SRCE JE SAMOTEN LOVEC. IN, ANA, ZAKAJ PIŠEŠ?

Ko zaslišim zgodbo, mi zastane srce, kot Singer onemim, poslušam in vsakič me je skoraj konec, dokler je ne izpišem, povem, izrazim, izrečem točno tako, kot jo vidim, slišim in čutim. Z vsako pridejo, kot v Biffovo nočno kavarno, ljudje, ki jih sicer ne bi nikoli srečala. Z najbolj sijočim srcem. Najbolj mehkim. Najbolj toplim. In tudi oni z najbolj temnim. Najbolj trdim. Najbolj nedostopnim. In vsi vmes. A zmeraj ga iščem, to srce. Dokler je vsaj malo živo, in še potem!, ne bom vanj nikoli nehala upati!


Foto: Lan Podletnik Ašič

Tekst: Ana Ašič

Foto: Lan Podletnik Ašič, Ana Ašič

15. december 2019

Decembra 2002 sva se z Oskarjem Kogojem, mednarodno priznanim slovenskim oblikovalcem, pogovarjala v Oninem velikem božičnem intervjuju. Za vrhunske fotografije je tudi takrat, tako kot v večini mojih pogovorov, poskrbel Dragan Arrigler; stenografirala je tedaj nepogrešljiva Fanika Vidrih; Oskar pa je bil seveda zanimiv kot zmeraj. Intervju je bil v tistem času morda malce poseben zato, ker sva se v njem tikala, saj je bilo tedaj za nama že skoraj deset let znanstva, ki se je že davno spremenilo v iskreno prijateljstvo. To se je začelo kmalu po najinem prvem srečanju, ko sva z Draganom leta 1993 napravila intervju s Kogojem za prvo številko revije Ambient. Takrat mi je Oskar ob avtorizaciji prostodušno z vso močjo svojega mediteranskega temperamenta očital, da sem v resnici »čista Nemka«, preveč zapeta in zadržana in stroga in neizprosna in v tem nemogoča; sama pa mu tudi nisem s svojo štajersko krvjo, in še kot mlada kopriva takrat zelo ostra, ostala dolžna glede njegove sredozemske glasnosti. A se je najin sever in jug kmalu harmoniziral in v mnogih lepih pa tudi težkih trenutkih se je utrdilo najino prijateljstvo, pravzaprav naše, saj je bila tu od vsega začetka tudi njegova čudovita in meni tako ljuba Tatjana. In zato si sploh nisva mogla predstavljati, takšna, kot sva oba s Kogojem, da bi se v pogovoru pretvarjala z vikanjem. Bralci so najino odkritost nagradili z neverjetnim navdušenjem, saj ljudje večinoma vedo in čutijo, da bistvo novinarske kredibilnosti ni toliko v tem, ali koga poznaš in si z njim kako povezan, ampak v osebni poštenosti in samem neomajnem odnosu do resnice, ki ga imaš ali nimaš, pa naj gre za kogarkoli ali karkoli. Odobravanje bralcev je bilo seveda tudi vsebinsko, saj sva se pogovarjala o božiču, družini, ljubezni, naklonjenosti, praznikih in praznovanjih, še posebej rojstnodnevnih.

Bilo je namreč le nekaj dni po Oskarjevem 60. rojstnem dnevu, ki ga je s prijatelji preživel v ašramih Sai Babe na jugu Indije. Kaj je bil vrhunec praznovanja? Kaj si je podaril ta dan? S čim se je počastil? »Veš, sem v tistih dneh veliko premišljeval o vsem tem in prišel do spoznanja, da je največ, največje darilo za rojstni dan, največja milost to, da imaš koga, ki ga lahko razveseliš, obdariš, mu nekaj daš. Zato sem si za 60. rojstni dan podaril obdarovanje mojih treh žensk. To sem sicer speljal šele, ko sem se vrnil. A sem ženi in obema hčerama že v Indiji pripravil presenečenje; nekaj, za kar sem vedel, da si vsaka želi. Tatjani sem podaril čudovit, zelo poseben krznen plašč, v katerega se lahko ovije in ji je toplo; Katjuši in Nataši pa sem namenil dve povsem enaki dragoceni zlati tibetanski zapestnici, ki ju je veliki tamkajšnji mojster najprej napravil za svoji dve hčeri, a sta po neverjetnem spletu čudovitih okoliščin prišli do mene in mojih dveh hčera; tako da sta zapestnici dveh sester iz Tibeta zdaj pri dveh sestrah v Mirnu! In to, veš, da sem lahko to napravil, da sem imel in sem lahko dal, to je bilo zame največ! Da imaš koga, ki mu lahko nekaj daš, to je zame največji praznik! To je bil vrhunec mojega rojstnega dne, ki sem ga na ta način doživel kot veliko milost in popoln božji dar.«


