»Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša,« je nekaj, kar vsi razumemo in po čemer vsi koprnimo, si vsi želimo, vsi začutimo. Dati pa ne moremo zmeraj. Zato je na nas, da drug drugemu dajemo, takrat, ko lahko. Eni za božič, drugi za novo leto, eni za god, drugi za rojstni dan, eni, ko je ljubezen in drugi, ko je kaj drugega. Eni zmeraj. In eni nikoli. Ker res ne morejo. Na nas, ki lahko, je, da to z vso rahločutnostjo razumemo, z vso blagostjo sprejmemo ter s toplo in neomajno vero v srcu vemo, da se vse zgodi ob svojem času, takrat in tako, kot je prav. In včasih, da povemo mi. Za vse. Dragi bralci in bralke, »preiščimo svoje srce, preiščimo svojo dušo«, da najdemo tisto, kar lahko damo, tisto »vse, kar storim, počnem zate!« in si iz srca podarjajmo to v letu, ki se začenja! Naj bo za vse leto 2021 srečno! Zdravo! Srčno! Svetlo! In sočutno!

Foto: Ana Ašič

Tekst in foto: Ana Ašič

1. januar 2021

Predzadnji dan starega leta me spet prehiti in sinje smetanasto nebo nad belo zasneženim drevjem pod Snežnikom se že rožnato barva, ko se zavem, da je skrajni čas za Ilirsko Bistrico. Najraje ne bi šla, ogenj v kaminu in v štedilniku na drva, oba sta na skoraj 1300 metrih nadmorske višine z bližino večera vse bolj vabljiva. Kako lepo bi se bilo posvetiti predpraznični večerji, ponve in masivne kozice in vok se mi nasmihajo, a je sneženje za nekaj ur ponehalo, napovedi za naslednje dni pa so spet bele. In še prazniki so. Vsaj tri dni bo vse obstalo. Ni druge, kot da se odpravim čimprej. Globok sneg je. Že nekaj let ni bilo tu silvestrsko vzdušje tako pravljično. Burja še ni zapihala in sneg se že več dni drži prav vsake smrečne, jelove in bukove vejice. Cesta je to popoldne očiščena, a tu in tam res nevarno gladka, pa obenem kot svojevrstna bob steza visoko snežno obrobljena in tako najlepša v vsem letu!

Foto: Ana Ašič

Modrikasti odsevi se zgoščajo. Megličasto nebo v dolini je vse temnejše. In ko se v Bistrici ozrem nazaj proti Snežniku, jo zagledam! Velika in svetla sije skozi rahlo kopreno visoko na nebu! Polna luna! Danes je, se spomnim, zgodaj zjutraj se je dopolnila. Ko se potem vračam mimo svetega Petra, je vsa dolina v njeni bleščavi. Razliva se njena luč po pobočjih pred menoj in čez širno nebo, tja dol, proti morju! Kako lep! Lep! Je ta svet! Pomislim, kot vsakič, ko se mi pred Črnimi njivami razpre pogled na neskončna zahodna prostranstva.

»Don´t tell me it´s not worth fightin´for…« poslušam Bryana Adamsa, »ne reci mi, da se ni vredno boriti za to, ne morem si pomagati, ničesar ni, kar bi si bolj želel; ti veš, da je res: vse, kar počnem, delam zate…Everything I do, I do it for you!«

Evforija in lahkosrčnost, ki me prevzemata sredi tega edinstvenega, meni tako ljubega sveta, sovpadata z evforijo občinstva na koncertu Bryana Adamsa. Od vseh posnetkov skladbe, ki jo je kot glavno glasbeno temo za film Robin Hood: Princ tatov napisal ameriški skladatelj Michael Kamen, za kar je bil leta 1991 nominiran za oskarja za izvirno filmsko glasbo ter je zanjo istega leta prejel Grammyja za najboljšo skladbo, pisano za vizualne medije; od vseh posnetkov torej, mi je najljubši ta, posnet v živo na koncertu v Torontu, ko se je markantni kanadski glasbeni ustvarjalec iz Kingstona v okviru svetovne turneje leta 1992 srečal z domačo publiko, ki se je nanj seveda odzvala z vso prislovično kanadsko velikodušnostjo in širokosrčnostjo.

