Slovenski gozdovi so v resnici vzrejališča medvedov. Zato so pristojni verjetno lahko tudi tako neomajno prepričani, da vedo, koliko jih je! V bistvu lahko le rejec, pa še ta ne zmeraj, zanesljivo reče, koliko glav šteje njegova čreda, ne!? In zato tudi tako dobro vedo, da je povprečna življenjska doba medvedov pri nas manj kot tri leta! Četudi bi medved sicer lahko dočakal trideset, štirideset in tudi več let, pri nas zaradi visokega vsakoletnega odstrela mladičev, doživi v povprečju vsaj desetkrat manj!
Foto: Marjan Artnak
Tekst: Ana Ašič Foto: Marjan Artnak
28. oktober 2020
Zelo preprosto povedano, medvede redimo zato, da jih streljamo in z njimi trgujemo! Ker pa je vse to po slovenski in evropski zakonodaji ter mednarodnih konvencijah za zavarovane prostoživeče ogrožene vrste nesprejemljivo in strogo prepovedano, moramo imeti za »izjemo« pri odvzemu medvedov iz narave ter trgovanju z medvedjimi lovskimi doživetji, trofejami in mesom, strokovno mnenje, ki takšno ravnanje opraviči; ter vladni odlok, ki vse to vsako leto znova pravno pokrije!
Takšno ravnanje z rjavim medvedom je treba v Sloveniji čimprej ustaviti! Poenostavljeno pragmatično interpretiranje in izvajanje varovanja rjavega medveda na način, da je s strategijo upravljanja v Sloveniji medved bolj ogrožen kot zaščiten, ni le sporno, ampak kliče, pravzaprav vpije po pristopu in strategiji, ki se bo v vseh pogledih zares približala ter sinhronizirala z zavezujočimi mednarodnimi dokumenti ter tudi v Sloveniji vzpostavila varovanje rjavega medveda kot strogo zavarovane prostoživeče ogrožene živalske vrste brez fige v žepu!
Čimprej je treba torej izreči odločen »ne!« vzreji medvedov za odstrel ter poskrbeti za to, da medved ne bo več krmna žival, s katero se okoriščajo interesno prepletene skupine, ki ga hočejo imeti tako in toliko, kot jim ustreza!
To bo mogoče samo, če se spremeni in preneha s strategijo, ki vsako leto (ali pa vsaka tri leta, kot je novi predlog) znova z vladnim odlokom prepelje slovenski in evropski pravni red žejen preko vode; ceno za to pa plačuje prizadeta slovenska javnost, kmetje, prebivalci z osrednjih in robnih območij velikih zveri ter najbolj krvavo medved!
Seveda bo tudi medvedu potrebno postaviti mejo, ki pa bo zares trdna le, če jo bosta zgradila in trajno vzdrževala naša dosledna zavzetost ter premišljeno in odgovorno zaščitno ravnanje, ki bo učinkovito in v enaki meri varovalo človeka z njegovim premoženjem in medveda pred njim samim in torej pred škodo, ki bi jo lahko povzročil.
Foto: Marjan Artnak
Medvedja biološka in gozdarska stroka pa se bosta tudi morali v svojih ambicioznih stremljenjih malce ustaviti in se tu in tam zamisliti o etičnih mejah strokovne obravnave in raziskovalne »habituacije« medveda. Morda bo treba kdaj tudi v imenu etike ter v dobro narave in medveda reči odločen »ne!« kakšnemu projektu in denarju, četudi evropskemu!?
Krmišča habituirajo medveda; projektni denar pa na svojevrsten način »habituira« stroko in raziskovalce, saj jih z leti udobno naveže in slej ko prej neprijetno zveže z izvirom, iz katerega priteka. Morda se bo treba malce odmakniti od kopice finančno in medijsko sicer zelo privlačnih in odmevnih, a v svojem bistvu morda vendarle malce preveč zbirokratiziranih in v več pogledih vprašljivih projektov, ter se obrniti k izvirnim strokovnim in znanstvenim izzivom!?!
Več: NE GOZDNI, ENI DRUGI VOLKOVI IN MEDVEDI SO NEVARNI!, Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 13. april 2019, https://anaasicsic.com/2019/04/13/ne-gozdni-eni-drugi-volkovi-in-medvedi-so-nevarni/
