»Raznolike medijske krajine ne bo ustvarilo metanje milijonov trem gospodarskim družbam oziroma trem slovenskim medijskim multimilijonarjem ter desetinam njihovih medijev in trem njihovim časnikom, pa četudi bi vsak imel tisoč zaposlenih novinarjev, saj, kot upravičeno poudarjajo različni kredibilni in kompetentni razpravljavci, gre tu še zmeraj le za tri glasove v medijski krajini, ki pa konkretni, roko na srce, niti zelo različni niso! Raznolike medijske krajine tudi ne bo ustvarilo oziroma jo bo zelo težko zagotovilo pet hibridov, napol novinarskih napol agendnih, nekakšnih »politkomisarskih« digitalnih glasil, ki se zapikujejo v druge kolege in si lastijo edino zveličavno pravico do tega, kar je res in kaj ni, skladno z ultra agendo, ki jo zagovarjajo in katere del so; in si potem v tem duhu jemljejo tudi izključno pravico do opolnomočenja in »opismenjevanja« slovenske javnosti z eno edino resnico, kar je, ne le nezdružljivo s kredibilnostjo novinarske profesije in etike, ampak je za moj okus, res, s sicer vsem dolžnim spoštovanjem do prizadevnih kolegic, ki jih morda vodi dober namen, pa vendar za današnji čas in leto 2025 tudi kar malce preveč pokroviteljsko, podcenjujoče, na robu žaljivosti do ljudi in slovenske javnosti, ki je vsekakor pismena in razgledana ter nemalokrat tudi bolj izobražena od teh, ki bi v »pravem« duhu Fanči iz Dergančeve Butnskale zdaj tej javnosti prale in frotirale možgane! Poleg tega pa, tisto, kar javnost edino zares vedno znova relevantno opolnomoči in, če že kdo hoče ta izraz, »opismeni«, je itak le resnična, verodostojna informacija v dobri, kompleksni, poglobljeni, jasno strukturirani in jezikovno dovršeni zgodbi! In, čim več takšnih raznolikih zgodb! Seveda pa je, kot že rečeno, raznolikost slovenske medijske krajine delikatna že dolgo. Ob hudi eroziji novinarske suverenosti na eni, je bilo na drugi strani že zdavnaj vzpostavljeno zasajanje in bohotenje medijskih »invazivnih« vrst. Ruvanje in iztrebljanje redkih in samoniklih cvetlic pa tudi!«
Foto: Vlado Jehart
Piše: Ana Ašič
Foto: Vlado Jehart, Marjan Artnak, Ana Ašič
Naslovna fotografija: Vlado Jehart
5. april 2025
Te dni gledam in poslušam moje, od očitnega razburjenja, zaradi dogajanja v štajerskem glavnem mestu in paradnem konju tamkajšnjega časnikarstva, kar malce zasople novinarske kolegice z javne televizije, pa kolege in kolegice s tega časnika, pa kolegico sindikalistko iz, vsaj nekdaj, osrednjega slovenskega časnika, kjer sem pred več kot štiridesetimi leti delala prve majhne in velike korake v resnem nacionalnem novinarstvu, in kjer so bile ob sobotah objavljene moje prve velike in zares odmevne preiskovalne zgodbe o prostoru, arhitekturi in urbanizmu; in, jasno, še o marsičem. Gledam in poslušam tudi velike slovenske aktualne medijske teoretike, ki so v času, ko sem že diplomirala, na Fakulteti za družbene vede ravnokar začeli »vzhajati« kot demonstratorji pri vajah, nekateri morda že celo kot asistenti.
»Ja, no, dobro jutro!«
Gledam, poslušam in se čudim. Sami brihtni, izobraženi, razgledani, da tako rečem »up-date«ani ljudje, ugledni in izkušeni kolegi in kolegice ter novinarski in komunikacijski doktorji znanosti, ki ves čas živijo tukaj in zdaj, sredi Ljubljane in Maribora in Kopra, večinoma totalno »ulajfani«, družabni, skomunicirani, zgovorni, artikulirani in vsekakor »vpeljani« v stvar.
A glej! Zdaj, marca 2025 so nenadoma spregledali in začeli govoriti o slovenski »opustošeni medijski krajini«! Ja, no, dobro jutro! In to dobesedno, »ob osmih«! Vprašanje o tem, ali ste dobro spali, je očitno odveč! Trdno, kot »top«, ni dvoma! Sicer bi menda to »opustošenje« ja opazili že prej; ali pa je za »nevidnost« in »nevidje« prišlo vmes kaj drugega!? Vsekakor pa še dobro, da je to razsulo kdo sploh zdaj končno opazil, saj sicer tega še naprej sploh ne bi bilo. Skladno z dolgoletnim motom nekdaj osrednjega slovenskega časnika: »česar ne objavimo, se ni zgodilo«.
Saj, v resnici je bilo in je in prav gotovo tudi še bo veliko dobrega, odličnega v tem našem slovenskem novinarstvu. V to res želim verjeti! A je res tudi to, da je ob vseh velikih, izjemnih nekdanjih in sedanjih novinarskih zgodbah ter sijajnih kolegih in kolegicah, ki tudi danes, vsak dan posebej, zavzeto in častno delujejo za naš poklic; pa ob vseh, ki so nas nekdaj in nas še zmeraj navdajajo s ponosom, da smo del te profesije, pa ki so nas učili in navdihovali in spodbujali, da vztrajamo pri pisanju resničnih, pristnih novinarskih zgodb v našem maternem slovenskem jeziku, v tem miniaturnem jezikovnem okolju in medijski krajini, ki šteje manj ljudi kot pol bavarske prestolnice; no, prav v tem slovenskem novinarstvu pa je res tudi to, da se je v teku let vendarle nabralo tudi veliko grenkobe in bolečine.
Odvračanje pogleda in sluha od »neprijetne resnice« in veliko zanimanja za predstavo »zavajajoče laži«
Koliko novinarjev in novinark je bilo v preteklih letih in desetletjih kot strela z jasnega odpuščenih, »odmaknjenih«, pahnjenih »v nemilost«, »odrezanih« brez pojasnil, kompromitiranih, degradiranih, utišanih; pa koliko jih je iz tega ultra in ekstra slovenskega medijskega enoumja, histerije, pretiravanj ter politično interesno kapitalske »zlizanosti« in servilnosti, zlobe, favšije, hudobije in norosti »prostovoljno« odšlo! Koliko tesnobe, krivic, bolečega molka, neizrečenosti, »zatolčenosti«, pa »kolegialne dobronamernosti«, ki je pod milijon krinkami in izgovori, tistim, ki so na ultra ali ekstra strani vztrajali pri resnici, žurnalistični pokončnosti in profesionalnosti, zasajala najbolj bridke nože v hrbet, jim jemala dostojanstvo, zdravje, preživetje, jih pehala v izolacijo in jih perfidno odevala v osramočenost, zamolčanost in v neobstoj!
Koliko vsega tega, ki je in še zmeraj pustoši po slovenski medijski in resnični krajini, je bilo v preteklih letih in desetletjih tu, vsem in vsakemu na očeh, ki pa so nekdaj in še zmeraj in bodo še naprej vedno znova odvračale pogled in sluh od »neprijetne resnice« ter se raje množično in s pravo fantazemsko naslado obračale in postavljale v vrsto za predstavo o sladkih »zavajajočih lažeh«!
Če je vse to na koncu prineslo »knock-out« pokončne, razgledane, nadarjene in »preveč resnicoljubne« kolegice ali kolega, pa še posebej in toliko bolj, samo »udri!« po njej, po njem, potem pa, ko je na kolenih in obkoljena z vseh strani, dajmo jo, kar tako, za »šport« še s »samoregulatornimi mehanizmi« in pravnim nasiljem, zatrimo, izničimo in iztrebimo nadležni glas »vpijočega v puščavi«, jasno in učinkovito, da ne samo njej, ampak nikoli nikomur nikjer več niti na misel ne bo prišlo, da se bo »o tem« oglašal s svojim neposvečenim »gobcem«!
Maligni milje slovenske sistemske korupcije z roko v roki s »posvečenimi« iz stanovskih vrst!?
