Tu je vsake novinarske romantike konec! Na tem mestu ni več niti najmanj pomembno, za koga poimensko gre! V tem smislu aktualni problem »pripora« in mahanja z odvetniki in rožljanja s tožbami in vse zastraševanje in vznemirjanje in izživljanje nad neodvisnimi spletnimi portali v resnici ni v prvi vrsti pri Požarju! Ali pri meni! Ali pri kom drugem. Problem je v požaru! V požigu in opustošenju, ki se z nevarno »ozonsko luknjo« različnih, bolj ali manj perfidnih oblik ustrahovanja novinarjev in novinark, subtilno širi v slovenski medijski in »demokratični« atmosferi! Na levi! Na desni! In vmes! Ter povsod okoli! Etika in spoštovanje profesionalnih standardov sta conditio sine qua non našega poklica, ne pa tudi strah, zavedna in nezavedna nelagodnost in konstantna zaskrbljenost! Novinarjev in novinark ne sme biti strah! Ne sme se nas neutemeljeno vznemirjati! Se nad nami izživljati! Ter nas s tem, da se moramo braniti pred neutemeljenimi obtožbami in grožnjami s pripori, odvračati od našega dela! Novinarji in novinarke se ne smemo bati, kaj nas bo doletelo; ne smemo misliti na to, kaj se bo zgodilo; kaj bo nas in naše najbližje, prijatelje in sodelavce zadelo, če bomo na etičnih temeljih in po najvišjih poklicnih standardih javnost in odločevalce seznanjali z resnico! Pa naj jo tisti, ki jih to zadeva in razkriva, še tako travmatično percepirajo!
Foto: Shutterstock
Tekst: Ana Ašič
Foto: Getty Images, Jože Podletnik, Shutterstock
4. april 2022
Že dober teden, skoraj deset dni je, kar smo osuplo strmeli v novico o tem, da naj bi moral Bojan Požar, novinar in urednik odmevnega spletnega portala, ki razgalja marsikaj, kar bi marsikdo želel, da ostane skrito, v pripor za ves predvolilni mesec, ker da ni prišel na pritožbeni senat višjega sodišča, kjer so obravnavali pritožbo na njegovo oprostilno sodbo! Sic!
Ko sva prejšnji petek pozno popoldne po nekem naključju z možem to istočasno prebrala, je prišlo v naši hiši do nenavadne »inverzije«, ko je, v nasprotju s siceršnjo klimo pri nas, on zelo hitro in zelo glasno govoril in izrekel nekaj zelo v Hemingwayevem smislu »neponovljivih« stavkov, sama pa sem kar malo obnemela in tisti večer potem kar več ali manj molčala med neobičajnimi moževimi monologi in tudi sicer.
Še od petka teden prej in neutemeljenega »norenja« nad menoj in mahanja z odvetniki in sodišči, kar je zelo akutno viselo potem nad menoj pet dni; in ne prvič; in že večkrat; in zmeraj pravzaprav zelo pretirano in po nepotrebnem; sem bila čisto ubita, zaradi neke brezvezne fotke, ki sem jo popolnoma brez problemov in s totalno prijateljsko gesto umaknila, a je bilo potem rečeno, da je bila »škoda že narejena« in zato je pač še drugo mnenje dala »odvetnica s Prešernove«, za katero je bilo menda avtorstvo in lastništvo fotografije sekundarnega pomena, »upam, da me razumeš, ker vrag vse bolj jemlje šalo«.
Ob tem je bila onemogočena kakršna koli povratna komunikacija, ki bi razjasnila, kaj se je zgodilo in kaj se dogaja z nekom, ki je dan prej, v četrtek popoldne z menoj v najbolj ljubeznivem vzdušju klepetal 54 minut; ter sem potem na njegovo prošnjo, ali bi lahko fotografijo, na kateri je bil s štirimi drugimi, umaknila, ker mu je bilo »bad«, da je vizualno prisoten v kontekstu konkretne zgodbe. Kot že rečeno, to zame absolutno ni bil noben problem, tudi zato, ker sem jo objavila v neki naglici in je bila to pač fotografija, ki jo imamo na spletni strani objavljeno že v eni zgodbi iz septembra 2020, zaradi česar je bila pač najbolj »pri roki«, ker ni bilo tako hitro mogoče dobiti druge.
Vsi, ki me res poznajo, vedo, da se pri svojem delu večinoma držim pregovora »aquila non capit muscas«, »orel ne lovi muh« in, da se, če je le mogoče, ne oklepam po nepotrebnem reči, ki niso res »vitalnega« pomena za zgodbo, tako da mi res najbolj iskreno ni bilo težko ustreči tisti prošnji ali, kot mi je bilo kasneje jezno zabrušeno, zahtevi! Vse skupaj se je sicer iz tehničnih razlogov urejalo »etapno«, a najbolj resno in ljubeznivo.
»Ko vrag odnese šalo« in nemoč za mirno soočenje
Naslednji dan pa, ob 12 uri in 16 minut, dobim popolnoma »odklopljen« email ki sem ga doživela kot čisto krivično in brezsrčno izživljanje! Šokantno je bilo seveda dvoje. Prvič, že ta psihotična situacija vredna pravega thrilerja, da me z odvetniki ustrahuje človek, ki je bil pred 19 urami z menoj najbolj ljubezniv in prijazen in me je, kot že rečeno, dan prej poklical in se čisto lepo pogovarjal z menoj skoraj eno uro, pri čemer sva se najbolj sporazumno dogovorila, da bom seveda tisto fotografijo, ki ni zame in tisto zgodbo pomenila nič, umaknila. Drugič pa seveda dejstvo, ki ga je teden kasneje jasno potrdil Požarjev primer, da gorje tistemu, na kogar se s »pravnimi sredstvi« spravijo »prave sile«, saj je tam pravo, le še »legitimno« orodje in orožje za obračunavanje z vsakim, ki ne deluje tako, kot je po njihovem »prav« in hočejo oni, da je.