Foto: Ana Ašič

Od takrat se zmeraj decembra, ko je tudi moj rojstni dan, spomnim na te Oskarjeve besede. Zmeraj mi odzvanjajo v miru, ki ga imam rada v teh dneh, saj si želim, da bi trenutki imeli priložnost povedati in odstreti, kar mi je v tem času namenjeno videti in spoznati. Tako ali drugače. Letos se je pred nekaj dnevi po dolgih letih pred menoj spet nenadoma pojavila knjiga, ki jo je sicer morda bolje vzeti v roke takrat, ko dnevi niso kratki in megleni in noči dolge in brez zvezd; in ko ni težkih besed, kamorkoli se obrneš. A prišla je zdaj. Pridružila se je Oskarjevim in vsem drugim besedam in vem, da mi njen šepet spet želi nekaj povedati. Srce je samoten lovec.

Carson McCullers je svoj knjižni prvenec in eno največjih ameriških literarnih uspešnic o vzporednih samotnih usodah in v bolečo realnost ameriškega Juga skritih koprnenjih in iskanjih ljubezni, napisala z neverjetno zrelostjo, ko je imela komaj 22 let. Delo je prvič izšlo 1940; leta 1968 pa je režiser Robert Ellis Miller pripoved oživil v istoimenskem filmu, ki je bil nominiran za več oskarjev in zlatih globusov, z nepozabnima Alanom Arkinom in Sondro Locke v glavnih vlogah.

Izjemoma, ob vsej moji zavezanosti in pripadnosti slovenski besedi, bralcem, ki knjige še ne poznajo, predlagam, da jo preberejo v ameriškem izvirniku, saj edini slovenski prevod iz leta 1963 premočno odseva duha in nujo časa, v katerem je pri nas nastajal. The Heart is a Lonely Hunter. Preprosto in jasno. A že od dne, ko sem pred več desetletji knjigo prvič vzela v roke, naj bo slovenska ali ameriška, se mi zmeraj znova dogaja, da pomislim ali rečem ali zapišem: Srce je samoten jezdec, The Heart is a Lonely Rider. Zakaj? In, ali je to sploh bistveno? Samota je tu. In tam. Bila je. In ni ji videti kraja.


Foto: Lan Podletnik Ašič

»To je pretresljiva in s preprosto, odkrito in nedvoumno besedo napisana izpoved ženske, ki je sredi človeško omrtvičenega okolja, ohranila živo srce in neposreden stik z velikimi problemi sodobnega človeštva,« beremo v spremni besedi k slovenski izdaji. Zgodba govori o življenju štirih prebivalcev večjega mesta na ameriškem Jugu. O zavoženem filozofu Blountu, črnem zdravniku dr. Copelandu, molčečem kavarnarju Biffu in mladenki Mick, ki večino časa preživlja v svojem svetu neizživetih sanj. Njihovo središče je gluhonemi Singer. Njemu vsi pripovedujejo o svojih idealih, hrepenenjih, ciljih in bolečinah. On jih vse pazljivo posluša in se jim prijazno smehlja. Zato vsi in vsak zase vedo, da jih v resnici edino on razume. Kljub temu pa je prav Singer zaradi svoje nemosti prikrajšan za pristen stik z ljudmi in s svojo neizrečenostjo globoko v sebi tako zlomljen in nesrečen, da na koncu tega ne zdrži več njegovo srce.

