Ko smo v čarobni noči 18. julija letos z Juretom Ponikvarjem ob polnoči kot »nočne straže« hodili po rosnih travnikih na Blokah ter čakali medvede in volkove, ki jih seveda ni bilo, me je ob besedah, ki si jih je v nočnem miru s prisotnimi kmeti neformalno, a prepričljivo izmenjevala ministrica za kmetijstvo, prvič zares spreletelo, da ta gospa ne bo dolgo tam, kjer je, če to, kar govori, misli resno.

Foto: Twitter

Tekst: Ana Ašič

Foto: Twitter

11. december 2019

Takrat je dr. Aleksandra Pivec v svojem značilnem prleškem slogu, v bolj ali manj dopadljivi mešanici prostodušnega štajerskega temperamenta, vsaj navidezno iskrene prizadetosti in nekakšne dekliške prisrčnosti, zatrjevala, da bo odločno posegla v subvencijsko politiko ter poskrbela za to, da se ta sredstva v večji meri pričnejo stekati k resničnim kmetom in manj le k velikim podjetjem slovenskega kmetijstva. To bi bil odličen korak v pravo smer. Vendar je bil poleti, prav tako kot je danes, videti še povsem utopičen, kar potrjuje tudi aktualno dogajanje. Ne vemo, ali ji je bilo že julija jasno, a danes prav gotovo že vsaj sluti, da na mestu, kjer (še) je, ni zato, da bo delala red po svoji glavi, ampak zato, da bo ohranjala status quo ali ga kvečjemu »širila«; novo pa bo samo tisto, kar bodo rekli gospodje, ki so jo na to mesto postavili. To seveda v resnici ni premier in tudi ne predsednik stranke, ki ji dr. Aleksandra Pivec formalno pripada. Ona je druga kvota. Vsaj bila je. Tista taprava. Le da morda tega niti sama ni vedela in ne ve.

Zato tudi očitno ni takoj dovolj jasno razumela, da je v tej državi, njenem resorju in njenem osončju vsaj pet stvari, ki so povsem nedotakljive.

Prva so prav gotovo milijonska evropska sredstva in subvencije v kmetijstvu, ki so, kljub drobtinam, ki navidezno padajo z mize na vse strani, v večinskem deležu namenjena predvsem zmeraj »istim in tapravim«.

Drugo je zemlja. Sklad kmetijskih zemljišč. In spremembe, ki se na tem področju pripravljajo. Tu bo spet moralo biti tako, kot bodo rekli »isti in tapravi«, da bodo ob tem, ko imajo veliko, imeli še več.

Tretje je veterina. In uprava za varno hrano. Od tega roke takoj proč! Ve se, kdo je tu glavni! Veterinarji; in to takšni! ki ne bodo pustili »eni«, da bo nos vtikala v dobro vpeljane in utrjene posle; pa četudi je ta, ki so jo sami postavili!

Četrto je morda tudi gozd. A ne tisti, ki ga ona vidi; temveč tisti, ki ga ne vidi! Ona in tudi marsikdo drug ne! Spet so tukaj, še četrtič, zraven »isti in tapravi«, ki imajo vse v rokah, še posebej pa z vse večjim veseljem koncentrirajo nadzor nad gospodarjenjem z vsemi obnovljivimi viri v državi, od gozdov do vetrne energije, kar s perfidno umeščenostjo v uradno sprejeto globalno aktivistično agendo in v vse bolj nekritično samoumevni eko boljševizem brezogljične histerije, prinaša izjemne ekstra profite v obliki državnih subvencij in evropskih nepovratnih sredstev.

In peto je seveda mesto predsednika najbolj multiinstrumentalne stranke v državi, po čemer je na subtilno pobudo spet »istih in tapravih«, tako, da niti ne ve, kako je prišlo do tega, z vsem žarom posegla, in morda prepozno (če sploh je) ugotovila, da je bila poslana v žerjavico po kostanj.