V bistvu me ob tem ni zajel novinarski ali uredniški strah. Prevevala pa me je čista človeška groza in občutek nemoči, saj so moje dosedanje izkušnje in resnične zgodbe, ki jih poznam iz prve roke, že večkrat eksplicitno pritrdile mojim spoznanjem o »pravičnosti« slovenskega sodstva in o tem, kako se konča ta kalvarija, ko se »tapravi« odločijo za tvoje »križanje«; sploh torej zdaj, »ko je vrag odnesel šalo«. S čimer pa je ta vrag v pekel potegnil tudi mojo vzdržljivost in smisel za humor, s katerim sem sicer že dlje časa vztrajno premagovala te konkretne in stresne trenutke, o katerih sem večkrat lepo in potrpežljivo prosila, naj se neha to neutemeljeno mahanje nad menoj s sodišči, ker tega res ne morem več prenašati. In ta človek je vse to zelo dobro vedel!
Foto: Jože Podletnik
Kasneje in zdaj, ko sva to reč vendarle »uredila« brez »institucionalnih« prijemov, a sem zaradi mojega pisanja s te strani »kaznovana« z najrazličnejšimi drugimi prijemi, mi je seveda jasno, da tista prekomerna reakcija v resnici ni bila zaradi fotografije, ampak zaradi vsega drugega, kar je bilo napisano in povedano že prej in takrat in zdaj in zmeraj, predvsem pa preventivno, za vse naprej. Jasno pa tudi zaradi vsega, kar predstavljam; pa naj sem in bom še tako fair in nisem nikoli in ne bom zlorabila zaupanja tega človeka; in sem mu zmeraj dajala priložnost, da pove tudi svojo plat in svojo resnico. Pa tudi, ja, bila sem ena zelo redkih, ki sem se večkrat, v več zgodbah, ko so vsi drugi molčali, jasno in tudi argumentirano, no, to pa res ni treba, da skrivam, postavila zanj, ko se nihče drug ni! Ne, seveda, zaradi tega, kdo je, ampak zato, ker je bilo v tistem kontekstu tako edino prav in pošteno in na strani resnice.
»Vožnja po napačni strani ceste« in žrtve nevešče komunikacije
A kljub vsemu temu bom očitno v njegovih mislih na vse veke vekov le nekdo, ki »vozi po napačni strani ceste«, zaradi česar me je pač treba kaznovati, oglobiti, strašiti z advokati, s sodišči in molkom in bogve s čim vse še, me osamiti in izločiti in vreči v brezno neobstoja in nekomunikacije, ker me pač ni mogoče utišati kar tako, z enim klicem uredniku, kot je to sicer že desetletja ustaljena in splošno razširjena praksa in igra, ki je v bistvu pogoltnila slovensko novinarsko kredibilnost, suverenost in neodvisnost, posledično pa tudi slovensko demokracijo, politično, medijsko in osebno ter srčno kulturo ter s tem tudi vse upe, da bi bilo lahko kdaj v tej nesrečni deželi kaj drugače.
Res je sicer, da je bilo tisto petkovo dogajanje kulminacija neke več mesečne napetosti in dvanajstih delov sage, s katero sem se preiskovalno ukvarjala od oktobra, kar je seveda na obeh straneh naredilo svoje; pa tudi komunikacijskih šumov in nesporazumov ter prenagljenosti in preobčutljivosti ter v vzajemnih občutkih krivice na obeh straneh, kot se to dogaja pogosto, ko ljudje stojijo na različnih bregovih deroče reke, ki s svojim hrumenjem vse prevečkrat preglasi in predrugači še tako miroljubna sporočila. Pa še polna luna je bila!
A je prav vse to vendarle potegnilo na plan neko globljo simptomatiko in v bistvu precej utrjen ter zakoreninjen vzorec ravnanja na slovenski medijski in komunikacijski sceni, ki nikakor ni lasten le protagonistu te zgodbe! Nasprotno! Lasten je mnogim! In žrtve tega nismo le novinarji in novinarke, ampak tudi na nek način in morda še bolj ravno tisti, ki se temu predajajo malce zato, ker drugega pač ne poznajo in, ker tudi nanje nekdo pritiska; malce pa tudi iz resnične nemoči in neveščosti ravnanja s situacijo, ko se znajdejo pred nekom, ki suvereno in nepovezano in nepodkupljivo išče resnico ter seveda ne pristaja in nikoli ne bo pristal na »instantne napitke« piar služb in produkte interesne in politične propagandne mašinerije.
Globoka samovšečna vera v silo in prisilo
Pričujoče pisanje sicer niti najmanj ni mišljeno kot »uvod v komunikatorske veščine za politične in interesne odločevalce«, a je vendarle treba povedati, da metanje ročnih bomb v jedrski reaktor ene preiskovalne novinarke vsekakor ni dobra komunikacijska ideja! Kot tudi prebujanje »zle čarovnice« ne! Slednja je integralni del vsake; prav tako kot »dobra vila«. Zdaj pa, vsakdo pač izbira po svojih preferencah in, očitno, po tistem, kar zavedno ali nezavedno potrebuje za svoje življenjske lekcije! Mnogi, ki me poznajo, tudi protagonist te zgodbe, vedo, da jim zmeraj iskreno polagam na srce, naj potrkajo na vrata »dobre vile«; moje »zle čarovnice« pa naj se raje izogibajo. Za to niso potrebne nobene »prepovedi približevanja«, ampak samo kanček modrosti in vljudnega komunikacijskega vedenja.