Tako je to danes. Tukaj in zdaj. Zelo brutalno. Zelo resnično. Zelo doživeto. V zadnjih mesecih zelo in krvavo izkušeno na lastni koži v vsej najbolj zlohotno perfidni različici znašanja kontaminiranih akterjev, plenilcev javnega denarja, uničevalcev slovenske narave, okolja in prostora ter malignega miljeja slovenske sistemske korupcije z roko v roki z visoko pozicioniranimi posvečenimi »kolaboranti« iz stanovskih vrst, ki se (kako paradoksno in, seveda, logično! nujno, vendar! v teh časih, ko so tu očitno še poslednji milijoni, ki jih je treba nagrabiti; in si prilastiti težko prigarani davkoplačevalski denar v imenu velikih agend!), prav v kontekstu predlaganega novega zakona o medijih prizadevajo ne le za superiorni položaj znotraj novinarskega ceha, ampak tudi za javne naloge, ki v urejeni, demokratični družbi v resnici smejo biti podeljene le institutu zbornice, ki edina, četudi še tako neprijetna in nepriljubljena, lahko s svojim notranjim ustrojem relevantno skrbi za »samoreguliranje« stroke z mehanizmi in organi, ki vsaj minimalno pred zlorabami varujejo tiste, ki se pred njimi znajdejo! Ne pa da je ta t.i. »samoregulativa« orodje in orožje v rokah parcialnega interesa, kar društva po defaultu so, ter tistih, ki ga, ob večinskem molku in nemoči članstva, ki sklanja glave in trpi, da ima pač domačo in mednarodno novinarsko izkaznico, samovoljno vodijo; prav tako pa tistih, ki te »vodje« ideološko ali kapitalsko usmerjajo ter zlorabljajo za obračunavanje z vsemi »nebodijihtreba«.
Foto: Vlado Jehart
Seveda pa je za zbornico potrebna visoka stopnja zrelosti, odgovornosti, znanja in avtonomnosti ter posledične pokončnosti ter poštenosti stroke in profesije same, pa tudi res odpornega razmišljanja, ki ne podleže perfidnemu nevrolingvističnemu programiranju tistih, ki novinarje impregnirajo s strahom in zavračanjem takšnega instituta izključno zato, ker jim tako dezorientirana in razklana profesija pač politično ali kapitalsko ustreza.
Če takšnega instituta ni, če ni takšne poklicne pokončnosti in poštenosti; ali pa se ta fleksibilno »prilagaja« temu, s kom ima opravka; ali pa, kakor kdo namigne, naroči; ali kakor se s kom kdo »zmeni«, potem ti ljudje, ti »posvečeni« s perfidno »semizlorabo« postopka »samoregulative novinarske profesije« v okviru stanovskega društva, v čistih manirah pravih »SLAPP procesov«, pomagajo politiki, kapitalu in agendam pri ustrahovanju in izživljanju nad glasom in glasnikom resnice, ki bi se, po njihovem aktualnem delovanju, očitno moral bolj kot na javnost, na naravo, okolje in prostor in davkoplačevalce, ki nazadnje financirajo te rabote, ozirati na vsemogočne akterje in lokalne in državne močnike teh javno zasebnih zlorab. Pač skladno s patološkim sistemskim esprijem te družbe, po katerem so oškodovani in tisti, ki jim stopijo v bran ter si drznejo kaj reči, stokrat odkrito in prikrito »štrafani«, nepridipravi pa stokrat odkrito in prikrito zaščiteni; in je tako v zadnjih nekaj mesecih nastala srhljiva resnična zgodba, ki je še kako relevantna za pričujočo razpravo, a jo s podrobnostmi ta trenutek tudi močno presega.
Pa vendar, tega hobotničnega konspirativnega izživljanja, ki se ga vse pogosteje in vse bolj brutalno izdatno poslužujejo z vseh strani vsi, ki jim je kritično novinarstvo trn v peti, bi zdaj, leta 2025 moralo biti pa res dovolj, saj prav zato smo maja 1989 tudi stali na Kongrescu in poslušali Toneta Pavčka!? Ali pa morda v resnici ne zato!? Žal, kot je videti, se po 35 letih v tem smislu na Slovenskem dokončno začenja spet eno povsem drugo »veselje«.
Vzeti dih in besedo vsakemu, ki si jih drzne sploh omeniti, kaj šele kritično govoriti o njih!
Ko o vsem tem razmišljam, priznam, postajam tudi sama kar malce »zasopla«, a ne le zaradi še ne povsem sanirane večmesečne težje bolezni in poleg nje še hude zastarane borelioze, ampak ker vse to dogajanje vse bolj jemlje ne le besedo, ampak tudi dih vsakemu kolikor toliko prisebnemu človeku, kar pa je seveda namen in končni cilj vseh teh, ki to počnejo!
Če sem bila lahko še pred petimi leti velikodušno prizanesljiva in sem leta 2020 kvečjemu širokogrudno kar malce poetično komentirala raznorazne pritiske in grožnje kritičnemu novinarstvu https://anaasicsic.com/2020/12/20/vzplameneli-sneg-z-leve-je-sredina-na-desni-in-kontra-ter-koliko-svetih-lucij-za-jasen-pogled/ ; ter sem še celo pri stopnjevanju teh groženj in pritiskov name in na naš kritični spletni portal leta 2022 vendarle še zmeraj imela dovolj potrpljenja in poglobljeno analitičnega razumevanja ter vere, da bo pri nasprotni strani vendarle zmagala »viteška drža«, kar nazadnje tudi je https://anaasicsic.com/2022/04/04/problem-ni-v-pozarju-ampak-v-pozaru-v-pozigu-in-opustosenju-ki-se-z-nevarno-ozonsko-luknjo-zastrasevanja-novinarjev-in-novinark-subtilno-siri-v-slovenskem-medijskem-in-demokraticn/, pri čemer je treba povedati in poudariti, da je šlo v slednjem primeru predvsem za visoko pozicionirane in pravzaprav takrat vsemogočne lovce; pa je v nasprotju z njimi, ki so zdaj, z odmikom let in v kontekstu brutalne sedanjosti, kljub zavedanju o njihovem neminljivem »volčjem bistvu«, videti pravi gentlemani; po vsem tem, torej, pa je v polju državne, lokalne in zasebne energetike, »zelenega prehoda«, obnovljivih virov, uničevanja narave, okolja in prostora ter brutalno pohlepne grabežljivosti, ki jo je v vsem tem prebudila sistemsko koruptivna podstat uradnega »zelenega« podkupovanja lokalnih skupnosti in investitorjev z davkoplačevalskim denarjem, nasilje vpletenih akterjev, njihovih oprod in pravnih zastopnikov ter že omenjenih kolaborantov v samem novinarskem cehu, nad kritično javno besedo leta 2024 in 2025 preseglo vse meje vzdržnega in sprejemljivega https://anaasicsic.com/2024/10/16/zlovesca-jesen-v-loskem-potoku-kdo-ustrahuje-kriticno-javnost-in-novinarje-z-neutemeljenim-mahanjem-s-kazensko-ovadbo-ter-prireja-ali-ponareja-podpise-lastnika-zemljisca-dravske-elektrarne-lesna/, kar se v navedeni zgodbi vidi skozi to, kar je zadelo novinarsko kolegico z lokalnega radia in njenega soproga; dober mesec po objavi pa se je tudi nad menoj začelo stopnjevati nasilje, ki ga še ni konec, pri čemer so nekateri konkretni vpleteni akterji oziroma akterke posredno in neposredno vpleteni tudi v samo pripravo obstoječega predloga novega zakona o medijih! Zares »srčkano«, ni kaj!
Bodo močni politični, interesni in kapitalski »nalivi« odnesli še poslednje krpice novinarske suverenosti!?
A ni le nadvse »luštkano«, več kot neverjetno je, in četudi smo na tem slovenskem pogorišču medijskega opustošenja že vsega nekako »apatično« vajeni, je vendarle tudi alarmantno, da bolj ne bi moglo biti, to naraščajoče znašanje nad kritičnim novinarstvom ter sistemski poskus popolnega utišanja vsakega glasu, ki ni pogodu prevladujočim paradigmam in ideološkim agendam, ki so zdaj »in« ter se jim nekritično predajajo ne le različni politični, interesni in kapitalski akterji, ampak celo del novinarske profesije, ki z nekakšnimi »hibridnimi« prijemi skuša vse to zdaj vpeljati celo v novi zakon o medijih.
