»PELJEŠKI MOST JE MONUMENTALEN POMNIK HRVAŠKE ENOTNOSTI!« BOŽJA PRIČUJOČNOST. IN, MISTIČNA POT SKOZI MODRO ZLATO ČAROVNIJO.

Čeprav je bilo veliko vsega v skoraj tridesetletni zgodovini porajanja in ustvarjanja Pelješkega mostu, tega obsežnega infrastrukturnega projekta, ki je po več kot tristo letih končno spojil »Dubrovniško republiko« s preostalo Hrvaško v »enovito« in fizično povezano državno ozemlje; in kljub nekaterim začetnim »razpoloženjskim nihanjem« ter temu, da je bilo na začetku »treba pomiriti različne poglede in ideje, kako to napraviti«, kot je na sinočnji slovesnosti dejala Dubravka Šuica, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za demokracijo in demografijo ter nekdanja županja Dubrovnika in »pelješka nevjesta« kot je sama posebej poudarila, kljub vsej teži in začetnim preprekam, torej, pa prav zato morda, je svečana otvoritev Pelješkega mostu od začetka do konca zvenela v domoljubnem in ponosnem duhu, ki se, ko gre za dobro Hrvaške in njeno enotnost, vselej dvigne nad vsakdanje politične in vse druge zdrahe in razprtije.

Foto: Ana Ašič

»To zavedanje, kako edinstvena priložnost je bila z uresničevanjem tega projekta vsem dana, ta ponos, ta pripadnost, vse to domoljubje, ki je bilo od vsega začetka in je zdaj še toliko bolj prisotno pri naših sosedih, ne glede na politične predznake, to je tisto, kar morda najbolj pogrešam pri kakšnih slovenskih projektih in to je tisto, kar je bilo zame kot projektanta, kot ustvarjalca v bistvu ves čas fascinantno,« je v krajšem pogovoru za naš spletni portal nekaj dni pred svečano otvoritvijo Pelješkega mostu povedal njegov glavni projektant in konstrukter inženir Marjan Pipenbaher. »Pelješki most je monumentalni pomnik hrvaške enotnosti,« je v svojem govoru vzneseno poudaril hrvaški predsednik Zoran Milanović. Prav takšna je bila tudi svečana otvoritev in simbolna predaja mostu temu »mestu in svetu«, zaradi česar bo tu odslej 26. julij in z njim tudi god svete Ane, ki je prav na ta dan, v teh krajih za zmeraj prežet tudi z nepozabnim spominom na ta prelomni trenutek.

Foto: Jože Podletnik

Tekst: Ana Ašič

Foto: Lan Podletnik Ašič, Jože Podletnik, Ana Ašič

27. julij 2022

»Vse najboljše za god! Veliko blagoslova! Naj vas varuje vaša zavetnica!« mi je ljubeznivo voščil in močno stisnil roko karizmatični don Nikola, Menalo, generalni vikar mostarske škofije in tamkajšnji moderator kurije, ko je zaslišal moje ime in je malo pred osmo zvečer v pričakovanju otvoritvene slovesnosti Pelješkega mostu v Komarni spontano prisedel k nama s sinom ter se vedro pozdravil in seznanil z vsemi, ki smo bili v bližini.

Kot z vsemi, vselej in povsod, kamor gre, se je moj sin seveda takoj povsem sproščeno zapletel z njim v duhovit pogovor in komentarje o dogajanju. Ker pa je »don Niko«, kot se je sogovornik predstavil sinu, očitno vajen in vešč ne le komunikacije, ampak s svojo samozavestno odprtostjo in zgovornostjo tudi pogovorov z mladimi ljudmi, je kaj hitro izvedel od mojega sina, ne le to, da je priložnostni fotoreporter in glasbenik ter študent kompozicije, ki je pred manj kot 24 urami imel pomemben koncert v Radovljici in fenomenalen projekt Barve z Laro Willewaldt in s kolegi z ljubljanske Akademije za glasbo, ampak seveda tudi, od kod prihaja, zakaj je tu in kaj dela njegova mama. »O, Slovenci! Kako me veseli, da ste v tem pomembnem in velikem trenutku z nami in prisotni na tej svečani otvoritvi! Res ste lahko ponosni na vašega velikega projektanta, gospoda Pipenbaherja, ki je zasnoval ta dolgo pričakovani most!« »Saj smo! Ponosni smo na to!« se je Lan takoj z avtentično dubrovniško naracijo in naglasom mnogih dolgih elafitskih poletij odločno odzval in požel tiho odobravanje in naklonjeno prikimavanje generalnega vikarja in tudi vseh sosedov v vrsti in sosednjih vrstah, ki so to slišali. »Tako je, prav ima, na domovino in na svoje ljudi je treba biti ponosen,« zaslišim oddaljen komentar nekje iz ozadja.

