahkosrčnem šumenju tistih daljnih gozdov! Pa takšna usoda! Takšno trpljenje! Toliko šokantnega stresa. Strahu. Groze. Najprej ujetništvo tam. Stotine kilometrov strašljive vožnje in kletke. In potem še mesec dni ujetništva tu. Sredi tuje dežele, tujih vonjev, tujih glasov. V stalnem brezupnem iskanju izhoda. Hrana? Ta je bila. Seveda. Srna. Vsak teden sveža. A kot da je to vse!? In tista ovratnica! S kakšno pravico se vtikamo v njegovo življenje? Vse to zato, ker človek ni sposoben pravočasno spoštovati mej, pravice do bivanja in nedotakljivosti drugih prebivalcev tega planeta. A jih slej ko prej bo. Spoštoval meje. Tiste, ki mu jih bo postavila narava, ki ga obdaja. In v katere ga bo pahnila narava v njem samem. To se že kaže. In ta bo brutalna do konca. Preveč je paradoksov. Nasprotij. Patologije. In zlorabe.
Mesec ljubezni. In kaj bo potem?
Ljudje, biologi, gozdarji, veterinarji, lovci in vsi drugi, ki se zdaj zavzeto trudijo, da bi izginevajoča bitja ponovno naselili, se na trenutke zdijo kot požrtvovalni gasilci pri reševanju hiše, ki jo je sam zažgal popolnoma psihopatski in brezvesten lastnik; pri tem pa so tudi oni v pasti tega, da zaradi gašenja, in torej dobrega namena in cilja, vendarle na drugi strani tudi z vodo in peno in prahom delajo škodo. Ta je sicer manjše zlo. A je. Četudi Stradivarke ne uniči ogenj, ker jo je pred tem obvarovala voda z brizgalne, vendarle nikoli več ne poje, kot je pela! Najprej jih streljamo. Skoraj iztrebimo. In potem tiste, ki ostanejo, mučimo s svojim egom in brez števila domislic in orodij ter jih brezčutno instrumentaliziramo zato, da bi kakšen ostal še za naše zanamce. In, seveda, za nas.
In če? In ko jih bo preveč? Kaj bo potem? Jih bomo čez pet let streljali? Kot medvede? In volkove? Kdaj?
»Še dolgo ne!« sta složno prepričana oba, Damjan Oražem, direktor Zavoda za gozdove, in mag. Lado Bradač, predsednik Lovske zveze Slovenije, »ris tudi ni konfliktna žival, ne napada živine, zato je tudi ob večji populaciji manj problematičen za okolje,« povesta. »Čeprav,« reče Damjan Oražem, »sem pa res pred nekaj dnevi slišal, da je na Finskem ris napadel konja!« »No, pa smo tam! Vi sicer to zaradi svojih konj morda malce preveč selektivno zaznavate,« rečem direktorju Zavoda; predsedniku Lovske zveze pa: »Kmalu boste uvrščali rise v lovsko ponudbo in na odborih zagovarjali njihov odstrel; naslednjega konja bo ris gotovo napadel v Sloveniji!« »Ne!« rečeta oba. »Več držav je, ki imajo mnogo večje populacije risov, kot jih bomo mi kdaj koli imeli; in tisti, ki ga želijo upleniti, gredo tja!« je prepričan Lado Bradač.
»Saj je vendar tudi v Sloveniji veliko lovcev, ki bi, ob medvedu in volku, imeli doma nagačenega še risa!« ne morem kar tako spustiti plena.
»Mesec maj je mesec ljubezni, a se ne bi v tej lepi naravi raje pogovarjali o čem bolj prijetnem?« se izmuzne in me preseneti sicer zmeraj resnobni in, vsaj mojim vprašanjem ne najbolj naklonjeni predsednik slovenskih lovcev, čigar besede tisto jutro seveda niso niti najmanjši odsev kakšne resnične pomladne romantike, a vseeno pomislim, da je njegova dobra volja tako nepričakovano blisnila na plan, malce sicer res zato, ker je takšno »metanje žogice« v drugo smer, njegovo priljubljeno orožje za preusmerjanje pozornosti in odvračanje neprijetnih novinarskih vprašanj; a tudi zato, ker je prav on s Stankom Anzeljcem, starešino lovske družine Loški Potok, tokratnega risa spustil v naravo.
