Veliko blagosti in stanovitnosti duše in srca je potrebno resnemu novinarstvu, da ohranja jasen pogled v tem nejasnem svetu. Pri tem je zmeraj bolj kot vprašanje, kako se politika obnaša med seboj in do novinarstva, pa nenazadnje tudi, kako se mediji do politike, pomembno vprašanje, kje so tu državljani!? Kako državljani slišijo, vidijo, čutijo in delujejo? Le skozi prizmo levih desnih? Črnih belih? Naših njihovih? Ideoloških neideoloških? Pravih nepravih? Ali vendarle s široko odprtim pogledom državljanov, ki jih na prvem mestu zanima, kaj tisti, ki jim je poverjeno in zaupano vodenje skupnosti in sprejemanje odločitev, delajo dobrega zanjo in za vsakega državljana!?
Foto: Ana Ašič
Piše: Ana Ašič
Foto: Sebastiano Leggio, Ana Ašič
Dan se je že prevešal v popoldne, ki je v sijoče belem snegu sence dreves podaljšalo in obarvalo temno modro, zasnežene krošnje pa je le še po vrheh prežemala toplina, ki je sonce nikoli ne premore več kot v uri, ko se nagiba k slovesu. Res ni bil še čisto tisti trenutek, a je vendar slovo neizogibno lebdelo v očarljivi igri modre in zlate, ko sem v snežni belini prišla na rob »mojega vrta«, kot kličem del gozda, s katerega se zmeraj znova kot pobožna Japonka k Fudžiju, zaziram k svoji sveti gori. Snežnik je v teh dneh res verna podoba lastnega imena. Ves bel z vsemi tremi vrhovi sije na severovzhodnem obzorju kot mogočen obet nekega drugega sveta; tistega, ki še ve za mir, za prostost, za lepoto, za luč, za čisto, neskaljeno svetlobo, za pripadnost poti, ki odstira poglede na vse strani, vodi v neskončna prostranstva in z močnim utripom širi srce v očaranosti od vsega, kar je, kar vidi in, kar čuti.
Vzplameneli sneg, pomislim, ko se zahajajoče sonce s poslednjimi dotiki najprej toplo zlato in oranžno in bakreno in na koncu rožnato poslavlja od še enega decembrskega dne. Predzadnjega v mojem letu, pomislim, jutri popoldne se začne novo. Še eno. Upam. In molim. Za vse.
Koliko jih je od takrat, ko sem prav v takem zimskem času prvič brala ta roman? Vzplameneli sneg. La Neige brule. Regis Debray ga je napisal, danes francoski akademik, filozof in raziskovalec svetega in religij, nestor francoske šole mediologije in malce svojskega pogleda na sodobne množične medije kot prenašalce kulture; nekdaj pa novinar in pisatelj ter v šestdesetih marksist in komunist, ki se je tista leta za nekaj časa pridružil revolucionarjem v Venezueli, Boliviji in na Kubi ter iz pogovorov s Che Guevaro in Fidelom Castrom leta 1966 napisal knjigo Revolucija v revoluciji, Revolution dans la revolution. Leto kasneje, novembra 1967 so ga v Boliviji ujeli in obsodili na 30 let vojaškega zapora, a je bil po treh letih izpuščen, zaradi pritiska mednarodne javnosti in posebnega angažmaja Jean Paul Sartra, Charlesa de Gaulla in papeža Pavla VI. Regis Debray je kasneje v Čilu prijateljeval s Salvadorjem Allendejem in pesnikom Pablom Nerudo ter iz pogovorov s prvim leta 1972 izdal knjigo Intervjuji z Allendejem o situaciji v Čilu, Entretiens avec Allende sur la situation au Chilli.
Intervjujev nisem brala. Roman pa sem. Sedemnajst, morda osemnajst sem jih imela takrat. »Prava ljubezen je podobna zaroti. Rodi se iz zaupanja, umaže se z izjavami in umre, če postane del javnosti«, je bil kultni stavek romana, ki smo ga takrat, pri sedemnajstih, ko smo vendar želeli, da je vse čim bolj skrito in skrivnostno, videli izključno kot privlačen intimistični moto, naravnost pisan za skrivne dnevnike mladih platoničnih ljubezni; in nikakor ne tako, kot zdaj vemo, da je šlo v njem predvsem za eksplicitni odsev gverilskega modus vivendija, ki dejansko lahko živi le v konspiraciji in se zelo hitro »umaže« in res umre, ko gverila »postane stvar javnosti«. Seveda pa je povezanost ljubezni z zaupanjem večna: z njim se rodi in živi; ter umre, ko ga ni več.
