Dogaja se to sicer »ves čas v nebesih in tudi na zemlji«, kot bi rekel Hafis. Vse prihaja in odhaja, nepretrgana menjava umiranja in porajanja, ki je obenem vsako samo v sebi zdaj to, zdaj ono. Nenehno spreminjanje in vsepričujoča sprememba, osebna, kolektivna, podnebna in vsaka, je edina resnična stalnica večnosti. Sprejemanje tega spoznanja pa je varuh in stalnica modrega in spokojnega življenja. S tisoč drobnimi navadami je pretkan naš vsakdan. In z nekaj velikimi obredi naše življenje. Najbolj usodno, ko pridemo na ta svet; ko se vanj postavimo; in še bolj, ko z njega odhajamo. Če imamo srečo. In nam je dana ta milost. In, če se to ne zgodi v ekstremnih okoliščinah. Več…
Author: Ana Ašič
NE GOVORI MI, DA SE NI VREDNO TRUDITI ZA TO!
»Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša,« je nekaj, kar vsi razumemo in po čemer vsi koprnimo, si vsi želimo, vsi začutimo. Dati pa ne moremo zmeraj. Zato je na nas, da drug drugemu dajemo, takrat, ko lahko. Eni za božič, drugi za novo leto, eni za god, drugi za rojstni dan, eni, ko je ljubezen in drugi, ko je kaj drugega. Eni zmeraj. In eni nikoli. Ker res ne morejo. Na nas, ki lahko, je, da to z vso rahločutnostjo razumemo, z vso blagostjo sprejmemo ter s toplo in neomajno vero v srcu vemo, da se vse zgodi ob svojem času, takrat in tako, kot je prav. In včasih, da povemo mi. Za vse. Dragi bralci in bralke, »preiščimo svoje srce, preiščimo svojo dušo«, da najdemo tisto, kar lahko damo, tisto »vse, kar storim, počnem zate!« in si iz srca podarjajmo to v letu, ki se začenja! Naj bo za vse leto 2021 srečno! Zdravo! Srčno! Svetlo! In sočutno! Več…
KO SO ZA SLOVENSKO KULTURO ZASKRBLJENI TISTI, KI SO PRED VEČ KOT DESETLETJEM STORILI VSE, DA SO TAKRAT PREPREČILI V VSEH DETAJLIH PRIPRAVLJENO GRADNJO NUK II…!
Zadnje dni lahko veliko beremo o »večletni škodi«, ki da je bila v zadnjih mesecih narejena slovenski kulturi. Ker je o škodi moč verodostojno govoriti le »ad konkretum«, torej na konkretnem primeru, v nadaljevanju spominjamo na konkretno preteklo vlogo nekaterih danes neizmerno zaskrbljenih za slovensko kulturo, ki pa so pred več kot desetletjem aktivno sodelovali pri rušenju in ustavitvi leta 2008 za gradnjo pripravljenega, potrjenega in mednarodno overjenega projekta nove NUK II, ki so ga slovenski davkoplačevalci v veliki meri že plačali do trenutka, ko naj bi se začela knjižnica graditi, in naj bi takrat nastala po legitimno natečajno izbranem projektu arhitekta Marka Mušiča, uglednega člana Slovenske in Evropske akademije znanosti in umetnosti ter letošnjega Prešernovega nagrajenca. Izsek, ki ga v nadaljevanju Jedrnato & Poudarjeno objavljamo, je iz preiskovalne zgodbe Usodna razpotja na stičišču carda in decumanusa: K simbolu zlorabe? Ali k simbolu resnice?, ki je bila napisana maja 2012, publicirana pa lani na naši spletni strani ter slovenski javnosti podarjena ob stoletnici ljubljanske univerze. Več…
MOČNEJŠA OD TEME JE SVETLOBA! IN SRCE!
»Rojeni pod srcem, si k srcu želimo, tisoč in eno noč hrepenimo,« je Feri Lainšček, letošnji Prešernov nagrajenec, s preprostim verzom izrazil to, s čimer naša srca utripajo dan za dnem, noč za nočjo, naj se tega zavedamo ali ne, brez ljubezni, brez koprnenja, brez srca ni resničnega življenja. Zato, dragi bralci in bralke, naj bo ta božič, ti prazniki, leto, ki je pred nami in vse naše življenje za vse polno srca! Več…
VZPLAMENELI SNEG, Z LEVE JE SREDINA NA DESNI IN KONTRA. TER, KOLIKO SVETIH LUCIJ ZA JASEN POGLED!?