Foto: Peter Skoberne
»Pri vseh mnogih lepih dogodkih in spominih iz mojega lovstva, moram reči, da je bilo pa vendar nekaj najlepšega zame letošnja izpustitev risa Goruja v slovenske gozdove, še posebej, ker je bilo to prav na moj rojstni dan! Zame je bilo to izjemno, evforično, čudovito! … Se mi zdi, da je bil s tem del poslanstva, zaradi katerega sem na tem svetu in v tem času, opravljen,« je Lado Bradač povedal v našem lanskem poletnem intervjuju. Spomnila sem se na to; pomislila, kako lepo mu je torej moralo biti to jutro pri srcu; rekla kar nekaj tjavendan; in se potihoma nasmehnila ob misli, da torej tudi zanj streljanje ni zmeraj prijetna tema; ok, naj mu bo, tokrat, si rečem, saj je res še dovolj časa za vsa ta vprašanja.
Ko je bila obora povsem odprta, je ris nekaj časa previdno stal in opazoval, potem je s komaj zaznavno pritajenostjo prišel do roba, se spet vrnil globlje v notranjost in znova s krhko samozavestjo prišel na rob svobode. Bil je malce negotov in sumničav, grleno je renčal, še enkrat dvignil pogled, seveda je vedel, da smo tam, četudi nas morda res ni videl; a je čutil in vohal in slišal. Kot da bi vedel, da morajo fotografi narediti dobre posnetke, se je še malce zadržal, potem pa stekel med drevje in izginil v gozdu.
Krvavordeče škrbine brutalnih posek
Prazničnem? Prej vse bolj opustošenem, če pozorno opazujemo in smo sposobni videti izza grmovja, ki, kot slišimo z vseh strani, vse bolj zarašča našo deželo, ter s svojo zeleno zaveso vsem, ki jim to pride prav, pomaga zakrivati to, kar se v gozdovih v resnici dogaja; ali natančneje, kar se je dogajalo v preteklih dveh in pol desetletjih. Bankomat, beremo v teh dneh o slovenskih gozdovih. Točno! Ja! Precej precizno povedano! Že ves čas. In za vse. Res sicer verjetno za ene bolj in druge malo manj; a prvo in drugo je na koncu pripeljalo do tega, kjer smo zdaj.
Ko prebiram aktualne nadaljevanke o dogajanju v slovenskih gozdovih, se zmeraj znova sprašujem, kje so bili prej ti ljudje, ki zdaj vse tako vedo in so že takrat, ko smo bili mnogi popolnoma onemogočeni in utišani, imeli prostor in dostop do medijske in vsake druge artikulacije? Vsako leto, vsak mesec, vsak teden, vsak dan posebej, takrat, ko so brutalno golela gozdna pobočja na Kočevskem, na delih Notranjske in drugod!? Ko so v enormnih številkah padali jeleni in medvedi? Ko si en dan gledal, kako sonce zahaja za drevjem in smrekami na zahodnem obzorju, drugi dan pa z istega mesta le še nemočno zrl v veliko škrbino brutalne poseke, ki jo je toneče sonce krvavordeče barvalo do teme.
Seveda je vse narobe! In nepravilnosti je treba razkriti, pa naj gre za kogar koli. Že aprila lani smo v preiskovalni zgodbi »Ne gozdni, eni drugi medvedi in volkovi so nevarni«, zapisali, da je direktor Zavoda za gozdove daleč od podobe »ubogega zajčka na travniku«, kot sam rad pravi, da se v odnosu do lovcev, in najbrž še marsičesa, počuti! Njegov odnos do zaposlenih, njegove povezave, posamezne poteze, vzgibi in dejanja so seveda nujno potrebni natančnejšega pogleda in preveritve z vsemi ustreznimi instrumenti in pristojnimi institucijami, a zgolj razkrivanje z napadi na osebni ravni, ob zavednem ali nezavednem izogibanju ključnim in sistemskim nevralgičnim točkam, celotni strukturi in principu delovanja kompletnega slovenskega gozdarskega posla, ki v bistvu ne le vse to omogoča, ampak je vse tudi postavljeno tako, kot je, da gre točno na ta in noben drug način »skozi«; pa obenem eksplicitne zahteve ministrici, koga je treba zamenjati, kdaj in kako; vse to kar nekam preveč spominja na mnoge podobne in ustaljene prakse, ko se z medijsko političnim linčem nekoga zamenja, na hitro naredi nekaj lepotnih »sistemskih« popravkov, redizajnira masko in luči; drobovje in mašinerija pa ostaneta ista, saj vendar že toliko let preverjeno dobro tečeta! Toliko nor pa tudi ni nihče, da bi sam zahteval vgradnjo hitrostne ali kakršne koli druge blokade! Naj da mašina vse od sebe, dokler gre, pa je!