Foto: Lan Podletnik Ašič

A me Lanov sosed hitro vrne v »našo« vrsto. »Ni ravno veliko novinark, ki se specialno in analitično ukvarjajo z inženirstvom in tehniško kulturo!? In z vsemi težkimi prostorskimi vprašanji, ne!?« se skloni k meni ter me resno in pronicljivo pogleda don Nikola.

»No…so… ampak, ja, morda ne na tak angažirano analitično ekspresiven…malce svojeglav način… no, takšne smo morda res bolj redke,« rečem.

»Da, to je redko na Hrvaškem, mislim pa, da tudi v Sloveniji in širše v Evropi,« zamišljeno pripomni generalni vikar.

»Za to je potrebno veliko časa in energije in zanesenosti ter pripravljenosti, da se poglobiš v teme, kjer ni mogoče ničesar na hitro napisati… « rečem, »današnja medijska realnost ni naklonjena temu…vsi se v vsakodnevni naglici premalo s tem ukvarjamo, premalo se poglabljamo, vsi premalo pozornosti posvečamo inženirjem in inženirski ter tehniški kulturi, naporom več milijonov resnih, predanih, totalno vestnih in odgovornih ljudi na tem svetu, inženirjev in inženirk, ki v bistvu bolj kot kdorkoli drug prinašajo nove dimenzije v naša življenja ter vidno in nevidno razširjajo obzorja našega tu zemeljskega bivanja, prečastiti,« se o moji priljubljeni temi malce razgovorim, ko vidim sogovornikovo potrpežljivo in osredotočeno pozornost.

Foto: Jože Podletnik

»No, in kaj potemtakem vi pravite o mostu?« zelo zbrano vpraša in se zazre tja dol, k večerno ožarjenim »pol harfam, pol pahljačam«, potem pa spet k meni.

Malce pomislim, kaj od vsega, kar me preveva vselej, ko most pogledam ali pomislim nanj, naj zdaj strnem v en sam stavek. »Je sploh treba kaj reči, don Nikola?! Most je čudovit in nas pušča brez besed, onkraj njih je!« na koncu vendarle povem.

»Da! Tako je! Dobro ste to povedali,« mi odvrne.

Sama pa si še potihoma rečem, kako na mestu je to prav tu, na tem kraju, kako je tudi to del neverjetne pojavnosti tega mostu, ta mir, ta molk, ta žlahtna tišina, ta brez besednost v tem svetu, kjer je beseda izgubila vse pomene. In nima več nobene teže. In kako močno nam morda prav zato šepeta in trka na naše misli, dušo in srce, pomislim, kako vabljivo nas zato nagovarjata umirjenost in rahločutno sublimirana molčečnost Pelješkega mostu ter nas z reinicijacijsko močjo ponovno vračata k sebi, k miru in tišini v nas, h kontemplativni predanosti ter iz nje izvirajoči zavezanosti brezčasni lepoti in posvečenosti.