Foto: Ana Ašič

Končno nekje, me vsakič, ko skladbo poslušam, prešine misel, vendarle! Vendarle nekdo nekje je »prerok v lastni deželi«! Z brezmejnim navdušenjem sprejet in priznan in počaščen v lastni domovini! To in s tem povezana vzajemna ognjevitost, s katero se Bryan Adams, njegovi glasbeniki in fantastično občinstvo podžigajo in tako eden drugemu pokažejo natanko tisto, o čemer skladba govori, »everything I do, I do it for you«, ter s tem najbolj preprosto in jasno povedo, da to res je, obstaja in je resnično mogoče!, zaradi vsega tega jih res prav v tej konstelaciji zelo rada poslušam. Še posebej vedno znova tu, v teh krajih, kjer ta »ti veš, da je res: vse, kar počnem, delam zate!« z vso silovitostjo zmeraj znova spontano privre iz duše in srca, iz vsakega diha, iz vsake kapljice krvi.

Kmalu za Črnimi njivami zmanjka signala, a se spet pojavi pri Golobjih jamah. Najlepši del poti. Od tu do Kaktusa. Nikoli se tega ne naveličam. V jasnih dneh in mesečnih nočeh se od tu odpirajo pogledi na morje. Na Cres. Na lučke ladjic sredi srebrno lesketajoče se morske gladine. »Don´t tell me it´s not worth tryin´ for…ne govori mi, da se ni vredno truditi za to; ne boš mi dopovedal, da ni vredno umreti za to; veš, da je res: vse, kar počnem, delam zate…Everything I do, I do it for you!«

Foto: Ana Ašič

Na masivni skali ob cesti je lepo in razločno zeleno rumeno izpisano »1000 m«. Tisoč metrov nad morjem. Tu se vsakič spomnim Leona, kako sva delila to veselje, ta občutek srčne vedrine, to čarovnijo »tisočih metrov«; »takoj, ko prideš čez tisoč, mimo te skale, je vse drugače,« sva bila istih misli že prvi dan, ko sva se spoznala, in smo s sinovi takoj, še isto popoldne odšli na vrh Snežnika. »Poglej v svoje srce, videl boš, ničesar ni tam, kar bi moral skrivati; sprejmi me, kakršen sem; vzemi moje življenje, dal bi ti vse…« poje Bryan Adams, sama pa se spet, tako kot že štiri, skoraj pet let vsakič, odkar je odšel, na tem delčku poti zazrem v nebo: »Leon, še zmeraj je to tako, kot si takrat rekel…Kako čarobno mora biti šele pri tebi, tam, zgoraj…«

»Poglej me v oči, videl boš, kaj si zame ti; preišči svoje srce, preišči svojo dušo in ko me najdeš tam, ne boš več iskal. Ne reci mi, da se ni vredno truditi za to: ne boš mi dopovedal, da ni vredno umreti za to: veš, da je res; vse, kar počnem, delam zate!« Nebo in tema se rahlo zgostita, spet naletava sneg.

Tu, pred Kaktusom so pogosto košute, čisto ob robu ali kar sredi ceste stoji kakšna in mirno gleda naokoli. Ta večer jih ni videti. Prav tu sem pred mnogimi leti prvič čisto od blizu videla mogočnega, največjega jelena doslej. Stal je sredi poti v ognjenem siju zahajajočega sonca s svojim veličastnim rogovjem, miren in neustrašen kralj teh zlatih prostranstev, s ponosno glavo in očmi, ki so zrle naravnost v oči. »Kdo si v resnici?« me je prešinilo tako močno, da bi se gotovo opotekla, če bi ne sedela v avtu. »Kaj vem o tebi? In, kaj veš ti o meni?« sem pomislila takrat. »Preišči svoje srce, preišči svojo dušo in ko me najdeš tam, ne boš več iskala,« zaslišim zdaj odgovor na vprašanje, ki me je pred davnimi leti tako silovito presunilo.

Globoko zatopljena v spomine sem nenadno svetlikanje lučk in odsevnikov v temi na ovinku za trenutek doživela kot odmaknjene nadrealistične sanje. »Dober večer, ste morda srečali ali opazili na poti kakšno skupino ljudi?« »Ne, nikogar.« »Nižje spodaj?« »Ne, na cesti ne…« »Hvala. Srečno!« »Tudi vam srečno,« rečem; in pomislim, bog se usmili teh fantov v tem mrazu, pri tem Sizifovem delu…in deklet prav tako, pomislim, ko na drugi strani ceste zagledam drobceno temnolasko v policijski uniformi, prelahki za te zimske snežniške mrazove in vetrove. Malo naprej, prav pri Kaktusu so vojaški in dva policijska avtomobila.