Če se bo to v vsem zastavljenem sijaju posrečilo in uresničilo, nam ni več pomoči. Ne le kritičnim novinarjem, ampak tudi vsaki kritični javnosti in na koncu prav vsem, tudi tem, ki se zdaj vsega tega tako vzhičeno poslužujejo in forsirajo s tem zakonom, saj je treba vedeti, da ima palica vselej dva konca; pa tudi, da prej ko slej vse pride »lahkih nog naokrog« in te v vsej realnosti sooči s seboj ter zadene tam in takrat, ko to najmanj pričakuješ.
Foto: Vlado Jehart
Tega bi se v tem kritičnem trenutku z vso resnostjo in osveščenostjo pa politično zrelostjo in državniško držo morala zavedati tako predlagatelj novega Zakona o medijih kot zakonodajalec. Dolgoletna erozija slovenskega javnega komunikacijskega in medijskega okolja prihaja namreč tudi s predlogom novega zakona v svojevrstno in za delikatno ter jezikovno majhno slovensko medijsko krajino, nevarno »sklepno« fazo, kjer utegnejo močni politični in interesni in kapitalski »nalivi« odnesti še poslednje krpice suverene novinarske »zemlje« in redkih »cvetlic«, ki še vztrajajo na njej.
Po dolgih letih skoraj sistematičnega iztrebljanja svojeglavega in suverenega novinarskega esprija, bo na surovih skalah današnjih enoumnih agend in naraščajoče splošne nenaklonjenosti novinarstvu, ki je tudi posledica slabih izkušenj in nezaupanja javnosti v vse prepogosto vprašljive ter politično, interesno in kapitalsko kontaminirane novinarske praktike na Slovenskem, zelo težko v doglednem času ponovno ustvariti pogoje za avtentično »biodiverziteto« in raznoliko medijsko krajino, tudi če bi predlog novega medijskega zakona ne bil tak, kot je; kaj šele, ker je!
Le resnična, jasno strukturirana in jezikovno dovršena zgodba je tisto, kar lahko zares relevantno opolnomoči in, če že kdo hoče ta izraz, »opismeni« javnost!
Raznolike medijske krajine namreč ne bo ustvarilo metanje davkoplačevalskih milijonov trem gospodarskim družbam oziroma trem slovenskim medijskim multimilijonarjem, desetinam njihovih medijev in trem njihovim časnikom, pa četudi bi vsak imel tisoč zaposlenih novinarjev, saj, kot upravičeno poudarjajo različni kredibilni in kompetentni razpravljavci, gre tu še zmeraj le za tri glasove v medijski krajini, ki pa konkretni, roko na srce, niti zelo različni niso!
Raznolike medijske krajine tudi ne bo ustvarilo oziroma jo bo zelo težko zagotovilo pet hibridov, napol novinarskih napol agendnih, nekakšnih »politkomisarskih« digitalnih glasil, ki se zapikujejo v druge kolege in si lastijo edino zveličavno pravico do tega, kar je res in kaj ni, skladno z ultra agendo, ki jo zagovarjajo in katere del so; in si potem v tem duhu jemljejo tudi izključno pravico do opolnomočenja in »opismenjevanja« slovenske javnosti z eno edino resnico, kar je, ne le nezdružljivo s kredibilnostjo novinarske profesije in etike, ampak je za moj okus, res, s sicer vsem dolžnim spoštovanjem do prizadevnih kolegic, ki jih morda vodi dober namen, pa vendar za današnji čas in leto 2025 tudi kar malce preveč pokroviteljsko, podcenjujoče, na robu žaljivosti do ljudi in slovenske javnosti, ki je vsekakor pismena in razgledana ter nemalokrat tudi bolj izobražena od teh, ki bi v »pravem« duhu Fanči iz Dergančeve Butnskale zdaj tej javnosti prale in frotirale možgane!
Tisto, kar javnost edino zares vedno znova relevantno opolnomoči in, če že kdo hoče ta izraz, »opismeni«, je itak le resnična in verodostojna informacija v dobri, kompleksni, poglobljeni, jasno strukturirani in jezikovno dovršeni zgodbi! In, čim več takšnih raznolikih zgodb!
Seveda pa je, kot že rečeno, raznolikost slovenske medijske krajine delikatna že dolgo. Ob hudi eroziji novinarske suverenosti na eni, je bilo na drugi strani že zdavnaj vzpostavljeno zasajanje in bohotenje medijskih »invazivnih« vrst. Ruvanje in iztrebljanje redkih in samoniklih cvetlic pa tudi!
Skupaj s prvim in drugim in tretjim pa je bila že pred davnimi desetletji ustoličena, kronana in očitno za vse večne čase vzpostavljena tudi pozicija enih »edino poklicanih« in »posvečenih« v slovenskem novinarstvu, kar je bilo celo v osemdesetih še vsaj v mejah neke osnovne omike in cehovske kolegialnosti, zdaj pa se je, vsaj tako je videti, v poslednjih nekaj letih dokončno in povsem sprevrglo v radikalno enoumje ter se »strgalo z verige« vsaj minimalnega, temeljnega spoštovanja še kakšne druge resnice od ene in edino zveličavne!
Usoden »ognjeni žig« in modus operandi »kdor ni z nami, je proti nam!«
Pa ne, da mi za vse moje kolege in kolegice, ki jih zdaj tako neusmiljeno premetavajo aktualne medijske turbulence, ni mar. Ravno nasprotno! Zelo mi je mar! In to veliko bolj, kot je bilo komur koli od njih kdaj koli mar zame ali za kogar koli od nas »svobodnjakov« in »neodvisnikov«, ki se nam vse to pravzaprav dogaja od nekdaj!
Mar mi je bilo že pred več kot tridesetimi leti. In sredi devetdesetih, ko je bilo že brez kakšne velike vizionarske nadarjenosti vse bolj jasno, da slovenskemu novinarstvu ob siceršnjih svetovnih tehnoloških trendih in izzivih ter kapitalskem stampedu prej ko slej ne bo pomoči, če se ne bo skobacalo s plenic, v katerih so ga »na toplem« in v ideološko »varni navezanosti« navidezno skrbno držali tisti, ki jim je in jim še ustreza njegova indolentnost; če ne bo nehalo vleči dudo na flaškah, ki so mu jo taisti tako sladko in zaslajeno pripravljali; če se ne bo končno postavilo na svoje noge in s smelostjo otroka, ki končno shodi, steklo stran in se z zdravo distanco odmaknilo od vseh, ki želijo voditi njegov korak; pa če ne bo odrastlo, se stanovsko zresnilo, profesionaliziralo, strnilo svoje vrste in svojeglavost, zravnalo hrbtenico, učvrstilo mišice in možgane, se izvilo iz krempljev preteklosti in tedanjosti, se odpovedalo varljivo zaščitniškim plaščem na novo ponujenih gospodarjev ter se odgovorno in zrelo organiziralo v kredibilno stanovsko institucijo, ne po politični in ideološki usmerjenosti in prepričanjih, ne kot leva ali desna »novinarska« in politična opcija, ki imata, kot se zdi, na Slovenskem še zmeraj in očitno »trajnostno« precej podoben in usoden »kumrovški« eho in ne le njegov »vodni«, ampak tudi pravi »ognjeni žig«, ki nikakor ne zbledi in ne odide s prevladujočega modusa operandija, ki posledično še zmeraj vse prepogosto rezonira s tistim prepoznavnim »kdor ni z nami, je proti nam«; ampak kot ugleden, dostojanstven, na vse pritiske in skušnjave vsaj temeljno odporen institut novinarske profesije, kakršnega je z vsem zavedanjem, kaj sicer čaka slovensko novinarstvo, tako zelo močno v devetdesetih in na prelomu tisočletij zagovarjala tudi, zdaj, žal, že pokojna, ugledna profesorica in doktorica literarne teorije in novinarskih žanrov, kar pa je potem, ko je enako glasno vztrajala še pri nasprotovanju »bolonjcu« in izobraževalnim programom, ki namesto pokončnih novinarskih avtoritet vzgajajo le še »aranžerje« političnih, interesnih, kapitalskih, agendnih in ideoloških piar sporočil, pod krinko študentskega »nezadovoljstva«, v bistvu pa verjetno bolj njihove naščuvanosti, v prvih letih novega tisočletja plačala z upokojitvijo pri komaj 57 letih! https://anaasicsic.com/2024/05/03/oprosti-manca-a-tudi-v-tem-svetem-trenutku-tvojega-prehoda-v-luc-ne-morem-drugace-kot-da-izrecem-kar-cutim-da-moram-povedati-svoboda-medijev-in-novinarstva-na-slovenskem-bo-ko-bodo-ti-med/
Foto: Vlado Jehart
Razpočeni mavrični mehurčki slovenskega etabliranega žurnalizma
In tako je potem utripalo in še zmeraj utripa, ja, prav to novinarstvo, skupaj s politiko in interesi in kapitalom v neki neverjetni uglašenosti; vsake toliko, kot je to te dni, sicer s kakšnim aritmičnim »preskokom«, a precej zedinjeno, ko gre za »glavne« teme, tako da največkrat kaj drugega in drugače povemo in izrečemo le še kakšni »obstranci«, »obstranski mediji«, »obstranski spletni portali«, kot se je pred nekaj tedni modrovalo na javni televiziji, in totalni »outsiderji«, o katerih pa po njihovem itak nima smisla izgubljati besed, razen, ko jim »zagusti« pri kakšni »tarči« in hitro uporabijo zgodbo kakšne takšne »obstranke« ( https://anaasicsic.com/2019/04/13/ne-gozdni-eni-drugi-volkovi-in-medvedi-so-nevarni/ in https://anaasicsic.com/2019/06/16/trgovina-z-zvermi-konflikt-interesov-pretirano-krmljenje-utilitarni-koncept-odstrel-jelenjadi-upiranje-zascitnim-ukrepom-in-krsitev-direktive-o-habitatih/ ) saj, ker »obstranci« nimamo gospodarja, kot ga imajo eni, v nazorih in očeh tistih, ki ga imajo, in si sploh ne predstavljajo življenja brez gospodarja, pač nismo relevantni, nič nismo, v bistvu smo manj kot nič.
