Potem ko je bilo v Sloveniji v letih od 1995 do 2017 iz narave odvzetih 1906 medvedov, jeseni leta 2018 pa še 44, skupaj torej 1.950 medvedov, so si Zavod za gozdove, Kmetijsko gozdarska zbornica ter Ministrstvo za okolje in prostor nekaj zadnjih mesecev goreče prizadevali za to, da bi skladno z oktobrskim vladnim odlokom do 30. aprila letos odvzeli iz narave še vseh 200 medvedov predlaganega lanskega odstrela, kar predstavlja skoraj eno tretjino celotne populacije medvedov v Sloveniji.

Foto: Marjan Artnak

Upravno sodišče RS je zaradi pritožbe okoljevarstvene organizacije Alpe Adria Green konec decembra izvajanje spornega odloka začasno ustavilo. V javnem, medijskem in političnem prostoru pa je zato prišlo do silovite kampanije zagovornikov odstrela, ki za dosego cilja marsikdaj in marsikje niso izbirali prijemov. Ker smo že sredi aprila, so slovenski medvedi, ne glede na to, kaj bo sodišče odločilo, za kratek čas in do novega jesenskega odstrela, rešeni. A resnična in najpomembnejša bitka desetletja, ki je pred nami, se šele začenja. Pravzaprav se je v zakulisju aktualnega odstrela začela že pred meseci in se bo v kratkem, ob novem predlogu odstrela ter ob sprejemanju nadaljnje desetletne strategije upravljanja z rjavim medvedom, znova razplamtela. Zakaj? Kaj se v resnici dogaja? Kaj vse je pri tem sporno? In kaj je nesprejemljivo?

Foto: Miha Mlakar/SlovenianBears

Tekst: Ana Ašič

Foto: Marjan Artnak, Miha Mlakar, Gregor Bernard, Dario Štefančić, Lan Podletnik Ašič, Janko Ferič, zelenikras.si, SlovenianBears, et al.

13. april 2019

Slovenija je ena redkih držav, ki ima vsakoletni redni odstrel medveda in to kljub temu, da je rjavi medved v naši državi strogo zavarovana vrsta, ki je ni dovoljeno vznemirjati, poškodovati, ubiti ali ji kako drugače škoditi, prav tako pa je ni dovoljeno posedovati, prodajati ali kakor koli trgovati z njo.

Tudi sicer je rjavi medved v Evropi in večinoma po svetu strogo zavarovan in je na rdečem seznamu ogroženih vrst. V Evropski uniji je močno varovan z Direktivo o habitatih, po kateri rjavega medveda, risa in volka ni dovoljeno loviti. Varujeta pa ga tudi Washingtonska konvencija (CITES) o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami ter Bernska konvencija o varstvu prostoživečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov. Obe je Slovenija ratificirala leta 1999. Tako Direktiva o habitatih kot tudi Bernska konvencija res le izjemoma in pod izredno strogimi pogoji dovoljujeta posege v zavarovane vrste prostoživečih ogroženih živali, vendar je naša država pred ratifikacijo dosegla izjemo in lahko pod določenimi pogoji redno odvzema rjavega medveda iz narave.

Foto: Miha Mlakar

Izjema za odstrel in trgovanje z ogroženo vrsto

To slovensko vztrajanje pri »izjemi« je treba na eni strani pripisati dejstvu, da je naše ozemlje majhno, da v resnici neskončnih prostranstev in prave divjine ni, zaradi česar zveri zelo hitro dosegajo urbano mejo; na drugi strani pa prav gotovo še nečemu, česar se sicer nikjer preveč ne poudarja ali omenja, vendar ima svoj pomen, namen in v čemer se skriva bistvo te zgodbe.

Potem ko je bil leta 1966 sproščen lov na medveda in zanj uvedena lovna doba, ki je bila kasneje v novi slovenski državi ukinjena, se je tradicija lova in medvedje trofeje kar dobro uveljavila v nekaterih izbranih domačih in tujih krogih in prispeva pomemben del prihodka še zlasti državnim loviščem s posebnim namenom.

Vse to dodatno implementira in valorizira trgovanje z iskanim in cenovno visoko kotiranim medvedjim mesom, ki na izbranih destinacijah v Sloveniji, Švici, Avstriji, Italiji in Franciji sodi v sam vrh kulinarične in gastronomske ponudbe in je sploh najdražja »divjačina«. V Sloveniji so trije večji ponudniki divjačine, ki istočasno ponujajo tudi medvedje meso.

To so štajerski Gozdič, dolenjski Meglen, ki je znamenit po medvedovih šapah, in škofjeloški Nimrod. Slednji je, z 2.200 tonami letno, drugi največji ponudnik divjačine v Evropi, pri čemer, kot pravi Kristjan Hlede, direktor Nimroda, glavnino predstavlja meso jelenjadi, srnjadi, divjih prašičev, damjakov, gamsov in muflonov. Ko nanese beseda na medvede, postane previden in pove le to, da je tega manj, »kakšnih sto medvedov letno«.

Foto: Hunting Passion Travel

Da Slovenija lahko redno odstreljuje medvede in trguje z njimi, ji Bernska in posredno tudi Washingtonska konvencija nalagata pripravo strategije upravljanja z velikimi zvermi in akcijski načrt. Oba dokumenta jo zavezujeta k vsakoletni pripravi strokovnega mnenja, ki mora dokazati, da je odstrel uporabljen v skrajni sili, ko so bila vsa druga sredstva in možnosti izčrpane, pri čemer je predpogoj ugodna številčnost populacije; odstrel mora odobriti vlada z odlokom.

Foto: AdobeStock Img.

Slovenija sicer tako ravna že od leta 1995. Od takrat je z rednim odobrenim odstrelom in na druge načine npr. s povozi ter z interventnim odstrelom, kar je takojšnje in redno odstranjevanje medvedov, ki so »konfliktni« ali se preveč približajo človeku, v povprečju odvzeto iz narave približno 120 medvedov letno. Strategijo upravljanja z medvedom je potrebno na novo pripraviti vsakih deset, akcijski načrt pa vsakih pet let. Strokovno mnenje in predlog za odvzem medvedov iz narave ter posledično vladni odlok se pripravlja oz. sprejema vsako leto.

Kampanja za »novo« strategijo upravljanja z medvedom

Pri tem je nujno takoj opozoriti na dejstvo, da letošnja kampanja za odstrel medvedov časovno sovpada s pripravo in sprejemanjem strategije za upravljanje z rjavim medvedom v novem desetletnem obdobju od leta 2019 do 2028.

Zato je grmenje posameznih interesnih skupin večinoma in odločno tudi v funkciji krmiljenja javnega in političnega mnenja, s ciljem iztržiti v novi strategiji čim več za svoj interes.

V tem smislu gotovo izstopa izjemno angažirano delovanje Kmetijsko gozdarske zbornice. To je na eni strani sicer razumljivo, saj se prav del članstva te zbornice najpogosteje in najbolj neposredno v dobrem in slabem srečuje z medvedom; obenem pa je zbornica pomemben deležnik v diskusiji in pripravi strategije upravljanja z medvedom.