To je zdaj ta naša nova romantika, Leon, ki je ti nisi dočakal, se spet obrnem k nebu. Vse redkeje se pri Kaktusu ustavljamo v žametnih nočeh, nič več ni tako, kot je bilo nekdaj, ko smo se na tisoč metrih najprej v čistem miru in tišini pozdravili z zvezdami in z nebom in globoko vdihnili kristalno čisti zrak, ki je poln snežniške višine in obenem prežet z morskimi širjavami in smo se ob vsaki uri, podnevi in ponoči brezskrbno potepali po teh prostranstvih. Kar slišim te, kako rečeš: »Tako to ne more biti! To ni več to!«

Res ni. Brezupno je. In temu ni konca. Vsaj videti je tako. Nihče nima moči in volje to presekati. In agonija se nadaljuje. Za vse. Za tiste, ki prihajajo in si želijo lepše življenje. In za tiste, ki živimo tukaj in si tudi želimo lepše življenje. Tudi bolj varno. In sproščeno. V svoji lastni deželi. Ustreza le tistim, ki si s tem biznisom ustvarjajo ekonomske ali politične dobičke. In se zato ne ustavijo pred nobeno zlorabo. Niso v resnici sočutni in človekoljubni tisti, ki odkrito ali prikrito podpirajo in sodelujejo pri teh poslih in politiki, ampak so sočutni v resnici tisti, ki želijo tem zlorabam nesrečnih ljudi, temu teptanju človeškega dostojanstva in trgovanju z njim narediti konec!

Foto: Ana Ašič

»Ne reci mi, da se ni vredno boriti za to; ne morem si pomagati, ničesar si bolj ne želim; ti veš, da je res; vse, kar počnem, delam zate…Everything I do, I do it for you!« Pred Bistriško bajto spet zmanjka signala. Zdaj bo tako nekaj časa. Zatopim se v tišino. Kako blagodejen je molk! Ob svojem času. A tudi, kako boleč. Včasih. In, dokler ne veš.

»Ana, zakaj nekateri nikoli ne voščijo za božič, za novo leto, za srečo? Zakaj nikoli ne zaželijo vse najboljše? Zakaj molčijo? Zakaj nikoli ne rečejo, rad te imam?« mi na letošnji božični dan ob prazničnem voščilu piše zelo mlada, a tudi zelo razmišljajoča bralka, ki se že več kot eno leto vsaj z besedo, lucidnim stavkom ali povednim čustvenčkom z elektronsko pošto redno odziva na moje pisanje. »Zakaj je to tako težko? Napisati, poslati eno besedo, eno sličico, smrečico, enega smejka!? Razumem, da je bilo to naporno in zamudno, ko je bilo treba voščila pisati, pošiljati v pismih, hoditi na pošto, tam čakati v vrsti, ampak danes sta to dva klika na telefonu, ki ga ima večina zmeraj v rokah!« je vztrajna mlada zavzetost, ob kateri mi je resnično toplo pri srcu, a tudi malce tesno.

Kako tem zelo mladim ljudem odgovoriti na takšno vprašanje, jim spregovoriti iz izkušenj in spominov, pa vendar tako, da z njimi ne obtežiš neskaljene mladostne vznesenosti in s svojo potjo ne zaznamuješ njihove poti s sencami, ki jih vsakemu neizogibno prinese življenje? Kako povedati, a se s svojo trpko tesnobo, ki se z leti vsaj v kristalnih sledeh nabere na dnu skoraj vsake duše in slehernega srca, ne dotakniti mlade neizkušene tesnobe, ki lahno veje iz postavljenih besed? Kako se vzdržati lastne bolečine ter vedro pregnati senco grenkobe, ki se je v vprašanje očitno zgostila zaradi resnične izkušnje?

Foto: Ana Ašič

»Največkrat se za tem skriva mnogo drobnih razlogov, od katerih ni niti za enim samim kakšne posebej slabe namere. Čas nas prehiti. Vsega je preveč. Zmanjka nam moči. Odložimo na jutri. Najboljšemu namenu prekriža pot kaj nepredvidenega. Odnese ga kaj nepričakovanega. Ali preprosto zataji spomin,« ji na božični dan napišem tako, kot iskreno mislim.