Foto: Marjan Artnak
Ob tem je treba nujno povedati še to, da prostrana senca socialno demokratskega, zdaj že ex- prvaka in njegovega etabliranega zaledja ter lobija, ki se ne konča na čki ampak v resnici na ijski, s katerim je bil povezan še preden je zaplul v socialno demokratske vode; njegova in vse te sence z njim, torej, nad vse bolj usihajočimi slovenskimi gozdovi in vsem, kar je v njih, pa tudi na kmetijskih zemljiščih izven njih, za nikogar niso nekaj novega! Nasprotno, dobro znane in na značilno slovensko politični način sporazumne so že lep čas. Bolj ali manj tolerirane s strani večine »različnih« političnih opcij. Nepravilnosti, o katerih je zdaj govora, niso nekaj izjemnega, ampak že dolgoletni način funkcioniranja. Pred očmi vseh. Zdaj gre le za to, da so se v zakulisju karte premešale in se na novo postavljajo razmerja moči in pozicij. Za šahovsko partijo gre, pri kateri je konec že dogovorjen; za videz pa bo žrtvovan kakšen kmet, natančneje gozdar; morda tudi tekač. In lovec? Ne! Ta ne! Ga preveč vsi potrebujejo. Kdo bo sicer streljal? Poleg tega je bel in črn. Črn in bel. Tako da, res, zmeraj prav pride. In za to gre. Vmes pač mora biti ekscesna predstava, da se vodstvo teatra zamenja. »But, the show must go on, gentlemen!!!« Kaj ni tukaj komu jasno!? In bankomat bo ostal. Polnilo se ga bo na isti način. Praznilo pa v kanček spremenjenem razmerju.
Devet tednov in pol. Ali, kako je prišel čas za zelo modro zeleno.
Današnja, prva junijska sobota, je spet polna življenja. Veliki beli, sivo modri in stalno spreminjajoči se oblaki na sijoče modrem nebu dajejo dnevu aprilski pridih, toplo sonce pa nas vendarle spominja na to, da prihaja poletje. In čeprav lahko danes z vseh strani beremo o ponovnem skoku koronavirusnih okužb, je zeleno nabrežje Ljubljanice takšno, kot je bilo vsako sončno junijsko soboto v letih doslej. Živo, glasno, prešerno in brez vseh zavor.
Vidno nevidno je vsenaokoli prisotna misel: karkoli ima priti, ta trenutek še ni tu; težki tedni te pomladi pa so končno za nami! Tudi tistih najtežjih devet tednov in pol največje negotovosti in stresa. Nesvobode. In turbulenc. Prepolnih miru. A nemirnih, bolj kot kdaj koli. Patoloških. A naših. Polnih praznikov narave. A letos istočasno tudi polnih slabih obetov zanjo. Z vsemi zmagami. In porazi. Devet tednov in pol je ravno toliko časa, da se v njih popolnoma zrušiš. A tudi sestaviš. Za neizogibno odločitev.