Pri tem jim je v nekaterih stvareh res težko oporekati. Ena je prav gotovo precej kontroverzna, v osnutku strategije izražena namera države in raziskovalcev, da začnejo intenzivneje krepiti zanemarljivo majhno alpsko populacijo in jo povezovati z dinarsko pindsko populacijo medvedov. Slednja je pri nas v javorniško snežniško kočevskih gozdovih že stoletja tradicionalno in osrednje območje, kjer medved živi. Tu so ga ljudje vajeni, je del tradicije, običajev, vsakdanjega življenja, sobivanja in tolerance.

Že res, da je naseljevanje medvedov v Alpe iz biološkega, znanstvenega in raziskovalnega vidika ter genetske povezljivosti populacij gotovo opravičljivo, vendar se tu kaže tudi kot svojevrsten strokovni cinizem. Za alpsko območje je namreč celo v sami strategiji zapisano, da je zelo velik problem tega območja nizka raven sprejemanja rjavega medveda s strani prebivalcev, saj tukaj že več kot stoletje medvedi niso prisotni, zaradi česar se je med ljudmi v tem času izgubilo znanje o praksah, ki lajšajo sobivanje z medvedom npr. ustrezna zaščita pašnih živali; ponovno prilagajanje svojih dejavnosti rjavemu medvedu pa zato pogosto dojemajo kot grožnjo njihovemu tradicionalnemu načinu življenja.

Foto: Gore-ljudje.net

Če torej to vesta, zakaj politika in stroka silita z glavo skozi zid!? Zakaj ustvarjata konflikte? Zakaj ne slišita signalov, ki jih sprožajo takšne namere? Zakaj se ne ustavita in razumno odzoveta? Zaradi še enega evropskega projekta? In evropskega denarja? Obenem, ko vendar vsi vedo, da medveda, ki prečka Alpe in se znajde v Avstriji, ne čaka prav lepa prihodnost, saj slej ko prej brez milosti izgine!? Ter ob tem, ko na drugi strani spet popolnoma nerazumno načrtujeta in opravičujeta posege in drastično zmanjšanje populacije za osrednje in tradicionalno območje medveda, kjer je medved lepo sprejet in ima dovolj prostora, da se prosto giblje in povezuje vse do Grčije!?

Viharen vpliv kmetijsko gozdarske zbornice

Tudi zato, ker je torej zasebni kmetijsko gozdarski del javnosti izpostavil nekaj zelo relevantnih vprašanj in težav, bi se njeni predstavniki morali toliko bolj potruditi za takšno komuniciranje, da bi jim širša javnost lahko mirno prisluhnila.

Foto: framework.latimes.com

Žal, se prevečkrat zatekajo v nedopustno viharjenje, konfliktno retoriko, pretiravanja, demagogijo, izsiljevanje, grožnje, pritiske in sejanje strahu, kar je vse sicer res morda porojeno iz zaskrbljenosti, vendar pa dodatno zbuja odpor, nerazumevanje in nenaklonjene odzive. Ob vsej vehementni angažiranosti in obtoževalnem stampedu na vse strani, pa na žalost spregledajo bistvo problema, ki seveda ni ne pri njih, ne pri Alpe Adria Green, ne pri kritični javnosti in še manj pri medvedu in velikih zvereh, ampak je v sami srži upravljalske strategije!

Ker bi Kmetijsko gozdarska zbornica težko zanikala moč, vpliv, glasnost in medijsko odmevnost svojega delovanja, sta takšen diskurz in pogled »mimo bistva« toliko bolj problematična in alarmantna.

V tem je še posebej močan Branko Ravnik, direktor omenjene zbornice: ko on spregovori, se zdi, da silijo volkovi in medvedi že pri vseh oknih v hiše, vsak trenutek bo vse prekrito z njimi in bodo nekoga odvlekli v grmovje!

Še močnejši je Cvetko Zupančič, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice, obenem tudi državni svetnik in predsednik komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v državnem svetu RS.

Foto: Miha Mlakar

Že aprila lani je na pobudo njegove komisije državni svet pripravil posvet o upravljanju z velikimi zvermi. To je bil čas, ko se je v prvih obrisih že razmišljalo o novi strategiji upravljanja z medvedom in se zelo intenzivno pripravljal odlok o odvzemu medvedov, volkov in risov iz narave v obdobju 2018/2019. Izven vladnega odloka pa tudi odvzem enormnega števila jelenov, srnjadi in divjih prašičev. Zato je posvet minil v znamenju bitja plati zvona o urgentnih in neznosnih razmerah na podeželju zaradi prevelikega števila zveri in divjadi ter upanja, da bo država sprejela kratkoročne in dolgoročne ukrepe in odloke za odločno zmanjšanje le-teh.

V tem smislu je bilo zadovoljstvo Kmetijsko gozdarske zbornice in še zlasti njenega direktorja Branka Ravnika ter predsednika Cvetka Zupančiča seveda razumljivo, ko je konec oktobra 2018 vlada sprejela odlok o odvzemu 200 rjavih medvedov iz narave.

Stvar je bila toliko ugodnejša, ker je bil to čas pred županskimi volitvami, na katerih si nekateri županski kandidati z robnih območij medveda nadejajo kakšen glas več, če se odločno zavzamejo za zmanjšanje števila zveri v domači občini. Slednje se logično povezuje z zanimivim dejstvom, na katerega so sicer že opozorili nekateri mediji, je pa evidentno razvidno iz tabele o odstrelu medvedov od leta 1995 do danes: dejansko so najvišje kvote za odstrel medveda zmeraj prav v letih županskih volitev!

Pritisk na sodišče?

Toliko večje je bilo zato razočaranje in ogorčenje, ko so se začele stvari obračati v neželeno in nepredvideno smer. Potem ko je upravno sodišče zaradi pritožbe Pravno informacijskega centra NVO in Društva za ohranjanje naravne dediščine Slovenije že septembra nepreklicno ustavilo odstrel 11 volkov, je 27. decembra lani zaradi pritožbe Alpe Adria Green sprejelo še sklep o začasni ustavitvi odloka o odvzemu 200 rjavih medvedov iz narave.

Foto: Marjan Artnak

Kmetijsko gozdarska zbornica, njen direktor Branko Ravnik in predsednik Cvetko Zupančič sta se takoj angažirala. Mediji so se o sklepu upravnega sodišča razpisali 3. januarja in že kar takoj tudi poročali o ogorčenem odzivu kmetijsko gozdarske zbornice.

Že 10. januarja, torej komaj teden dni kasneje, je bila problematika upravljanja z velikimi zvermi in ustavitev odloka o odstrelu medveda v državnem svetu kot glavna točka na izredni seji komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

»V imenu naše zbornice zagovarjam stališča in interese članov. Ko ocenim, da je neka problematika potrebna širše obravnave ali podpore, jo seveda predlagam ali uvrstim na ustrezno komisijo oziroma sejo državnega sveta,« pravi Cvetko Zupančič, ki je uspešno dosegel, da je bila 23. januarja, torej prej kot v dveh tednih, problematika velikih zveri uvrščena še na redno sejo državnega sveta.

Foto: Miha Mlakar

Tu je Branko Tomažič, podpredsednik omenjene komisije, vse svetnike, ki so bili potem pozvani k diskusiji, seznanil s sklepi in stališči komisije; člani slednje pa so več ali manj še enkrat ponovili svoja utrjena in ogorčena stališča zaradi ustavitve odstrela.

