»MOST JE PRELEP V TEM ZALIVU, KJER VLADA POPOLN MIR.«

»Draga Ana, hvala. Most je prelep v tem zalivu, kjer vlada popoln mir. Most ni bahat in je podrejen prostoru.« Tako se je 29. julija ob spojitvi Pelješkega mostu inženir Marjan Pipenbaher na moj pozdrav in čestitko odzval in javil s kratkim sms sporočilom iz Malostonskega zaliva. »Enkrat po 5. avgustu ga bom, upam, videla,« sem odgovorila in pomislila, kako me res zanima, kaj se je v resnici z njim zgodilo v tistem občutljivem morskem prostoru. Se mu je most res podredil? Se je skoraj dva in pol kilometra dolga mega konstrukcija v resnici zlila z okoljem? Kaj čaka tiste, ki tu živijo, delajo in so se vsak dan znova, tudi večkrat dnevno primorani voziti sem in tja? In vse druge popotnike? Kaj se bo zmeraj znova vtiskalo in pisalo v naš spomin, v naša doživetja in v življenje samo? Kaj nas bo v resnici spremljalo na naših poteh? Na počitnice? In s počitnic? Kakšna slika? Temna? Ali svetla? Brutalna? Ali poetična? Dobrih deset dni kasneje, malo pred peto uro zjutraj 9. avgusta, sem ga v porajanju jutranje zarje, še vsega ovitega v mehko modrino zgodnjega dne, nenadoma zagledala pred seboj. »A vidiš to!?!« V sinovem nenadnem zaviranju na magistrali in besedah, ki so prehitele moje, je bilo vprašanje. A tudi vsi odgovori. Meni. In vsem.

Foto: Ana Ašič

Tekst: Ana Ašič

Foto: Lan Podletnik Ašič, Ana Ašič

9. avgust 2021

Ko po avtocestnem prečkanju Krke kmalu pred seboj zagledam tablo, na kateri prvič piše »Dubrovnik, Split«; in nekaj minut zatem, ko preberem »Dubrovnik, 269 kilometrov«, letos je bilo to ob 3.43 zjutraj, moje srce vedno preskoči nekaj utripov, se z njimi silovito dotakne moje duše, močno in vznemirljivo, da vse zažari, kot bi prebrala najlepše, najbolj toplo, najbolj usodno, najbolj ljubeče sporočilo. Dubrovnik. Na koncu poti. Z obrobja drugih časov. Vendar trdno sredi večnosti. Na globoko modrih obrežjih mnogoterih spominov. Mogočna prezenca velikih sanj, velikih misli, velikih dejanj in vztrajnih, neuklonljivih utripov srca. Dramatična igra svetlobe in teme. Materializirana v detajle. In obenem nikoli do konca odstrta. Zgodba z vso resničnostjo. In z vsemi prividi. Uresničena vizija. In iluzija. Pripoved brez primere. Stokrat, tisočkrat se srečaš z njo in zmeraj te čaka še nekaj, ob čemer osupneš, ostaneš brez diha in brez besed. Taka je od nekdaj. In vedno bo. Zmeraj bo malce skrita za črne čipkaste »mantilje« priletnih domačink v frančiškanski cerkvi; v mrmranje gorečih priprošenj pred relikvijami svetega Vlaha, svetega Blaža, slovensko; v spokojne smehljaje belo oblečenih dominikank; v zagonetno dostojanstvo spretnih pahljač, ki v katedrali »Marijinega Uznesenja« potrpežljivo in neslišno spreminjajo neznosno vročino v nonšalantno eleganco, v vezeno sosledje tisočerih molitev, pretkanih z nedotakljivo brezčasnostjo. Zmeraj bo rahlo zastrta s temno zlatimi sencami, ki jih ognjeni sončevi poljubi vedno znova slikajo po gladko razbeljenem kamenju stoletij. Nedoumljivo. Misteriozno. Mistično. V vseh najbolj dragocenih odtenkih najbolj pristnih draguljev. Transcendence. In bolečin. A vabljivo, kot iskanje čarobnega napoja, skrivnostnega pečatnega prstana, svetega grala, kode, ki odklepa skrinjo zaklada; neustavljivo kot koprnenje; neprecenljivo kot beseda, ki odreši srce; magnetno, magično in opojno kot globoka bližina, pogled in objem tistega, ki ga ljubiš čez vse. In v vsem tem Dire Straits. Sugestiven, močan, globok, nepopustljiv uvod v »Brothers in Arms«, Knopflerjeva senzibilna roka, kitara in glas, velike zvezde na črnem nebu in sinova osredotočena pozornost in vztrajnost, ko je letos prvič polnoleten in sam vozil po poti, ki jo zmeraj komaj čaka.

