Bitka za medvede je v bistvu bitka za resnico. In je dejansko v najglobljem pomenu bitka za drugačno komunikacijo ter drugačen javni in politični diskurz v slovenskem okolju, institucijah, stroki in medijih. V zadnjih letih prav na vseh področjih tako priljubljena in samoumevna diskurzivna praktika, ki se neprestano ponavlja, odvija in napaja na očitno preverjeno učinkoviti osi »medijski spin – linč – odstrel«, se je zdaj navidezno paradoksno, vendar povsem logično ustavila in pravzaprav sama sebe zablokirala prav pri odstrelu!
Foto: Miha Mlakar
Tekst: Ana Ašič Foto: Miha Mlakar
Sporočilo je jasno. Dovolj je spina! Dovolj je linča! Dovolj je odstrela! Vsega tega enostavno ni več moč prenašati! Ob vprašanju, koliko medvedov še socialno okolje prenese, in nanj vnaprej kar preveč pripravnem odgovoru, da nič več, kot jih je; ali še bolje, le polovico vseh; se še toliko bolj jasno in glasno kristalizira vprašanje, koliko politične, interesne, poslovne in medijske manipulacije bo to socialno in naravno okolje preneslo!? Odpor ob zadnjem poskusu, četudi v manjšem številu in v takšnih okoliščinah, kakršno sedanje upravljanje medveda namerno ustvarja, morda za nekatere res vsaj deloma upravičenega odstrela medvedov, daje jasen signal: nič več!
In tukaj se bo morala vsaj za trenutek ustaviti in o nekaterih stvareh ponovno zelo iskreno in pošteno razmisliti tudi stroka, ki bo končno morala doumeti, da zadev javnega pomena, kar gozd z vso svojo floro in favno nedvomno je, javnost nima le dolžnost financirati, ampak ima pravico, o tem tudi kaj povedati! Če ne more drugače, pač tudi s pomočjo in posredovanjem sodišča. Žal je v zadnjih letih v glavah tistih, ki bi jim moralo biti najbolj jasno, postalo to povsem zamegljeno.
Foto: Miha Mlakar
Pri tem pogosto iščejo uteho in navdih pri piscih, ki v vse večjem številu vse bolj eksplicitno ponavljajo ene in iste floskule in pod vprašaj postavljajo to, da »lahko zdaj že vsak kaj reče«, s čimer v bistvu problematizirajo temeljno ustavno pravico do svobode misli in govora; vendar to zganjajo le toliko časa, dokler se vrsta ne ustavi pri njih: oni namreč lahko rečejo vse! Zakaj? Ker imajo v glavi star koncept, po katerem je bila edina pravilna delitev na tiste, ki so smeli govoriti; in na tiste, ki so morali biti tiho!
To je tako globoko v ljudeh in zlasti v generacijah, ki so že v celoti odrasle v takšni družbeni klimi, da sploh ne opazijo, kdaj in kje jim to udari na dan. Ko Cvetko Zupančič, Branko Ravnik, Branko Tomažič, Damjan Oražem, Klemen Jerina in drugi, vijejo roke o tem, kako je mogoče, da ena okoljevarstvena organizacija ustavi stvar, ki je bila vendar že povsem samoumevno na tem, da bo speljana tako, kot so si zamislili, padejo v točno to diskurzivno past in pri tem sploh ne opazijo, da ne komunicirajo več z močjo argumenta, ampak na vse strani mahajo le še z argumentom moči!
Več: NE GOZDNI, ENI DRUGI VOLKOVI IN MEDVEDI SO NEVARNI!, Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 13. aprila 2019, https://anaasicsic.com/2019/04/13/ne-gozdni-eni-drugi-volkovi-in-medvedi-so-nevarni/