Tudi če pustimo ob strani mestoma prav šokanten nivo izjav in diskusije tako na izredni seji komisije kot na redni seji državnega sveta in večino teh še nekako opravičimo z očitno osebno prizadetostjo in vpletenostjo v problematiko – Cvetku Zupančiču je medved s kremplji raztrgal polivinil na balah s krmo; Damjan Oražem se boji za svoje kasaške konje; predsednik državnega sveta Alojz Kovšca ne more več brezskrbno tekati in se rekreirati po Radenskem polju – vendarle v tem osupljivem diskurzu, ki smo mu bili prisotni priča, nikakor ne smemo in ne moremo prezreti kar nekaj izjav, ki so dejansko bolj ali manj odkrito pozivale k pritisku na sodišče!

Foto: AdobeStock Img.

Temu se je tako na prvi kot na drugi seji odločno postavil po robu pravzaprav le državni svetnik Ladislav Rožič, ko je dejal: »Državni svet ne more in ne sme reči, da mora sodnik nekaj narediti ali, da sodišče nečesa ne sme prepovedati! Ja, kam bomo pa prišli, če bomo to počeli!? Mi se s stvarmi lahko seznanimo, ne smemo pa govoriti, naj sodnik umakne svojo odločitev! Očitno je bilo nekaj narobe! Sodišče ne dela narobe! Nekdo drug je nekaj napačno storil!«

Kljub temu je bil prvi sklep komisije: »Komisija Vlado Republike Slovenije poziva, da s strokovnimi argumenti doseže, da pristojno sodišče Odloka o ukrepu odvzema osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave za obdobje do 30. septembra 2019 ne bo razveljavilo.«

In čeprav se komisija v zadnjem odstavku obrazložitve posipa s pepelom in eksplicitno zapiše, da je »bilo izrecno poudarjeno, da se razprave ne sme razumeti kot pritisk na delo sodišča«; v istem dahu nadaljuje in poziva Ministrstvo za okolje in prostor, »naj stori vse, kar je v njegovi moči, da se bo s strokovnimi argumenti doseglo, da sodišče Odloka ne bo razveljavilo«.

Foto:MM/SlovenianBears

Seveda pa to ni edina sporna točka pri odstrelu medvedov.

Zavod za gozdove v konfliktu interesov!?

Strokovno mnenje za odvzem zavarovanih vrst in torej tudi medveda iz narave pripravlja in obenem predlaga višino odstrela Zavod za gozdove RS. Slednji je tudi upravljalec desetih slovenskih lovišč s posebnim namenom, ki skupno obsegajo 200 tisoč 956 hektarjev površin. To so lovišča Prodi Razor na Tolminskem, Kozorog Kamnik na Gorenjskem, Medved, Snežnik-Kočevska Reka in Žitna gora na Kočevskem, Jelen na Notranjsko Primorskem, Ljubljanski vrh tj. območje Rakitne, Krima, Iške, idr., Pohorje na Štajerskem ter Fazan Beltinci in Kompas Peskovci v Prekmurju.

Več kot polovico teh površin predstavljajo s 100 tisoč 507 hektarji lovišča s posebnim namenom, ki so na osrednjem območju bivanja velikih zveri: to so vsa tri kočevska lovišča ter Jelen in Ljubljanski vrh. Tu se zadržuje večina »slovenskih« medvedov; tu, na območju teh lovišč s posebnim namenom v upravljanju Zavoda za gozdove je vsako leto predvideno največje število medvedov za odstrel; in prav tu je tudi konflikt interesov!

Zavod za gozdove se tukaj namreč hkrati pojavlja v dveh močno nasprotujočih vlogah! Na eni strani pripravlja strokovno mnenje in predlaga višino odstrela medveda; na drugi strani pa je prav zavod za gozdove kot upravljalec lovišč s posebnim namenom tisti, ki z odstrelom medveda največ zasluži!

Foto: Gregor Bernard

»Lovišča s posebnim namenom, ki jih upravljamo mi, se v celoti financirajo predvsem iz prihodkov, ki jih sami ustvarijo,« pravi Damjan Oražem, direktor Zavoda za gozdove RS.

To je nenavadno, saj naj bi bil državni proračun prvi vir financiranja teh lovišč..?

»Financiranje iz državnega proračuna predstavlja zanemarljivo majhen del; z njim pokrivamo le monitoring in nekaj strokovnega dela, sicer so naša lovišča v celoti odvisna predvsem lastnega poslovanja in ustvarjenega prihodka od lova, lovnega turizma in oddajanja lovskih koč.«

Torej je logično, da Zavod za gozdove zagovarja čim višji odstrel medvedov, če od tega živi!? Tu gre za očiten konflikt interesov!?

»Da,« pravi Damjan Oražem, »vsaj navidezno. Čeprav sta v resnici obe dejavnosti v okviru Zavoda za gozdove ločeni in ju opravljajo različni ljudje. Poleg tega se s tem preživljajo lovišča, ki jih imamo v upravljanju, ne pa celotni zavod. Je pa res, da je vse skupaj precej »nehigienično«! Zato tudi razmišljamo, naj ta lovišča upravlja nekdo drug!«

Kdo? Slovenski državni gozdovi?

»Ja, zakaj ne!? Naj jih vzame Zlatko Ficko in mi nimamo nič več s tem!« z mirnostjo pretkanega lisjaka odgovarja Damjan Oražem, kar daje slutiti, da je v več pogledih daleč od ubogega »neoboroženega zajca na travniku, v katerega je naperjenih več pušk«, kot je sicer v kontekstu polemike o odstrelu jelenjadi in srnjadi v Delovi Sobotni prilogi sam o sebi zapisal pred dvema letoma.

Kdo bo upravljal lovišča s posebnim namenom?

Lovišča s posebnim namenom so v samostojni Sloveniji nasledila nekdanja državna lovišča, ki so bila kasneje preimenovana v gojitvena lovišča. Teh je v Sloveniji skupaj dvanajst. Poleg že omenjenih deset lovišč, ki jih upravlja Zavod za gozdove, sta tu še protokolarno lovišče Brdo pri Kranju ter lovišče Triglav Bled, ki ga upravlja Triglavski narodni park.

Foto: OutdoorSlovenia

»V neformalnih pogovorih mi je direktor ZGS Damjan Oražem res ponudil možnost prenosa lovišč s posebnim namenom, ki jih zdaj upravlja Zavod za gozdove, na SiDG,« potrjuje Zlatko Ficko, direktor Slovenskih državnih gozdov, ki je bil pred tem v Zavodu za gozdove in se je več desetletij ukvarjal z lovišči na Kočevskem še od časa, ko so se imenovala Državna, ter vodil lovišče s posebnim namenom Snežnik Kočevska Reka.

»To bi bilo po svoje tudi logično, to res na nek način sodi k nam, in prav gotovo bi mi s temi lovišči upravljali v duhu dobrega gospodarja,« meni direktor Slovenskih državnih gozdov, a obenem opozarja, da to ni tako enostavno.

