Škoda, da predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca prvo marčevsko sredo ni zdržal več kot dve predavanji in si ni vzel več časa, da bi dan preživel med slovenskimi inženirji. Če bi, potem bi morda res lahko verjeli vsemu, kar je povedal v svojem pozdravnem nagovoru, še posebej, ko je dejal, da »brez advokature znanja v politiki ne bomo prišli daleč«. Kaj je sicer s tem natančno mislil, podrobneje ni pojasnil. Samo upamo lahko, da ne na zlorabo znanja za dnevne politične cilje, čemur smo vse pogosteje priča tudi v Državnem svetu, kar lahko najbolj jasno vidimo v lanskih in zdaj ponovno aktualnih gromovniških kampanjah prevladujoče politične opcije v DS, ki si s pomočjo in podporo prav te institucije z vsemi močmi in sredstvi spet prizadeva za interventno pobijanje medvedov in volkov. Seveda pa tam sodelujejo povsem drugačni inženirji od teh, ki so bili v sredo v Cankarjevem domu. »Treba je slišati in razumeti, kaj nam v resnici želi povedati nekdo, ki je proti,« je dejal gradbeni inženir Andrej Jan. Gospod Kovšca, slišite? In državni svetniki? In še kdo?
Foto: Marjan Artnak
Tekst: Ana Ašič
Foto: Marjan Artnak, Janez Papež, Borut Cvetko / Mediaspeed, Ana Ašič, Ponting & Pipenbaher Consulting Engineers, ÖBB, Hrvatske autoceste, UKOM, Et. Al.
»Nora na inženirje!« so mi pred davnimi dvajsetimi in več leti, v enem drugem življenju, ko me je to kar močno pretreslo, nekajkrat rekli in očitali tisti, ki so mi bili tedaj poklicno blizu, največkrat pa arhitekti, ki so bili takrat še v skupni Inženirski zbornici Slovenije, a se jim je zdelo, da na kakšnih srečanjih, kjer naj bi bila prvenstveno zaradi njih in arhitekture, s preveč zanimanja in navdušenja prisluhnem tudi »gradbenikom, inštalaterjem in električarjem«, kot se je marsikateri namerno izrazil. Eni, seveda. Drugi pa s tem, vsaj diskurzivno, niso imeli težav. In so že takrat, kot že desetletja pred tem, brez pompozne virtualne in digitalne tehnologije pa seveda, včasih tudi s prav skromno materializiranimi, a izrazno vendarle bogatimi prijemi tedanjega časa, najbolj samoumevno, spoštljivo, konstruktivno in ustvarjalno delovali in sodelovali z vsemi inženirskimi strokami po principih integralnega in »bim« projektiranja, saj drugače že vse od takrat, ko se je človek preselil iz votline in kasneje iz koče brez vode in elektrike, pač ne gre!
Bivališča, naprave ter prevozna sredstva in poti za človekovo življenje in delo so integracije vsega, kar se je človek v sosledju časov naučil, spoznal in domislil, da bi mu bilo lažje in lepše. Zato tudi nobeno od njih danes ne more nastati drugače kot integralno!
Foto: ÖBB // Gradnja železniškega predora Semmering
Jasno pa je, da se pri tem tudi krešejo mnenja, merijo moči, dvigajo in padajo dominacije, spreminjajo pogledi, razvijajo vizije, zorijo in procesirajo projekti, v najbolj nepričakovanem trenutku vznikajo ideje, nove, neverjetne, fascinantne, takšne, ki se posvetijo nenadoma in v trenutku rešijo morda do tedaj nerešljivo; ali pa razkrijejo zmoto! Naj to zdaj samo zaradi neke modne ideologije in diktata digitalne tehnologije ter v imenu nekakšne »projektantske politične korektnosti« in, roko na srce, marsikdaj tudi načrtovalske ležernosti, žrtvujemo? Pozabimo? Se temu odpovemo? Nisem inženirka, nisem projektantka, a se zelo živo zavedam, da je moje življenje vsak dan v veliki meri takšno, kot ga vidno in nevidno kreirajo inženirji povsod okoli mene in okoli vseh nas, zaradi česar lahko samo najbolj odločno rečem: Ne! Nikoli!
Izvirni učni slog je nekaj, kar so celo prislovično zapeti in rigidni Nemci že pred leti vsaj v kontekstu posebnih in nadarjenih otrok sprejeli kot samoumeven šolski pristop, saj je jasno, da je vsak človek svoj in poseben v svoji biti, unikum, in se torej s sebi lastnim slogom, tempom, poudarki ter miselnimi in čustvenimi tokovi sooča z reševanjem nalog in problemov, ki se v učnem procesu in življenju pojavljajo pred njim. Toliko bolj in izrazito to velja za inženirje in projektante, ki so vsi po vrsti na svoj način ustvarjalci per se. Poleg tega pa vedno znova pred novo nalogo in izzivom, ki ga največkrat še ni bilo.