Foto: Lan Podletnik Ašič

Slednja je pri Pelješkem mostu vseprisotna in vsepričujoča. Že stvaritev sama in projektant Marjan Pipenbaher, ki drugače kot tako, da daje vse od sebe, sploh ne zna delati, projektirati in konstruirati. Pa čudovita zgodba o tem, kako sta se mlada inženirja Ivica Granić in Frank Berović iz ekipe hrvaških inženirjev, ki so pri Pelješkem mostu skrbeli za nadzor kvalitete, februarja lani povzpela na vrh najvišjega pilona S7 in vanj vgradila blagoslovljen »domovinski rožni venec« kot »majhen znak Božje prisotnosti pri tem, kar delamo«; in v tistih neugodnih zimskih razmerah na več kot stometrski višini molila za vse, ki so most ustvarjali in za vse, ki se bodo po njem vozili, kar smo lahko prebrali v ganljivi zgodbi, ki jo je v posebni izdaji ob otvoritvi Pelješkega mostu pripravil zagrebški Večernji list; v njej pa čudovito razkril tudi zgodbo o dveh velikih petmetrskih bronastih angelih, ki vsak s svoje strani že od leta 2015 čuvata Pelješki most. Angel Duje s kopenske, »splitske« strani. Angel Vlaho pa s pelješke, »dubrovniške« strani.

Ko se ob osmih in petnajst minut zvečer s fanfarami in mogočno istoimensko Meštrovićevo uverturo začne svečana otvoritev, je zahodno nebo vse bolj modro in nad »pol harfami in pol pahljačami«, kot pravi Marjan Pipenbaher, se kot nežna rožno zlata preja razlivajo koprenasti oblački. Na vzhodu je Neum že ves v lučeh. Od zdaj bo za to mesto vse drugače. Morda ne takoj. Pa vendar. V dobrem. In slabem. Kot vse.

Poslušam vse te veličastne zvoke in besede govorcev in navdušenje in obete in obljube in gledam angela na vzpetinici nad »vidikovcem« Komarna. Angel Duje z bronastim mirom razprostira svoje peruti k mostu. Sumus Omnes In Manu Dei. Vsi smo v božjih rokah, nam govori. Mi vsi. In most. Vse, kar je bilo. In vse, kar ima priti. Z vsemi radostmi. In z vsemi križi in težavami, brez katerih ni življenja.

Foto: Lan Podletnik Ašič

»Vidiš ta znak, ta simbol Pelješkega mostu!?« rečem potihoma in opozorim Lana na projekcijo. »Ja! Vidim! Križ je!« tiho odvrne sin. Ja, pomislim, minimalističen, preprosto stiliziran simbol, kjer se najvišji pilon in cestišče in pahljača zlivata v sijajno, svetlo, preprosto podobo križa. »Krunica« na vrhu najvišjega pilona deluje, pomislim. V vsem, kamor se ozrem, je božja pričujočnost. Ni čudno, si rečem, da se pri gradnji tega mostu ni zgodila nobena težja nesreča, nihče ni umrl in nihče se ni trajno poškodoval, je povedal Marjan Pipenbaher v pogovoru za naš portal. Ta kraj, ta most, vse tu je prepojeno s svetostjo, pomislim. Zato je seveda nekaj najbolj samoumevnega, ko se po veličastnem ognjemetu in spektakularni vožnji Rimčeve Nevere in Pulićevega bolida, svečana otvoritev Pelješkega mostu zaključi s slovesnim blagoslovom dubrovniškega škofa Roka Glasnovića.

Še eno dejanje v veliki sagi stvarjenja nove južno jadranske realnosti se je tako zaključilo. In čeprav je bilo veliko vsega v skoraj tridesetletni zgodovini porajanja in ustvarjanja Pelješkega mostu, tega obsežnega infrastrukturnega projekta, ki je po več kot tristo letih končno spojil »Dubrovniško republiko« s preostalo Hrvaško v »enovito« in fizično povezano državno ozemlje; in kljub nekaterim začetnim »razpoloženjskim nihanjem« ter temu, da je bilo na začetku »treba pomiriti različne poglede in ideje, kako to napraviti«, kot je na sinočnji slovesnosti dejala Dubravka Šuica, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za demokracijo in demografijo ter nekdanja županja Dubrovnika in »pelješka nevjesta« kot je sama posebej poudarila, kljub vsej teži in začetnim preprekam, torej, pa prav zato morda, je svečana otvoritev Pelješkega mostu od začetka do konca zvenela v domoljubnem in ponosnem duhu, ki se, ko gre za dobro Hrvaške in njeno enotnost, vselej dvigne nad vsakdanje politične in vse druge zdrahe in razprtije.