Žal je v tej deželi, v tej kulturi, politični, interesni in vsaki, še zmeraj globoko prisotna samovšečna vera v silo in prisilo, v odkrito in prikrito ustrahovanje in podrejanje ter v vse perfidne prijeme in tehnike za njuno manifestacijo.
Foto: Getty Images
Tudi Požarjev pripor je v bistvu točno to, le da v zelo skrajni obliki, ker pač že toliko let, toliko dlje in toliko več vsega radikalno razkriva. Saj nam je seveda vsem popolnoma jasno, da tisti pripor za Požarja ni »izletel« na plan, zaradi neudeležbe na pritožbenem senatu! To se je, tako kot bi se pri tisti moji fotografiji, pokazalo popolnoma neutemeljeno! Tudi ni bilo to le zaradi »farmacevtke« in Požarjeve objave »uradnega zaznamka« o izsiljenem seksu v županovi pisarni! Ampak zaradi vsega, kar je Požar že objavil; in še bolj zaradi vsega, kar bo še!
»Medijski primer stoletja«
Vse to, kar Požar dela in predstavlja, je razlog, da je prejšnji petek le za las manjkalo, da ni, zaradi svojega dela, postal edini priprti novinar v Evropski uniji!
Po zadnjih uradnih podatkih European Federation of Journalists, Evropske zveze novinarjev in Commeettee to Protect Journalists, Odbora za zaščito novinarjev, je bilo decembra 2021 v geografski Evropi 97 zaprtih novinarjev: 5 v Azerbajdžanu, 32 v Belorusiji, kjer je več kot polovica zaprtih novinark, 22 v evropskem delu Rusije, seveda je bilo to pred vojno z Ukrajino; 3 na zasedenem Krimu v Ukrajini ter 34 novinarjev in novinark v Turčiji; pa, seveda, Julian Assange v Londonu.
Skratka, Bojan Požar bi bil čista »ekskluziva« v Evropski uniji! In Slovenija je za las izgubila priložnost, da se v EU res »proslavi« s tem in vsem pokaže, kako je z novinarji mogoče »urediti« kot v »dobrih starih« časih«! Potem pa naj »otresajo gobec«, če jim bo še do tega! Vendar je tisti prejšnji petek zvečer potem vrhovno sodišče zadevo razveljavilo. In mnogi so si akutno oddahnili.
A kot je že leta na Slovenskem ustaljena nekakšna misteriozna kolektivna praksa, je danes, deset dni po vsem tem, že, kot da tega nikoli ni bilo; vse, razen seveda »štrafanega« novinarja, je več ali manj tiho; kot da nihče več za to niti ne ve; se ne želi spomniti; in sploh gre vse v smer totalne amnezije in epiloga brez konca, v katerem bi se eksplicitno razjasnile in postavile stvari na svoje mesto ter ugotovila odgovornost za ta res »zgleden« primer ravnanja z novinarji v Evropski uniji! Še pri Assangeu, kot lahko beremo na spletu, je »med pravniškimi glavami vzniknilo tudi spoznanje, da je Assangea tako rekoč nemogoče preganjati zaradi teh objav – ne da bi hkrati na zatožno pot postavili pet uglednih časopisnih urednikov oz. medijskih hiš«., kar pa bi bil »medijski primer stoletja«.
Ampak na Slovenskem se velika večina pravniških in sodniških in tudi vseh drugi strokovnjakov s takimi pomisleki očitno ne ukvarja, saj itak delujejo, tako, kot »se reče«; in »slovenski medijski primeri stoletja« nikogar kaj posebej ne skrbijo, tudi najbolj eklatantni ne. Dolga desetletja neke samodejnosti so pač opravila svoje; zakrknila in otopela so individualno in kolektivno senzibilnost za vse; še posebej za osebno odgovornost, poštenost, najbolj pa za resnico in pravico do nje. Glasni »medijski primeri« so večinoma le tisti najbolj morbidni in v bistvu precej benigni! Ko na primer nek politik, ki se pač ne zna obnašati, žaljivo piše o novinarkah!
Eno so osebni napadi na novinarstvo, drugo pa »institucionalni«!
»Osebno me niti najmanj ne skrbi, če ljudje s pozicij, političnih, uradniških, poslovnih in sploh katerih koli kaj rečejo o novinarjih in medijih, kritizirajo, napadajo, zaradi mene lahko tudi grozijo. Dokler je vse to javno, z imeni in priimki in vsem na očeh ter ostaja na verbalni ravni, je zame avtomatično benigno; pač, »psi lajajo, karavana gre dalje«; zame je to le še informacija več, ki mi pomaga k uvidu resničnega stanja intelekta, duha in srca tistih, ki odločajo. Pa vsakič odlična priložnost za lastno novinarsko, medijsko in tudi osebno samorefleksijo.«
Tako sem 20. decembra 2020 na naših spletnih straneh zapisala v tekstu »Vzplameneli sneg, z leve je sredina na desni in kontra. Ter, koliko svetih Lucij za jasen pogled!?« To je bil čas žaljivih premierjevih tvitov in komentarjev na račun nekaterih novinark, ki so seveda absolutno nesprejemljivi in pod nivojem, a še danes menim, da to bolj ogroža integriteto in vsekakor ugled tistega, ki to počne; kot pa tistega, na kogar se takšno žaljivo znašanje nanaša! Da je v tem smislu novinarstvo zaščiteno, govori tudi aktualna razsodba celjskega sodišča, ki je to obsodilo. Se pa ob tem poraja »navihano« vprašanje, ali bi sodišče tako razsodilo tudi, če bi šlo za novinarki iz desnega vrednostnega pola in za premierja z leve politične opcije..!?