Pozivati projektante k brezosebnim komunikacijskim vzorcem in shemam, jih bremeniti z interakcijskimi uravnilovkami in »luftdiktati« ter packati njihov ustvarjalni, spontani, edinstveni, morda res ne zmeraj popoln, prijeten ali dopadljiv, a zato toliko bolj človeški, avtentičen in izviren komunikacijski slog in odziv ter projektantu lastni način vodenja in delovanja, z anemičnimi slogani spolitiziranih neustvarjalnih kastratov in uniformne umetne inteligence, je nekaj, na kar noben razgledan, osveščen, svoboden in ustvarjalen človek z zdravim in polnokrvnim libidom ne more nikoli pristati!
Foto: Ponting & Pipenbaher Consulting Engineers // Most na Pelješac
Kaj nam bo pomagala vsa trajnostna naravnanost in ogljična nevtralnost tega sveta, če ne bo v našem življenju ne veselja in ne lahkosrčnosti, ki jo rojeva spontanost; če ne bo raznolikosti in pestrosti, edinstvenosti in presunljivosti, ki jo prinašajo tudi konflikti, zmote in bolečine; če bomo v imenu perfidnih novodobnih smart boljševizmov vseh vrst oropani za žarečo srčiko izvirne ustvarjalnosti in pristnosti!?!
Smo spletna stran, ki se najbolj predano, neodvisno in pro bono zavzema za dobro narave in okolja. Da sta naravovarstvo in humanistične vrednote samoumevni del našega diskurza, nam najbrž ni treba posebej poudarjati. A nikoli za ceno resnice ali v imenu kakršnega koli totalitarizma, tudi ne zelenega, ki z vizijami in vrednotami resnično svobodoljubnih in ustvarjalnih ljudi ter z naravo in družbo, pa tudi z iskreno skrbjo zanju, vse pogosteje nima nikjer več prav nič skupnega!
Na drugi strani pa se seveda ravno kot neodvisna spletna stran iskreno in močno zavedamo vseh dobrobiti ter osvobajajočih ustvarjalnih in komunikacijskih potencialov novih tehnologij! Zato smo! Obstajamo! Govorimo! In komuniciramo! Nikakor ne nasprotujemo integralnemu razmišljanju, projektiranju in pristopom; pa tudi BIM, Building Information Modeling, tehnologiji ne!
A pretirana in nekritična privrženost totalni digitalizaciji in spremljajočim novim trendi družbenim agendam se lahko kaj hitro izkaže ne le za ekscesno utopijo, ampak tudi precej nevarno prakso, ki na koncu na eni strani vodi v popoln kaos; na drugi strani pa spet v ubijajočo totalitarno egalitarnost in zlorabo. Le kdo bi si v resnici lahko želel prvo, drugo ali oboje?
Foto: Ana Ašič
Na Slovenskem je vse to morda vendarle generalno še precej daleč. Pa ne zato, ker bi bili slovenski inženirji in projektanti v kakršnem koli smislu »za luno«. Nasprotno! Ker niso! In ker so vendarle še zmeraj tudi zelo svojeglavi. Razmišljajoči. Ustvarjalni. In se večinoma ne pustijo kar tako premamiti vsemu, kar se sveti. Četudi morda niso na vse strani razvpiti in v centru medijske pozornosti, so vendarle že dolga leta med nami odlični, sijajni, lucidni in izvirni inženirji z vseh tehniških področij; in kot sem bila že pred leti trdno prepričana, sem še toliko bolj danes, da sta inženirska ter tehniška kultura in tradicija na Slovenskem tisto, na čemer bi poleg narave, pa naše tesne in neločljive vpetosti v srednjeevropsko tradicijo, zaradi česar je tudi tehniška takšna, kot je, najbolj veljalo graditi resno in verodostojno celostno podobo in sodobno identiteto Slovenije.
Močno sem se spet na to spomnila, ko sem prvo marčevsko sredo, še zadnji dan, ko v Sloveniji uradno do večera še ni bilo koronavirusa, že pred deveto zjutraj stopila v Cankarjev dom in se pridružila več kot tisoč slovenskim inženirjem gradbene, strojne, elektro, geodetske, geotehnične, rudarske in nekaterih drugih strok na prvem svetovnem inženirskem dnevu, ki je bil obenem tudi »slovenski inženirski dan«, kar bo, po besedah predsednika Inženirske zbornice Slovenije, mag. Črtomirja Remca, odslej oboje vsako leto 4. marca. Na ta dan je bila leta 1968 v Parizu ustanovljena Svetovna zveza inženirskih organizacij (WFEO), ki danes povezuje 30 milijonov inženirjev iz stotih nacionalnih združenj z vsega sveta. Zato je Unesco, pod čigar okriljem deluje globalna inženirska organizacija, prav ta datum izbral za praznovanje svetovnega dne inženirjev.