Seveda pa ima resnično življenje veliko več domišljije, kot je ima kateri koli človek, kaj šele uboga umetna inteligenca, in tako vsem in vsakemu pripravi tudi kakšno izkušnjo, ki si jo, četudi »največ šteje«, kakor pravi Alberto Moravia, »najmanj želimo« in tako poskrbi, da spoznamo še kaj, kar je onkraj naših ustaljenih in zaželenih predstav.
Prav to je tisto, kar se zdaj in že nekaj časa dogaja slovenskemu novinarstvu, a ker ima še kar močne in mogočne botre in zaščitnike, ultra, ekstra in vse vmes, je kar dolgo trajalo, da je neizprosna resničnost pustošenja in opustošenja, ki, kot že rečeno, sicer že leta in desetletja divja po slovenski medijski krajini, jasno, tudi in prav zaradi vseh teh botrov, očitno in končno prebila mavrične stene udobnega in varnega mehurčka slovenskega etabliranega žurnalizma in, kot se zdi, tudi slovenske edino prave novinarske »teorije«.
Hlapec Jernej in njegova pravica v slovenskem medijskem »La Dolce Vita«
Žal je v vsem tem novinarskem in medijskem »La Dolce Vita«, pa sploh v vsej tej »veseli« družbeni klimi na Slovenskem in hitenju v ustrežljivosti na vse strani, vsem, celo najbolj pišočim in slovečim novinarskim kolegom, očitno zmanjkalo časa in volje, da bi še kdaj po tistem, ko so zapustili šolske klopi, vzeli v roke ali pa se vsaj spomnili na Cankarjevega Hlapca Jerneja in njegovo pravico. Ja, dragi moji, ko »hlapec« odsluži, potem le še zaman išče svojo pravico. Še zlasti pri gospodarjih, ki niso s trdim delom ustvarili tega, kar imajo, ampak jim je to v naročje »padlo« s »pravega« neba. Lepa, povedna in dolgoživa slovenska tradicija ter literarna in »revolucionarna« zapuščina je to. In tako se zdaj širi jok in stok in škripanje z zobmi na vse medijske strani.
Koliko pa ga je bilo, tega joka in stoka, in ga še je, ker je »hlapec« bolj »papeško od papeža« služil in še zmeraj služi svojemu gospodarju ter pri tem neusmiljeno tlači in zanemarja resnico in pravico nemočnih po vsej tej nesrečni deželi, no, o tem pa le redko kdo od vseh zdaj najglasnejših želi karkoli slišati, kaj šele povedati!
»Tega ne more delati kar vsak!«
Kot že rečeno, smo mnogi na to vztrajno opozarjali že sredi devetdesetih, eni tudi tako, da smo zanesenjaško in naivno ustanovili Aktiv samostojnih novinarjev pri tedanjem Društvu novinarjev Slovenije. Bilo nas je peščica kolegov in kolegic, ki jih zdaj ne bom poimensko navajala, saj sploh ne vem, ali bi jim bilo prav, da so v tem kontekstu omenjeni, morda pa so celo že pozabili, da so bili nekoč aktivni del te zgodbe.
Iskreno povedano, tudi sami mi je to povsem ušlo iz glave, vsaj dve desetletji niti enkrat nisem pomislila na to, dokler nas ni leta 2019, v teku nekaj mesecev po vstopu našega specializiranega spletnega portala »v eter«, kar nekaj bralcev, ki nas stanovitno spremljajo od prvega dne in od prve zgodbe, no, dokler mi jih kar nekaj ni poslalo naslednjo povezavo https://www.24ur.com/novice/slovenija/okrogla-miza-sindikata-novinarjev-slovenije-o-samostojnih-novinarjih.html in spraševalo, »ali je mogoče, da ste vi ta Ana Ašič, pobudnica ustanovitve Aktiva samostojnih novinarjev«.
Bila je to STA novica o okrogli mizi Sindikata novinarjev Slovenije o samostojnih novinarjih iz junija 1998, objavljena na 24.ur, kjer so med drugim zapisali, da je »samostojna novinarka Ana Ašič, ki je tudi pobudnica ustanovitve aktiva samostojnih novinarjev, opozorila na probleme na socialni ravni ter na načelno vprašanje, da novinarstvo ni dejavnost kot vsaka druga, saj novinarji proizvajajo in prodajajo produkt s posebnim značajem in lastnostmi, ki ga ne more ustvariti vsakdo, saj terja ustvarjalnost in intelektualni napor. Novinarstvu je zato treba povrniti status poklica, ki ga pač ne more opravljati kar vsak,« kar je bilo tisto, kar se je zdelo našim bralcem relevantno še po 21 letih od objave.
Pri tem je treba poudariti, da se je moja gornja misel, ki jo zagovarjam še danes, nanašala izključno na poklicno opravljanje novinarskega dela in nikakor ne na javno komuniciranje in izražanje mnenj ter informiranje kot tako! Do tega ima v demokratični družbi seveda vsakdo pravico. In zdaj, z družbenimi omrežji ter digitalnimi orodji in prostori, tudi realno možnost za to!
Za poklicno opravljanje novinarskega dela pa je vendarle potrebno znanje, tudi zelo specialna znanja, obvladovanje določenih profesionalnih veščin in orodij ter vsaj osnovnih strukturnih, »statičnih« in »konstrukterskih« zakonitosti, novinarskih žanrov, poznavanje novinarskih norm in standardov ter spoštovanje poklicnega koda in etike, s čimer poklicni novinarji in vsi, ki sodelujejo pri ustvarjanju medijskih vsebin, govorijo vsaj približno isti profesionalni »jezik«, so vsaj na približno istem operativnem »imenovalcu« in s tem vedo, kaj lahko eden od drugega pričakujejo, kar je seveda zlasti v prislovični naglici, v kateri medijske vsebine nastajajo, eden ključnih momentov novinarske profesije in sploh možnosti, da medij nemoteno deluje in uresničuje svoje poslanstvo. Obenem pa je tej poklicnosti imanentna vsaj minimalna gotovost in jasnost, kaj lahko tako akterji novinarskih zgodb kot tudi bralci, gledalci in poslušalci v tem javno komunikacijskem odnosu pričakujejo od medijev, novinarstva in eden od drugega.
Foto: Vlado Jehart
Nenadomestljiva in nepremagljiva resnična novinarska zgodba!