Foto: Jože Podletnik
A v vsakem primeru, mene torej ne skrbi, če je nekdo osebno žaljiv in nesramen in osebno izgublja živce, ker mu vse bolj gledamo pod prste. Saj je to, kot sem takrat napisala, »nekaj, kar je v sami najgloblji naravi odnosa med odločevalci in mediji, saj gre tu vselej za razmerje med nadzorovanimi in nadzorniki, in, jasno, da zato pri prvih drugi nikoli ne morejo biti posebej priljubljeni in prihaja med njimi tudi do hude in vroče krvi.«
Je pa res, da sem takrat morda malo premalo eksplicitno poudarila in analitično osvetlila prav to, da me »niti najmanj ne skrbi … dokler je vse to javno, z imeni in priimki in vsem na očeh«; pa seveda, dokler ne gre za dejansko institucionalizirano preganjanje in grožnje z njim, pa naj gre za »opozarjanje o uporabi pravnih sredstev«, kot sem bila poučena potem, nekaj dni po tistem petku,18. marca letos, da se reče temu, ko te, povsem neutemeljeno!, strašijo z odvetniki in s tožbami in s sodišči; ali pa za »uporabo prisilnih sredstev« v obliki prisilne privedbe in pripora, čemur je za las ušel teden dni kasneje Bojan Požar.
Dreganje v velike in majhne razsežnosti slovenske politike in interesov
Čeprav je seveda morda precej deplasirano, v očeh koga tudi močno prepotentno primerjati Požarjev portal, njegov informacijski »imperij«, njegovo nesporno uveljavljenost, odmevnost, prodornost in naravnost institucionalni domet z našim majhnim portalom; in čeprav je, v nasprotju z nami, Požar z močnimi političnimi in vsemi drugimi povezavami tudi poslovno in finančno izjemno prodoren ter tudi precej zaščiten, mi pa še zmeraj delujemo predvsem iz entuziazma in smo obenem kot čisti medijski samorastniki in »lonely riderji«, ki nas ne ščiti in ne podpira nihče na levi in nihče na desni, in še manj kdo vmes; tudi zelo in neprimerljivo bolj ranljivi; še posebej v teh razmerah, ko se človeku v dejanskem in institucionalnem okolju kadar koli zgodi karkoli; in kljub temu, da Požar prinaša prvenstveno splošno politične teme in škandalozna razkritja in odkritja; mi pa smo zelo specializirani in se ukvarjamo predvsem s temami s področja narave, okolja in prostora in vsega, kar je s tem povezano; kljub vsem evidentnim razlikam torej, pa je vendarle povedno, da gre tako pri Požarju kot pri nas za zasebni neodvisni spletni portal z angažiranimi, kritičnimi in avtentičnimi preiskovalnimi vsebinami, ki jih več ali manj ni mogoče prebrati kje drugje; posledično pa očitno tudi »kasirava« edinstvene prijeme tistih, ki jim to nikakor ni všeč!
Jasno, Požar drega v velike razsežnosti nacionalne politike ter na velikem planu razkriva glavne njene »špilerje« in ozadja, zaradi česar seveda pobira »smetano« v odzivih, ki je bila zdaj, te dni, s tem »priporom« naravnost »okronana« z najbolj eklatantno »češnjo«! Mi pa se sprašujemo o »specializiranih« svetovjih posameznih interesov in skupin in njihovih povezav ter ozadij s področij, ki jih pokrivamo. A seveda so tudi tu pritiski in istočasno izmikanja in intencije po »utišanju« ter vsakovrstni »odklopi«, ki na trenutke dobivajo precej »scarry« socio psihološke razsežnosti.
Ustrahovanje z »legalnimi sredstvi«
Pri tem so še najmanjši problem eventualne grožnje s fizičnim nasiljem, ki so vendarle, kar se nas tiče, še zmeraj izjemno redke in omejene kvečjemu na posredna opozorila prek česa drugega; pa na vprašanja z malce neprijetnim prizvokom, »a vas ni nič strah, ko hodite takole sama po gozdu«, kar je iz prijateljskih ust seveda izraz iskrene skrbi in je zmeraj lepo slišati; iz neprijateljskih pa je to res lahko malce neprijetno.
Veliko bolj obremenilno je sofisticirano in »institucionalno« zastraševanje, ko tisti, ki jih moti konkretno novinarsko delo ali se bojijo razkritja tistega, kar želijo, da ostane skrito, posegajo po ustrahovalnih prijemih z »legalnimi sredstvi«.
To je za novinarstvo zelo obremenjujoče tudi v vsaki urejeni pravni državi z resnično neodvisnim sodstvom, z učinkovito medijsko zakonodajo, v katero je eksplicitno in nedvoumno vgrajena zaščita novinarstva in pravica javnosti do seznanjenosti z vsemi platmi zadev javnega pomena; pa tudi povsod tam, kjer novinarstvo, od vrednostno najbolj levega do najbolj desnega in vsega vmes, ne popušča pri temeljnih postulatih, etiki in poklicnih standardih svojega poklica in so posledično novinarska združenja in organizacije zmeraj na okopih in branikih tako novinarske kredibilnosti kot novinarske integritete in avtonomnosti, pa naj gre za novinarja z levega ali desnega vrednostnega in političnega pola; in, kjer je v celotnem družbenem kontekstu visoka stopnja osebne odgovornosti in osveščenosti javnega delovanja ter visoka stopnja tolerance do izražanja različnih mnenj, pogledov in seznanjanja javnosti z vsemi relevantnimi informacijami ter je ustaljeno kvalitetno sobivanje vsega tega!
Ko te lahko reši le čudež! Ali Matoz! In, ko je oboje čista utvara!