Ja, res, malce pa so le imeli nekoč prav, pomislim z mirom in vedrino, ki jo prinaša čas; morda sem res »nora na inženirje«, še zmeraj in danes najverjetneje še bolj kot nekdaj, se nasmehnem sama pri sebi, ob misli, kako so tudi kakšne pretirane besede z leti videti drugačne. Nekaj pa vendarle ostaja. »Ta mir, ki ga imajo v sebi«, kot sicer konstrukter Marjan Pipenbaher rad reče za najlepše in najboljše mostove; ta mirna, trdna prizemljenost, vsidranost v resnične zakonitosti življenja; to dejstvo, da tam, kjer se konča blef, se šele v resnici začne njihovo delo, je tisto, zaradi česar je bližina tehniških inženirjev večinoma ne le prijetna, temveč na svoj diskretni način navdihujoča. Gospodje so preprosto prepričljivi. Ni kaj.
Foto: Borut Cvetko / Mediaspeed
Da o inženirkah ne govorim! Niso prevladovale in ni jih bilo pol; morda niti tretjina ne. A ne vem, kdaj sem nazadnje naenkrat na enem mestu videla toliko »luštnih« žensk, kot sem jih preteklo sredo v Cankarjevem domu. Vseh starosti in, res, opazno prijetnih. Nevpadljivo samozavestne, mirne in močne so bile tam in se smehljale med duhovitimi gospodi: brez ekscesnih podob; brez kakršne koli potrebe po ekstra dokazovanju; brez protestiranja, ker se je le tu in tam kdo v nagovoru spomnil in rekel »inženirji in inženirke«. Cel dan, od devetih zjutraj do šestih zvečer sem bila na velikem, množičnem dogodku in nisem niti enkrat slišala histeričnega poudarjanja pomena ženskih kvot!? Kako sem uživala v tej, kot bi rekel arhitekt Boris Podrecca, »veliki normalnosti«. V pristni spoštljivosti in prisrčnem druženju moških in žensk, ki se ne bojijo, ampak veselijo eden drugega! Koliko sovraštva do žensk in prezira je moralo biti v tistem, ki se je domislil »ženskih kvot«! A te gospe tega ne potrebujejo. Zelo dobro vedo, kdo so; in kaj zmorejo. Ne, ker so ženske, ampak, ker so sijajne inženirke, ki, prav tako kot gospodje inženirji, vrhunsko mislijo in odlično projektirajo; pa seveda, ker so tudi pregnane in pretkane direktorice, nadzornice, vodje z vsemi svojimi najbolj človeškimi svetlimi in temnimi platmi; in ker so dovolj močne, da so to pri sebi sprejele ter obenem vzdržale vse vzpone in padce, ki jih neizogibno prinaša resnično življenje in delo; zato so tam, kjer so; in take, kot so! Nepogrešljive in krasne! Bravo!
Seveda pa ima slovenska inženirska resničnost, naj bo moška ali ženska, prav tako in morda še bolj kot druge realnosti, dimenzije, ki nenehno prinašajo ekstremne ter tudi zelo boleče in živce parajoče izzive. Ne le v strokovnem in profesionalnem smislu. To morda še najmanj. Ko se je med posameznimi predavanji vsakič za nekaj trenutkov po dvorani razvil mrmrajoč pogovor; pa tu in tam kakšen glasen smeh in pozdrav; in ko sem se malce ozrla naokoli ter tudi sama s svojimi sosedi spregovorila kakšno besedo, sem večkrat pomislila, kako je med temi ljudmi res občudovanja vredno lepo vzdušje, kljub vsej tesnobi, tekmovalnosti, strokovnim, projektantskim, izvajalskim in poslovnim kontriranjem, igricami in izigravanjem, ki so v neizprosnih prizadevanjih in bojih za delo in posel prav tako neizpodbitni del surovega slovenskega inženirskega vsakdana.
Foto: Urad Vlade RS za komuniciranje // Cestni in železniški viadukt Črni kal
Slovenska tehniška kultura, inteligenca, projektiva in realizacija je seveda del slovenske splošne, poslovne in politične kulture ter kot taka neločljivo povezana, prepletena in determinirana s povsod prevladujočimi diskurzi, diktati, vrednotami ter komunikacijskimi in poslovnimi praktikami. Potem pa so tu še vsi vzporedni svetovi, ozadja, »predhodja«, galaksije interesov, vse globine in širine znanih in neznanih vesolij, ki se marsikdaj za marsikaterega projektanta in inženirja v najbolj nepričakovanem trenutku in nenadno zožijo v neizprosne črne luknje ter jim pogoltnejo vse, kar so dolge mesece ali celo leta delali, verjeli in sanjali.