Ko danes in pravzaprav že nekaj let različni novinarski teoretiki in praktiki kar tekmujejo v črnogledih napovedih, ki imajo skupni imenovalec predvsem v prepričanju o »koncu novinarstva«, ki da se vse hitreje približuje, moram reči, da me takšni nazori nikakor niti malo ne vznemirjajo. Sama, morda tudi zato, ker v nasprotju z njimi, resnično vsak dan stojim sredi te neusmiljeno deroče reke novinarske in medijske resničnosti, pa ker sem na terenu v živo in v stalnem stiku z vsemi, o katerih pišem, pa s tistimi, za katere pišem, se pravi z bralci in avditorijem našega kritičnega specializiranega spletnega portala, in tako nenehno in vedno znova dobivam potrditev o, četudi precej kritični in zahtevni, a vendarle še vedno veliki veri in pomenu, ki ga tako akterji kot avditorij še zmeraj pripisuje novinarskemu delu in poklicu; zaradi vsega tega, torej, nimam niti najmanjšega občutka, da bi se to, ta »konec novinarstva«, v bližnji, pa tudi morda v malce bolj odmaknjeni prihodnosti lahko dejansko zgodil; povsod tam, seveda, kjer je in bo to ustvarjalno delo umeščeno v milje s pametno, modro in osveščeno kulturno in medijsko politiko, kar kot absolutni imperativ velja še zlasti za majhna jezikovna in medijska okolja.
Sicer pa, človekovo koprnenje po zgodbi, ki mu jo pove nekdo, ki jo je doživel, ki ji je bil v resnici priča, ki je videl in slišal in občutil vse podrobnosti na lastne oči, ušesa in »kožo«, ki jo razume in zna povedati tako, da jo tudi vsak drug razume, jo podoživi in se lahko vživi vanjo; pa, ki jo pove tako, da ji res prisluhnejo in jo poslušajo, predvsem pa mu v resnici verjamejo, to hrepenenje je staro kot svet in se že od davnine ni kaj bistveno spremenilo.
Spremenila so se le orodja in praktike, s katerimi je bila takšna resnična zgodba prezentirana svojemu avditoriju. Pri tem je bil od nekdaj pomemben pripovedovalec, »storyteller«. Tudi v novinarstvu je bilo in je, pa tudi še dolgo bo pomembno, kdo pripoveduje, kdo piše. Če je to nekdo, ki mu javnost verjame, potem javnost posluša, bere. Če ne, pa ne!
Ob današnji fascinaciji na eni in strahovih na drugi strani, zaradi umetne inteligence, ki da bo izrinila novinarstvo, je treba vendarle spomniti, da je morebitno sedanje navdušenje za branje umetno inteligenčno ustvarjenih »prilog« bolj posledica trenutnega zanimanja in atrakcije ter radovednosti in senzacije, kako je to videti, kot pa zato, ker bi ljudje res dolgoročno želeli prebirati in poslušati novice in zgodbe, ki jih producira stroj. Ljudje se bodo prej ko slej temu glasno ali tiho uprli. Če ne drugače, tako da se bodo od umetno generiranih vsebin odvrnili. Niti za trenutek ne smemo namreč pozabiti, da je prst na gumbu tudi najbolj tehnološko dovršenih naprav še zmeraj v človeški roki. V prav vseh medijskih okoljih in krajinah tega sveta pa je vendarle še vedno pomembno vprašanje: Kdo je to povedal? Kdo je to napisal? Na koncu odgovor »umetna inteligenca«, ne bo tisti, ki bo pri ljudeh pretehtal in premagal resnično novinarsko avtoriteto in pristno novinarsko pero!
Tega se mora novinarstvo zavedati, se v tem smislu osamozavestiti, k temu se mora vrniti: k najbolj resničnemu in pristnemu sebi! Pa k pristni, resnični zgodbi, iz katere se je novinarstvo rodilo, zrastlo in postalo ne le nenadomestljivo, ampak zaenkrat še zmeraj tudi nepremagljivo!
»Jedrska fizija« družbeno omrežne stvarnosti
Seveda se je v tem času, še posebej v poslednjih nekaj letih, na medijski in žurnalistični sceni marsikaj spremenilo. Eksplikacije medijskih form in formatov, z njimi pa tudi diskurzov, žanrov in narativov so, tako kot vse v naravi in družbi, v stalni premeni, transformaciji, podvržene rušenju obstoječih okvirov in ponovnemu homeostatičnemu vzpostavljanju nove, transformirane resničnosti in posledično adaptiranim prijemom medijske in vsakršne konstrukcije realnosti, pri čemer pa je precej iluzorno razmišljanje, da družbena omrežja ljudi povsem osvobajajo »konstruiranih medijskih resničnosti«, ki da jih zdaj, s pojavom družbenih omrežij ni več in so v procesu »ukinjanja«. Menim, da je zaenkrat vse skupaj še kar daleč od tega! Družbena omrežja sproščajo in »osvobajajo« predvsem okvire »poklicanosti« k temu konstruiranju javne komunikacijske realnosti, same konstrukcije medijskih realnosti, ki še kako soobstajajo v tej javni komunikacijski resničnosti, pa nikakor ne.
Preprosto povedano, zdaj pač »sokreira« javni diskurz in torej »sokonstruira« javno, nekakšno »neomedijsko« resničnost vsak, ki se vanj vključi prek izbrane družbene platforme, s čimer seveda ni nič narobe, nasprotno, s tem se v bistvu uresničuje doslej v ustavah tega sveta sicer večinoma jasno zapisana svoboda govora in pravica vsakega državljana, da javno in svobodno izraža svoja mnenja in prepričanja, kar pa je bil, roko na srce, tudi zaradi tehnoloških mej javne komunikacijske realnosti, večinoma le lep deklarativni okrasek. Z novimi tehnologijami je zdaj to res mogoče in uresničljivo! Kar je, ne glede na vse najrazličnejše pasti in senčne plati te družbeno omrežne in »omrežene« realnosti, v resnici fascinantno!
Foto: Vlado Jehart
V besednjaku energetike bi morda lahko rekli, da so družbena omrežja na nek način sprožila pravo »jedrsko fizijo« informacijskega in informativnega potenciala, ki v komunikacijska omrežja vsakodnevno pošilja milijone megavatov informacijske in informativne energije, nekakšne »infoenergije«! Aktualno razburjenje okoli predloga novega slovenskega zakona o medijih prav v sferi družbenih omrežij je samo svojevrstna potrditev te informacijske »atomske energije« ter udarni val »eksplozije«, ki nastane ob pregretju oziroma poskusu »udušitve« takšnega družbeno omrežnega »reaktorja«.
Nepokorljiva težnja po izrečenosti in vnetljiva eksplozivnost »sovražnega govora«
Duh človekove imanentne potrebe po izrečenosti ter svobodi misli in govora je namreč že zdavnaj ušel iz utesnjujoče steklenice nadzora in ni ga in ne bo ga mogoče »na silo« stlačiti nazaj vanjo ter obenem ohraniti temeljnih zahodnih civilizacijskih in demokratičnih družbenih norm, na katere se, vsaj deklarativno, še zmeraj močno sklicujejo politični akterji in odločevalci tu in zdaj.
Te preproste resnice se morda malce premalo zavedajo tudi predlagatelji aktualnega predloga novega zakona o medijih ter njihovi morebitni svetovalci in prišepetovalci, ki se zdi, so res po nepotrebnem, po mnenju parlamentarne zakonodajno pravne službe pa celo v nasprotju s slovensko ustavo, prenagljeno posegli po hitro vnetljivi in eksplozivni terminologiji »sovražnega govora« ter vsega, kar ta s seboj nosi, zlasti v takšnem specifičnem, na zlorabe neodpornem, za arbitrarno odločanje dovzetnem ter, kot smo že rekli, maligno koruptivnem družbenem in političnem miljeju, kakršen je v enaki meri in posledično tudi slovenski javno komunikacijski prostor.
Zakon o medijih bi moral ščititi in dvigati standarde in širiti meje svobode govora in izražanja ter v vseh pogledih s svojo zakonsko podlago in strukturo zagotavljati, spodbujati in vzpostavljati javni komunikacijski prostor kot ekspliciten, kar najbolj odprt prostor komunikacijske divergence ter mnenjske in medijske raznolikosti pa ustvarjalnosti in »odpornosti« pred zlorabami, pritiski in poskusi utišanja kritičnih glasov, ki se, ti poskusi zlorab, že zdaj vse prevečkrat za vsako malenkost zatekajo in odevajo v navidezno legitimne izgovore, s katerimi skušajo disciplinirati in ustrahovati vse, ki si drznejo v javnem komunikacijskem prostoru odkrito spregovoriti in odstreti še kakšno drugo resnico od tiste, ki je pogodu akterjem teh zlorab.