Ko je leta 1986 ameriški režiser Adrian Lyne po spominih avstrijsko ameriške avtorice Ingeborg Day posnel erotično dramo Devet tednov in pol s Kim Basinger in Mickey Rourkeom v glavnih vlogah, filmska zgodba o patološkem razmerju med senzibilno newyorško umetnostno galeristko Elizabeth McGraw in skrivnostnim brokerjem z Wall Streeta Johnom Grayem (novodobna radikalnejša različica, neke vrste replika, te zgodbe je Petdeset odtenkov sive) pri ameriški filmski kritiki pa tudi pri občinstvu ni bila sprejeta s kakšnimi posebnimi ovacijami. Nasprotno! Kritiki so film raztrgali. Ameriškemu občinstvu pa se tiste mučne in nezrele erotizirane patologije ni dalo gledati. Filmu je v Združenih državah kazalo zelo slabo. Po zaslugi mednarodne javnosti, predvsem v Avstraliji in Kanadi in najbolj v Evropi, pa se je prihajajoči polom čudežno spremenil v triumf; in je, po samo šestih milijonih v ZDA, nazadnje v blagajno prinesel mednarodnih čistih sto milijonov dolarjev. V Evropi so za njim najbolj ponoreli v Franciji, Nemčiji in Veliki Britaniji.
Foto: Ana Ašič
V naše kraje so v tistih časih filmi z Zahoda prihajali z zamudo; in res se ne spomnim več, kdaj natanko je prišel v Ljubljano. Tudi kakšnega posebnega vtisa name ni napravil, saj sem se skrajno težko poistovetila z nemočno letargično predanostjo glavne junakinje nekemu obsceno prozornemu tipu, ki ni bil sposoben ljubezni in se je iz strahu pred ljubečo bližino, nenehno zatekal v zlorabo vsega, česar se je dotaknil. Dobro, zdaj to nekako človeško razumem, ta strah in ranjenost, ki je za njim; in bi morda nanj gledala malce bolj prizanesljivo. Takrat, pred tridesetimi leti, pa niti malo! Preslikaš. Rentgen. Adijo! Poleg tega, ledu res ne prenesem. V nobeni obliki. Morda sem si tudi zato tako malo zapomnila.
Nisem pa pozabila konca. Zgodnjega jutra po tistem, ko je šlo vse res do konca predaleč. Kako je vstala, se zavila v malce prevelik, svetel balonar in odšla. In kako je negibno ležal v postelji in štel do petdeset, prepričan, da se bo v tem času vrnila. Da bo ostala. Saj vendar ne more brez njega. A se ni! Res sicer še zmeraj precej otopela od vsega, se je prebijala skozi rahlo temačne ulice, od katerih se noč še ni povsem poslovila. Pa vendar je nad New York Cityjem vstajal nov dan! In Elizabeth McGraw je v tistem jutru odšla v novo življenje!
Na ta konec vsak dan vse bolj mislim, kadar koli se spomnim teh preteklih koronavirusnih tednov in vsega, kar so vsem prinesli. Še bolj kot nam, vsaj v obetih, in kljub vsem praznikom!, naravi. Ona je seveda močnejša od nas. A kar tako se vendarle ne more oviti v balonar in oditi. Iz patologije. Vstran od zlorabe. In uničenja. Ki je na koncu neizogibno. Če temu ni pravočasno izrečen ne. Filmski konec Devet tednov in pol je eno. Resnična zgodba, po kateri je bil film posnet, pa se je končala drugače, veliko bolj realno. V njej ona v ključnem trenutku do konca podleže zlorabi; in tako odtlej v psihiatrični bolnišnici le še vegetira in propada.
Zelo modro zeleno bo treba zato v naslednjih tednih in mesecih in letih razmišljati, če naj bo res dobro poskrbljeno za naravo in s tem za nas vse. In tudi tako delovati. Zelo koncizno. In strukturirano. Povezano. Trdno. Pokončno. In pronicljivo. Občutljivo za vsako zlorabo. Za vsako prevaro. Za vse njene krinke. Še posebej zelene! In za vsako politično, interesno in kvaziaktivistično ugrabljanje narave in skrbi zanjo. Ne levo. Ne desno. Ne s temi. In ne z onimi. Naj še tako vabljivo govorijo, obljubljajo in trdijo kar koli. Naravno(st) z naravo! Tako bo treba odkorakati iz te, v novo zgodbo! Naj je bilo teh devet tednov in pol še tako težkih, napornih in presunljivih, je vendarle res, da so minili. Nad mestom se dani. Vstaja nov dan. Poletni. Junijski. Pravi čas, za resnično modro zeleno!