»Božič in novo leto!? Kako lahko tu zataji spomin! In, rad te imam!? Je to mogoče pozabiti!?« mi z neizprosno logiko nemudoma odgovori mladostna zagnanost. Seveda ne, pomislim. To se ne pozabi.

»Ne reci mi, da se ni vredno boriti za to; ne morem si pomagati, ničesar si bolj ne želim; ti veš, da je res; vse, kar počnem, delam zate…Everything I do, I do it for you!« pomislim, tako mlada je, da se takrat še niti rodila ni, a je to vendar tudi njeno, iz nje govori. »Ali pa, ko ti vsi voščijo za rojstni dan; ko se dva dni prej pogovarjaš in potem spet dan za tem in veš, da ve, da je bil moj rojstni dan, pa vendar tega ne omeni niti z besedo, kaj šele s kakšno dobro željo!? Kaj je to?! Pozaba!?« je v vprašanjih vse več ogorčene gorečnosti, ki vse bolj očitno vodi k sveži boleči izkušnji.

Nasmehnem se sama pri sebi. Pa ne zaradi bolečine. Le kdo je ne pozna? In teh vprašanj? Kdo ne ve zanje? Koliko takih in podobnih vprašanj, starih kot svet, se je zvrstilo v vseh teh letih? A k sreči tudi odgovorov. In med njimi vsaj eden, ki na koncu vse uravnovesi, vse pomiri, vse mehko zgladi, omili in postavi v toplo luč spominov, ob katerih se le še blago nasmehneš.

Foto: Ana Ašič

Spoznanje, da vse, kar je na svetu, vsaka misel in vsaka beseda vsakemu od nas pomeni nekaj svojega, nekaj drugega, nekaj vsakemu lastnega, veliko pomaga. Še bolj pa zavedanje, da je vse, kar je zame na svetu najlepšega, lahko za nekoga drugega izvir največje bolečine. Tudi božič, novo leto in ljubezen pa rojstni dan, lastni ali rojstni dan koga drugega, vse lahko s skelenjem prešinja dušo in srce ter zapre, zakrkne, zadrgne grlo in vzame vsako besedo.

Molk je včasih izraz modrosti. Ali nevednosti. Je tudi orožje in način obračunavanja z resnico in z njenimi pričevalci. A največkrat je izraz bolečine. Je strah pred njo. Je tudi zavetje. In ščit. Je obzidje, ki varuje pred bolečimi spomini, pred vsem, kar bi jih spet lahko prebudilo ali zadalo novo bolečino. Takšen molk zmeraj boli. Tistega, ki molči. In tistega, ki ga doleti. Spoznanje in sočutje sta edini zdravili zanj. Ko veš, kaj je, ko to razumeš in sprejmeš, se v srcu razcveti sočutje, ki prinese olajšanje in uteho obema. Srcu, ki od prizadetosti molči. In srcu, ki je od molka prizadeto.

Foto: Ana Ašič

Takrat je čas za pogled. Stisk roke. Rahel dotik. Dlani. In še bolj srca. Je trenutek za eno besedo. Pravo. »Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša,« je nekaj, kar vsi razumemo in po čemer vsi koprnimo, si vsi želimo, vsi začutimo. Dati pa ne moremo zmeraj. Zato je na nas, da drug drugemu dajemo takrat, ko lahko. Eni za božič, drugi za novo leto, eni za god, drugi za rojstni dan, eni, ko je ljubezen in drugi, ko je kaj drugega. Eni zmeraj. In eni nikoli. Ker res ne morejo. Na nas, ki lahko, je, da to z vso rahločutnostjo razumemo, z vso blagostjo sprejmemo ter s toplo in neomajno vero v srcu vemo, da se vse zgodi ob svojem času, takrat in tako, kot je prav. In včasih, da povemo mi. Za vse.

»Ne govori mi, da se ni vredno truditi za to; ne boš mi dopovedal, da ni za to vredno umreti; veš, da je res: vse, kar počnem, delam zate…Everything I do, I do it for you!«

Dragi bralci in bralke, »preiščimo svoje srce, preiščimo svojo dušo«, da najdemo tisto, kar lahko damo, tisto »vse, kar storim, počnem zate!« in si iz srca podarjajmo to v letu, ki se začenja! Naj bo za vse leto 2021 srečno! Zdravo! Srčno! Svetlo! In sočutno!

https://www.youtube.com/watch?v=vFD2gu007dc

Bryan Adams – (Everything I Do) I Do It For You – Live in Canada

Foto: Ana Ašič