Foto: Miha Mlakar

»Tukaj je zaplet! Poglejte, če Slovenski državni gozdovi kot lastnik dobimo v upravljanje lovišča na državni zemlji, bodo tudi ostali, se pravi zasebni lastniki, želeli takšno upravljanje in lovno pravico na svojih zemljiščih. To pa ni več tako preprosto. V Sloveniji imamo izredno razdrobljeno posest; lastnikov gozdov je več kot 460 tisoč, nekateri imajo v lasti le nekaj deset kvadratnih metrov gozda. V Nemčiji, vsaj na Bavarskem, imajo urejeno tako, da se lovna pravica začne pri posesti od 200 hektarjev gozda navzgor. Ocenjujem, da bi bilo za resno gospodarjenje z divjadjo to premalo tudi pri nas in bi bilo v tem smislu bolje razmišljati morda o tisoč ali dva tisoč hektarjih gozda kot tisti posesti, kjer bi bila lovna pravica upravičena. Ampak to vse seveda za seboj potegne spreminjanje zakonodaje, saj bi bilo potrebo poseči v zakon o gozdovih, zakon o divjadi in lovstvu, v uredbe in predpise o loviščih s posebnim namenom, v uredbe o gozdovih v državni lasti in tako naprej!« pravi Zlatko Ficko.

Foto: Ars Viva

Dodatni problem predstavlja tudi dejstvo, da se ozemlje lovišč s posebnim namenom ne prekriva stoodstotno z lastništvom Slovenskih državnih gozdov, ampak je razmerje med državnim in zasebnim lastništvom zemljišč na posameznih območjih različno: v prekmurskih loviščih s posebnim namenom je le 10 odstotkov državnih gozdov in 90 odstotkov zasebnih; na Kočevskem je to razmerje močno obrnjeno v korist državnih gozdov; na Notranjskem pa je približno pol v državni in pol v zasebni lasti.

Seveda si državna direktorja Damjan Oražem in Zlatko Ficko, ne glede na njune vizije ali ambicije, ne bosta mogla kar tako sama podajati lovišč s posebnim namenom, ampak se bo, kot pravi Damjan Oražem, »za spremembe morala odločiti politika«.

Foto: Gregor Bernard

Vendar, četudi se nekateri naravovarstveniki in vsaj del stroke še tako bojijo posegov in sprememb v zvezi z lovišči s posebnimi nameni, vse bolj postaja jasno dejstvo, da bo ta lovišča treba, ne le zaradi zgoraj omenjenega konflikta interesov, ampak tudi zaradi vse težjega poslovanja, vzeti pod natančnejši drobnogled, jih res najverjetneje umestiti v bolj prijazno in spodbudno organizacijsko okolje ter zastaviti zanje ustreznejšo in konstruktivno strategijo vključno najverjetneje z drugačnim in novim poimenovanjem! Najprej to!

Šele potem, ko bo ponovno razčiščen in postavljen status ter delovanje »lovišč s posebnim namenom«, v katerih, kot je že bilo rečeno, živi večina slovenskih medvedov, bo lahko prišlo do oblikovanja prave, konstruktivne, trajne, smiselne ter širše javno in družbeno sprejemljive strategije upravljanja z rjavim medvedom in sploh z velikimi zvermi. In prav na to bi morali zdaj zelo misliti vsi, ki se s to strategijo ta trenutek ukvarjajo!

Zadržani lovci

Ob vsem dogajanju okoli medvedov je nekako opazno »neopazna« drža slovenskih lovcev in Lovske zveze Slovenije. Neuradno sicer povedo marsikaj, nenazadnje gre za, z več kot 20 tisoč člani, eno največjih nevladnih organizacij v državi; uradno pa so zelo zadržani in odsotni.

Foto: Lan Podletnik Ašič

Tako, na primer, ni bilo, na že omenjeni januarski redni seji državnega sveta kot tudi na izredni seji Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v državnem svetu, kljub relativno veliki zastopanosti različnih interesnih skupin s tega področja, niti enega uradnega predstavnika Lovske zveze Slovenije.

»Glejte, nepovabljen se ne silim nikamor!«, odgovarja na to mag. Lado Bradač, predsednik Lovske zveze Slovenije.

Predsednik komisije Cvetko Zupančič pa na isto vprašanje: »No, bom gospoda Bradača naslednjič povabil, če ga že tako želite!«

»Z gospodom Zupančičem in s Kmetijsko gozdarsko zbornico pa tudi z Zavodom za gozdove in gospodom Oražmom smo si lovci in Lovska zveza Slovenije prišli že leta 2017 navzkriž zaradi pretiranih odstrelov jelenjadi in srnjadi! Te številke, ki sta jih izsilila Zavod za gozdove in zbornica so nevzdržne! Glejte, 41 tisoč srn, 8 tisoč jelenov, 10 tisoč divjih prašičev, ki smo jih morali odstreliti v enem letu! Ne le, da je to za nas praktično skoraj neizvedljivo, zaradi česar potem posamezne lovske družine dobijo globo tudi v višini več tisoč evrov, ampak takšno streljanje vsepovprek usodno in dolgoročno negativno posega v populacije jelenjadi in srnjadi pri nas!« pojasnjuje Lado Bradač in dodaja, da je »argument, o uničevanju mladja in vršičkov ter posledično gozdov, čisto pretiravanje Damjana Oražma!«

Foto: Gregor Bernard

Kaj pa medvedi?

»Pri medvedu imamo trenutno stabilno populacijo, podatki kažejo, da število medvedov raste, da so kot vrsta v ugodnem stanju, da imajo dovolj hrane v naših gozdovih, zaradi česar imajo tudi ugodno reprodukcijo. Ker medved nima drugega naravnega sovražnika kot človeka, pride, žal, do tega, da moramo število medvedov v našem okolju uravnavati tudi z odstrelom. Seveda pa se pri Lovski zvezi Slovenije tudi pri medvedu zavzemamo za umirjen odstrel in umirjeno komunikacijo o tem! Tudi mi smo sicer najprej zagovarjali višjo številko odvzema medveda iz narave, je pa res, da je to vse odvisno od tega, koliko jih sploh je v gozdovih! Za nas, lovce, je pri tem relevantna le znanstvena metoda, se pravi, ugotavljanje števila osebkov rjavega medveda z analizo DNK! Vse ostalo, vključno s štetjem medvedov na krmiščih ob polni luni, pa je čisti larifari, pravljica, izmišljotina!« je odločen mag. Lado Bradač.

Koliko je v resnici medvedov?

Kdorkoli je kdaj stal na Snežniku ali na katerem drugem vrhu sredi snežniško javorniško kočevskega gozdnega kompleksa, zrl v prostranstva pod seboj in jih morda vsaj delček skušal prehoditi, se gotovo upravičeno sprašuje, kako je sploh mogoče govoriti o tem, koliko medvedov se v njih skriva. Kako je mogoče prešteti medvede? Kako je mogoče v tem, marsikje težko prehodnem gozdu relevantno zbrati vzorce in to tako kvalitetne, da so uporabni za genetsko analizo? Kako je mogoče sredi teh prostranstev, ki se sklenjeno raztezajo naprej na Hrvaško, v Bosno in seveda še dlje, neprekinjeno vse do Pindskega gorovja v Grčiji, razločevati med »slovenskimi«, »hrvaškimi« in drugimi medvedi ter z gotovostjo reči, da jih je v Sloveniji točno toliko?

Foto: Miha Mlakar

Kot je zapisano v osnutku nove strategije, naj bi bilo trenutno v Evropi 14 tisoč rjavih medvedov. Pri tem je, kot je razvidno iz podatkov in karte Evropske iniciative za velike zveri daleč največje strnjeno območje rjavega medveda Skandinavija, sledi pa ji območje Karpatov, kjer je v Romuniji v povprečju tudi največja gostota medvedov.