Takšnih, vse uničujočih supernov je na Slovenskem več vrst. Delujejo nevidno. Čakajo. In prepuščajo bitko drugim: naj se najprej sami potolčejo med seboj. Saj vedo: za preživetje in obstoj gre; za več (tudi deset in sto) milijonske posle; ter prestiž in reference, ki nosijo novo delo. Kjer pa je vse to, je boj; in je tudi zavist, prva med slovenskimi črnimi luknjami, ki jo je, kot na vseh drugih področjih, v precejšnji meri moč najti tudi v inženirstvu. Tudi tu se, mogočna dvopartitna vladarica, v vsem svojem razkošju in moči zmeraj znova vrača na prestol, kjer neusmiljeno diktira usodo mnogih: enkrat kot nevoščljivost za vse dobro; in drugič kot privoščljivost za vse slabo; zmeraj pa najbolj navdušena za večno priljubljeno igro onemogočanja in metanja polen pod noge tistim, ki hodijo po svojih ustvarjalnih poteh.
Te poti so mnogo bolj kot tiste v slovenskih gozdovih in njihovem obrobju prepolne vsega. Ob tem se res večkrat sprašujem, ali si gospodje in gospe, ki pozivajo k brezkompromisnemu pobijanju zavarovanih medvedov in volkov, sploh lahko predstavljajo, kaj pomeni zares »velike zveri«..!? In kaj pomeni, ko ti te zares krojijo usodo!?
Foto: Janez Papež
V tem smislu je res škoda, da predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca ni zdržal več kot dve predavanji in si ni vzel več časa, da bi ta dan preživel med slovenskimi inženirji. Če bi, potem bi morda res lahko verjeli vsemu, kar je povedal v svojem pozdravnem nagovoru, še posebej, ko je dejal, da »brez advokature znanja v politiki ne bomo prišli daleč«. Kaj je sicer s tem natančno mislil, podrobneje ni pojasnil. Samo upamo lahko, da ne na zlorabo znanja za dnevne politične cilje, čemur smo vse pogosteje priča tudi v Državnem svetu, kar lahko najbolj jasno vidimo v lanskih in zdaj ponovno aktualnih v nebo vpijočih kampanjah prevladujoče politične opcije v DS, ki si s pomočjo in podporo prav te institucije z vsemi močmi in sredstvi letos ponovno prizadeva za množično interventno streljanje medvedov in volkov.
Če bi Alojz Kovšca dlje in pozorno prisluhnil, in če bi, seveda, njegova močno lovsko zbrušena in »jägergrün« obarvana prizma dopustila, da to sploh pride do njega, bi morda vendarle ujel navidezno drobno, a za resničnost bistveno ter za družbo determinantno distinkcijo med inženirji z letošnjega inženirskega dne; in med inženirji, vključenimi v akcijsko dirigirane gonje proti gozdnim velikim zverem. Razlik je v resnici veliko. Ključna pa je predvsem ena! Fizika!
Ne digitalna in strokovna prezentacija, ta je tudi pri znanstvenih apologetih odstrelnega inženiringa za pobijanje velikih zveri, izjemna, osupljiva in brezhibna: grafi, diagrami, stolpci, ponderji, karte, zemljevidi, 3D vizualizacije in vse drugo; temveč tisto, kar je izza njih in na čemer stojijo te predstavitve in utemeljitve, tu je bistvena razlika med enimi in drugimi inženirji.
Zelo preprosto povedano: gre, na eni strani za inženirje s fiziko; na drugi strani pa za tiste brez nje! Seveda je tudi pri prvih veliko vsega, od ideoloških konstruktov in kampanj, do sodelovanja pri nesprejemljivih posegih v okolje ter zelenih in vseh drugih prevar; a delo in rezultati so v resničnost vendarle umeščeni in determinirani z jasnimi, trdnimi in nedvoumnimi, tudi neizprosnimi fizikalnimi zakonitostmi, diktati statike, dinamike, termičnih, hidroloških in meteoroloških danosti pa geo, elektro in vse druge mehanike ter seizmike, na kar nobeno gromovništvo, politikantstvo in interesi ne smejo in ne morejo vplivati, pravzaprav jim to večinoma niti na misel ne pride. Da bi bilo vseeno, kako je most pilotiran!? Če bo vzdržal orkanske vetrove ali ne!? Potresne sunke!? Resonanco!? Stalno vibriranje in vse obremenitve prometa na njem!? Matematično bi se morda tudi tu dalo marsikaj in mnogo več, računica bi bila lahko morda drugačna; a je tu fizika; realnost, ki ohranja in varuje življenje. Zato inženirji vseh tehniških strok seveda zelo pazijo, kaj in kako delajo; in kaj in kako govorijo.