Zgodba mi te dni pogosto prihaja v misli; z menoj je tudi, ko s prijateljico sediva v toplem zavetju čajnice na Starem trgu v Ljubljani. Tu sva obe doma. Potem ko sva si toliko vsega povedali, malce molčiva. V njenih lepih, gostih, dolgih laseh v barvi starega zlata odseva svetloba, ki jo Edi, potem ko nama prinese čaj, rahlo priduši. Zelo jo imam rada. In, vem, ona mene. Njena hčerka je zame moja. In moj sin je zanjo njen. Prihaja z druge, severnejše dežele, diplomacija jo je prinesla v naše mesto, kjer je že dolgo; tu se je poročila, rodila hčerko, ki zdaj že študira; ona pa še zmeraj opravlja svoje zahtevno delo na predstavništvu svoje domovine. Gleda me mirno in blago in njene oči se mi smehljajo, a so tudi resne: »Ana,« mi reče, »zakaj pišeš? Zakaj to delaš?« Počasi vdihnem, da bi odgovorila, a še preden začnem, reče: »Saj sem ti hvaležna, da pišeš, da poveš, da se vidi, da nas čisto vse pa le ne morejo preslepiti; da je to nekje dokumentirano, zabeleženo kot pričevanje časa, v katerem živimo tudi tisti, ki mislimo drugače. A vendar, glej, vse gre naprej po isti poti. Vse je vnaprej dogovorjeno. Vnaprej odločeno. Nikomur ni mar skupno dobro. In resnica!? Ana, v oči te gledajo in ti lažejo! Ves čas! Zakaj? Kaj ti je tega treba? Zdaj!? V tem tvojem lepem času, ko bi morala biti obdana le še s spoštovanjem! Zaman iščeš tukaj srce! Ni ga! Nihče ni iskren. Nikomur ni za nič mar. Nihče nič ne ceni. Kako se obnašajo!? Najosnovnejših manir in olike ne poznajo! Ne znajo pridržati ne vrat, ne plašča, podati roke, pogledati v oči, uglajenost jim je tuja, galantnosti ne poznajo,« se oglasi njena privrženost bontonu in protokolu in diplomaciji. »Ti ljudje ne spoštujejo ničesar…v resnici prezirajo vse…« Umolkne, a njene oči govorijo naprej in čutim njene misli: Tudi tebe, Ana…kako lahko dopuščaš, da tako ravnajo s teboj?


Foto: Ana Ašič

Za nekaj trenutkov njen pronicljiv pogled popusti. Odgovoriti mora na nujen klic in napisati sporočilo. Zatopim se v svoje misli. Veliko vsega je že zdavnaj povedano. Nekatera vprašanja so večna. In tudi odgovori. Berem.

»Temno, z zvezdami posuto nebo je bilo videti, kot da se boči nizko nad zemljo. Biff se je še nekoliko sprehajal po pločniku in se spotoma enkrat ustavil, da je z nogo od strani brcnil pomarančni olupek v obcestni jarek. Daleč spodaj, na koncu sosednega bloka sta stala dva človeka in se držala pod roko – od daleč sta bila videti prav majhna in nepremična. Drugače pa ni bilo videti nikogar. Njegov lokal je bil edini v ulici, ki je bil odprt in je v njem gorela luč. In čemu to? Kaj ga je napotilo k temu, da je imel lokal odprt vso noč, ko so pa bile vse druge gostilne v mestu čez noč zaprte? Večkrat so ga že spraševali, a on ni našel besed, ki bi jim z njimi lahko odgovoril. Ni mu šlo za denar. Kdaj pa kdaj je res prišla kaka družba na pivo in ocvrta jajca in izdala za to svojih pet do deset dolarjev. A to se je zgodilo vsake svete čase enkrat. Povečini so prihajali posamič, naročili malo in ostali dolgo. Primerilo se je tudi, da med polnočjo in drugo uro zjutraj sploh ni bilo nobenega gosta. Izplačalo se mu ni – prav gotovo ne. Vendar pa – dokler bo krčmaril, ne bo nikoli ponoči zapiral lokala. Ponoči je šele res oživel. Takrat so prišli ljudje, ki bi jih drugače nikoli ne videl.«

Prijateljica je spet tu. In tudi njena vprašanja in njene misli. Gleda me in čaka. Odložim knjigo.