Slovenski medvedi spadajo v dinarsko pindsko populacijo, ki po enih podatkih v strategiji šteje od Slovenije do Grčije skupno 3 tisoč medvedov; po podatkih Evropske iniciative za velike zveri pa je v isti strategiji navedena ocena, po kateri celotna populacija šteje 3.950 medvedov.

Še večja je zadrega s številom medvedov, ko se osredotočimo le na medvede v Sloveniji.

V omenjenem osnutku nove strategije je za leto 2015 navedena ocena številčnosti rjavega medveda na podlagi genetskega vzorčenja 599 medvedov kot srednja vrednost razpona od 545 do 655, v katerem naj bi bilo verjetno zajetih 95 odstotkov medvedov.

Te številke je v pogovoru februarja letos potrdil tudi vodja genetske raziskave doc. dr. Tomaž Skrbinšek, predstojnik katedre za ekologijo in varstvo narave na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, saj je izrecno opozoril, da »ponekod objavljeni rezultati s srednjo vrednostjo 564 medvedov niso pravi, ker smo pomotoma dvakrat odšteli smrtnost medvedov«.

Foto: Miha Mlakar

Ko je v istem mesecu letos Biotehniška fakulteta organizirala tiskovno konferenco o medvedih, je bilo za leto 2015 navedeno število 711 kot srednja vrednost v razponu od 657 do 767 medvedov. Raziskovalec sicer opozarja, da se številke razlikujejo v jeseni, takoj po odstrelu in spomladi po kotitvi, vendar laično javnost to vseeno navdaja z vprašanji in dvomi. Kaj je bilo kdaj? So po vseh teh gozdovih vzorce pobirali spomladi in jeseni leta 2015? Je število 599 torej pravo število po odstrelu konec leta 2015!? Če je tako, zakaj potem govorijo o 711 medvedih za leto 2015, saj jih potem vendar konec leta ni bilo več toliko!?

Obenem v »strategiji« lahko preberemo, naj bi se »številčnost do leta 2017 še nekoliko povzpela – na okrog 700 do 900 živali«. Koliko torej? Okoli 700? Ali okoli 900? Ali pa je to namerno tako formulirano, da je videti povsem nepomembno, ali jih je dvesto več ali manj, in je v tem smislu torej tudi odstrel 200 medvedov neproblematičen!?

Foto: Miha Mlakar

Prav tako in še bolj problematične so videti aktualne ocene medvedje populacije, ki temeljijo na teoretskem matematičnem modeliranju.

»Te modelske ocene ne temeljijo na neposrednih podatkih, ampak so izpeljane iz genetskih ocen na podlagi vzorčenj, ki so bila izvedena v letih 2007 in 2015 ter s pomočjo matematičnih modelov rodnosti in smrtnosti v daljšem časovnem obdobju. Omogočajo hitro in poceni ocenjevanje populacijskih trendov, so pa manj zanesljive kot neposredne ocene iz terenskih podatkov. Pri tem se nezanesljivost povečuje z vsakim letom od leta genetskega vzorčenja, tako da v določenem trenutku v bistvu niso več točne. Podobno kot vremenska napoved, za tri dni še lahko nekako napovemo vreme, za tri tedne vnaprej pa težko rečemo kaj drugega kot to, da vreme bo,« pravi doc. dr. Tomaž Skrbinšek in nadaljuje, da »bi za zdaj te modelske ocene morale biti še dokaj zanesljive.«

Foto: Miha Mlakar

S takšno metodo matematičnega modeliranja je prof. dr. Klemen Jerina, predstojnik katedre za obnovljive gozdne vire na oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani, s sodelavci izračunal, da naj bi bilo spomladi 2018 v slovenskih gozdovih 975 medvedov kot srednja vrednost med 875 in 1.130 medvedi.

Razširjenost rjavega medveda v Evropi(vir :http://www.lcie.org/Large-carnivores/Brown-bear)

Ta ocena ni bila uvrščena v osnutek nove strategije upravljanja z rjavim medvedom v obdobju 2019 do 2028. Že bežen pogled na karto Evropske iniciative za velike zveri pa seveda dodatno zbudi dvome o realnosti teh številk: na drobceni pikici, ki je le majhen delček celote celo znotraj dinarsko-pindskega območja, kjer naj bi bilo dobrih 3 tisoč medvedov, naj bi živela kar ena tretjina (ali po drugih podatkih, ena četrtina) vse dinarsko pindske populacije medvedov!? V vsej Evropi z vsemi gozdnimi prostranstvi ter z medvedi res gosto naseljenimi Karpati naj bi jih bilo 14 tisoč; na tej skoraj nevidni pikici ozemlja pa več kot tisoč medvedov!? Le zakaj?

Vsa medvedja stroka v istem konzorciju in še en konflikt interesov?

Ob takšnih pomislekih in dvomih kritične javnosti je prof. dr. Klemen Jerina zelo ogorčen: »Mi smo strokovnjaki, mi se s tem že leta ukvarjamo, opravili smo vrsto raziskav in projektov, kako je mogoče v vse to dvomiti!? Vi se obrnete name, ker mislite, da nekaj vem o tem, potem mi pa ne verjamete!? In Alpe Adria Green!? Kako je mogoče, da ena nevladna organizacija ustavi nekaj, kar je pripravila in utemeljila stroka!? Kako bo zdaj en sodnik, ki ni strokovnjak, ki se na to ne spozna, lahko odločil o tem!?«

Foto: Miha Mlakar

Na to v imenu mednarodne okoljevarstvene organizacije Alpe Adria Green mag. Tomaž Ogrin odgovarja, da »ima AAG tudi v Sloveniji uradno priznani »status organizacije, ki deluje v javnem interesu«, in sicer za oboje, tako področje okolja kot tudi za področje narave, zaradi česar lahko in tudi mora reagirati ob stvareh, kjer obstaja sum dvomljivega, nekorektnega ali nepravilnega delovanja posameznih akterjev na teh področjih. V konkretnem primeru odstrela medvedov je šlo tako za nekaj postopkovnih odstopanj kot tudi dvoma v to, da so bile pred tem izčrpane vse druge možnosti; pa seveda tudi za vprašanje višine odstrela, ki je po mnenju Alpe Adria Green previsok ter vprašljiv, tako zaradi streljanja prevelikega števila mladičev in samcev, kot tudi zaradi vprašanja, koliko je sploh medvedov in potemtakem, kolikšen del populacije bo v celoti odstreljen, ter kaj v resnici vse to pomeni za prihodnost medveda pri nas«, in nadaljuje, da »študije in znanstveno raziskovalne metode, s katerimi je utemeljena višina odstrela nimajo ustreznih kontrolnih preveritev ter domačih in mednarodnih strokovnih recenzij, zaradi česar seveda še toliko bolj upravičeno zbujajo dvome«.