Z novim zakonom bo, ne glede na zagotovila pripravljavcev zakona in morda celo res njihovo dobro vero v nasprotno, vse to le še bolj mogoče in priročno, predvsem pa na milost in nemilost prepuščeno svojevoljnosti presojevalcev in njihovim morebitnim »suflerjem«! To je nedopustno! In predvsem, kot je bilo v aktualnih razpravah že tisočkrat povedano, ponovljeno in opozorjeno: za to, za sovražni govor in vse z njim povezanim itak že skrbijo druga področja zakonodaje.
Je pa seveda jasno, da nobeno nasilje ne more biti tolerirano, pri čemer spet ni za idealizirati ali verjeti, da sicer »sovražnega govora« sploh ni! Nasprotno! Še kako je! In še raste. Zato je toliko bolj nujno, da se ga tako časovno kot »prostorsko« in pravno relevantno in ne lažno naslavlja. Preganjanje in utišanje »na silo« bo, kot je opozorilo že kar nekaj razpravljavcev, prineslo le potlačenost in prividni »mir«, umik v temo, kjer se bo netransparentno razraslo v neslutene razsežnosti in od koder bo toliko bolj rušilno delovalo in kljub vsemu preganjanju in prav zato enkrat s še večjo silovitostjo udarilo na dan.
Kaj sploh hočemo v resnici doseči z novim zakonom o medijih?
Sploh se zdi predlog novega zakona o medijih na več mestih kontroverzen in delikaten, zmeden, kontradiktoren in, ob več terminoloških nedoslednostih, pri nekaj bistvenih rečeh ne le nejasen, ampak tudi nujno potreben ponovnega premisleka.
Kaj poleg reguliranja »industrije« oziroma medijske in novinarske dejavnosti ter »štrafanja« delikatnega »govora« s tem zakonom v resnici sploh želimo doseči!? Res raznolikost slovenske medijske krajine!? Ali v resnici kaj drugega!?
Če kdo resno misli z »raznolikostjo«, potem se zdi, da je v predlogu že v iztočnici premalo zavedanja in govora o tem, da ta zakon zadeva in ureja dvomilijonsko jezikovno okolje, v katerem je sama medijska krajina v resnici še manjša!
Močno pogrešam to ozaveščenost in eksplicitno artikulacijo o tej slovenski ključni realnosti in determinanti, ki usodno določa in zamejuje delovanje, življenje in preživetje medijev in novinarstva v takšni majhni jezikovni skupnosti, v kateri pa so obenem prav mediji in novinarstvo eden ključnih prenašalcev in »skrbnikov« slovenskega jezika!
V takšni majhni jezikovni entiteti je vsak medij, vsak pisec, dejansko vsaka zgodba napisana v njenem jeziku, v resnici dragocena, seveda, če ni le spakedran digitalni prevod ali osiromašen izdelek umetne inteligence!
Foto: Vlado Jehart
Zdi se, da se predlagatelj zakona, pa tudi njegovi kritiki, tega kar premalo zavedajo in na to premalo opozarjajo. Preveč je oziranja po Evropi in svetu ter nekritičnega povzemanja, pri čemer se močno zdi, da tudi sam predlagatelj nekako ni imel volje in moči ter energije, da bi se zazrl »vase«, se zares poglobil, kaj in kje in kako je dejansko v slovenski jezikovni in medijski realnosti, kakšne so tukajšnje specifike, detajli in nianse; poleg tega bi se morda moral umirjeno osredotočiti tudi na to, kar je tukaj v preteklosti že bilo in je preverjeno delovalo, saj so slovenski mediji in novinarstvo od nekdaj v tem kritičnem dejstvu, da je bralcev, gledalcev in poslušalcev, zdaj pa obiskovalcev malo; in da še tisti mediji, ki so izdatno »mazani« z državnim in zasebnim oglaševalskim denarjem težko preživijo, kaj šele tisti, ki niso, a so za jezikovno skupnost in javnost ter medijsko krajino, še posebej, če bi jo kdo rad ne le prikazal, ampak tudi dejansko oživil kot raznoliko, prav tako potrebni in v posameznih avditorijih tudi močno zaželeni in iskani.
»Sindrom čivave«
Tu se zdi, da je spet nekako prevladal v slovenski družbi in predvsem politiki vse bolj »viralen« in opazen pojav, ki ga, ko nanj mislim, sama pri sebi imenujem »sindrom čivave«.
Kot znajo povedati nekateri kinologi in predvsem lastniki teh majhnih, a strumnih psov, ima ta drobcen azteški kužek precej neustrašen značaj. To po mnenju poznavalcev izvira iz tega, da on sam sebe ne vidi kot majhnega, ampak tako velikega, kot je tisti, ki ga v danem trenutku gleda oziroma ima z njim opravka. Če ima torej pred seboj nemško dogo, to za čivavo menda ni noben poseben faktor, saj sebe zaznava in vidi enakega njej. To je sicer veličastno! A ima tudi temno plat! Zaradi takšne zgrešene presoje je namreč že razposajena igra zanj lahko usodna, saj krhka čivava, ki naj bi po kinoloških standardih ne bila višja od 23 centimetrov in ne težja od treh kilogramov, precej težko brez večjih posledic prestane, če se nanjo, četudi v najbolj naklonjeni in prijateljski igri, zvali mogočna doga!
Prav to mi vedno znova zadnje čase prešinja misli, ko gledam in poslušam in spremljam slovensko politiko in birokracijo v evropskem in sploh mednarodnem prostoru. Res, neverjetno! Povsod ta fascinanten prizor! Gre slovenski politik ali birokrat v Bruselj, Berlin, Pariz ali kamor koli drugam in, jasno, tam sreča kolege politike in birokrate z drugih držav, tudi in predvsem iz tistih, ki jim skrajšano rečemo »velikih pet«, se pravi, zdaj, ko ni več Združenega kraljestva v EU: iz Nemčije, Francije, Italije, Španije in Nizozemske. Teh pet, kot vemo, več ali manj narekujejo, da ne rečem, »odrejajo« vse, kar jim pade na pamet; predvsem pa, jasno, na prvem mestu tisto, kar popolnoma brezskrupulozno koristi le njihovim interesom. To je dejstvo.
In potem se slovenski politik in birokrat pogovarjata z Nemcem, ki ima za seboj skoraj 85 milijonsko državo, pa s Francozom, ki jih je vsaj 70 milijonov, z Italijanom, ki jih je 60 milijonov, s Špancem, ki jih je 50 milijonov in Nizozemcem, ki jih je skoraj 20 milijonov; da gospodarskih in finančnih »milijonov« sploh ne omenjam; same »doge«, »rottweilerji« in »dobermani«, torej, in zdaj pred njimi ta naša majhna »čivavca« Slovenija, sicer luštkana in neustrašna, ki pa ob pogledu in v stiku z njimi, kot se zdi, skladno z ljubkimi predstavnicami »svoje vrste«, povsem pozabi na svojo velikost in omejitve ter izzive, ki jih to nosi s seboj; sicer glasna, da je kaj, se niti malo ne ozira na to, kdo je v resnici, zavzeto teka sem in tja, maha z repkom, pritrjuje in pristaja na vse ter se nadvse smelo in razposajeno »igra« z »velikimi«, ne da bi en sam trenutek pomislila, kako polomljena in »fentana« bo na koncu prišla iz tega »špila«!
»Cagav fant ni še nikoli pri fejst punci spal!«
Saj, po svoje smo vsi Slovenci, nenazadnje tudi avtorica teh vrstic s svojim majhnim spletnim portalom, takšne »čivavce«, zato pa verjetno tudi dosegamo na vseh področjih za tako majhen narod tako ekstremne dosežke: od tehnike in inženirstva, znanosti, umetnosti do športa, saj nas, očitno zlepa ne ustraši in ne spravi v malodušje to, da imamo opravka še s tako velikimi! Zato se tudi ni čuditi starim slovenskim modrostim, kot sta ta, ki pravi, da »cagav fant še nikoli ni pri fejst punci spal«, in pa ona o »ministrantu, ki ne sanja, da bo papež, še za mežnarja ni dovolj dober«, ki gotovo nista kar tako nastali prav v našem kulturnem miljeju! A je tudi res, da je izza vsakega velikega uspeha majhnih, večinoma veliko discipliniranega zavedanja o lastnih limitih, predvsem pa še več zelo bistrega in ustvarjalnega obračanja teh limitov v svojo prednost in moč!
Takšnega zavedanja, na tem temelječe ustvarjalne strategije bi si želela tudi pri prizadevanjih za raznolikost slovenske medijske krajine, še posebej pa zdaj, pri oblikovanju in snovanju zakonske podstati zanjo.