Torej, tudi v pravno, politično in vrednostno urejenih kontekstih je zastraševanje novinarjev z odvetniki, tožbami in instituti prisile izredno obremenilno; a vendarle, zaradi vseh varovalk manj uničujoče kot v sistemih, kjer so v desetletjih »ene resnice« vsi dotični podsistemi razvili temu lastne prijeme, praktike in diskurze in kanale in »povezave«, po katerih še zmeraj bolj ali manj inertno in bolj ali manj zavestno delujejo: takrat in za tiste, ko mislijo, da je tako treba!
V takem kontekstu te lahko reši le čudež! Ali pa Matoz! Kot se nekateri nasmihajo od prejšnjega petka. Kar pa je, seveda, oboje čista utvara!
»Živ Bog« ne bi v petek odvrnil od Požarja tistega »pripora«, če ne bi bilo vse, takšno je vsaj moje trdno prepričanje, že »od začetka« tako »načrtovano«. Nekdo je pač želel Bojana Požarja »opozoriti«, mu pokazati, »da lahko«! Obenem pa, kako pripravno!, dobro ustrašiti vse novinarje in novinarke v državi, zdaj, tik pred volitvami. »Pazite se! Vidite, da se to lahko res zgodi! Vsakega od vas lahko doleti! Zdaj pa…razmislite! Imate? Si lahko vi privoščite advokata, ki bo v petek sposoben in pripravljen vložiti urgentno pritožbo na Vrhovno sodišče!?! In bo vztrajal!? Imate medijski in politični »background«, ki bo sprožil javno ogorčenje in »aktivacijo« in alarme in »civilno zaščito« pred nečem, kar lahko mi naredimo kadar koli komur koli!? In, ste prepričani, da imamo tudi za vas enak scenarij? Mislite, da bi res tudi vas Vrhovno sodišče v zadnjem trenutku, v petek popoldne rešilo pred čim takim!?«
Foto: Getty Images
Jasno, da ne! Nihče v tej državi ne more biti v kaj takega prepričan po vseh teh »sodbah v imenu ljudstva«, ki so vse od leta 1945 uničile življenja toliko nedolžnim ljudem!
No, nobena skrivnost ni, da so v slovenskem novinarstvu »od nekdaj« kolegi in kolegice, ki so povsem varni in zaščiteni in miljenci teh »pravih« in nevarnih krogov. Ampak oni se teh tem in teh informacij in teh razkritij itak ne lotevajo! Saj pravočasno slišijo in ubogajo. Pravzaprav so že rojeni v to, da kaj takega sploh ne pomislijo, kaj šele, da bi v to vrtali in postavljali vprašanja! A so hitro v prvih vrstah, ko jim nekdo reče, naj zaženejo vik in krik o političnih pritiskih na novinarje in novinarstvo in na medijsko svobodo. Ko poslušam in gledam nekatere od njih, ki niso bili nikoli niti blizu kakšnemu preiskovalnemu novinarskemu delu, kaj šele, da bi javno objavili avtentično preiskovalno zgodbo, se ob vsem spoštovanju do njihovega dela, vendarle zmeraj znova resno sprašujem, ali sploh vedo, kaj govorijo!?!
Nasvidenje, v naslednji vojni!
So se tisti najbolj glasni sploh kdaj soočili, ne s političnim, ampak s pravim interesnim pritiskom? Z njegovim brutalnim bistvom!? Že s kakšnim majhnim, kaj šele velikim in vseobsegajočim!? In vsemogočnim!? Se kritično soočili z interesom, ki ima svoje močne in nevidne lovke povsod: v politiki, v gospodarstvu, v lastniških in upravnih in uredniških strukturah medijev, v sodstvu, tožilstvu, na policiji, v advokaturi, v državni upravi, na vseh ministrstvih, bankah, zavarovalnicah, v vseh agencijah, zbornicah, v Državnem zboru, v Državnem svetu, v Komisiji za boj proti korupciji, v Cerkvi, na univerzah, v kulturi, v znanosti in umetnosti, v predsedniških kabinetih, v gejevskem, prostozidarskem in udbovskem lobiju; povsod, kamorkoli se ozreš, naletiš nanj, na ta neprebojen interes! So se mu kdaj poskusili postaviti po robu!?! Lubčki! Za to zberite pogum! In, nasvidenje, v naslednji vojni!
Je pa seveda jasno, da je pritiskov, zastraševanj in vznemirjanj več vrst. Vsako je zmeraj nedopustno. Ko gre za novinarstvo, novinarje in novinarke pa je še posebej nesprejemljivo, saj je verodostojna informacija nesporno edini trden in zdrav temelj vsega. Kot nas učita tudi komplementarna in integrativna medicina, »je informacija nad energijo«, zaradi česar z vedenjem in zavedanjem in osveščenostjo ter posledičnim delovanjem »v resnici« premagamo tudi najhujšo bolezen. V realnosti vsakodnevnega življenja in bivanja, gospodarstva, politike, kulture in vseh drugih sfer družbe, pa je enako: resnična informacija je temelj kvalitetne, verodostojne in kompetentne odločitve, delovanja, bivanja in zdravega individualnega in kolektivnega obstoja; in je v resnici na dolgi rok zmeraj »v najvišje dobro« vseh! Tudi v dobro tistih, ki so v danem trenutku najbolj ogorčeni ali prizadeti in si najbolj želijo, da resnica ne pride na dan.
Škorpijoni na soncu
A če se vrnemo v jesen in december 2020, je bilo takrat, kot že rečeno, več ali manj vse pod vtisom vika in krika in vpitja o medijski nesvobodi v relativno benignem kontekstu tega, ker je pač nekdo javno, po družbenih omrežjih in javnih medijih odkrito napadal in dajal žaljive pripombe in jedko in cinično komentiral in sramotil novinarke in novinarje ter ob tem očitno misli, da se bo na ta način proslavil pri enem delu javnosti.