Foto: Twitter

Zdaj si zdravi opekline in počiva ter čaka na razplet, ki ni v njenih rokah. Ni ji pretirano hudega. Seveda, blokade so zmeraj boleče. Tiste v križu, ob vsej fizični neprijetnosti, v bistvu še najmanj. Izdaja in izguba vladnih, političnih in interesnih zaveznikov, ki so ji do včeraj ploskali in jo kovali v zvezde, ker je, med drugim, sledila vabljivemu glasu zapeljivih prišepetovalcev ter se v umetno ustvarjeni histeriji odločno zavzela za pobijanje velikih zveri, je zanjo prav gotovo neprimerno bolj boleče. Kljub nekaj predhodnim izkušnjam, je dr. Aleksandra Pivec še zmeraj v nekem smislu politična novinka. A to, da v politiki resničnih in trajnih zavezništev in zaveznikov ni, temveč so le (trenutni) interesi, bi ji pa vendarle moralo biti zelo jasno še preden se je podala na to pot. Procesi fermentacije so sicer njeno znanstveno in strokovno področje, a v vinarstvu so eni, v politiki pa drugi.

Še zlasti v slovenski, kjer prevladujočemu motu »izrabi in zavrzi«, zmeraj vestno sledi še »temeljito degradiraj, osramoti in umaži«, tako da ne bi komu prišlo na misel, da bi se s tem še kaj ukvarjal. Preverjeno učinkovit scenarij se zmeraj znova ponavlja. Človeka postavijo. Obenem že spišejo »dokumentacijo«, ki utegne priti prav ob znakih neposlušnosti. Nekaj časa je vse v najlepšem redu. Človek pridno posluša, saj se z vsem šele seznanja. Na odborih, sejah vlade, družbenih omrežjih mrgolijo všečki. Fotografije v medijih so čedne in dopadljive, sporočila pa povsod le čisti piar. Potem se protagonistu nekega dne zazdi, da zdaj že toliko ve in obvlada stvar in je čas, da nekaj naredi, ukrene, spremeni, izboljša, uredi. Vse je dobro, če pri tem natančno upošteva navodila. Če ne, če se opazijo kakšni odkloni od »prave« poti, kakšne svojeglave ideje, se kaj hitro začnejo pojavljati fotografije, na katerih je protagonist vse manj prijeten na pogled; in tu in tam zapisi, ki že budijo dvome. Če se svojeglavost in neposlušnost nadaljuje, ali celo rezultira v kakšnih močnejših odločitvah; in ko se ob tem še sinergično najdeta in povežeta vsaj dva, kaj šele trije interesi, ne glede na to, kateri politični opciji pripadajo, se zgodi klik in vnaprej pripravljena dokumentacija pride v javnost. Plaz je sprožen. Ko se vihar poleže, zavlada tišina. Zadeva je rešena. Seveda pa ob tem nikakor ne smemo pozabiti, da je tam, kjer je dim, večinoma tudi ogenj; in da gre pri takšnih obračunih obenem le redko za povsem nedolžno žrtveno jagnje.

Zato in kljub vsej trenutni navidezni drami, je vendarle potrebno zapisati, da se ministrici za kmetijstvo ne dogaja kaj zelo življenje ogrožujočega. Seveda se je želijo znebiti. A ne samo nje. Tudi njenega dosedanjega predsednika stranke. To je ta scenarij. Dve muhi na en mah. To je ta sinergija sočasnih interesov; in stare, preverjene metode, s katero pelješ igro tako, da tisti, ki se jih želiš znebiti, sami obračunajo med seboj.

Foto: arhiv

Kljub temu pa je za njeno udobje dobro poskrbljeno. Nikakor ni povsem na tleh. Tudi njen pes ni. Lepo leži ob njej na kavču in blazinah s cvetličnimi ornamenti, ki ne postavljajo pod vprašaj dosedanjega sladkega življenja in tudi ne sejejo dvomov v rožnato prihodnost. Samo malo je treba počakati. Da se dovršijo v meglo skrite rošade. In spet posije sonce. Zanjo. Za vino, med in zelišča. Pa tudi vse drugo.

Razen subvencij, zemlje, veterine, gozda in predsednice! A roko na srce, prvo, drugo, tretje, četrto in peto močno presega marsikateri domet; vsekakor pa, kot je trenutno videti, najverjetneje v precejšnji meri tudi njenega.

Z dr. Aleksandro Pivec se je do zdaj ravnalo kot s čedno lutko; kot s pridnim, ustrežljivim dekletom, ki z nasmehom naredi, kar se ji reče, prišepne, namigne; za nagrado pa dobi še eno pisano svileno oblekico in lakaste čeveljčke. Za življenje, ki vodi s plesa na ples. Zato je vprašanje o tem, ali je plesala le eno poletje, najbrž zgolj retorično. Še mnogo poletij bo plesala. Tu in tam. Tako ali drugače. Najverjetneje predvsem tako, kot bodo drugi igrali. Ali pa morda vendarle ne?