Bolj megleno se spominjam vseh tistih gverilskih podrobnosti in tudi imen protagonistov, še zlasti, ker jih je vsak za potrebe konspirativnega boja imel več; zelo živo pa se še zmeraj spomnim pretresenosti ob osebni in intimni ceni, ki jo je v surovem revolucionarnem in antirevolucionarnem kontekstu plačevala glavna junakinja, ki je, tako kot Ana iz Davičeve Pesmi; ali Pasternakova Lara; pa resnična Oriana Fallaci, v danem zgodovinskem trenutku in z moškim, ki je bil premočno vpet v boj z njim, sledila brezčasnemu utripu svojega ženskega srca in v tem nazadnje izgubila vse: nerojenega otroka; sebe; in tudi njega samega, ki mu je bil v njegovem ambicioznem revolucionarnem poslanstvu in cilju boj v resnici zmeraj prvi, ne glede na ceno zanj, za otroka in zanjo.
Tisti vzplameneli sneg in usoda revolucionarke, Evropejke, ki se je iz upora in udobnega življenja razkošne nemške haciende ter idealistične revolucionarne vznesenosti pridružila južnoameriškim gverilcem, postala izurjena borka in se tako podala na pot nepredstavljivo boleče transformacije, da se je nazadnje do konca opustošena od nasilja vrnila na začetek, ta zgodba in ona, naj se še tako nisem mogla identificirati s podtalnim delovanjem in cilji, s katerimi so opravičevali vsa sredstva, sta me takrat iskreno presunili. V vseh človeških in srčnih dimenzijah.
Foto: Ana Ašič
Bila sem res še zelo mlada in neizkušena in mnogo vsega, kar zdaj vem, nisem vedela. A ta instinktivni pogled skozi prizmo srca je bil takrat in je še zdaj bistvo moje presoje, za katero zmeraj trdno in neomajno stojim.
V tem srčnem pogledu, ki je v moji družini zgrajen že mnogo generacij in se z velikimi univerzalnimi vrednotami in resnicami iz roda v rod prenaša kot najbolj dragocena dediščina, kjer so na prvem mestu mir, ljubezen, sočutje, toplina, bližina, zavezanost dobremu, medsebojna rahločutnost, skrbnost, pripadnost in predanost, odprto in strpno zanimanje za vse, česar še ne poznamo, sprejemanje raznolikosti življenja in čudenje ob vsej njegovi presunljivi lepoti, pa, seveda, zmeraj in povsod svobodomiselnost, osebna odgovornost in vztrajno iskanje resnice; v tem našem in mojem svetu, torej, življenje in ljudje v njem niso le črno beli, levi desni, dobri slabi, naši njihovi, pravi nepravi. Nasprotno! Za našo, za mojo presojo srca in prizmo resnice so te dihotomije, ti poli, ta razcepljenost in razklanost duha, irelevantni.
Zato me toliko bolj osupljajo in pretresajo vse pogostejši vzplameneli odsevi te vse globlje, vseprisotne, vse uničujoče razdvojenosti in pogleda, ki vidi vse le še črno ali belo, levo ali desno, ideološko ali neideološko, izključno dobro ali izključno slabo, le naše in njihove, prave in neprave. Zmeraj je seveda tudi to in v zdravi meri pravzaprav predstavlja tudi neko dinamično komponento, s katero se venomer znova preverja živost, raznolikost in kondicija skupnosti za strpno sožitje različnih intelektualnih, duhovnih in srčnih paradigem.
Vendar pa, ko se to sprevrže v obsesivne, radikalne in vsepričujoče razsežnosti zaslepljenega stigmatiziranja in nenehnega zmerjanja z levimi, desnimi, črnimi, belimi, ideološkimi, neideološkimi, našimi, njihovimi do te mere, da strupeno izključevanje, onemogočanje drugih in podtalna gverila postanejo samoumevni del državljanskega vsakdana in diskurza, zaradi česar ni čudno, da v misli vse pogosteje prihaja Marij Kogoj z njegovimi vizionarsko presunljivimi Črnimi maskami, takrat pa je res skrajni čas za alarm in temeljito državljansko samorefleksijo.
Osebno me niti najmanj ne skrbi, če ljudje s pozicij, političnih, uradniških, poslovnih in sploh katerih koli kaj rečejo o novinarjih in medijih, kritizirajo, napadajo, zaradi mene lahko tudi grozijo. Dokler je vse to javno, z imeni in priimki in vsem na očeh ter ostaja na verbalni ravni, je zame avtomatično benigno; pač, »psi lajajo, karavana gre dalje«; zame je to le še informacija več, ki mi pomaga k uvidu resničnega stanja intelekta, duha in srca tistih, ki odločajo. Pa vsakič odlična priložnost za lastno novinarsko, medijsko in tudi osebno samorefleksijo.