»Ljuba moja,« rečem, »saj veš, da vem vse to, kar mi praviš.« In pomislim, ko bi ti vedela, kako je pri mojem delu šele v resnici! In rečem: »Ampak, glej, to ni moje! Kaj ima ta prezir z menoj? Te laži? To nespoštovanje? Te nenehne igrice? Vse to prikrivanje? Vse te prevare? Manipulacije? Metanje lažnih vab in preusmerjanje pozornosti k manj »nevarnim« terenom? Vse to izgubljanje energije, za nekaj, kar se na koncu vendarle zmeraj izkaže, da je bilo v resnici zaman. Saj resnica zmeraj pride na dan.« Gleda me mirno in molči. Posluša. Čaka, da še kaj povem. Dobro me pozna. Ve. »Ja, so trenutki, ko mi je zelo težko. Tudi neznosno,« rečem čez čas, in vzdihnem, saj vem, da ji nima smisla prikrivati. »A se vendarle vselej nekako ujamem,« in pomislim, da tudi njenemu pesimizmu ne mislim kar tako popustiti! »Zmeraj me odreši misel in zavedanje, da vse to početje izvira iz globoko ranjenih, otopelih in od bolečin omrtvičenih ter zato v resnici le navidezno brezčutnih src, ki, tako kot vsi, potrebujejo veliko sočutja. In poleg tega,« rečem, »ni vse tako, kot praviš! Niso vsi taki! In so tudi druge zgodbe!«


Foto: Lan Podletnik Ašič

In potem ji povem o tisti deževni novembrski sredi. Popoldne. Po mnogih predavateljih letošnjega naravovarstvenega dne se predstavi še zadnji: Kako je nastala občina številka 212? Gregor Strmčnik. Župan. In njegov Ankaran. Do tega dne se nisva nikoli srečala. A po tem, kar je povedal med svojo pripovedjo; in zatem, ko sva se seznanila in dogovorila za intervju, ki se preprosto mora zgoditi, ko pride čas zanj; vem, da bi me takoj ustavil, popravil in rekel: ne moj, ne vaš in ne naš, Ankaran je skupen in od vseh, le v upravljanje nam je dan.

Ko se vse umiri, začneta njegov resen glas in pogled razgrinjati pred nas zgodbo, ob kateri lahko le osupne vsaka misel in vsako srce. Govori z mirom in dostojanstvom človeka, ki je doživel vse, kar si ni želel, a mu ni preostalo drugega, kot da sprejme izziv, vzame usodo v svoje roke in se poda na pot čez ognjene reke, viharno morje, v temna, grozeča obzorja in onkraj njih spet poišče in najde sonce zase in za vse. Fotografije, časopisni izrezki, dokumenti, odločitve pristojnih institucij, načrti, špekulacije, laži, nagajanja, zavlačevanja, izsiljevanja, grožnje in njihove izvršitve, leta nenehnega boja z mlini na veter, noč in dan, brez predaha, brez prestanka; vse to pred nas razgrinja v jasnem sosledju; o vsem pripoveduje brez jeze, le tu in tam za trenutek preletita čeden obraz in temen pogled duhovita ironija in rahel nasmeh.