»Vsak bo peljal delček poti,« je predlagal; potem pa ni mogel učakati in mu je bilo že po nekaj kilometrih od doma prepuščeno krmilo, tako da je nazadnje z vznesenim navdušenjem, zanesljivo in suvereno z enim samim postankom sam odpeljal vseh 700 kilometrov. »Sto!«, »Tunel je!« in »Stotrideset na hrvaških avtocestah!« so bili sicer do Svetega Roka besede, ki sem jih verjetno precej pogosto izgovorila. A tu, med Šibenikom in Splitom sem se že »umirila«; glavni pilot pa je tudi počival in dremal zadaj, zato nekaj časa ni bilo slišati »Tri tone imaš v rokah!«

Foto: Ana Ašič

»These mist covered mountains are a home now for me«, »te z meglico zastrte planine so zdaj moj dom,« slišim Marka Knopflerja in pomislim, kako je to tu zame že dolgo tako. »There,s so many different worlds, so many different suns, and we have just one world, but we live in different ones«, »toliko različnih svetov je; toliko različnih sonc; in en sam svet imamo; živimo pa v tako različnih.« Saj, zato pa, pomislim, je tako nujno, da se zmeraj znova podajamo na pot, na različne poti, da ne šele v vojni, ampak v miru gledamo in zremo v te različne svetove, se jim pustimo dotakniti in jim odpremo srce; da se že prej, ne šele ko je prepozno za vse, ne šele »s polji uničenja« in »ognjenimi krsti«, ne šele takrat, ko »se bitka razbesni« in »sem priča tvojemu trpljenju«, zavemo, da smo ne le »bratje v orožju«, ne le bratje v uničenju in uničevanju, ampak bratje in sestre v življenju, v stvarjenju in ustvarjanju.

Morda gre zdaj res vse bolj »sonce k vragu« in je mesec ne le »visoko«, ampak vse bolj nedosegljiv; in četudi »mora vsak človek umreti« in je to »zapisano v zvezdah in v vsaki črti na dlani« in smo res, kot pravi Mark Knopfler »norci, ker se gremo vojne«; ja, vseh vrst, bi rekla; se vendarle vsa globoka teža teh besed in te noči začne razblinjati, ko se pot začne spuščati k Neretvi in se začnejo na vzhodu kot rahla slutnja svetlikati prvi prameni jutra in novega dne. To je eden najbolj čarobnih trenutkov na tej poti. Tudi zato imam rada nočno vožnjo v Dubrovnik. Ko se čez Neretvo zapelješ obetom novega dne naproti; Komin na njenem obrežju pa je še ves nočen, temno moder in zlat filigran iz lučk in njihovih sijočih odsevov na rečni gladini, z mogočno in pomirljivo podobo cerkve svetega Antona Padovanskega, ki res, kot pravijo domačini, kot velika »bela golobica«, kot čudovito znamenje božjega varstva in miru, ki ga je ta priljubljeni frančiškan vztrajno prinašal med ljudi, spokojno lebdi nad mestom in reko in vsemi, ki gredo tod mimo.

»Oh,« rečem, »prosim, vozi malce počasneje, da bo že svetlo, ko pridemo do mostu, bi ga res rada videla.« »Saj ga boš,« sin mirno odvrne in seveda niti malo ne zmanjša hitrosti. Promet se že zgošča, švicarskih registrskih tablic, ki vozijo precej »raztreseno« je vse več in mi zato seveda na misel ne pride več, da bi po večurnem potovanju prav na tem najbolj kočljivem odseku s kakšnim pregovarjanjem motila koncentracijo vendarle še zmeraj mladega voznika. Na vzhodnem nebu se dan vse bolj rožno prebuja. Premišljujem o tem, kaj je pred nami. In o zadnjih julijskih dneh.