Nujno več izvirnosti in upoštevanja specifik lastnega majhnega jezikovnega okolja
A prav to se zdi, je v bistvu največji problem predloga novega Zakona o medijih. Res je sicer, da je v omenjenem kontekstu uvodoma mogoče prebrati tudi nekaj o tem, da so se pripravljavci poglabljali v Islandijo s približno 400 tisoč in Estonijo z 1,5 milijona prebivalcev, zraven pa še v same večje države: Irsko s 5 milijoni, Dansko s 6 milijoni, pa Avstrijo z nekaj več kot 9 milijoni, ki pa ima za seboj skoraj sto milijonsko nemško govoreče zaledje iz več držav, Nizozemsko z 20 milijoni in, jasno, v veliko vzornico Nemčijo s 85 milijoni, pri čemer so podatki o številu prebivalcev le ena dimenzija. Da o specifikah politične in socialne kulture ter kulturnih praktik omenjenih dveh okolij, še posebej pa o gospodarski moči in finančno ekonomskih vidikih niti ne govorimo!
Seveda je prav, da se razgledamo naokoli, poleg tega je jasno, da je v nacionalno zakonodajo potrebno prenesti tudi kaj od tega, kar državam članicam narekuje Bruselj, a je vendarle za majhen narod kot je slovenski, v tako usodnem kot je za naš jezikovni, identitetni in narodni obstoj nesporno resor kulture, enostavno potrebno več svojeglave odločnosti, zavzetosti, tudi upornosti in vztrajnosti pa predvsem izvirnega pristopa ter zelo poglobljene, natančne in kritične analize domačega stanja, pa detajlov in nians, saj se prav v njih skrivajo zapleti. Pa seveda tudi prav vse rešitve za lastno medijsko okolje in krajino!
Foto: Vlado Jehart
Ni se mogoče znebiti vtisa, da bi bilo veliko bolje, če bi predlagatelji novega zakona o medijih, malce več časa ali vsaj del tega, ki so ga porabili za evropske študije primerov, porabili za več premisleka o avtentični slovenski medijski resničnosti ter učinkovitih in izvirnih rešitvah in avtentičnih izhodih iz zagat, v katerih smo!
Urejen razvid medijev kot objektivna in transparentna podlaga za dodeljevanje spodbud
Ena prvih reči, ki pade v oči pri tem konkretnem zakonu, ki je zdaj v parlamentarnih klopeh, ob že omenjenem premalo jasnem zavedanju, da naslavlja le dvomilijonsko jezikovno območje in torej izjemno zamejeno medijsko krajino, pa ob terminoloških nedoslednostih, je precej problematična zmeda okoli razvida medijev.
Kot je videti, bo vanj še naprej vpisan ne le vsak medij, ki to po »klasični« definiciji je, torej, občilo oziroma kanal javnega komuniciranja v javni ali zasebni lasti, ki prinaša vsebine javnega pomena, ampak tudi vse, kar to ni, pa se pojavlja v javnem komunikacijskem prostoru.
Če prelistamo sedanji razvid, ki sicer zbira določene podatke, a ni podrobneje razdelan in klasificiran, najdemo v njem marsikaj. To ne pomeni, da v njem nekaj ne bi smelo biti, a bi vsekakor moralo biti v razvidu postavljeno na svoje mesto in bi v njem moralo biti več transparentnega reda!
Razvid medijev bi bilo v tem smislu potrebno jasno in pregledno urediti in medije oziroma publikacije ustrezno klasificirati, tako da bi že razvid sam lahko služil kot verodostojna podlaga in kredibilno orodje pri podeljevanju finančnih in drugih spodbud za medije.
Usodni členi o dodeljevanju finančnih spodbud digitalnim medijem in »statusa v javnem interesu na področju medijev« kot potencialno žarišče prikrite medijske cenzure
Prav to podeljevanje finančnih spodbud ni le veliko polje zelo različnih navzkrižnih interesov, kjer se »bije« krvav boj za davkoplačevalski medijski denar, ampak je tudi največje potencialno žarišče prikrite medijske cenzure in arbitrarnega omejevanja svobode govora, s tem ko »finančne spodbude« postanejo instrument v rokah politike in ideoloških agend, ki »nagrajujejo« lojalne ter omejujejo in onemogočajo kritične!
Če se torej osveščeno strinjamo, in to si je res želeti, da bi tako pozicija kot opozicija, in sploh vsi, ki jim je kaj mar za slovensko medijsko krajino, jezik in identiteto, to vzajemno prepoznali in sprejeli, je naš jezikovni prostor z dva milijona prebivalci majhen in v tem smislu v vseh pogledih zelo neugoden za medijsko »industrijo«, tako javno kot zasebno in komercialno. V tem smislu je morda še toliko bolj upravičeno pričakovati razumevajoče stališče do tega, da smo še v mnogo bolj neugodnem položaju majhni mediji in spletni portali, še posebej seveda nepridobitni neprofitni nekomercialni kritični in specializirani mediji in portali z deficitarnimi vsebinami javnega pomena, kot specialisti še posebej s specifičnim, vsekakor pa ne množičnim avditorijem.
Ko zdaj prebiram predlog novega Zakona o medijih, me v tem smislu še posebej skrbijo členi iz tretjega poglavja predlaganega zakona, ki govorijo o finančnih spodbudah digitalnim medijem in spletnim portalom, še posebej med 12. in 17. členom, kjer sta zlasti usodna prav omenjena dva člena.
Neverjetno drevo, s katerega istočasno padajo »hruške« in »jabolka«!
Prvo omenjeni 12. člen opredeljuje »javni interes na področju medijev« in v prvem odstavku navaja, kaj vse ta »zajema«. Pri tem v prvi alineji na dolgo našteva, kdo vse ima v Republiki Sloveniji pravico do »javnega obveščanja in celovite obveščenosti«. V drugi alineji navaja to pravico, prilagojeno invalidom, pa v tretji alineji lokalnim območjem. V četrti je navedena »medijska pluralnost in raznovrstnost programskih vsebin«, v peti alineji »medijska pismenost«, pri čemer ni jasno, kaj naj bi to sploh bilo in, ali je to pravica, dolžnost, značilnost, delovanje, skratka, kar padlo je kot nekakšna »zrela hruška« med »jabolka«, za katera pa tudi ni povsem jasno, ali so še zelena, napol zrela ali že kar malce »nagnita« in sploh vsa pod istim drevesom, a začudujoče različnih »sort«: »neodvisno, etično in verodostojno novinarstvo ter spodbujanje samoregulacije v medijih« v šesti alineji, »preiskovalno novinarstvo« v sedmi, »kulturna in umetniška ustvarjalnost v medijih« v osmi ter »uredniška in novinarska avtonomija ter neodvisnost medijev« v deveti alineji.
V tem »pestrem« slogu gre potem to naprej, kjer je tudi v 13. in 14. členu precej konfuzno, nekako nesistematično, »nametano«, brez pravega »glave in repa«, predvsem pa brez neke »rdeče niti« in pojmovnega skupnega imenovalca, nanizano tudi precej dobrega, a zaradi nejasnosti in vtisa kaotičnosti, ki dviga misel, da tudi predlagatelju ni povsem jasno, za kaj gre, daje misliti, da je želel pač ustreči vsakemu, ki se mu je utrnila še kakšna ideja, kaj bi dali »noter«.
Neverjetno »cvetko«, ki se sistematično pojavlja tudi pri rednih letnih razpisih za medije, najdemo med merili v deveti alineji 3. odstavka 14. člena, kjer stoji »vključevanje preverjanja dejstev pred objavo v uredniški proces«! Hvala bogu, je Zakonodajno pravna služba povedala, kaj si o tem misli, tako da ne bi v podrobnosti ponavljala, da je to pač novinarski profesiji imanentno, vsaj bilo je nekdaj pravilo »desetkrat preveri, enkrat napiši«, urednik je pa seveda, saj to je njegovo delo, vse še enkrat prebral. Zdaj pa očitno nekdo že ve, zakaj mora biti še poseben »uredniški proces« za preverjanje!?! Na kaj že to spominja!? No, mlajše kolege morda na nič; tisti, ki smo se z novinarstvom ukvarjali že v osemdesetih ali še prej, pa začutimo »asociativni« prizvok teh besed.
Resno, kritično novinarstvo o naravi, okolju in prostoru na Slovenskem ne more pridobiti »statusa v javnem interesu na področju medijev«!
