Zadnje dni lahko veliko beremo o »večletni škodi«, ki da je bila v zadnjih mesecih narejena slovenski kulturi. Ker je o škodi moč verodostojno govoriti le »ad konkretum«, torej na konkretnem primeru, v nadaljevanju spominjamo na konkretno preteklo vlogo nekaterih danes neizmerno zaskrbljenih za slovensko kulturo, ki pa so pred več kot desetletjem aktivno sodelovali pri rušenju in ustavitvi leta 2008 za gradnjo pripravljenega, potrjenega in mednarodno overjenega projekta nove NUK II, ki so ga slovenski davkoplačevalci v veliki meri že plačali do trenutka, ko naj bi se začela knjižnica graditi, in naj bi takrat nastala po legitimno natečajno izbranem projektu arhitekta Marka Mušiča, uglednega člana Slovenske in Evropske akademije znanosti in umetnosti ter letošnjega Prešernovega nagrajenca. Izsek, ki ga v nadaljevanju Jedrnato & Poudarjeno objavljamo, je iz preiskovalne zgodbe Usodna razpotja na stičišču carda in decumanusa: K simbolu zlorabe? Ali k simbolu resnice?, ki je bila napisana maja 2012, publicirana pa lani na naši spletni strani ter slovenski javnosti podarjena ob stoletnici ljubljanske univerze.

Foto: pinterest.com

Tekst: Ana Ašič

Foto: pinterest.com

Narodna in univerzitetna knjižnica je po svoji biti predvsem vrhunska akademska ustanova in si jo kot tako, z vsemi najvišjimi imperativi in vrednotami zaslužimo vsi, še posebej pa mladi ljudje, ki v svet znanja, vednosti in modrosti šele zares vstopajo, pri čemer je vrhunsko akademsko okolje in atmosfera zanje nujno potrebna opora, motivacija in inspiracija ter obenem sporočilo, da so pomembni, vredni in vpeljani ter poklicani k nečemu velikemu.

A ob vseh zunanjih, odkritih dimenzijah kontroverznega dogajanja okoli načrtovane nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, se moramo jasno zavedati, da imamo tu v najvišji maniri »dialektičnega materializma« opravka še z drugo, notranjo, malce bolj prikrito, a enako močno dimenzijo, pri čemer so zunanje dimenzije mestoma le podporni koncentrični krogi, ki jih iz različnih intencionalnih razlogov magnetno privlači osnovno interesno jedro, v katerem se je ideja o ustavitvi obstoječega projekta praktično porodila in krožno speljala.

Če pri naši analizi pristanemo na trditve Matevža Čelika, Petra Gabrijelčiča in Mateje Komel Snoj, da so vse skupaj začeli študenti, nam bližnji fokus pove, da gre za študente, prvič, otroke nekaterih podpisnikov peticije; drugič, študentje so (bili) iz seminarja Janeza Koželja ali blizu Petru Gabrijelčiču; in tretjič, gre za študente, ki so pod mentorstvom Maruše Zorec, dolgoletne in najbližje sodelavke Vojteha Ravnikarja, izdelali nalogo, ki so jo potem Peter Gabrijelčič in somišljeniki uporabljali za razpihovanje ideje o potrebni ustavitvi obstoječega projekta in razpis novega natečaja; minister Gregor Golobič in ministrica Majda Širca Ravnikar pa posredno za njeno pretvorbo v vladno odločitev.

Kot smo že navedli, je te ideje v spletnem časopisu Trajekt prvi publiciral Matevž Čelik, prav tako diplomant in večletni sodelavec takrat še živečega Vojteha Ravnikarja.

Naj spomnimo, da je arhitekt Vojteh Ravnikar leta 2003 skupaj z arhitektom Robertom Potokarjem ustanovil podjetje Ravnikar Potokar arhitekturni biro d.o.o., ki se je leta 2005 v javnosti pojavilo v malce neprijetnem korupcijskem kontekstu. O Majdi Širci Ravnikar, tedanji predsednici sveta Kinoteke, je bila namreč sprožena domneva o korupcijskem delovanju, ko naj bi pripomogla, da je konkretni arhitekturni posel iz naslova prenove Kinoteke dobilo prav omenjeno podjetje njenega moža Vojteha Ravnikarja. Takrat je Protikorupcijska komisija domnevi pritrdila, tako da je Majda Širca Ravnikar istega leta morala zapustiti mesto predsednice sveta Kinoteke.

Foto: pinterest.com

Po volitvah leta 2008 je Majda Širca Ravnikar, članica stranke Zares, postala ministrica za kulturo, s tega položaja pa je leta 2010 tudi imenovala Matevža Čelika za direktorja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Obenem si je na tem mestu, skupaj s strankarskim kolegom iz Zares-a, tedanjim ministrom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorjem Golobičem že pred in od oblikovanja koalicijske pogodbe odkrito in očitno prizadevala za ustavitev obstoječega projekta za NUK II in razpis novega natečaja, kar je bilo najprej kronano s soglasno vladno odločitvijo decembra 2009, maja 2010 pa še z ustanovitvijo »medresorske skupine za vodenje projekta izgradnje novo načrtovane stavbe NUK II«, v katero je vlada poleg Majde Širca Ravnikar in Gregorja Golobiča imenovala še Francija Križaniča in Henrika Gjerkeša.

Aprila 2011 je minister Gregor Golobič z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije podpisal pogodbo o svetovanju in izvedbi mednarodnega javnega arhitekturnega natečaja za novo Narodno in univerzitetno knjižnico, obenem pa očitno še dodatne ločene pogodbe s posameznimi pripravljavci natečajne projektne naloge, med njimi tudi z Matevžem Čelikom kot »glavnim izdelovalcem«. Ko pa sta Majda Širca Ravnikar in Gregor Golobič zapustila ministrski mesti, je Igor Lukšič njuno začeto delo očitno nadaljeval in deset dni po volitvah, v času omejenih pooblastil in nejasne prihodnosti, s prižigom zelene luči za objavo natečaja, kot je videti, tudi izpeljal.

Kot torej kažejo analizirana dejstva, je imela ideja za nov natečaj v svojih najbolj aktivnih letih od 2008 do 2011, močno politično podporo ne le nekdanjega ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča ampak tudi nekdanje kulturne ministrice Majde Širce Ravnikar. Pet vrstično peticijo in slabi dve strani poljudno napisanega mnenja dveh tujih arhitektov, ki sta bila prvič in vsega en dan na seminarju v Ljubljani, sta neverjetno hitro uspela preleviti v vladno odločitev, kar skupaj z dejstvom, da nista zahtevala dodatnih strokovnih mnenj, preveritev in ovrednotenj še s kakšne druge strani, govori o njunem res nenavadno velikem poznavanju prave resnice in očitnem uvidu v njeno jedro.

Več: USODNA RAZPOTJA NA STIČIŠČU CARDA IN DECUMANUSA: K SIMBOLU ZLORABE? ALI K SIMBOLU RESNICE?, Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 30. novembra 2019, https://anaasicsic.com/2019/11/30/usodna-razpotja-na-sticiscu-carda-in-decumanusa-k-simbolu-zlorabe-ali-k-simbolu-resnice/

Foto: pinterest.com