Ko sem leta 1997 pisala o velikem ameriškem arhitektu Richardu Meierju in njegovem Getty Centru v Los Angelesu, je o štirinajstih letih njegovega uresničevanja in postavljanja v stvarnost, dejal: »Preživel sem jih na nenehnih letih med New Yorkom in Los Angelesom. V tem času so moji lasje osiveli, moji otroci odrasli in mnogi moji prijatelji odšli za zmeraj.«

Gregor Strmčnik ta dan ni govoril o tem. A ko je s svojo mirno pripovedjo, ob kateri je, paradoksno, vsa drama, ki so jo pred nas razgrinjale fotografije in dokumenti s power pointa, le še bolj živo in jasno oživela pred nami, je bilo v vsem vendarle čutiti tudi vse to, o čemer je pred toliko leti z nekim stoičnim mirom in sprejemanjem vsega govoril Richard Meier. In še mnogo več. Arhitekt s sodelavci in premnogimi posamezniki ter neomejeno vplivnimi institucijami, ki so v vseh pogledih stali za izgradnjo Gettyja, ni bil sam. Gregor Strmčnik s sodelavci pa je bil. In to je bila, vsaj zame, največja magija, zaradi katere sploh nisem več mogla odmakniti pogleda in srca od te zgodbe in tudi ne od tega človeka: ta neverjeten pogum, postaviti se po robu nečemu, kar prihaja, in je videti neustavljivo kot cunami; in obenem ta popolna odpoved za nekaj več. Stal je tisto sredo pred nami s svojo veliko resnično zgodbo, in njen sij je presegel vse kraje in vse čase in segel v vsako srce.


Foto: Ana Ašič

»Zato,« rečem prijateljici, »zaradi tega sija, pišem!« In pomislim. Zaradi svetlega. Pa tudi zaradi onega drugega, najbolj temnega. Ko ga uzrem, enega ali drugega, ko kaj takega izvem, ko zaslišim zgodbo, mi zastane srce, kot Singer onemim, poslušam in vsakič me je skoraj konec, dokler je ne izpišem, povem, izrazim, izrečem točno tako, kot jo vidim, slišim in čutim. Z vsako pridejo, kot v Biffovo nočno kavarno, ljudje, ki jih sicer ne bi nikoli srečala. Z najbolj sijočim srcem. Najbolj mehkim. Najbolj toplim. A tudi oni z najbolj temnim. Najbolj trdim. Najbolj nedostopnim. In vsi vmes. A zmeraj ga iščem, to srce. Dokler je katero koli vsaj malo živo, in še potem!, ne bom vanj nikoli nehala upati! Zato ne odneham! Čista milost je to delo zame, najbolj dragocen topel plašč, neprecenljiv dar, v katerega se vsa ovijem ter se tako kot danes za rojstni in potem vsak dan iz vsega srca zahvaljujem, da mi je dan. A tudi to ni vse. Kot je takrat Oskar dejal, največ je to, da imaš komu dati. In sama pravim: da imaš komu povedati.

Zato so bile moje misli mirne in jasne, ko sem se včeraj še ob enajstih zvečer v sijoči mesečini in v tihem premišljevanju že več kot dve uri sprehajala po zmrznjenih zasneženih planjavah Borovške doline. Bilo je pet stopinj pod lediščem. V kristalno čistem zraku in luni, ki je bila še zmeraj skoraj polna, je nočno nebo sijalo z nekakšno prosojno modrino, a so se kljub vsej svetlobi na njem lesketale vse zvezde. In utrinki, eden, dva, trije, pet, devet, dvanajst, petnajst, potem pa nisem več štela, ni bilo mogoče, po dva, trije naenkrat, so drseli čez jasno nebo in zmeraj znova razsvetlili srce s koprnečo priprošnjo. Pod to najbolj čudovito lesketavo kupolo stvarstva sem z vsem mirom nenadoma vse videla. Tudi to, kako, in nič drugače, bom preživela in praznovala moj današnji rojstni dan. Zelo preprosto. Doma. In tako, da bom vse to povedala.

Dragi bralci in bralke, vsi moji najbližji, soustvarjalci, znanci, prijatelji! In vsi iz mojih zgodb, z vsemi odtenki srca, prav vam je ob meni najtežje! Hvala, ker ste tu. Vi vsi ste zame največja milost. Zaradi vsakega od vas je vsak moj dan z vsako novo besedo znova rojstni. In zato je vsaka moja misel na vse vas danes, vsak dan in zmeraj polna velike, čiste hvaležnosti. In srca.

Editor:

Share via
Copy link
Powered by Social Snap