Saj, to na Slovenskem največkrat tudi se, kar ni težko v družbenem kontekstu, ki v javnem in političnem in kulturnem diskurzu že vsaj 80 let nekako ne more zlesti, na eni, tisti, bolj »benigni« strani z nivoja srdite lokalne »fuzbalske« tekme ali uličnega norenja kopice sprtih otrok, ki tožarijo eden drugega in se »cufajo« za vse, kar kdo vrže mednje. Na drugi strani, definitivno veliko bolj brutalni in resno maligni, pa se tudi ne more zavihteti z diskurzivnih in meta diskurzivnih praktik, ki so v vseh pogledih vendarle še zmeraj na nek način vsidrane na nivoju in v temelje mentalno emocionalno politične realnosti, kot je bila maja 1945, ko »smo« sumničavo opazovali »naše« in brezkompromisno politično in fizično eliminirali vse druge! Ali pa kar oboje!
Takšna dejanska in latentna družbena atmosfera je seveda sijajna valilnica vseh vrst odkritega in prikritega nasilja. Najbolj in zmeraj pa, jasno, do tistih, ki prinašajo »novice«, ki kazijo zastavljeno podobo in posle in rabote v temnih in nedostopnih rovih slovenskega politično interesnega podzemlja! Vanj je zdaj zapleteno že skoraj vse! Včasih se zdi, da na večino slovenskega političnega in interesnega in poslovnega dogajanja sonce sploh ne posije več! So teme, ki jih spremljam, in se zdi, da ves čas, ko raziskujem, tavam po globoko brezupnih podzemnih votlinah, ki so daleč od zračenja in luči! To niso suha in zračna starodavna podzemna mesta Anatolije! Nasprotno! Zatohla in strašljiva in spolzka so! In polna škorpijonov! Najbolj strupenih! Vsak pa je že kdaj videl, kako nevarno se škorpijon napne in zavihti rep s strupenim želom, če se ga postavi na sonce!
Saj, to je tisto, kar se dogaja Požarju. In meni. In vsem, za katere niti vemo ne, da jih morda prav zdaj, ta trenutek preveva tesnoba, ker ne morejo, ne smejo ali si ne upajo povedati tako, kot je. Ali pa so to vendarle storili. Zdaj se jim pa dogaja.
»Utrgana« predanost in trenutek, ko je konec vsake novinarske romantike!
V resnici me pri vsem tem ne skrbi toliko za Bojana Požarja, ki ima vse. In tudi zame ne, ki nimam ničesar. Ker midva, četudi se ne poznava in sva na nek način tudi v novinarskem etosu zelo različna, morda v čem celo diametralno nasprotna, je vendarle jasno, da ne bova kar tako odnehala! Skrbi me pa za vse novinarje in novinarke in urednike in urednice, ki prvič, niso tako »ekstremni« in »utrgano« predani vsemu temu, kot sva midva s Požarjem, pa tudi najine solerske neodvisnosti nimajo; in drugič, ki so v službah, a nimajo zaslombe »naših« in »tapravih«, so pa s svojo številčnostjo in nepogrešljivostjo za delovanje velikih medijskih mašinerij prav oni tisti, ki najbolj široko kreirajo vsakodnevno slovensko medijsko resničnost in posledično demokratični diskurz ter tako tudi naše življenje v njem. Predvsem njim so namenjena vsa subtilna in nesubtilna sporočila, ki jih nosijo s seboj novice o priporih in sodiščih in odvetnikih in tožbah in prepovedih vseh vrst.
Foto: Jože Podletnik
Tu je vsake novinarske romantike konec! Na tem mestu ni več niti najmanj pomembno, za koga poimensko gre! V tem smislu aktualni problem »pripora« in mahanja z odvetniki in rožljanja s tožbami in vse zastraševanje in vznemirjanje in izživljanje nad neodvisnimi spletnimi portali v resnici ni v prvi vrsti pri Požarju! Ali pri meni! Ali pri kom drugem. Problem je v požaru! V požigu in opustošenju, ki se z nevarno »ozonsko luknjo« različnih, bolj ali manj perfidnih oblik ustrahovanja novinarjev in novinark, subtilno širi v slovenski medijski in »demokratični« atmosferi! Na levi! Na desni! In vmes! Ter povsod okoli! Etika in spoštovanje profesionalnih standardov sta conditio sine qua non našega poklica, ne pa tudi strah, zavedna in nezavedna nelagodnost in konstantna zaskrbljenost! Novinarjev in novinark ne sme biti strah! Ne sme se nas neutemeljeno vznemirjati! Se nad nami izživljati! Ter nas s tem, da se moramo braniti pred neutemeljenimi obtožbami in grožnjami s pripori, odvračati od našega dela! Novinarji in novinarke se ne smemo bati, kaj nas bo doletelo; ne smemo misliti na to, kaj se bo zgodilo; kaj bo nas in naše najbližje, prijatelje in sodelavce zadelo, če bomo na etičnih temeljih in po najvišjih poklicnih standardih javnost in odločevalce seznanjali z resnico! Pa naj jo tisti, ki jih to zadeva in razkriva, še tako travmatično percepirajo!
Vsako dejanje ima posledice. Saj to vendar vedo že otroci v vrtcu! In, vsako dejanje, ki zadeva javno in skupno, ima javne in skupne posledice! Javno delovanje je zmeraj pod javnim očesom! Novinarstvo je pač »kamera«, ki snema javno dogajanje.