Foto:Gregor Bernard

Prof. dr. Klemen Jerina na to odgovarja, da »recenzije vzamejo tri leta dragocenega časa, ki pa ga mi nimamo!«

»Res je,« meni ob tem Jadranka Jezeršek Turnes, specialistka za komuniciranje znanosti z javnostjo: »zato, da pridobijo izsledki neke znanstvene raziskave, metode ali študije ustrezne recenzije, sta potrebni vsaj dve ali celo tri leta. Vendar znanstvena, strokovna in laična javnost od raziskovalcev to upravičeno pričakuje. Recenzije in kontrolne preveritve, ki jih opravijo od teh raziskovalcev povsem neodvisne skupine znanstvenikov in raziskovalcev; takšne, ki s preverjano skupino ali konzorcijem raziskovalcev nimajo nobenih povezav, šele dokončno in zares potrdijo verodostojnost rezultatov, kar tudi bistveno razmejuje znanost od psevdoznanosti! Če tega ni, javnost upravičeno dvomi! Dokler so znanost in raziskave financirani z javnim denarjem davkoplačevalcev, ima javnost pravico, da dvomi, da sprašuje ter dobiva kredibilne odgovore in rezultate. Ob tem sta vsaka jeza ali ogorčenje odveč! Ko sem pred časom vprašala Pulitzerjevo nagrajenko prof. dr. Deborah Blum, kako se ameriški znanstveniki počutijo, kako sprejemajo to, da imajo predsednika, ki jim ne verjame o klimatskih spremembah, mi je povsem mirno odgovorila: »Ne smemo obsojati samo predsednika, očitno tudi mi nismo dovolj dobro opravili našega dela, naši argumenti niso dovolj prepričljivi, da bi nas razumel in nam verjel«. Kako naj torej znanost deluje in komunicira v današnjem, z informacijami zasičenem svetu, da ji bo ob tem najširša javnost z »decision makerji« vred verjela, je vprašanje za milijon dolarjev! Vsekakor pa je, čim nastane dvom, treba tega jemati resno in ga v enakovrednem dialogu skomunicirati. Bo pa gotovo eden bistvenih elementov odgovora zmeraj ta, da sta verodostojno znanstveno raziskovanje z neodvisnimi preveritvami in posledično prepričljivi argumenti, prva pogoja za zaupanje!«

Foto: Miha Mlakar

To je v primeru naše medvedje stroke toliko težje, ker so vsi vpleteni raziskovalci z obeh oddelkov Biotehniške fakultete, biološkega in gozdarskega, ter raziskovalci Zavoda za gozdove dejansko povezani v enem konzorciju krovnega projekta, ki se imenuje Life Dinalp Bear. Ta traja že od leta 2014 in se zaključuje letos. Težek je 7 milijonov evrov. V višini 75 odstotkov jih prispeva evropski, 25 odstotkov pa slovenski davkoplačevalski denar. Poleg tega so več ali manj isti raziskovalci vključeni tudi v krovni projekt Life Lynx, kjer se ukvarjajo z risom. Tudi tu gre za projekt vreden več kot 6 milijonov evrov, ki jih v podobnem razmerju kot za Life Dinalp Bear, slednjega letos nadaljujejo drugi sorodni projekti, prispevamo evropski in slovenski davkoplačevalci.

Seveda je treba ob tem poudariti, da so prav vsi sodelujoči raziskovalci in strokovnjaki v teh letih, ne glede na to, da se je projekt Life Dinalp Bear znašel v kontroverznem okolju specifičnega slovenskega upravljanja z medvedom, ogromno naredili za osveščanje o medvedih in velikih zvereh sploh ter tudi velike in konkretne premike na področju boljšega, strpnejšega in odgovornejšega sobivanja z medvedom.

Kontroverzno je to, da projekte, ki so neverjetno nekritično medijsko podprti, in so v bistvu osnova ter nekakšna alfa in omega našega upravljanja z medvedi v zadnjih letih, koordinira Zavod za gozdove RS! Ta isti zavod, ki pripravlja predlog za odstrel medvedov in z njim v svojih loviščih s posebnimi nameni tudi največ zasluži! Res, le kako je mogoče, da kdo ob tem kaj dvomi in si drzne kaj reči!?

Spin, linč, odstrel

Bitka za medvede je v bistvu bitka za resnico. In je dejansko v najglobljem pomenu bitka za drugačno komunikacijo ter drugačen javni in politični diskurz v slovenskem okolju, institucijah, stroki in medijih.

Foto: Miha Mlakar

V zadnjih letih prav na vseh področjih tako priljubljena in samoumevna diskurzivna praktika, ki se neprestano ponavlja, odvija in napaja na očitno preverjeno učinkoviti osi »medijski spin – linč – odstrel«, se je zdaj navidezno paradoksno, vendar povsem logično ustavila in pravzaprav sama sebe zablokirala prav pri odstrelu!

Sporočilo je jasno. Dovolj je spina! Dovolj je linča! Dovolj je odstrela! Vsega tega enostavno ni več moč prenašati! Ob vprašanju, koliko medvedov še socialno okolje prenese, in nanj vnaprej kar preveč pripravnem odgovoru, da nič več, kot jih je; se še toliko bolj jasno in glasno kristalizira vprašanje, koliko politične, interesne, poslovne in medijske manipulacije bo to socialno in naravno okolje preneslo!? Odpor ob zadnjem poskusu, četudi v manjšem številu in v takšnih okoliščinah, kakršno sedanje upravljanje medveda namerno ustvarja, morda za nekatere res vsaj deloma upravičenega odstrela medvedov, daje jasen signal: nič več!

Foto: zelenikras.si

In tukaj se bo morala vsaj za trenutek ustaviti in o nekaterih stvareh ponovno zelo iskreno in pošteno razmisliti tudi stroka, ki bo končno morala doumeti, da zadev javnega pomena, kar gozd z vso svojo floro in favno nedvomno je, javnost nima le dolžnost financirati, ampak ima pravico, o tem tudi kaj povedati! Če ne more drugače, pač tudi s pomočjo in posredovanjem sodišča. Žal je v zadnjih letih v glavah tistih, ki bi jim moralo biti najbolj jasno, postalo to povsem zamegljeno.

Pri tem pogosto iščejo uteho in navdih pri piscih, ki v vse večjem številu vse bolj eksplicitno ponavljajo ene in iste floskule in pod vprašaj postavljajo to, da »lahko zdaj že vsak kaj reče«, s čimer v bistvu problematizirajo temeljno ustavno pravico do svobode misli in govora; vendar to zganjajo le toliko časa, dokler se vrsta ne ustavi pri njih: oni namreč lahko rečejo vse! Zakaj? Ker imajo v glavi star koncept, po katerem je bila edina pravilna delitev na tiste, ki so smeli govoriti, in na tiste, ki so morali biti tiho!

Foto: zelenikras.si

To je tako globoko v ljudeh in zlasti v generacijah, ki so že v celoti odrasle v takšni družbeni klimi, da sploh ne opazijo, kdaj in kje jim to udari na dan. Ko Cvetko Zupančič, Branko Ravnik, Branko Tomažič, Damjan Oražem, Klemen Jerina in drugi, vijejo roke o tem, kako je mogoče, da ena okoljevarstvena organizacija ustavi stvar, ki je bila vendar že povsem samoumevno na tem, da bo speljana tako, kot so si zamislili, padejo v točno to diskurzivno past in pri tem sploh ne opazijo, da ne komunicirajo več z močjo argumenta, ampak na vse strani mahajo le še z argumentom moči!