»Draga Ana, hvala. Most je prelep v tem zalivu, kjer vlada popoln mir. Most ni bahat in je podrejen prostoru. Vse dobro, Marjan.« Tako se je 29. julija iz Malostonskega zaliva ob spojitvi Pelješkega mostu njegov projektant inženir Marjan Pipenbaher na moj pozdrav in čestitko odzval in javil s kratkim sms sporočilom. »Enkrat po 5. avgustu ga bom, upam, videla,« sem takrat odgovorila in pomislila, kako me res zanima, kaj se je v resnici z njim zgodilo v tistem občutljivem morskem prostoru! Se mu je most res podredil? Se je skoraj dva in pol kilometra dolga mega konstrukcija v resnici zlila z okoljem? Kaj čaka tiste, ki tu živijo, delajo in so se vsak dan znova, tudi večkrat dnevno primorani voziti sem in tja? In vse druge popotnike? Kaj se bo zmeraj znova vtiskalo in pisalo v naš spomin, v naša doživetja in v življenje samo? Kaj nas bo v resnici spremljalo na naših poteh? Na počitnice? In s počitnic? Kakšna slika? Temna? Ali svetla? Brutalna? Ali poetična?

Foto: Ana Ašič

Zdaj, dobrih deset dni kasneje, malo pred peto uro zjutraj 9. avgusta, sem ga v porajanju jutranje zarje, še vsega ovitega v mehko modrino zgodnjega dne, nenadoma zagledala pred seboj. »A vidiš to!?!« V sinovem nenadnem zaviranju na magistrali in v besedah, ki so prehitele moje, je bilo vprašanje. A tudi vsi odgovori. Meni. In vsem.

Seveda sem videla! Takoj! Pa tudi nisem. Sonce še ni vzšlo. Dan je še lebdel razpet med temo in svetlobo; bil je v tistem edinstvenem trenutku popolnega ravnovesja med njima, ko se nebo in zemlja zlijeta v veliko spokojnost, v trenutek velikega miru pred veličastnim prihodom v zlato in škrlat odete Velike luči. Brezvetrje in zgodnjih 27 stopinj Celzija sta dehtenje borovcev, mirte in morja razvijala v čisto milino za vse. Gledam most. Tam je. Spodaj. Eteričen. Lahen kot privid, »iz take je snovi kot sanje«, pomislim; viden, a ne preveč, ravno prav; toliko, da ne preglasi tega, v kar so se kopno in polotok in zaliv in narava tu že zdavnaj zlili; da ne posega v obzorje in se ne vsiljuje preko vsega. A je vendarle toliko viden, da prebudi vse tisto veselje in olajšanje, ki so ga minula tisočletja naložila v naše duše in srca ob pogledu na nekaj, kar nam bo pomagalo priti čez vse in še dlje. Obenem pa je tako svoj in edinstven, da predrami v nas nezadržno občudovanje in vzhičenje, kakršno se v duši in srcu dvigne le ob pogledu na nekaj, česar še ni bilo; ob nečem, kar v življenje prinese nekaj novega in velikega; nekaj, zaradi česar je in bo to življenje boljše in lepše!

Hitro stopim po dišečih borovih iglicah in med smolnatim vejevjem iščem poglede na most. Škržati so vse glasnejši. »Daj,« rečem, »zapeljimo se čisto do morja; bi rada videla, kako je videti od tam in kaj vsak dan gledajo ti ljudje.«

Komarna je še vsa potopljena v tišino in morje se mirno dotika peščenega zalivčka, ko se ob njem pot zlagoma ustavi. Prozorno, čisto, akvamarinsko in kristalno božajo z rahlim plivkanjem drobceni valčki obrežje in se z odmikanjem vse bolj zgoščajo v rahlo nakodrano turkizno in nazadnje kobaltno modro gladino, na kateri se spokojno samotni pozibavajo čolnički domačinov, modri in beli in zeleni in oker in vseh drugih barv. Vse čudovito urejeno nabrežje, prelepe terasice z bugenvilijo, z »bogumilom« po dubrovniško, z žarečimi cvetovi jasminove troblje, rožmarinom, bujnimi grmički lavande, oljk, limonovcev in svetlo in temno rožnimi, rdečimi, belimi in marelično cvetočimi pelargonijami v velikih lepih zelenih in modrih keramičnih in glinenih loncih uživajo jutranji mir in čakajo sonce.

