VELIKA »NOVICA LETA«! ALI, KAKO JE Z MARJANOM PIPENBAHERJEM ZASLUŽENO V SOJU REFLEKTORJEV SPET TISTO, NA KAR SMO SLOVENCI LAHKO NAJBOLJ PONOSNI, TO STA SLOVENSKA INŽENIRSKA IN TEHNIŠKA KOMPETENTNOST IN IZVIRNOST, KI STA OD VEGE NAPREJ DALI IN DAJETA SVETU MNOGO VELIKIH INŽENIRSKIH IMEN!

Po velikem evropskem »dogodku leta«, ko je bil konec julija 2022 odprt Pelješki most, velik hrvaški dosežek in projektantska stvaritev izkušenega slovenskega gradbenega inženirja in konstrukterja mostov Marjana Pipenbaherja, je karizmatični štajerski inženir, ki je dober teden pred tem dopolnil 65 let, 30. avgusta iz rok predsednika Republike prejel visoko državno odlikovanje Srebrni red za zasluge za izjemne dosežke na področju projektiranja in gradnje mostov. Približno isti čas konec lanskega poletja pa je Marjanu Pipenbaherju in njegovima timoma iz Pontinga ter Pipenbaher inženirjev v sodelovanju z AtelierArhitekti prinesel tudi zmago na projektnem natečaju za nov štiripasovni most na novomeški Zahodni obvoznici, ki bo pomemben del tretje razvojne osi, ter vzporedni most za pešce in kolesarje čez Krko pri Novem mestu. »To bo lep in lahkoten 500 metrski most,« pravi Marjan Pipenbaher. Potem ko mu je 9. novembra na Dnevu zbornice v ljubljanski Cukrarni Inženirska zbornica Slovenije slovesno podelila nagrado za inženirsko odličnost, pa je včeraj Marjan Pipenbaher, prav tako v Cukrarni, prejel še naslov Delove »osebnosti leta 2022«, ki ga ta slovenski časnik podeljuje že od leta 1990. Več…

»PELJEŠKI MOST JE MONUMENTALEN POMNIK HRVAŠKE ENOTNOSTI!« BOŽJA PRIČUJOČNOST. IN, MISTIČNA POT SKOZI MODRO ZLATO ČAROVNIJO.

Čeprav je bilo veliko vsega v skoraj tridesetletni zgodovini porajanja in ustvarjanja Pelješkega mostu, tega obsežnega infrastrukturnega projekta, ki je po več kot tristo letih končno spojil »Dubrovniško republiko« s preostalo Hrvaško v »enovito« in fizično povezano državno ozemlje; in kljub nekaterim začetnim »razpoloženjskim nihanjem« ter temu, da je bilo na začetku »treba pomiriti različne poglede in ideje, kako to napraviti«, kot je na sinočnji slovesnosti dejala Dubravka Šuica, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za demokracijo in demografijo ter nekdanja županja Dubrovnika in »pelješka nevjesta« kot je sama posebej poudarila, kljub vsej teži in začetnim preprekam, torej, pa prav zato morda, je svečana otvoritev Pelješkega mostu od začetka do konca zvenela v domoljubnem in ponosnem duhu, ki se, ko gre za dobro Hrvaške in njeno enotnost, vselej dvigne nad vsakdanje politične in vse druge zdrahe in razprtije. Več…

»MOST JE PRELEP V TEM ZALIVU, KJER VLADA POPOLN MIR.«

»Draga Ana, hvala. Most je prelep v tem zalivu, kjer vlada popoln mir. Most ni bahat in je podrejen prostoru.« Tako se je 29. julija ob spojitvi Pelješkega mostu inženir Marjan Pipenbaher na moj pozdrav in čestitko odzval in javil s kratkim sms sporočilom iz Malostonskega zaliva. »Enkrat po 5. avgustu ga bom, upam, videla,« sem odgovorila in pomislila, kako me res zanima, kaj se je v resnici z njim zgodilo v tistem občutljivem morskem prostoru. Se mu je most res podredil? Se je skoraj dva in pol kilometra dolga mega konstrukcija v resnici zlila z okoljem? Kaj čaka tiste, ki tu živijo, delajo in so se vsak dan znova, tudi večkrat dnevno primorani voziti sem in tja? In vse druge popotnike? Kaj se bo zmeraj znova vtiskalo in pisalo v naš spomin, v naša doživetja in v življenje samo? Kaj nas bo v resnici spremljalo na naših poteh? Na počitnice? In s počitnic? Kakšna slika? Temna? Ali svetla? Brutalna? Ali poetična? Dobrih deset dni kasneje, malo pred peto uro zjutraj 9. avgusta, sem ga v porajanju jutranje zarje, še vsega ovitega v mehko modrino zgodnjega dne, nenadoma zagledala pred seboj. »A vidiš to!?!« V sinovem nenadnem zaviranju na magistrali in besedah, ki so prehitele moje, je bilo vprašanje. A tudi vsi odgovori. Meni. In vsem. Več…

SRCE JE SAMOTEN LOVEC. IN, ANA, ZAKAJ PIŠEŠ?

Ko zaslišim zgodbo, mi zastane srce, kot Singer onemim, poslušam in vsakič me je skoraj konec, dokler je ne izpišem, povem, izrazim, izrečem točno tako, kot jo vidim, slišim in čutim. Z vsako pridejo, kot v Biffovo nočno kavarno, ljudje, ki jih sicer ne bi nikoli srečala. Z najbolj sijočim srcem. Najbolj mehkim. Najbolj toplim. In tudi oni z najbolj temnim. Najbolj trdim. Najbolj nedostopnim. In vsi vmes. A zmeraj ga iščem, to srce. Dokler je vsaj malo živo, in še potem!, ne bom vanj nikoli nehala upati! Več…