Takšna komunikacijska atmosfera in blokade, ki jih to prinaša, pa ne pomenijo kaj dobrega za slovensko družbo, še manj za naravo in slovenske gozdove, ki so že zaradi naravnih nesreč v zadnjih petih letih v precej težkem položaju in marsikje v nezavidljivem stanju.

Ne gozdni, eni drugi volkovi in medvedi so nevarni!

Na drugi strani pa prav dogajanje okoli medvedov ter del javnega diskurza o velikih zvereh nazorno razkrivata, da pravzaprav niso največji problem naravne ujme, pač pa uničevalne ujme v glavah tistih, ki jim njihove pozicije omogočajo, da od tega nekaj imajo: ekonomsko, politično ali (samo)promocijsko, ni pomembno; najbolje in največkrat kar vse skupaj; zanemariti pa ne gre tudi povsem prvinskih instinktov in nagibov iz strasti.

Foto: Janko Ferlič

Ne gozdni, eni drugi volkovi in medvedi so nevarni! Namerno slepi in gluhi za umirjene in razumne besede tulijo eno in isto pesem srhljivih napovedi, ki so z vsakim dnem dlje od resnice. A javnost vendarle prežemajo z nelagodjem in nezaupanjem, z zmedo, pa tudi s strahom, sovraštvom in uničevalnim razpoloženjem. Postreliti, pobiti, zastrupiti, uničiti. Nazadnje najbolje kar iztrebiti, da bo mir. S kakšno srhljivo lahkoto se danes spet izgovarjajo te besede!

Kje so zdaj tisti glasovi razuma, ki bi rekli, gospodje, dajmo vendar te popadljive pse podivjanih strasti na povodce! Naredimo korak iz tega temačnega trnovega robidovja, stopimo na s soncem obsijano jaso, razglejmo se malo v miru okoli sebe, zazrimo se v jasno nebo, vdihnimo kristalno čist zrak in se v tišini zamislimo nad tem, za kaj tu v resnici sploh gre!? Kam to pelje? Kam gremo? Kaj je v resnici prav? In kaj ni? Ali je res tako pomembno, koliko je medvedov in, ali so tu in tam tudi na robu gozda? Ali ni bolj bistveno, kje smo mi? Kaj je z nami, da smo tako prestrašeni, tako frustrirani, tako »iz sebe«, tako nespravljivi in neprizanesljivi? Kaj je z nami, da vedno znova pristajamo na takšen diskurz, na takšno komunikacijo, na takšno sprejemanje odločitev!?

Foto: Marjan Artnak

Dajmo najprej razčistiti pri sebi, potem pa čistimo iz gozdov medvede! Soočimo se vendar že s preprosto in neizpodbitno resnico, da nam je medved prepuščen na milost in nemilost. On je v resnici ogrožen in nemočen pred našim lomastenjem, ne mi pred njegovim! Če se odločimo, lahko, tako kot smo organizirani in oboroženi, v nekaj dneh, največ v par tednih pospravimo vse slovenske medvede. Mi smo nesporno močnejši in nobenega razloga ali opravičila ni za strahopetno cviljenje, javkanje in tožarjenje, kaj vse nam medved hoče! Še manj pa za nestrpno, arogantno in agresivno ustrahovanje, izsiljevanje in pozivanje h, kot je videti, vendarle prenagljenemu in predimenzioniranemu ter interesno spornemu odstrelu ter k akcijskim načrtom in dolgoročni strategiji, za katero so vse te anomalije samoumevne!

Varovanje ali vzreja prostoživeče ogrožene vrste?

»Norost je ponavljanje starega ravnanja in pričakovanje drugačnih rezultatov,« je ena od znamenitih misli Alberta Einsteina, ki se odlično prilega sedanjemu trenutku medvedje problematike v Sloveniji. Zaman so vse diskusije ob pripravah na nov odstrel, nov akcijski načrt in na novo desetletno strategijo upravljanja z rjavim medvedom, dokler v vsem ostajajo nedotaknjene temeljne in bistveno sporne, a žal v preteklih letih v samoumevne klišeje spremenjene predpostavke in ravnanja, ki vedno znova pripeljejo do istega rezultata, to je do konflikta, blokade, nezadovoljstva in zmeraj globljega prepada med različnimi interesnimi skupinami in javnostmi v družbi, predvsem pa do v resnici nesprejemljivega ravnanja z rjavim medvedom kot strogo zavarovano prostoživečo ogroženo živalsko vrsto!

Foto: Miha Mlakar

Če se število medvedov res povečuje tako, kot nam to predstavljata biološka in gozdarska stroka, potem konfliktov med posameznimi deli javnosti ne bo manj zaradi streljanja medvedov, ampak jih bo iz leta v leto več zaradi upravljanja, ki že desetletja namesto na sodobnem konceptu varovanja prostoživeče ogrožene vrste, v resnici temelji na zastarelem utilitarnem konceptu gojitvenih lovišč s posebnim namenom, kjer medved v prvi vrsti ni le del strogo varovanega habitata, ampak je predvsem krmna divjad, ki predstavlja vrhunec in krono poslovne ponudbe.

Nov osnutek strategije to v celoti potrjuje, ko govori o tem, da ima krmljenje prostoživečih živali pri nas dolgo tradicijo in je v splošnem zelo intenzivno, ter da hrana s krmišč predstavlja pomemben del medvedove prehrane v Sloveniji, saj njen delež na celoletni ravni predstavlja kar eno tretjino hrane, spomladi in jeseni pa v nekaterih območjih krma predstavlja celo do dve tretjini zaužite medvedove hrane, kar lahko pozimi naraste celo na sto odstotkov. Kot navaja strategija, so po količini in dostopnosti krme najpomembnejša krmišča, ki se jih primarno zalaga za medveda, pa tudi krmišča za jelenjad in divjega prašiča, ki so založena z energijsko močnejšo krmo, kjer se medved prav tako rad hrani; ter nadaljuje, da se krmišča namenjena medvedu večinoma zalaga s škrobno krmo, to je s koruzo v zrnju; na nekatera krmišča pa se polaga tudi »t.i. živalske stranske proizvode, skladno s predpisi veterinarske stroke«.

Foto: Miha Mlakar

Strategija tudi navaja, da ima krmljenje več namenov. Poleg odvračanja od bližine naselij ter izvajanja vodenih ogledov medveda, je zelo pomembna vloga krmišč za raziskovanje in monitoring ter privabljanje medveda za odstrel!

Odstrel medveda se namreč zmeraj izvaja na krmiščih, saj je v Sloveniji po zakonu o divjadi in lovstvu, lov na medveda dovoljen le z visokih prež ob robu krmišč. To pristojni pojasnjujejo s tem, da je na ta način omogočena večja natančnost in lažja določitev težnostne kategorije medveda ter manjša možnost odstrela vodeče samice, predvsem pa je takšen lov bolj varen za lovce. Na ta način je seveda tudi komercialno bolj atraktiven.

Strategija v nadaljevanju navaja, da »intenzivno krmljenje lahko poveča rodnost in posledično potrebo po povečanem odstrelu medvedov ter na dolgi rok pospešuje njihovo delno udomačitev«, in nadaljuje, da so sicer »z vidika dogmatičnega ekološko biološkega pogleda taki vplivi negativni; pragmatično pa je povečan odstrel lahko za nekatere interesne skupine npr. lovce zelo željen in tudi ekonomsko pomemben«!