Obenem pa je seveda to nekaj, kar je v sami najgloblji naravi odnosa med odločevalci in mediji, saj gre tu vselej za razmerje med nadzorovanimi in nadzorniki, in, jasno, da zato pri prvih drugi nikoli ne morejo biti posebej priljubljeni in prihaja med njimi tudi do hude in vroče krvi. Še zlasti, ko so, na eni strani v igri politične manipulacije in zavedno ali nezavedno slepo hlapčevanje nekaterih medijev in novinarjev vsemu temu; na drugi strani pa s tem povezane skrivalnice, ki zmeraj s seboj nosijo strah pred razkritjem. Kjer je strah, tam je tudi jeza, ki prej ko slej pripelje v sovraštvo, to pa vselej, kot vsi vemo in kot pravi mojster Joda, »vodi na temno stran«.
Foto: Ana Ašič
In potem imamo te temne tviteraške in vse druge medijske in politične scene, pisarije, polne besa, zbadljivk, zmerjanja, vpitja, gneva, tožarjenja na vse strani Evrope in vreščanja, da je videti, kot da bi se na perišču zlasale ter ena v drugo skočile in si v glavo vse zmetale najbolj divje vaške flavzarce in sploh opravljivke in opravljivci vseh vrst.
In to naj bi kakor koli ogrožalo katero koli zares suvereno, razgledano, močno, veščo in verodostojno novinarko? Ali novinarja? In resnično medijsko svobodo!? Lepo prosim! Dajmo se vsi zresnit!
Komur tukaj še ni kaj jasno, mora še za nekaj let v kakšno dobro šolo! Je pa res, da šola; politika in ekonomija pa prav tako; naj se nekateri še tako vehementno trudijo prikazati izključno odločilnost vseh treh kot eno in edino zveličavno resnico za dobro novinarstvo, dejansko nikomur ne more dati tega, kar je za resnično novinarstvo res bistveno! To pa je pokončen, nepodkupljiv, svojeglav, svobodomiseln in osebno odgovoren značaj per se, kombiniran še z nekaj drugimi izjemnimi psihofizičnimi sposobnostmi in darovi!
Resnično novinarstvo, neodvisno, angažirano, visoko profesionalno in prizemljeno je težko atletska disciplina. To ni navadni biatlon; ni troboj; tudi ne petero ali deseteroboj, ampak dan za dnem prav poseben mnogoboj. Z vsem. In vsemi. In kar naprej tudi s samim seboj! Za vse, kar ta poklic je; in, kar naj bi bil!
Za resnično in resno novinarstvo je treba najprej imeti že telo, ki zdrži ekstremne napore. In ekstremne odpovedi. V vsem. V največjem ledu in najbolj razbeljeni vročini. Orientacijo in notranji kompas, ki mu nobena megla in motnje magnetnega polja ne pridejo do živega. Trdnost, da te tudi sunek najbolj orkanske burje ne podre, ne premakne, te zlepa ne zamaje. Notranji mir, da tudi v najbolj trdi temi vztrajaš in hodiš in greš naprej, ne da bi trenil, pa naj so glasovi, ki jih slišiš, in obrisi, ki jih vidiš, ter občutki, ki te spreletavajo, še tako grozeči in srhljivi. Treba je imeti veliko moči za veliko samote. Močno in zdravo kri za dolga obdobja askeze. Vroče srce, ki tako ljubi življenje in svet in resnico, da jo neumorno išče do zadnjega diha. Kondicijo, da greš dalje, ko se zdi nemogoče. In obenem sposobnost, da se v vsakem trenutku dvigneš kot orel nad vse, zmeraj z jasno zavestjo, da ta veličastni kralj neba in sinjih prostranstev od tam zelo natančno vidi in razlikuje! In tudi zato ne zgreši! In nikoli, res, nikoli ne lovi muh! Prvenstveno ni mrhovinar! In se zato zlepa ne spusti in ne dotakne plena, ki mu ga nastavljajo drugi!