Veliko blagosti in stanovitnosti duše in srca je potrebno resnemu novinarstvu, da ohranja jasen pogled v tem nejasnem svetu. Pri tem je zmeraj bolj kot vprašanje, kako se politika obnaša med seboj in do novinarstva, pa nenazadnje tudi, kako se mediji do politike, pomembno vprašanje, kje so tu državljani!? Kako državljani slišijo, vidijo, čutijo in delujejo? Le skozi prizmo levih desnih? Črnih belih? Naših njihovih? Ideoloških neideoloških? Pravih nepravih? Ali vendarle s široko odprtim pogledom državljanov, ki jih na prvem mestu zanima, kaj tisti, ki jim je poverjeno in zaupano vodenje skupnosti in sprejemanje odločitev, delajo dobrega zanjo in za vsakega državljana!? Več…
TO NI VEČ MASKULARNI SPOPAD SPOSOBNOSTI, TEMVEČ FEMINILNO TEKMOVANJE V VŠEČNOSTI
Zanimivo in iskreno ste ošvrknili slovensko politično sceno, ki iz dneva v dan bolj bledi in se razkraja v želji po oblasti. Biti boljši, je pozabljeno geslo modernega političnega mnogoboja. Fair play so piarovski grobarji že zdavnaj pokopali, brez užaloščenih sorodnikov in sodelavcev, ki bi sklonjenih glav korakali za krsto. Moto sodobne politične gladiatorske arene je prikazati nasprotnike grše in slabše od nas. Več…
VSEM DEKLETOM, KI SEM JIH LJUBIL DOSLEJ, NEBABJEKI, TOTALNI MRK LIBIDA IN INTELEKT TOTALNEGA MRKA. TER, KAJ NAM OB TEM SPLOH ŠE PREOSTANE!?
Po bližnjici čez Devin sem se vračala. In malo nad Koritnicami, ko sem že bila mimo poti, ki vodi do cerkvice svetega Hieronima, nad zadnjim ovinkom, kjer se podnevi in ponoči razprejo najlepši pogledi; in kjer ob prvih borovcih in šipku že začutiš dih lahkosrčnosti in svobode, ki ga zmeraj znova prineseta višina in umik nanjo, sem se nenadoma zavedela, da je v bistvu to čisti čudež! Da javno slišim moške, ki obožujoče in ljubeče govorijo o ženskah!? Več…
STARŠI ENOSTAVNO NE ZNAJO VEČ BITI Z OTROKI!
Starši so se dandanes res zelo odtujili od otrok. Od prvega leta naprej otroke prevzema država in nekaterim staršem se še sanja ne, koliko skrbi in dela so imele včasih mame, ki so bile »le« mame in gospodinje. Res je nerazumljivo, da v trenutnem času nevarne pandemije nekateri starši in celo učitelji potiskajo otroke v šole, saj vsaka nova okužba sproži ponovni plaz novih in smo zopet pri začetku! Starši enostavno ne znajo več biti z otroki! Kako žalostno! Več…
SPRAŠUJEM SE KOT MAMA, KAJ SO ZA TE IN ŠE KAKŠNE STARŠE OTROCI!? LASTNI!? IN VSI DRUGI!? PA, ZA KAJ JIM V RESNICI GRE!?
Seveda ni enostavno v teh koronavirusnih razmerah skrbeti za štiri otroke, med temi za dva s posebnimi potrebami; ter jim pomagati pri šolanju od doma. Tudi v samo odločitev Ustavnega sodišča se ne spuščam, saj je gotovo pretehtalo različne pravne in ustavne vidike zadeve. A kot mama in državljanka se vendarle sprašujem o kar nekaj rečeh v tej zgodbi. Na prvem mestu prav gotovo o tem, zakaj, če je res tako težko in je družina v stiski, ti ljudje niso raje zaprosili za kakšno pomoč!? Nekam nenavaden starševski »attitude« se mi zdi to, da sredi koronavirusne epidemije, ki vsem prinaša vsakodnevne pragmatične, logistične, zdravstvene, psihosocialne in ekonomske izzive, kot starš, če resnično želiš otrokom dobro ter jim dejansko hočeš pomagati tukaj in zdaj, še zlasti, ker imajo posebne potrebe, posežeš po politično pompoznem ustavnem sporu..!? Več…
SEDEL SEM NA OBREŽJU BREZIMNE SIBIRSKE REKE IN V NJENEM ŠUMENJU SEM ZASLIŠAL, KAJ MI GOVORI O ŽIVLJENJU
Lovec? Ali ribič? Policist? Vojak? Ali mirovnik? Kaj je najprej? Kje je najbolj njegovo srce? In sploh, kdo je v resnici Branko Zlobko, v Brežicah leta 1958 rojeni in že dolga leta na Kočevskem živeči, sedanji predsednik Nadzornega odbora Lovske zveze Slovenije in predsednik Zveze lovskih družin Kočevje? Kaj misli? Kako deluje? In, za kaj živi? Kaj je zanj lov? Kdaj, kako in zakaj se je odločil zanj? Kaj ga je že kot mladega lovca motilo? In, kaj ga še zdaj? Zakaj meni, da je treba v življenju in še posebej v lovstvu sprejeti tudi kakšno funkcijo? In zakaj je treba pri tem vztrajati, četudi za ceno nepriljubljenosti? Kaj je največja težava slovenske lovske organizacije? Kako preseči lažno lovsko solidarnost? Zakaj bo naslednji predsedniški mandat prelomen? Kaj misli o lovski politični stranki? Zakaj so odprtost, poštenost, etika in naravovarstvo zanj edina pot v prihodnost slovenskega lovstva? Zakaj ni še nikoli, niti v Sibiriji, ustrelil medveda? Kje so začetki Zelenega sklada? Zakaj so v njegovi območni zvezi Hubertove maše in Zeleni most? In, kaj vse so mu povedale vse reke njegovega življenja? Več…