Ko so v noči s 3. na 4. junij z vso najtežjo vojaško mašinerijo prispeli do njega, so demonstrante, študente, profesorje in mnoge druge po svobodi hrepeneče civiliste preprosto in brez zadržkov pregazili s tanki, postrelili z avtomati, zmasakrirali z bajoneti, jih zatem zgrnili na kupe; in do jutra, ko so Pekinžani odhajali na delo, tako so takrat poročali dopisniki vseh svetovnih medijev, je bil Trg nebeškega miru že lepo vojaško urejen in prekrit z oklepniki in tanki z velikimi živo rdečimi zvezdami, simboli »vladavine ljudstva«, ki naj bi vsem prinašala lepši in človeka vrednejši jutri. Po krvavi moriji so še nekaj tednov skrbeli za res »nebeški mir« na tem mestu. Več…
Tag: Ana Ašič
UMRETI POKONČNO! EROZIJA ČLOVEČNOSTI. IN, EDINE ZVEZDE, POD KATERIMI ŽELIM ŽIVETI, SO TISTE NA NEBU!
Dogaja se to sicer »ves čas v nebesih in tudi na zemlji«, kot bi rekel Hafis. Vse prihaja in odhaja, nepretrgana menjava umiranja in porajanja, ki je obenem vsako samo v sebi zdaj to, zdaj ono. Nenehno spreminjanje in vsepričujoča sprememba, osebna, kolektivna, podnebna in vsaka, je edina resnična stalnica večnosti. Sprejemanje tega spoznanja pa je varuh in stalnica modrega in spokojnega življenja. S tisoč drobnimi navadami je pretkan naš vsakdan. In z nekaj velikimi obredi naše življenje. Najbolj usodno, ko pridemo na ta svet; ko se vanj postavimo; in še bolj, ko z njega odhajamo. Če imamo srečo. In nam je dana ta milost. In, če se to ne zgodi v ekstremnih okoliščinah. Več…
NE GOVORI MI, DA SE NI VREDNO TRUDITI ZA TO!
»Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša,« je nekaj, kar vsi razumemo in po čemer vsi koprnimo, si vsi želimo, vsi začutimo. Dati pa ne moremo zmeraj. Zato je na nas, da drug drugemu dajemo, takrat, ko lahko. Eni za božič, drugi za novo leto, eni za god, drugi za rojstni dan, eni, ko je ljubezen in drugi, ko je kaj drugega. Eni zmeraj. In eni nikoli. Ker res ne morejo. Na nas, ki lahko, je, da to z vso rahločutnostjo razumemo, z vso blagostjo sprejmemo ter s toplo in neomajno vero v srcu vemo, da se vse zgodi ob svojem času, takrat in tako, kot je prav. In včasih, da povemo mi. Za vse. Dragi bralci in bralke, »preiščimo svoje srce, preiščimo svojo dušo«, da najdemo tisto, kar lahko damo, tisto »vse, kar storim, počnem zate!« in si iz srca podarjajmo to v letu, ki se začenja! Naj bo za vse leto 2021 srečno! Zdravo! Srčno! Svetlo! In sočutno! Več…
KO SO ZA SLOVENSKO KULTURO ZASKRBLJENI TISTI, KI SO PRED VEČ KOT DESETLETJEM STORILI VSE, DA SO TAKRAT PREPREČILI V VSEH DETAJLIH PRIPRAVLJENO GRADNJO NUK II…!
Zadnje dni lahko veliko beremo o »večletni škodi«, ki da je bila v zadnjih mesecih narejena slovenski kulturi. Ker je o škodi moč verodostojno govoriti le »ad konkretum«, torej na konkretnem primeru, v nadaljevanju spominjamo na konkretno preteklo vlogo nekaterih danes neizmerno zaskrbljenih za slovensko kulturo, ki pa so pred več kot desetletjem aktivno sodelovali pri rušenju in ustavitvi leta 2008 za gradnjo pripravljenega, potrjenega in mednarodno overjenega projekta nove NUK II, ki so ga slovenski davkoplačevalci v veliki meri že plačali do trenutka, ko naj bi se začela knjižnica graditi, in naj bi takrat nastala po legitimno natečajno izbranem projektu arhitekta Marka Mušiča, uglednega člana Slovenske in Evropske akademije znanosti in umetnosti ter letošnjega Prešernovega nagrajenca. Izsek, ki ga v nadaljevanju Jedrnato & Poudarjeno objavljamo, je iz preiskovalne zgodbe Usodna razpotja na stičišču carda in decumanusa: K simbolu zlorabe? Ali k simbolu resnice?, ki je bila napisana maja 2012, publicirana pa lani na naši spletni strani ter slovenski javnosti podarjena ob stoletnici ljubljanske univerze. Več…
VZPLAMENELI SNEG, Z LEVE JE SREDINA NA DESNI IN KONTRA. TER, KOLIKO SVETIH LUCIJ ZA JASEN POGLED!?