Foto: Ponting & Pipenbaher Consulting Engineers // Most na Pelješac
Oni drugi pa kar preveč dobro vedo, da papir vse prenese; slovensko in evropsko javnost bodo pa tudi že kako prepričali in »okrog prinesli«, treba je samo dovolj dolgo in vztrajno ponavljati, pa bodo na koncu vsi verjeli, da nas bodo vsak čas požrli medvedi in volkovi; da je streljanje edina rešitev; najbolj pa seveda to, da mali in veliki slovenski kmetje opuščajo obdelovanje zemlje in pašništvo prav zaradi nekaj sto plašnih živali iz osrčja kočevsko notranjskih gozdov! Prav tam namreč, na Kočevskem in Notranjskem, v najbolj privlačnih slovenskih loviščih, vsakič, in tako je bilo tudi z lanskim interventnim zakonom, postrelijo največ in večino medvedov, čeprav v spretno dirigiranih interesno politično medijskih kampanjah za odstrel velikih zveri zmeraj znova napadajo in krvoločno delajo škodo predvsem volkovi v povsem drugih krajih.
Tako »zverinsko« obarvanih je bilo letos že kar nekaj dni. Še posebej pa vsaj trije februarski v Državnem svetu. Dva torka in ena sreda. Začelo se je sicer že davno prej, kot v pravljici, »once upon a time«, pa tudi zlobni volk in uboga Rdeča kapica v tej zgodbi še zmeraj nastopata. A ko je že bilo 31. januarja letos na sestanku širše interesne delovne skupine za spremljanje problematike in upravljanja velikih zveri na ministrstvu za okolje in prostor videti, da bo komunikacija različnih strani vendarle počasi pripeljala od strpnega soočanja pogledov k iskanju in potrditvi strpnejših in večstransko sprejemljivih upravljalskih rešitev, v katerih človeku na milost in nemilost prepuščene velike zveri vendarle ne bodo zmeraj potegnile »kratke«, se je le nekaj dni zatem Branko Tomažič, kmetijski inženir, državni svetnik, podpredsednik Državnega sveta ter obenem tudi podpredsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, mimo vseh dogovorov odločil za prehitevanje po desni.
In tako je najprej v torek, 11. februarja, sklical hitri posvetovalni sestanek predstavnikov kmetijsko gozdarske zbornice, zavoda za gozdove, lovske zveze in ministrstva za kmetijstvo, da bi “izmenjali poglede glede priprave novega zakona o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave”.
Komaj teden dni zatem, 18. februarja je bila tematika že na Komisiji DS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki jo vodi Cvetko Zupančič, sicer predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. Tam ni bilo več govora o novem zakonu, ampak o noveli zakona, saj, kot so opozorili na seji, se bo »na ta način mogoče izogniti nekaterim zamudnim proceduram, ki spremljajo sprejemanje novega zakona«. »Treba je le paziti, da se z novim besedilom ne prekorači ene tretjine obsega obstoječega zakona«; bistveno pri vsem pa je, da se na ta način spretno zaobide ministrstvo za okolje in prostor, ki bi se zaradi neupravičenosti in neskladnosti interventnega zakona z evropsko habitatno direktivo, lahko uprlo vložitvi predloga v Državni zbor RS.
Foto: Marjan Artnak
Tako kot že pred dobrim letom, 10. januarja 2019, smo tudi ta dan več ur poslušali ene in iste vabljene protagoniste in utemeljitve o zvereh, ki enormno preplavljajo Slovenijo; pa, kot že rečeno, o kmetijah, ki zato opuščajo kmetovanje; in o mladih ljudeh, ki zaradi zveri odhajajo s podeželja. Treba je pač streljati, da se to neha! Člani komisije iz ene in iste politične opcije in iste stranke kot sta Branko Tomažič in Cvetko Zupančič, so kar tekmovali, kako bodo to čim bolj enako povedali. Ostali pa so, ali molčali; ali pa zavzeli stališče kot državna svetnica Marija Lah, ki je lepo in odkrito povedala, da »se na to sploh ne spoznam, mislim pa si, da moji kolegi svetniki vedo, o čem govorijo, zato bom danes podprla interventni zakon«.