Še bolj diskutabilen pa je sam, že omenjeni »status v javnem interesu na področju medijev«, ki se v navidezno rahlo različnih kontekstih pojavlja v več členih 3. poglavja predloga novega Zakona o medijih.
Novinarstvu je imanentno »seznanjanje javnosti z vsebinami javnega pomena«; resnemu, kritičnemu, preiskovalnemu novinarstvu s katerega koli področja človekovega delovanja v naravi in družbi, s področja narave, okolja in prostora, na primer, pa je ta »javni pomen« še toliko bolj imanenten in ekspliciten, saj je evidentno, da so narava, okolje in prostor javno in skupno dobro, ki zadeva in prizadeva na tak ali drugačen način prav vse v neki skupnosti.
Foto: Vlado Jehart
Kljub temu to novinarstvo, četudi je nepridobitno, neprofitno, nekomercialno, kritično, preiskovalno, analitično in v vseh pogledih kakovostno novinarstvo ter tudi ustanovno čisti žurnalistični samorastniški projekt in že leta delujoči spletni portal na Slovenskem, pri Ministrstvu za kulturo ne more pridobiti »statusa v javnem interesu na področju medijev«, kar bi takšnemu kritičnemu digitalnemu mediju z možnostjo delnega financiranja iz odstopljenega odstotka dohodnine bralcev in podpornikov portala vsaj malce olajšalo eksistenčno stisko!
Lani, 12. aprila 2024, je bil namreč v Uradnem listu https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2024-01-0926/pravilnik-o-dolocitvi-kriterijev-za-izkazovanje-pomembnejsih-dosezkov-delovanja-nevladne-organizacije-za-podelitev-statusa-nevladne-organizacije-v-javnem-interesu-na-podrocju-kulture objavljen novi pravilnik, ki pri Ministrstvu za kulturo ureja status nevladnih organizacij v javnem interesu na področju kulture; in v njem 4. člen o »kriterijih za izkazovanje pomembnejših dosežkov na področju medijev«, s katerimi je v bistvu za vse »večne čase« onemogočeno, da bi še kdor koli razen teh pet oziroma šest »izbranih«, ki status zdaj imajo, prejelo pozitivno odločbo, še posebej in nikakor ni to mogoče za resne, kritične spletne portale, ki se resnično ukvarjamo z novinarstvom in novinarskimi vsebinami o področjih, ki jih profesionalno spremljamo.
Rezervirano za tiste, ki o »idrijski čipki« pametujejo; in ne za tiste, ki jo ustvarjajo!
Kriteriji za »javni interes na področju medijev« so namreč napisani tako in je pravzaprav vseh 11 takšnih, da so odslej na Slovenskem v »javnem interesu na področju medijev« le tisti, ki pametujejo o medijih in uveljavljajo eno in edino agendo o tem, kaj je pravo in kaj ni pravo novinarstvo, nikakor pa ne more biti v »javnem interesu na področju medijev« novinarstvo in portal, ki javnost seznanja z vsebinami javnega pomena! Sic! V prenesenem pomenu gre torej za to, da so v javnem interesu tisti, ki pametujejo o idrijski čipki, in nikakor ne tisti, ki jo ustvarjajo!
Zdaj pa so v predlog novega Zakona o medijih v člene 3. poglavja spretno vstavljene alineje o NVO-jih in »medijih« v »javnem interesu na področju medijev«. In tako se pravljica o javnem financiranju takšnega hibridnega agendnega »novinarstva« srečno konča!
Da se razumemo, ne moti, če je družbeni in politični konsenz, da se takšni medijski »NVO-ji«, ki ne ustvarjajo ali le postransko ustvarjajo novinarske vsebine, financirajo z javnim denarjem.
Šokantno, nesprejemljivo, diskriminatorno in evidentno cenzurno pa je, da tega statusa ne more pridobiti vsako resno, kritično, nepridobitno novinarstvo, ki seznanja javnost z vsebinami javnega pomena!
Novinarsko samorastniški nepridobitni nekomercialni kritični spletni portali bomo še naprej ostali brez vsake možnosti za pomoč! Spletni portali slovenskih ultra in ekstra multimilijonarjev pa bodo financirani z javnim denarjem!
Ob vsem zgoraj povedanem, predlog novega Zakona o medijih v 8. alineji 2. odstavka 17. člena dokončno ubija majhne novinarsko samorastniške nepridobitne neprofitne nekomercialne resne kritične spletne portale, saj pogojuje finančno podporo digitalnim medijem z zahtevo, da »imajo v uredništvu zaposlenih najmanj toliko oseb, da njihov skupni delovni čas ustreza vsaj trem zaposlenim za polni delovni čas«.
Kdo od novinarsko samorastniških in ustanovitveno žurnalističnih kritičnih spletnih portalov, ki živimo izključno od donacij naših bralcev, ob tem, da nam je, kot smo zgoraj opisali, sistematično onemogočeno, da bi nas naši bralci lahko podprli z odstopom enega odstotka dohodnine, no, kdo si v takem lahko privošči tri zaposlitve za polni delovni čas!? Ja, tisti, ki so že več let v »pravi« agendi, in so že več let zapored prejeli arbitrarno razdeljevana sredstva na razpisih, no, tisti seveda imajo tri zaposlene, vsaj pričakovati bi to bilo, če so tako spodbujani z javnim denarjem!
Seveda pa bi z največjim veseljem imeli tudi mi vsaj tri zaposlene! Dela imamo na našem spletnem portalu toliko, da ga ne moremo dohajati, in bi imelo ta trenutek pri nas kaj delati mnogo več novinarjev kot le trije, če bi le imeli dovolj finančnih sredstev, da jih zaposlimo!
Zato bi morali biti ti trije »zaposleni« v 8. alineji spodbuda! In ne pogoj! Se pravi bi moralo pisati: se podpre majhne, neodvisne, novinarsko samorastniške spletne portale in se jim finančno pomoč na letni ravni dodeljuje v višini do treh zaposlitev za polni delovni čas!
To bi bilo transparentno in tudi povsem enostavno za nadzor nad porabo javnih financ! In to bi bila potem res podpora spletnemu portalu in novinarstvu! Na ta način bi potem lahko rekli, da je državi resnično mar za raznolikost medijske krajine, za novinarstvo, za kritične in kakovostne medijske vsebine ter za tiste, ki resnično potrebujejo finančno podporo za preživetje vsebin javnega pomena; s tem pa tudi za vse, za katere so te vsebine relevantne.
Žal, bomo v primeru, da ostane tako, kot je zdaj zapisano v 8. alineji 2. odstavka 17. člena, ki zaenkrat ni z nobene strani »amandmirana«, novinarsko samorastniški nepridobitni nekomercialni kritični spletni portali ostali brez vsake možnosti za pridobitev spodbude!
Navidezno »neodvisni« spletni portali slovenskih ultra in ekstra multimilijonarjev pa bodo financirani z javnim denarjem! Slednji imajo namreč z lahkoto tri in več zaposlenih in bodo brez vsakih težav zadostili pogojem financiranja iz javnih sredstev!
Tako se bo težko prigarani denar slovenskih davkoplačevalcev z »žegnom« ministrstva za kulturo od premnogih, ki imajo malo ali nič, stekal v roke teh, ki imajo vse in še več! Tisti, ki nam je v bistvu najbolj mar za te ljudi, za slovensko naravo, okolje in prostor; in smo pravzaprav v zadnjih letih sredi tega malignega koruptivnega okolja mnogim od vseh teh prizadetih ljudi edini prostor izrečenosti in izrekanja tudi njihove resnice, ter tako v bistvu nekakšno poslednje komunikacijsko zatočišče in uteha; no, takim, ki smo z izjemno novinarsko in človeško požrtvovalnostjo in napori vsa ta leta brez enega evra javnega denarja, po najvišjih postulatih in standardih novinarske profesije javnosti prinašali eksplicitne vsebine javnega pomena, pa nam bo z novim zakonom dodatno onemogočeno, da bi se sploh še kdaj izvlekli iz eksistenčne stiske; in bo tako nam in vsemu, kar v slovenskem javnem prostoru in medijski krajini delamo, artikuliramo in predstavljamo, dokončno odvzeta pravica do obstoja!
Foto: Vlado Jehart
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Marjan Artnak
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Ana Ašič
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022,2023,2024,2025 ©Vse pravice pridržane 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