Ko prvi žarki poblisnejo po zalivu in po mostu, oblijejo njegove »pol harfe, pol pahljače, nekaj med obojim« eno za drugim s toplim sijajem. »Zlatna mriža njenog tila, dušu mi je uvatila,« me za trenutek prešinejo besede priljubljenega Korčulana, ki mostu, žal, ni učakal in se ne bo po njem vozil domov. Obenem za trenutek pomislim, ali to sploh lahko tako odkrito napišem, ne da bi s tem kje spet dvignila kaj čudnega… a to je itak zmeraj in v vsakem primeru, s čimer koli, sama sebi odgovorim. In še, si rečem, brez obotavljanja bi napisala, če bi videla pred seboj kaj drugega, a če želim ostati zvesta resnici, kar venomer tako vztrajno oznanjam, lahko samo pošteno in preprosto, čisto na kratko v tem trenutku rečem tisto, kar je zaenkrat v bistvu tudi vse, kar je treba povedati: »Ja, Marjan, res je, prav imaš! Most je prelep v tem zalivu, v katerem vlada popoln mir.«

Foto: Ana Ašič

Razpet čez morje, med Komarno na kopnem in Brijesto na Pelješcu se ne začne in ne konča na teh dveh bregovih, pomislim; onkraj njiju in onkraj nas sega; povezuje vidno in nevidno; in drami in prinaša vero in upanje v boljši, lepši svet. Govori, da ni vseeno, kaj delamo, kaj ustvarjamo in kako živimo! Potrjuje, da je mogoče narediti nekaj dobrega, lepega, rahločutnega in velikega. Priča o tem, da čisto vsi pa vendarle ne pristajajo na razvrednotenje, siromašenje, banaliziranje, brutaliziranje in uničevanje prostora, v katerem živimo, ki nas spremlja in čigar podoba, je morda za nekoga prva, za drugega pa zadnja, v katero se zazira v tem življenju in bo z njo neizbrisno zaznamovan odšel: eden v življenje, drugi pa v večnost.

Inženir Marjan Pipenbaher to ve. In zna to tudi povedati. Z besedami. In še bolj s svojim delom in s svojimi stvaritvami. Tega ne pišem zato, ker se že dolgo poznava in, vsaj sama, niti malo ne skrivam naklonjenosti njegovim projektantskim prizadevanjem in energiji, njegovemu inženirskemu delu in ustvarjalni karizmi. Nasprotno! Odkrito govorim o tem, da je Marjan Pipenbaher nesporno velika inženirska in ustvarjalna osebnost in kot tak s svojim delom brez dvoma velika inspiracija in vir navdiha za vse nas! A kot sem že večkrat zapisala in kot dobro vedo vsi, ki me bolje osebno poznajo, je moje trdno življenjsko vodilo na Aristotelovi etiki in na mojem najglobljem notranjem občutku utemeljeno prepričanje, da je resnica največji in najvišji izraz spoštovanja, naklonjenosti in pripadnosti nekomu ali nečemu, ne glede na ceno, ki jo to prinaša enemu ali drugemu in obema, saj, kot pravi veliki Grk, »je naša sveta dolžnost, da damo prednost resnici«. Zato bom seveda tistemu, ki ga poznam ali je moj prijatelj jasno in odkrito povedala ne le, ko je nekaj dobro in prav, ampak prav tako takrat, ko mislim, da nekaj ni dobro in prav! Osebno. In javno, ko gre za reči, ki zadevajo skupno dobro in so javnega pomena.

Tako sva se z Marjanom Pipenbaherjem tudi spoznala. Precej polemično. Z moje strani. Ne z njegove. Ker sem bila skeptična, ali je njegova »betonska« rešitev, ki je zmagala na natečaju za viadukt Črni Kal res najbolj prava za tisti občutljivi prostor, saj sem bila prepričana da s stebri, preveč usodno posega v Osapsko dolino, sem ga julija 1998 za Delovo Sobotno prilogo s temi vprašanji soočila v velikem intervjuju. In četudi danes ne oporekam temu, da se je lepo zapeljati po viaduktu Črni Kal in je tudi podmostje z vsemi impozantnimi stebri svojevrstna atrakcija, vendarle še zmeraj mislim, da bi bila za samo dolino in okolje boljša rešitev z alternativnim premoščanjem, zaradi česar bi morda bilo tudi za današnje snovalce »drugega tira« bolj zavezujoče iskanje decentnejše in rahločutnejše rešitve za železniški viadukt, ki bo zdaj dodatno brutalno posegel v dolino, žal, pa obenem izničil še tisto, kar je z masivno pojavnostjo podmostje Črnega Kala vendarle tudi zanimivega in estetskega prineslo v konkretni prostor.