Teden dni kasneje, na pepelnično sredo, 26. februarja je bil predlog noveliziranega interventnega zakona za odstrel medvedov in volkov že na dnevnem redu 26. redne seje Državnega sveta. Na tej je sicer evroposlanec dr. Milan Zver predstavil svoje videnje prihodnosti evropske demokracije. A slovenskim velikim zverem to ni kaj prida pomagalo. Ko je prišel trenutek za glasovanje in potem, ko je vse zbrane s pravim lovskim šarmom, da se ve, kako je treba!, še enkrat kratko in jedrnato nagovoril predsednik DS Alojz Kovšca, so se tudi najbolj zaposleni svetniki in svetnice vendarle za kratek čas vrnili s klepeta iz preddverja v dvorano in s 26 glasovi za in enim proti, prižgali zeleno luč za marširanje interventnega zakona v Državni zbor. Od tam pa… Res v gozdove? Vsej spornosti in kršenju evropske habitatne direktive navkljub? Ali pa je to res povsem vseeno? Lepo posipani s pepelom prvega postnega dne, morda verjamejo, da lahko počnejo karkoli..!?
Zmeraj in povsod odkrito povem, da sem verna kristjanka. Pa tudi to, da zmeraj znova kar obstanem, ko vidim s kakšno lahkoto se moji krščanski »bratje in sestre« prav na krščanske praznike – lanski interventni zakon za odstrel medvedov in volkov so v državnem zboru izglasovali na Telovo, praznik svetega rešnjega telesa in krvi; bodo letošnjega na Veliki petek? – odločajo za prelivanje krvi in za vse drugo iz arzenala politično interesnih zlorab, za kar bi morda bil res že skrajni čas, da o tem spregovori tudi kakšen kompetenten in razgledan teolog ali visoki predstavnik Cerkve, ter pove, ali je to tista pot k resnici in hoja za Kristusom, ki jo sicer vsi učijo in oznanjajo!?
A če še nekako kljub vsemu kdo lahko razume to brezobzirno strankarsko, politično in interesno druščino, ki si na ta način brez kakršnih koli pravnih, moralnih, etičnih ali verskih zadržkov želi priboriti čim več najrazličnejših bonitet: od političnih točk do finančnih ugodnosti in olajšav ter izvajanja pritiskov, zaradi katerih naj bi v njihovo politično interesno malho prej ko slej padel še kakšen dodatni izplen – zanemariti vsekakor ne gre tudi dejstvo, da je večina najbolj glasnih protagonistov obenem tudi zagretih lovcev – pa je nekritično in servilno sodelovanje nekaterih inženirjev pristojnih strok za ta vprašanja, milo rečeno, naravnost osupljivo.
Foto: Marjan Artnak
Ko prof. dr. Klemen Jerina, inženir gozdarstva, član Strokovno znanstvenega sveta Lovske zveze Slovenije, strokovnjak za trajnostno upravljanje z obnovljivimi gozdnimi viri ter na Biotehniški fakulteti na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire predstojnik katedre, ki kar naprej spreminja ime: trenutno je to »katedra za zdravje gozda in upravljanje prostoživečih živali« (lani je bila še »katedra za obnovljive gozdne vire«); in, kot se je izrazila novo zadolžena uradnica za zveri na ministrstvu za okolje in prostor, »sploh največji in edini strokovnjak za velike zveri je Klemen pri nas, ne!?«; skratka, troedini bog v eni osebi; ko torej on začne utemeljevati, kako je treba nujno postreliti 250 medvedov letno; in njihovo današnjo številčno prisotnost v slovenskih gozdovih, tisoč naj bi jih bilo po njegovem, utemelji na znanstvenem instrumentariju abstraktnega teoretsko matematičnega modela, ki ima za osnovo neko zbiranje in štetje medvedjih iztrebkov izpred petih oziroma trinajstih let, ga lahko le še povsem začarano poslušamo. Še posebej, ko vse svoje utemeljitve prikaže z vsemi digitalnimi orodji in power pointom, za katerega že leta vsak dan vse bolj ugotavljamo, da je to res nekaj sijajnega, saj prenese še mnogo več kot papir! Ko pa Klemen Jerina še v vsakem prvem stavku reče »bojim se«, v vsakem drugem »ljudi je strah«, v vsakem tretjem pa »škoda niti ni tako pomembna, ampak ljudi je strah«, takrat pa lahko res ob takšnem inženirskem jeziku samo še dokončno klecnemo, se vdamo in le še omotično in čutno vzdihujemo: Adijo, pamet! Seveda pa moramo biti za trenutek še toliko prisebni in povedati, da obenem dr. Jerina kar naprej in jasno poudarja, kako nesprejemljiva so v teh debatah čustva; in da jih je v razpravah o upravljanju in odstrelu medvedov odločno preveč! Sic!
Je torej čudno, da je naravnost blagodejna družba tehniških inženirjev in inženirk po vsem tem dramatičnem dogajanju med gozdarji v črnih lesih in nevarnih jasah, kjer zveri samo čakajo, da te dobijo v ostre šape in med krvoločne zobe; tam torej, kjer vse stvarstvo trepeta od groze, ljudje pa ginevajo v strahu in ne upajo iz hiš zaradi njih!?