Foto: Jože Podletnik

»Pelješki most je monumentalni pomnik hrvaške enotnosti,« je v svojem govoru vzneseno poudaril hrvaški predsednik Zoran Milanović. Prav takšna je bila tudi svečana otvoritev in simbolna predaja mostu temu »mestu in svetu«, zaradi česar bo tu odslej 26. julij in z njim tudi god svete Ane, ki je prav na ta dan, v teh krajih za zmeraj prežet tudi z nepozabnim spominom na ta prelomni trenutek.

Foto: Ana Ašič

Ko dvajset minut čez polnoč za policijsko predhodnico in hrvaškim avtocestnim spremstvom zapeljemo na most, je že nov dan, a je vendar to zame eno najlepših godovnih praznovanj v mojem življenju. Zlat most in modro osvetljene zatege spremenijo našo pot v mistično doživetje. Čarobno. Nepozabno. »Vesela sem, da sta tu z menoj,« rečem mojima nepogrešljivima sopotnikoma, »vedno vaju kam povabim za god … nič boljšega mi letos ni prišlo na misel…« Tiho se nasmejeta. »Ubogica…,« se vsak zase oglasita. Diskretno. Nihče ne želi z govorjenjem razbliniti edinstvenosti teh trenutkov.

Ozrem se k sinu. Osredotočeno in srečno nasmehljan vozi skozi modro zlato nadrealnost. Že lani sva mu obljubila, da bo on, ko bo most odprt, prvi peljal čezenj. Zdaj se to uresničuje, pomislim, in verjetno je naš dvajsetletni Lan, poleg projektanta in njegovih inženirjev in inženirk, prvi Slovenec, ki je prevozil Pelješki most. Tako je tudi prav, čutim, da se je vse zložilo, kot se mora. Ta most pripada njemu, njegovi generaciji, rodovom, ki prihajajo za nami. Tukaj in zdaj je most nastal. Z njimi, z vsemi, ki nam sledijo, pa se bo šele zares in dokončno uresničil. Z vsem, kar most že zdaj vidno in nevidno je. In z vsem, česar si danes morda ne moremo niti v sanjah predstavljati. Srečno pot!

Foto: Lan Podletnik Ašič

Dragi bralci in bralke, v zgodbe, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.

Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR

HVALA!

Foto: Ana Ašič

Več: »VEDNO ZNOVA SI REČEM, TO JE TO! VSAKIČ, KO GA POGLEDAM, SE MI ZDI, KOT DA BI OD NEKDAJ TAM STAL! NIČESAR NA NJEM NE BI SPREMENIL!«, Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 17. julij 2022, https://anaasicsic.com/2022/07/17/vedno-znova-si-recem-to-je-to-vsakic-ko-ga-pogledam-se-mi-zdi-kot-da-bi-od-nekdaj-tam-stal-nicesar-na-njem-ne-bi-spremenil/

Več: »MOST JE PRELEP V TEM ZALIVU, KJER VLADA POPOLN MIR.«, Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 9. avgust 2021, https://anaasicsic.com/2021/08/21/most-je-prelep-v-tem-zalivu-kjer-vlada-popoln-mir/

Več: »URESNIČUJE SE CILJ, KI REŠUJE TISTO, KAR JE PROBLEM ŽE 300 LET!«, Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 29. julij 2021, https://anaasicsic.com/2021/07/29/uresnicuje-se-cilj-ki-resuje-tisto-kar-je-problem-ze-300-let/

Več: A ENEGA MOSTU NE BO MOGEL NIKOLI NIHČE, NITI MARJAN PIPENBAHER, ZGRADITI NAMESTO NAS!, Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 10. oktober 2020, https://anaasicsic.com/2020/10/10/a-enega-mostu-ne-bo-mogel-nikoli-nihce-niti-marjan-pipenbaher-zgraditi-namesto-nas/

Več: INŽENIRJI S FIZIKO. IN INŽENIRJI BREZ NJE. TU IN TAM PA VELIKE ZVERI., Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 13. marec 2020, https://anaasicsic.com/2020/03/13/inzenirji-s-fiziko-in-inzenirji-brez-nje-tu-in-tam-pa-velike-zveri/

Foto: Ana Ašič