OB IZPUSTU RISA LUKAŠA O MEDVEDIH NAMESTO O RISIH! PREDSEDNIK SLOVENSKIH LOVCEV JE TA DAN SPET IZRABIL ZA OGORČEN, SRAMOTEN »MEDVEDJI« IZPAD, TOKRAT ZARADI PREMIERJEVEGA POZIVA K ZAMRZNITVI KONTROVERZNEGA STRELJANJA MEDVEDOV! RIS PA POTEM TRI ČETRT URE SPLOH NI HOTEL V SLOVENSKI GOZD! SE JE USTRAŠIL?! JE ZAČUTIL TO »ISKRENO« SLOVENSKO LOVSKO »NARAVOVARSTVENO« RAZPOLOŽENJE DO VELIKIH ZVERI!?

Pred današnjim izpustom risa Lukaša je bil pri lovski koči Lovske družine Nomenj-Gorjuše na Jelovici zbor udeležencev, za katerega bi v bistvu težko rekli, da je šlo res za, sicer napovedano, tiskovko, saj je bila to predvsem, kot že tolikokrat, predvsem promocijska predstavitev projekta Life Lynx in vseh, v ponovno naseljevanje risov vpletenih akterjev, predvsem seveda Zavoda za gozdove, kot koordinatorja 7 milijonov evrov težkega evro projekta; in Lovske zveze Slovenije ter lokalnih lovcev, ki na terenu skrbijo, da se projektne zamisli tudi zares uresničijo v naravi. Za novinarska vprašanja na »odprti sceni«, kar je sicer bistvo tiskovnih konferenc, pa ni bilo priložnosti. Res pa je, da je morda prireditelje današnjega dogodka v tem smislu malce zmedlo dejstvo, da se je tiskovka o risu kar kmalu nepričakovano!? sprevrgla v »pranje možganov« o medvedih in, jasno; ter priročno, ko so že bili tam vsi mediji na kupu!, spet v očiten poskus podpihovanja, »paljenja« in aktivacije »medijske kampanje« o tem, kako neizogibno nujno je vse te medvede postreliti! Več…

»TUDI MAČEK JE BIL PROTI! IN ČE BI NJEGA VPRAŠALI, RISOV NE BI NIKOLI NASELILI!« A LADO ŠVIGELJ, TEDANJI VODJA DRŽAVNEGA LOVIŠČA ROG, JE DEJAL: »ČE MI, KI SMO POSTAVLJENI, DA VARUJEMO AVTOHTONE ŽIVALI, TEGA NE SPREJMEMO, POTEM NAS NI TREBA!«

Morda bi se danes, 2. marca 2023, ko obeležujemo 50 let od prve ponovne naselitve risa na Slovensko; in jutri, 3. marca, ko je mednarodni dan prostoživečih vrst, letos, ko je po vsem svetu in tudi pri nas vse bolj videti, kako se ob vsem vojnem in drugem gorju, razni, še posebej tudi premočrtno »okoljski«, »brezogljični« in »zeleno prehodni« cilji z vse bolj brezčutnimi in srhljivo »boljševističnimi« dikcijami opravičujejo za uporabo vseh sredstev in vseh zlorab za poseganje v lokalno naravo ter življenje in zdravje ljudi v imenu globalne agende, ki obrača »ekologijo« in »ogljične« milijarde na svoj politično interesni mlin, zaradi česar so novodobne bogate »eko« elite le še bogatejše, siromašni pa vsak dan bolj revni in opeharjeni še za tisto, kar nam največkrat edino preostaja kot poslednja uteha, torej, za košček neokrnjene narave in zdravja, ki nam ga ta s tem pomaga ohranjati; danes torej, se morda vsaj za trenutek spomnimo, da je na koncu, ki neizogibno pride za vsakega, življenje zelo dragoceno. Neprecenljivo. Moje. Tvoje. Otrokovo. Risovo. In vsako. Za njim pa ostaja le tisto, kar smo dobrega dali in živeli. Zato je prav, da se v tem smislu vsaj v »bežnem jantarnem trenutku« pustimo življenju »učarati« in dotakniti z vso njegovo presunljivo resnico; prav je, da življenje v vsej pojavnosti res spoštujemo in z vso senzibilnostjo varujemo! Nenazadnje smo vsi, ne le kočevski lovci, kot se je o njih pred 50 leti izrazil Lado Švigelj, »postavljeni, da varujemo avtohtone živali«, da varujemo avtohtono naravo in življenje samo! Še več, »če tega ne sprejmemo, nas ni treba!« In nas, če se prav kmalu vsak v sebi pristno, brez vseh manipulativnih agend, ne zdrami za sožitje in za resnično sočuten pogled na vsako bitje v tem stvarstvu, na koncu res tudi ne bo! Več…

DEVET TEDNOV IN POL. ALI, KAKO JE PRIŠEL ČAS ZA ZELO MODRO ZELENO.

Trda, prezasičena resničnost na Zemlji postaja vse bolj neznosna povsod. Pri nas? Tudi. Že dolgo. Zadnji meseci davno nakopičene težave še posebej neusmiljeno odstirajo. Zlasti v naravi. Te so seveda zmeraj le kristalno zrcalo, odsev vsega, kar se dogaja v družbi. In potem je vse to logično. Tudi tistih letošnjih najbolj divjih devet tednov in pol. Od 21. marca do 31. maja. Od mednarodnega dneva gozda. Do zadnjega dne slovenskega tedna gozdov. Čas najlepše pomladi in samih praznikov narave. Tudi koronavirusa. Odmaknjenosti. Zapletov. In razpletov, ki smo jih pričakovali. Se enih bali. Ob nekaterih pa ostali brez besed. To!? Leta 2020!? Sredi Evrope!? Človek bi se na trenutke najraje klofnil, da se prepriča, ali ne gre v resnici le za najbolj morbidne sanje. Včeraj, 5. junija, je bil svetovni dan okolja. »Čas je za naravo«. Velike živo rumene črke na modri Zemlji sijejo s spletne strani slovenskega ministrstva za okolje in prostor. Ja! Res! Tudi s strani tega ministrstva! Več…