Se je za čuditi, da so kot poslednja razsodna oaza ljudje, ki umirjeno in stvarno pretresajo tehtna vprašanja projektantskega sodelovanja, uporabe novih projektantskih in izvajalskih tehnologij; trezno pripominjajo, kot Bogdan Barbič, direktor Hidroelektarn na Spodnji Savi, ko pravi, da »so digitalne tehnologije seveda nepogrešljive, a ne zmeraj in povsod brez zadržkov uporabne, saj zahtevajo veliko stopnjo standardiziranosti in vodijo v pretirano uniformnost«. Ali pa, ko projektanti predstavljajo tehnične podvige in bivalne, energetske pa infrastrukturne projekte in izzive, s katerimi se z vsem svojim inženirskim znanjem in projektantsko zavzetostjo spopadajo v vseh razponih, od najmanjših do največjih dimenzij.
Foto: Hrvatske ceste // Pelješki most bo stal na 148 več sto tonskih jeklenih pilotih, ki bodo segali do 130 metrov pod morsko gladino.
Železniški predor Semmering, na primer; 27 zahtevnih podzemnih kilometrov med spodnjeavstrijskim Gloggnitzem in štajerskim Mürzzuschlagom, na prometni osi med Baltskim in Jadranskim morjem, z visoko strukturiranim modelom vodenja, kar je na inženirskem dnevu predstavil avstrijski gost Michael Proprenter. Pa 22 kilometrov predorov na trasi drugega tira med Divačo in Koprom s servisnim predorom in dvema železniškima viaduktoma, o čemer je govoril inženir Angelo Žigon.
In tretja razvojna os. Avtocestni odsek med Šentrupertom in Velenjem. Gre za 66 kilometrov štiripasovnice. Že štirinajst, skoraj petnajst le traja umeščanje trase na to kmetijsko in družbeno občutljivo območje. »Ko danes poslušam o inovativnih pristopih pri projektiranju,« se med predstavitvijo svojega dolgoletnega projekta rahlo nasmehne gradbeni inženir Andrej Jan, »lahko rečem le, da je zame zelo inovativno to, da se projekt sploh zaključi in začne gradnja«. A ni pretirane grenkobe v teh besedah. In tudi pretirane nejevolje ne, ko predstavlja različne variante in posege civilne družbe v proces in nastajanje projekta. Petnajst let. Da je prišlo do konsenza. »Treba je slišati in razumeti, kaj nam v resnici želi povedati nekdo, ki je proti,« mirno pove Andrej Jan. Slišite? Gospodje zverjeslovci? In državni svetniki? In uradniki? In še kdo?
Seveda pa s takšnim prepričljivim mirom lahko govori samo nekdo, ki je zelo prizemljen, res trdno na tleh, na eksaktnih, čvrstih temeljih. Ali pa na pilotih! Kar 148 jeklenih več sto tonskih pilotov, ki segajo do 130 metrov pod morsko gladino, je zabito v dno Malostonskega zaliva med Komarno na kopnem in Brijesto na polotoku Pelješcu. Na njih so pritrjene betonske pilotske blazine, na katerih bodo stali stebri Pelješkega mostu z 2404 metri skupnega razpona. To bo dvopasovni most s poševnimi zategami, s petimi 285 metrskimi razponi in šestimi pahljačami, v bistvu nekaj “vmes” med pahljačami in harfami, ki bodo kot velika lahna jeklena jadra lebdele sredi zaliva. Okoli 70 tisoč ton jekla in približno toliko kubikov betona bo v mostu ter 120 poševnih zateg, dolgih od od 32 do 137 metrov. V vsaki zategi bo, pri najkrajših 55, pri najdaljših pa 109 jeklenih pramenov, ki se vsi “srečajo” in so pritrjeni v glave zateg. Te so eni najbolj obremenjenih delov takšnega mostu, izpostavljene nenehnim vibracijam zaradi prometa, vetra, morja, seizmike in mostne dinamike same po sebi. Tu ne sme biti nobene napake. Potresno območje in tla z neretvanskimi nanosi na dnu morja; pa vetrovi, ki lahko pihajo do 250 kilometrov na uro, z burjo ali jugom, slednji je še posebej močan na tem območju; z vsem tem je Pelješki most eden najzahtevnejših tovrstnih evropskih projektov, ki od projektanta res terja vse.