Foto: Miha Mlakar

Slovenski gozdovi so torej v resnici vzrejališča medvedov! Zato so pristojni verjetno lahko tudi tako neomajno prepričani, da vedo, koliko jih je! V bistvu lahko le rejec, pa še ta ne zmeraj, zanesljivo reče, koliko glav šteje njegova čreda, ne!? In zato tudi tako dobro vedo, da je povprečna življenjska doba medvedov pri nas manj kot tri leta! Četudi bi medved sicer lahko dočakal trideset, štirideset in tudi več let, pri nas zaradi visokega vsakoletnega odstrela mladičev, doživi v povprečju vsaj desetkrat manj!

Zelo preprosto povedano, medvede redimo zato, da jih streljamo in z njimi trgujemo! Ker pa je vse to po slovenski in evropski zakonodaji ter mednarodnih konvencijah za zavarovane prostoživeče ogrožene vrste nesprejemljivo in strogo prepovedano, moramo imeti za »izjemo« pri odvzemu medvedov iz narave ter trgovanju z medvedjimi lovskimi doživetji, trofejami in mesom, strokovno mnenje, ki takšno ravnanje opraviči; ter vladni odlok, ki vse to vsako leto znova pravno pokrije!

Odločen »ne!« vzreji medvedov za odstrel, neodgovornosti, paniki in stroki, ki se ob tem na svoj način »habituira«

Foto: Miha Mlakar

Takšno ravnanje z rjavim medvedom je treba v Sloveniji čimprej ustaviti! Poenostavljeno pragmatično interpretiranje in izvajanje varovanja rjavega medveda na način, da je s strategijo upravljanja v Sloveniji medved bolj ogrožen kot zaščiten, ni le sporno, ampak kliče, pravzaprav vpije po pristopu in strategiji, ki se bo v vseh pogledih zares približala ter sinhronizirala z zavezujočimi mednarodnimi dokumenti ter tudi v Sloveniji vzpostavila varovanje rjavega medveda kot strogo zavarovane prostoživeče ogrožene živalske vrste brez fige v žepu!

Čimprej je treba torej izreči odločen »ne!« vzreji medvedov za odstrel ter poskrbeti za to, da medved ne bo več krmna žival, s katero se okoriščajo interesno prepletene skupine, ki ga hočejo imeti tako in toliko, kot jim ustreza!

To bo mogoče samo, če se spremeni in preneha s strategijo, ki vsako leto (ali pa vsaka tri leta, kot je novi predlog) znova z vladnim odlokom prepelje slovenski in evropski pravni red žejen preko vode; ceno za to pa plačuje prizadeta slovenska javnost, kmetje, prebivalci z osrednjih in robnih območij velikih zveri ter najbolj krvavo medved!

Seveda bo tudi medvedu potrebno postaviti mejo, ki pa bo zares trdna le, če jo bosta zgradila in trajno vzdrževala naša dosledna zavzetost ter premišljeno in odgovorno zaščitno ravnanje, ki bo učinkovito in v enaki meri varovalo človeka z njegovim premoženjem in medveda pred njim samim in torej pred škodo, ki bi jo lahko povzročil.

Foto: Marjan Artnak

Medvedja biološka in gozdarska stroka pa se bosta tudi morali v svojih ambicioznih stremljenjih malce ustaviti in se tu in tam zamisliti o etičnih mejah strokovne obravnave in raziskovalne »habituacije« medveda. Morda bo treba kdaj tudi v imenu etike ter v dobro narave in medveda reči odločen »ne!« kakšnemu projektu in denarju, četudi evropskemu!?

Krmišča habituirajo medveda; projektni denar pa na svojevrsten način »habituira« stroko in raziskovalce, saj jih z leti udobno naveže in slej ko prej neprijetno zveže z izvirom, iz katerega priteka. Morda se bo treba malce odmakniti od kopice finančno in medijsko sicer zelo privlačnih in odmevnih, a v svojem bistvu morda vendarle malce preveč zbirokratiziranih in v več pogledih vprašljivih projektov, ter se obrniti k izvirnim strokovnim in znanstvenim izzivom!?!

Foto: zelenikras.si

Prenehanje z vzrejo in krmljenjem dinarskega medveda po tolikih desetletjih te utečene prakse, na že tako skrčenem gozdnem prostoru, ki se je v zadnjih letih alarmantno »urbaniziral« s številnimi novimi cestami, potmi, povezavami in z vse bolj vsiljivo prisotnostjo človeka; ter ob vsem tem takšno ravnanje z medvedom, da se ne bo zaradi odvzema krme prekomerno obrnil k človeku, ampak k naravi in v svoje gozdove, bi že lahko morda bil takšen izviren, dolgotrajen, predvsem pa izjemno pomemben in nujen projekt, ki je, vsaj z laičnega vidika vsekakor bolj, kot vsakoletno utemeljevanje višine in nujnosti odstrela medveda, videti zanimiv, provokativen, verodostojen in etičen!

Do tod je morda res še precej dolga pot, vendar bo nanjo prej ko slej treba stopiti. Čim prej to storimo, prej bomo dosegli cilj, ki je pri rjavem medvedu lahko samo ta, da z njim res pošteno in etično ravnamo, kot to pritiče zavarovani prostoživeči ogroženi živalski vrsti!

Foto: Dario Štefančić

Ko nam bo to uspelo, ko bomo dovolili rjavemu medvedu, da se vrne k sebi in v naravo, ko nam bo zadoščala zavest, da je tam, sredi gozdnih prostranstev, na milost in nemilost prepuščen ne nam, ampak mogočnim silam stvarstva, sredi katerih živi in umira, jemlje in daje ter s tem nepogrešljivo in nenadomestljivo tudi on za nas vse premika delček večnega kroga življenja; ko bomo sposobni dojeti, da narave, gozdov, rastlinskih in živalskih vrst ne varujemo zato, da bomo imeli od tega milijon koristi, ampak samo zato, da tudi mi živimo; ko nam bo torej to res jasno z vso dušo, vsem mišljenjem in z vsem srcem, takrat nas bo tudi v resnici nehalo motiti, če kdaj medved obišče našo jaso, našo vas, morda celo sadovnjak ali čebelnjak, pusti praske na balah ali se posladka z malinami.

Foto: Marjan Artnak

Takrat se ga bomo nehali bati. Šele ko bomo mi izgubili strah pred njim in bomo spet sposobni pogledati nanj z velikodušnostjo, dobrohotnostjo in prizanesljivostjo tistega, ki je močnejši in ima mnogo udobnejše življenje, se bo v resnici lahko začelo naše pravo sobivanje z medvedom.

Foto: Miha Mlakar

Ko se bo to zgodilo, ko bomo spet našli takšen iskren in pristen stik z naravo, ko bomo, kljub vsakdanjim tegobam in ambicijam našega lastnega preživetja in ob njih, lahko tenkočutno prisluhnili njenemu šepetu, jo uzrli v vsej njeni presunljivosti ter jo obenem dojeli z vso njeno pomirjujočo govorico, bomo morda končno spet lahko doumeli in razumeli, kako je mogoče, da sta prav na Slovenskem in v slovenski tradiciji nastali ena najlepših in najbolj rahločutnih ljudskih pesmi Rožic ne bom trgala ter ena najlepših ljudskih pripovedk Hvaležni medved.