In še, »prepoved približevanja« za preiskovalno novinarstvo v naravi
Preiskovalno novinarstvo pa ni le to; ni le lovska kamera na drevesu, ki zabeleži, kar pač slučajno pride mimo in pod njo; ampak se spusti na tla in se močno približa ter čim bolj »od blizu« posveti tudi v najbolj temačne kote tudi najbolj odmaknjenih koč sredi interesne in politične goščave! Včasih pa, res, se tudi čisto naključno, ker pač večkrat pride na tisti kraj, sreča s čim in s kom, ki bi naredil vse, da tega srečanja ne bi bilo!
In tu zdaj mahati preiskovalnemu novinarstvu s »prepovedmi približevanja..!? No, na slovenskih tleh je seveda vse mogoče! Pravzaprav je to za taka okolja naravnost veličastna ideja! Kako se tega ni že kdo prej domislil!?! Prepovedati novinarstvu, novinarjem in novinarkam približevanje javnim funkcionarjem in vsemu, kar počnejo! Kako sijajno! Kako pripravno! Res, mega! To je ta prava intencija in stremljenje po nedotakljivosti in konspiraciji in delovanju proč od oči javnosti! Dobri stari časi! Pravzaprav še boljši! Še takrat ni bilo vse čisto tako!
Absolutno bo treba tudi po naravi in gozdovih in mimo lovskih koč prepovedati gibanje novinarjem, še posebej pa novinarkam! Tudi, če so samo na popolnoma zasebnem sprehodu tam, kamor sicer zahaja pol Ljubljane! Ker te so pa ekstremno veliko škode naredile v zadnjih treh letih naravi in divjadi in slovenskemu lovstvu, saj so dajale lovcem in lovskim funkcionarjem besedo v velikih intervjujih, v zgodbah, v pogledih, komentarjih in odzivih; in to vsem, z vseh strani in različnih lovskih pa tudi vrednostnih in političnih prepričanj! To res ne gre več! To postaja za Organizacijo popolnoma neobvladljivo, zato je treba temu takoj in čimprej narediti konec! To je zdaj prioriteta slovenskega lovstva! Ne pa pereča vprašanja upravljanja z divjadjo in velikimi zvermi, izginjanje male divjadi, izumiranje gozdnega jereba in vseh drugih ptic, privatizacijski pritiski na lovišča, postavljanje vetrnih elektrarn na rastišča divjega petelina in v srce najbolj neokrnjene narave, pa vsi štirikolesniki, kroserji, krivolovci in ves hrup in nemir in pustošenje flore in favne ter vprašanja mirnih con za divjad, ki sploh ne ve več kam, ker je človek povsod! In, evo! Pa jo imamo! Kaj pa lazi vsepovsod! In se pojavi kjerkoli, ko najmanj pričakuješ! Njo prepovemo! Pa vsega tega ne bo več! Rešitev, vredna velikega Salomona!
Verjamem sicer, da so takšni impulzivni ekscesi in ideje le neke vrste nemočen odziv na situacijo, ki je tudi zato vse bolj »stresna« za protagoniste novinarskih zgodb, ker avtentične preiskovalne prijeme na terenu dejansko prakticira vse manj novinarskih kolegov in kolegic, saj postaja novinarstvo v vseh žanrovskih in medijskih oblikah vse bolj virtualno uradovanje in digitalno preiskovanje takšnih in drugačnih dokumentov, zaradi česar akterji zgodb preprosto izgubljajo komunikacijsko kondicijo ali pa je sploh nimajo več in postaja zanje vse bolj travmatično, ko se v resničnem, pričakovanem ali nepričakovanem, trenutku, tudi povsem neslužbenem, brez kakršnih koli novinarskih teženj in ambicij, srečajo in soočijo s tem sredi vasi ali sredi narave ali pred lovskim domom.
Foto: Shutterstock
Seveda je to povezano tudi z osebnostnimi predispozicijami: eden, ko lepo pozdraviš »Dober dan«, brez oklevanja in brez pogleda ledeno odvrne »Nasvidenje!«; nekdo drug pa, četudi te vidi prvič in je edino, kar je kdaj slišal o tebi, le vse najslabše, se ti širokosrčno nasmehne, ti ponudi roko, viljamovko in orehovec, te povabi, da se v mrzlem večeru ogreješ pri ognju in se ljubeznivo pogovarja, saj ve, da bo tudi to, tako kot vse, minilo in bo kaj hitro le še bežen spomin. A lep. Mnogo lepši kot tisti »Nasvidenje!«
Poleg tega pa so spontani odzivi ob srečanju z novinarko vsaj malce povezani tudi s tem, kaj kdo dela. Arhitekti ali inženirji večinoma zelo radi govorijo o svojem delu. Lovci pa so seveda že po naravi in najgloblji biti veliko bolj »tihi«, skrivnostni in ne marajo preveč takšnih srečanj v naravi. Misel na to, da so zdaj tudi oni »plen« in jim »na zalaz« sledi ena novinarka, četudi je tam res le na popolnoma sprostitvenem popoldanskem sprehodu, mora biti pa sploh naravnost srhljiva, še zlasti pri tistih, ki se jim že ob vsaki malenkosti dvignejo občutki ogroženosti in preganjavice.
To vse je sicer bolj anekdotskega pomena, a postane delikatno, ko gre za nosilce javnih funkcij, za katere se pričakuje, da so avtonomni in osebno obvladajo vsaj temeljne veščine javnega komuniciranja in se nikakor ne zanašajo le na piar službe, ki v resnici, takšno je pač življenje, nikoli niso »pri roki« ravno takrat, ko bi morda najbolj prišle prav. Sicer pa si kredibilen in suveren funkcionar tudi ne bo dovolil, da bo ene stvari namesto njega govorila neka uslužbenka! Obenem se modri ljudje zavedajo, da se prav v takih spontanih srečanjih in trenutkih gradijo najbolj pomembni »stiki z javnostjo« in »avtentična celostna podoba« tako tega funkcionarja kot tudi organizacije, ki jo predstavlja.