Resno novinarstvo je v resnici tudi senzibilno in razumevajoče, duhovito in humorno, pozna prizanesljivost, velikodušnost in sočutje ter premore toliko žive modrosti srca, da zmeraj ve, kdaj je pravi čas zanje. Kar naprej sprašuje, se čudi, razkriva, vztraja pri svojem, tudi provocira in ostro napada, a vendar ne obsoja in osebno ne diskreditira. Komunicira, se pogovarja, išče in izvablja resnico, a nikoli ne zlorabi zaupanja, pa naj gre za kogar koli. Vztrajno in brezkompromisno odkriva vse živobarvne podobe, potrpežljivo zlaga kamenčke v mozaike resničnega življenja ter strastno piše zgodbe o njem, a pri tem nikoli, res, nikoli ne pozabi na Antigono in njene besede: »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu!«
Resno novinarstvo je polno sveta, je venomer v njem, a je od njega tudi odmaknjeno. Mnogokrat zapostavljeno, izločeno, prezrto, nevidno ujeto v zlovešči molk in prisilno osamo. Zmeraj znova gori na grmadi zavisti, omalovaževanja, podcenjevanja, posmeha ter individualnega in kolektivnega gneva, saj ne pristaja na večne predstave s »kruhom in igrami«, ki se jim mnogi tako radi predajajo. Čeznje sliši in vidi in čuti in to zmeraj pove. Ne sprašuje za ceno. Itak je zmeraj visoka. In ne za stran, ki jo razkriva. Levo in desno, oboje je irelevantno.
Foto: Ana Ašič
Za resno novinarstvo ni odločitev, ki so ene leve in zmeraj dobre in druge desne in zmeraj slabe ter vice versa, ampak so samo odločitve, ki bodo državljanom prinesle nekaj dobrega in nekaj slabega. V vsaki je zmeraj eno in drugo. Resno novinarstvo s svojim preciznim analitičnim instrumentarijem, poznavanjem teme, sposobnostjo artikulacije in izbrušenimi poklicnimi veščinami jasno spregovori o prvem in drugem.
Dobre odločitve niso monopol ene politične opcije. In tudi slabe ne. Resno novinarstvo to ve. Zato je sposobno dati priznanje eni in drugi in tretji in vsem. In prav tako za ene in druge in tretje in vse, pove, ko misli, da nekaj ni prav in ni dobro!
Zaradi tega je seveda pogosto v silovitem navzkrižnem ognju. Tisti z leve mu ob vsaki pozitivni besedi o nasprotni opciji očitajo, da se je nagnilo desno! In tisti z desne mu ob istem o levi opciji očitajo, da se je nagnilo levo! Oboje je popolnoma razumljivo in samoumevno! Z leve je sredina zmeraj na desni! In z desne je sredina zmeraj na levi!
Veliko blagosti in stanovitnosti duše in srca je potrebno resnemu novinarstvu, da ohranja jasen pogled v tem nejasnem svetu. Pri tem je zmeraj bolj kot vprašanje, kako se politika obnaša med seboj in do novinarstva; pa nenazadnje tudi, kako se mediji do politike; pomembno vprašanje, kje so tu državljani!?
Kako državljani slišijo, vidijo, čutijo in delujejo? Le skozi prizmo levih desnih? Črnih belih? Naših njihovih? Ideoloških neideoloških? Pravih nepravih? Ali vendarle s široko odprtim pogledom državljanov, ki jih na prvem mestu zanima, kaj tisti, ki jim je poverjeno in zaupano vodenje skupnosti in sprejemanje odločitev, delajo dobrega zanjo in za vsakega državljana!? Sploh pridejo državljani do tega vprašanja? Se vprašajo o tem? Ali pa se, preden jim to sploh uspe, ustavijo pri oznakah, kateri so kaj; in si potem avtomatično vnaprej odgovorijo, ali je odločitev dobra ali ni!?
Seveda so pritiski, tako kot na resno novinarstvo, tudi na resne državljane enormni. Pa tudi vabljivi, subtilni, privlačni in zapeljivi, preoblečeni v atraktivne podobe in kot taki zmeraj in vsem z lahkoto dostopni, saj se je res najbolj enostavno in udobno prepustiti skonstruirani realnosti dominantne medijske industrije ter se predati fantazemskemu stylingu, ki vsa vprašanja in odgovore ponuja lepo v enem, največkrat črno belem kompletu, kjer je vse potencirano levo desno, in kjer akterji občinstvo nenehno vlečejo v navijaško polarizacijo na naše in njihove, prave in neprave, pri čemer je videti, da je resnična kvaliteta vsebine, materialov in izvedbe vse manj pomembna ter obenem vse bolj nejasna in zamegljena, poreklo pa vse težje sledljivo.