Veliko blagosti in stanovitnosti duše in srca je potrebno resnemu novinarstvu, da ohranja jasen pogled v tem nejasnem svetu. Pri tem je zmeraj bolj kot vprašanje, kako se politika obnaša med seboj in do novinarstva, pa nenazadnje tudi, kako se mediji do politike, pomembno vprašanje, kje so tu državljani!? Kako državljani slišijo, vidijo, čutijo in delujejo? Le skozi prizmo levih desnih? Črnih belih? Naših njihovih? Ideoloških neideoloških? Pravih nepravih? Ali vendarle s široko odprtim pogledom državljanov, ki jih na prvem mestu zanima, kaj tisti, ki jim je poverjeno in zaupano vodenje skupnosti in sprejemanje odločitev, delajo dobrega zanjo in za vsakega državljana!? Več…
SPRAŠUJEM SE KOT MAMA, KAJ SO ZA TE IN ŠE KAKŠNE STARŠE OTROCI!? LASTNI!? IN VSI DRUGI!? PA, ZA KAJ JIM V RESNICI GRE!?
Seveda ni enostavno v teh koronavirusnih razmerah skrbeti za štiri otroke, med temi za dva s posebnimi potrebami; ter jim pomagati pri šolanju od doma. Tudi v samo odločitev Ustavnega sodišča se ne spuščam, saj je gotovo pretehtalo različne pravne in ustavne vidike zadeve. A kot mama in državljanka se vendarle sprašujem o kar nekaj rečeh v tej zgodbi. Na prvem mestu prav gotovo o tem, zakaj, če je res tako težko in je družina v stiski, ti ljudje niso raje zaprosili za kakšno pomoč!? Nekam nenavaden starševski »attitude« se mi zdi to, da sredi koronavirusne epidemije, ki vsem prinaša vsakodnevne pragmatične, logistične, zdravstvene, psihosocialne in ekonomske izzive, kot starš, če resnično želiš otrokom dobro ter jim dejansko hočeš pomagati tukaj in zdaj, še zlasti, ker imajo posebne potrebe, posežeš po politično pompoznem ustavnem sporu..!? Več…
O USODI SLOVENSKIH MEDVEDOV ODLOČAJO INŽENIRJI, KI JIH JE STRAH. ČESA, V RESNICI!?
Dobro vedo, da papir vse prenese; slovensko in evropsko javnost bodo pa tudi že kako prepričali in »okrog prinesli«, treba je samo dovolj dolgo in vztrajno ponavljati, pa bodo na koncu vsi verjeli, da nas bodo vsak čas požrli medvedi in volkovi; da je streljanje edina rešitev; najbolj pa seveda to, da mali in veliki slovenski kmetje opuščajo obdelovanje zemlje in pašništvo prav zaradi nekaj sto plašnih živali iz osrčja kočevsko notranjskih gozdov! Prav tam namreč, na Kočevskem in Notranjskem, v najbolj privlačnih slovenskih loviščih, vsakič, in tako je bilo tudi z lanskim interventnim zakonom, postrelijo največ in večino medvedov. Več…
BITKA ZA MEDVEDE JE V BISTVU BITKA ZA RESNICO!
Bitka za medvede je v bistvu bitka za resnico. In je dejansko v najglobljem pomenu bitka za drugačno komunikacijo ter drugačen javni in politični diskurz v slovenskem okolju, institucijah, stroki in medijih. V zadnjih letih prav na vseh področjih tako priljubljena in samoumevna diskurzivna praktika, ki se neprestano ponavlja, odvija in napaja na očitno preverjeno učinkoviti osi »medijski spin – linč – odstrel«, se je zdaj navidezno paradoksno, vendar povsem logično ustavila in pravzaprav sama sebe zablokirala prav pri odstrelu! Več…
VRHUNSKO VARSTVO NARAVE S 535 POSTRELJENIMI MEDVEDI V DVEH LETIH!?!
Čeprav ni bilo v zadnjem letu na Slovenskem nobenega medvedjega napada ali kakršnega koli življenje in varnost ljudi ogrožujočega dogodka; in je bilo lani, tako je ugotovilo Upravno sodišče RS in zatem še Ustavno sodišče RS, nezakonito postreljenih 200 medvedov, naj bi jih od avgusta letos, ko so bile zavrnjene pritožbe, do konca septembra 2021 postrelili še 335! Skupaj naj bi v Sloveniji in torej v srcu Evropske unije, ki s predpisi in direktivami sicer terja najstrožji varstveni režim za to visoko varovano ogroženo prosto živečo veliko zver, v komaj dveh letih postrelili populacijo 535 medvedov, kar je danes v Evropi in svetu popolnoma brez precedensa in tako neverjetno, da ob tem ostajajo brez besed celo mnogi dovčerajšnji prepričani zagovorniki lovskih posegov v populacije velikih zveri. Več…
KRMIŠČA HABITUIRAJO MEDVEDE, PROJEKTNI DENAR PA STROKO
Slovenski gozdovi so v resnici vzrejališča medvedov. Zato so pristojni verjetno lahko tudi tako neomajno prepričani, da vedo, koliko jih je! V bistvu lahko le rejec, pa še ta ne zmeraj, zanesljivo reče, koliko glav šteje njegova čreda, ne!? In zato tudi tako dobro vedo, da je povprečna življenjska doba medvedov pri nas manj kot tri leta! Četudi bi medved sicer lahko dočakal trideset, štirideset in tudi več let, pri nas zaradi visokega vsakoletnega odstrela mladičev, doživi v povprečju vsaj desetkrat manj! Več…