Čakajoč na Godota!? Česa nam nihče ne sme vzeti? In, kam gremo?
To je treba vedeti in se tega ves čas zavedati! Najbolj pa takrat, ko je vse narobe in prihajajo na dan neprijetne reči. Tudi to je pač treba zdržati! Ne pa se znašati in prisilno »preprečevati« in ustrahovati in brisati stvari, ki so pač nesporno dokumentirano dejstvo! Pa naj gre pri tem za uradni zaznamek o seksu s farmacevtko na županovi mizi; za neko »solistično« soglasje pri kontroverznih posegih v lovišča s posebnim namenom; za prešerno fotografijo z dvema ustreljenima medvedoma in šakalom na sredi in srčkom iz luže medvedje krvi; za politikovega jelena, ki pade na skupnem lovu na košuterijo; ali za popolnoma benigno uradno fotografijo z nekega slovenskega lovskega dne! Kontekst?! Ja, ta je včasih lahko »neprijeten«, a je itak zmeraj tu, nekje! Na teh pozicijah je pač treba tudi kaj prenesti! In se kdaj česa tudi vzdržati!
Še zlasti, če imaš zmeraj priložnost stvari skomunicirati, pojasniti, napisati, predstaviti še druga dejstva, se javno distancirati in milijon drugih možnosti, ki jih ponujajo protokoli in procedure demokratičnega medijskega diskurza! Poleg tega, »lepa beseda vedno lepo mesto najde«!
Se bo treba tega ponovno spomniti! In oprijeti! In začeti govoriti! Se pogovarjati! Vljudno. In prijazno. Ljubeznivo. Ne pa ob vsaki najmanjši stvari grabiti za pištolo in mahati s pendrekom! To so nekdaj delali miličniki! Teh pa zdaj ni več! Vsaj naj bi jih ne bilo! Žal se zadnje dni zdi, da se res vračajo! Pa ne le oni! Restavrira se nekaj veliko večjega in hujšega! Nenazadnje, je bilo že v osemdesetih precej nedopustno mahati z neutemeljenimi pripori in tožbami novinarjev! Zdaj pa kar! Z vseh strani! Kdorkoli! Kadarkoli! Mi, novinarji in novinarke, pa vsi, kot Didi in Gogo, pod drevesom, ki vse bolj hira, še kar čakamo Godota, ki bo na slovensko medijsko sceno prinesel odrešitev!
A kot ga nista dočakala onadva, ga tudi mi ne bomo, pa naj nas zdaj še tako prepričujejo, da ja! Niso Godoti tile gospodje, ki se zdaj tako na vse pretege proklamirajo za odrešenike Slovenije! Godot je v vsakem od nas! V tem, da se novinarji in novinarke v vseh političnih okoljih in kontekstih postavimo zase, za svojo etiko, za svojo kredibilnost, za svoj poklic in poklicanost na najvišjem nivoju! Kot smo že večkrat danes zapisali, eno so različne vrednote na politični pahljači; drugo pa je prestopanje in kršenje pristojnosti in zakonitosti in demokratičnih norm in standardov na tej isti pahljači! Pa naj gre za levi ali desni pol; in vse vmes!
In povsod tu, na tem stiku, na tej nevralgični točki je mesto novinarstva! Njegove kredibilnosti in integritete! In, jasno, svobode! Tu in to je ta prostor avtonomne novinarske in uredniške intelektualne svobode in ustvarjalnosti, brez katere ugasne sonce vsake demokracije! To je tisto, zaradi česar nas nihče z ničemer ne sme zastraševati! In tisto, kar nam, novinarjem in novinarkam od levega do desnega vrednostnega pola in enako tistim, ki smo onkraj enega in drugega in vseh; predvsem pa javnosti in, ja, tudi odločevalcem, nihče ne sme vzeti! Če seveda res želimo, da bi bila enkrat tudi na slovenskih tleh demokracija. Če ne, pa kar tako lepo naprej! To nas bo še daleč pripeljalo! Kam točno, je težko povedati vnaprej. Eno pa je gotovo! V lepše, pravičnejše in bolj humano življenje ter blaginjo že ne!
Foto: Getty Images
Po novici je zgodba. Za njo smo mi. Sic! Publicistika s pogledom.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Dragi bralci in bralke, za nas od nekdaj šteje vsaka zgodba. Ali šteje tudi za vas, veste v resnici le vi. In le vi sami lahko to tudi poveste. Z dobro mislijo, besedo ali dejanjem. Za vse smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Ustanovitelj in izdajatelj neodvisnega angažiranega in avtentičnega spletnega portala Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom
HIŠA ZVEZD
Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana
Svetimo v temi!
Matična številka: 2262479000 Davčna številka: 13951866
Transakcijski račun: SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom
je neodvisni spletni medij, publicistični spletni portal magazinskega tipa, ki z angažiranimi in avtentičnimi profesionalnimi publicističnimi in novinarskimi prijemi tedensko osvežuje svoje spletne strani in javnosti prinaša vsebine s področja narave, okolja in prostora ter njihovega prepleta z vsemi dimenzijami javnega, političnega, kulturnega, gospodarskega in družbenega življenja doma in po svetu.
Idejni rojstni dan Ana Ašič Sic! Publicistike s pogledom je na Gornjem trgu v Ljubljani
18. novembra 2018.
Na slovenskem in svetovnem spletu je portal začel delovati
13. aprila 2019.
V razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije je bila Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom vpisana
1. septembra 2020
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022©Vse pravice pridržane.