Foto: Ana Ašič
A je vendar tudi vse več koprnenja po svetlobi, jasnini in luči, ki bi pregnala to temo, to meglo, to nejasnost, čutiti v teh dneh.
K sveti Luciji so se za jasen pogled nekdaj in dolga stoletja zatekali ljudje. Kaj vemo o njej? Zgodovinski viri pravijo, da je njen resnični obstoj nesporen. Rojena je bila v premožni družini leta 283 v Sirakuzi na Siciliji, prav tam, kjer je leta 304 tudi umrla mučeniške smrti.
Bila je kristjanka in bil je čas cesarja Dioklecijana in njegovega odloka, ki je zapovedoval iztrebljanje kristjanov. Mladenka, ki je bila izjemne lepote in prelepih oči se je zaobljubila devištvu in čistosti, a jo je mati, ne da bi vedela za dekličino odločitev ter v strahu za njeno prihodnost, zaročila s prav tako premožnim in čednim mladeničem, ki se je poleg tega nesmrtno zaljubil v njen lepi pogled. Zgodba pravi, da si je deklica, da bi ga odvrnila od sebe, in da bi obenem sebe obvarovala skušnjave ob pogledu nanj, sama poškodovala oči in vid, a ji je Bog po angelu nemudoma poslal nove, še lepše oči, s katerimi je še bolj jasno videla, ter je tako vsem dal vedeti, da niso zunanje okoliščine, ampak je notranja moč tista, ki šteje! Zato so oči njen atribut in zato je zaščitnica oči, vida, jasnega pogleda in uvida. Ker pa je vztrajno zavračala zaljubljenega zaročenca iz poganske družine, jo je ta nazadnje iz maščevanja kot kristjanko izdal guvernerju Sirakuze, ki je zanjo odrejal kazni in mučenja, a so bile eno za drugim pred njo čudežno brez moči. Od prvega, ko so jo odvlekli v bordel in se ob pogledu nanjo nihče ni mogel premakniti, da bi se je dotaknil, do ognja ter vrelega olja in smole, nič ji ni moglo do živega in njeno telo je ostalo povsem nedotaknjeno. Nazadnje so se domislili bodala in šibke točke na vratu in jo tako umorili.
Foto: Sebastiano Leggio // Sveta Lucija iz Sirakuze
Pred nekaj dnevi, 13. decembra, je bil njen god in veličastni praznik za dobršni del Evrope in krščanskega sveta. V Skandinaviji, še posebej na Švedskem, ima praznik svete Lucije še prav poseben pomen in tradicijo in je poleg božiča, Velike noči in praznika svetega Janeza Krstnika, ko je praznovanje kresne noči, med najbolj priljubljenimi tradicionalnimi dogodki, ki povezuje verne in neverne ter za njim stojijo vsi, od državnih institucij do kraljevine ter državljani od najmlajših do najstarejših. Veselijo se družinskih obredov in čarobnih javnih procesij svete Lucije, ki v kratke temačne dni in dolge noči prinašajo luč in svetlobo.
Tudi v slovenskih krajih so ljudje verjeli v njeno luč in jasen pogled in so tako ponekod do današnjih dni ohranjeni tradicionalni običaji, povezani z njenim čudežnim vidom. Tako na ta dan marsikje kot priljubljen predbožični običaj dajejo kliti žito v steklene, kristalne, porcelanaste ali keramične posodice, ki se jih na Sveti večer postavi k jaslicam. Če je žito bogato zeleno in gosto, napoveduje dobro leto in blagostanje, če ne, pa pomanjkanje. Tudi za ime ženina so se nekdaj, danes pa verjetno le še tu in tam, dekleta zatekala k sveti Luciji in verjela, da bodo z njeno jasno močjo res izbrale pravega.
Kaj sveta Lucija letos prinaša nam vsem? Vzplameneli sneg? Ali svetlobo in luč in jasnino, po kateri tako hrepenimo? Nam bo prinesla moč, da bomo tudi mi izbrali? In to sami!? Bo razsijala temo? Razkadila meglo? Razjasnila pogled? Si to v resnici želimo? Ji bomo to dovolili? Smo sploh pripravljeni na ta val, na ta pljusk, na ta snop svetlobe? Na vse, kar nam utegne njena luč razkriti? Na jasnost, v kateri je vse drugače!? In vse mogoče!? Smo res iz srca pripravljeni na prostost, ki jo prinaša njena sinjina!? In na pot, ki vodi k njej!? Nam lahko pomaga ena? Ali, koliko svetih Lucij bo treba za bolj jasen pogled!? In prihodnost!?
Foto: Ana Ašič