Foto: Ponting & Pipenbaher Consulting Engineers // Pelješki most
Predvsem resnično poglobljeno teoretično in praktično znanje, natančnost, zbranost in mirno razsodnost. Vse to je bilo v sredo z Marjanom Pipenbaherjem, glavnim in odgovornim projektantom, ki je v sodelovanju s pokojnim hrvaškim profesorjem Juretom Radićem iz zagrebške gradbene fakultete zasnoval in sprojektiral Pelješki most; Slovenci pa ga najbolj poznamo po viaduktu Črni kal. Jasno je, da je inženirski dan zbornična prireditev pooblaščenih inženirjev vseh matičnih sekcij in inženirskih strok ter kot taka edino mogoča tako, da imajo vsi, ki predstavljajo svoje projekte na voljo odmerjen enak čas. A se zdi, da bi tudi večji del avditorija matične sekcije gradbenih inženirjev v sredo vendarle zdržal še kakšno minuto dlje ob Marjanovem predavanju.
Nesporno pa to vselej velja za splošno in laično javnost. Pri tem v resnici ne gre za protežiranje projektanta; ne za to, da bi kdorkoli mislil, kako nek projekt, projektant ali inženirska stroka velja kaj več ali kaj manj od drugih. Ne. Vsaka je zanimiva. Vsaka je potrebna in nepogrešljiva. Vsaka je s svojim kamenčkom v mozaiku pripeljala do civilizacijske slike, v katero zremo in smo tudi njen del danes. Jasno, v dobrem. In slabem. Ob čemer moramo, naj smo še takšni kritiki nedopustnega sodobnega razvrednotenja narave in zdravega bivalnega okolja, vendarle pošteno priznati, da v marsičem zdaj živimo veliko bolje kot so živeli nekoč, kar pa je nesporno v precejšnji meri omogočila prav tehnika. In to zmeraj najbolj fascinantno takrat, ko je sledila in letela s človekovimi sanjami! In prav s tem in zaradi tega še zmeraj zavedno ali nezavedno prebuja v ljudeh posebna občutja. In zanimanje.
V tem smislu je treba razumeti tudi večno in neizčrpno navdušenje ljudi za mostove in njihove graditelje. Seveda je inženir Marjan Pipenbaher javnosti še posebej zanimiv s svojo lucidno artikuliranostjo in samorefleksijo, štajersko pristnostjo in naravnim komunikacijskim darom, razgledanostjo ter sposobnostjo, da tudi najbolj komplicirane konstrukterske probleme pojasni na vsem razumljiv in celo poetičen način; in tako ne le z grajenimi mostovi, temveč tudi s svojimi veščimi besedami zbližuje različne bregove. To človeško koprnenje, želja in odločenost za premoščanje tudi najbolj nepremostljivega je stara kot svet! V vsakem od nas neslišno vibrira. Priti tja, preko reke, prepada, jezera in morja! Priti tja varno! In, danes, tudi udobno! Pa, seveda, narediti to večkrat. Kolikokrat ti pač srce poželi. Svobodno hoditi sem in tja! Pa naprej in še dlje! Povezati razdvojeno! Zbližati oddaljeno! Zaradi tega in zaradi vse simbolike, ki jo s seboj nosijo mostovi, so skupaj s svojimi snovalci od nekdaj, morda res bolj kot kaj drugega, v središču živega zanimanja ljudi.
Foto: Ponting & Pipenbaher Consulting Engineers // Pelješki most
Več kot dvesto mostov je v svojem življenju sprojektiral Marjan Pipenbaher. Vseh vrst, od eklektičnih mestnih, kot je most za pešce v starem jedru na Ptuju, do orjakov kot je že omenjeni viadukt Črni Kal, pa železniški viadukt št.10 na hitri progi do Jeruzalema ter avtocestna mostova Kömürhan in Nissibi, oba preko reke Evfrat, ki zdaj nastajata v Turčiji. In seveda zvezda med njimi, južno jadranski Pelješki most, ki bo, kot pravi projektant, ko bo zgrajen, eden od petih najlepših mostov v Evropi. In čeprav morda zdaj v kakšnem trenutku Marjan Pipenbaher pomisli tudi drugače, bodo tem mostovom sledili spet novi, zahtevni, osupljivi. Še mnogi. Z vsem svojim inženirskim znanjem, izkušnjami, navdihom in ustvarjalnostjo bo še naprej odpiral poti, ki jih prej ni bilo; odstiral obzorja, ki jih dotlej še nihče ni videl; in ustvarjal simbole, ki bodo vsakemu posebej in vsem skupaj zmeraj vztrajno govorili, da je mogoče! Premostiti nepremostljivo! Zbližati oddaljeno! Povezati razdvojeno!
A enega mostu pa vendarle tudi Marjan Pipenbaher z vsem, kar je, ne more in ne bo mogel nikoli zasnovati in ne zgraditi namesto nas! To je most med srcem in dušo in razumom in vestjo globoko v vsakem od nas. Tega lahko zgradimo le vsak sam. Ko je to izvedeno in kjer je to samoumevno, ni več zgodb o inženirjih s fiziko in tistih brez nje. Takrat in tam so le še pošteni ljudje. In preprosto, inženirji.