Kljub razhajanjem pri Črnem Kalu, pa sem že takrat zelo hitro videla, da je Marjan Pipenbaher res pravi maestro, umetnik, resnični konstrukter mostov, in to vsakršnih! Da ni »le« inženir, ampak je nadarjen ustvarjalec, ki so mu mostovi enostavno dani, namenjeni v vseh pogledih. Z lahkoto, naravnost virtuozno in spretno, da niti vedela nisem dobro kdaj, je takrat s svojo človeško širino in neposrednostjo, z lepim in decentnim komunikacijskim mostom premostil različnosti najinih poklicev in pogledov, s katerimi sva v marsičem, že zaradi narave najinega in še posebej mojega dela seveda še zmeraj na različnih bregovih, vsaj v tem, da on gradi prostor, posega v okolje in ustvarja novo materialno resničnost, tisti, ki o tem javno pišemo, pa mu pri tem gledamo pod prste in smo morda res obroben, pa vendar še zmeraj tudi nekakšen neljub »nadzor« nad njim.

Foto: Ana Ašič

Kot sama za seboj lahko preberem v uvodu omenjenega intervjuja pred 23 leti, je Marjan Pipenbaher takrat vozil srebrn BMW in, kot sem zapisala: »Med vožnjo zmeraj posluša glasbo. Zucherro. »Poznaš? Sprošča me!« Obožuje poezijo. Rilkeja. »Panter. Tu je povedano vse!« V aktovki zmeraj nosi zbirko črtic Bela krizantema. »Cankar. Pri osemnajstih ga nisem razumel. Zdaj vem.« Živi le za svoje delo. Za biro. »Moram. Ti ljudje verjamejo vame.«

O marsičem sva z Marjanom Pipenbaherjem spregovorila v tistem daljnem julijskem pogovoru. O Črnem Kalu, mostovih, »betonskih« lobijih, o resnem projektantskem in inženirskem delu, pa o gradbeniških igricah in delikatnih odnosih med gradbeniki in arhitekti, med konstrukterji in dizajnerji. Intervju je bil obsežen, zanimiv in zelo bran, a po takratnih odzivih sodeč so od vsega največji vtis na bralce napravile Marjanove iskrene besede, ki se jih še danes ob srečanju z menoj kdo tu in tam spomni, ko je spregovoril o tem, kako je potem, ko je most končan; kako konstrukter mostu doživlja te zaključne trenutke.

»To je res nepopisno evforičen trenutek,« je takrat dejal Marjan Pipenbaher, »po drugi strani je pa potem, ko je most končan, tako kot kadar je človek srečen, neizmerno srečen, pa vendar želi biti malo sam. Zame je najlepši trenutek, ko ljudje odidejo, ko ni več nikogar: takrat se sam sprehodiš čez most, hodiš, gledaš in potem rečeš, aha, vidiš, tu nisem vztrajal do konca, to bi lahko naredil bolje…«

»To so vendar mračne misli!« sem mu segla v besedo.

On pa: »Ne, saj so tudi drugačne! V resnici te vsega preveva občutek zadovoljstva, imaš zadoščenje. Si rečeš, pa smo spet nekaj naredili, speljali do konca, čeprav je bilo težko, veliko časa in truda in moči si vložil, česar ti ne more nihče z denarjem poplačati, vendar se takrat vse nekako izravna. Nekakšen globoki mir te prevzame, nenadoma si tako eno z objektom. Seveda pa na drugi strani potem pridejo tudi trenutki, ko ljudje rečejo to in ono. In takrat se spomniš Cankarjevih besed, črtice iz Bele krizanteme, v kateri govori o srečanju s prijetno gospo med vožnjo iz Ljubljane; gospa, ki ne ve, kdo je njen sopotnik, mu začne razlagati o Cankarju. In reče, oh, ta Cankar, kakšen je, preveč je napisal, prazen je, ničesar nima v sebi. On pa si ob tem misli: ko bi ti vedela, kako obračam vsak stavek, preden ga napišem! Tako je tudi z vsakim mojim mostom, vsakim viaduktom. Rečejo morda tudi, to je zanič, ono ni v redu, je počil in ne vem kaj še vse. Pa ni to kar tako! Vsako stvar, ki sem jo naredil, sem pred tem tisočkrat zavrtel v glavi. Zato pa jo tudi braniš, živiš z njo, ne dovoliš, da počnejo karkoli. In tega tisti, ki na hitro nekaj rutinsko »naštanca«, ne more razumeti in se tudi nima za kaj bojevati. Če pa živiš z nečim, če se res trudiš, če si ves prizadevaš, takrat ti ni vseeno, kaj se bo zgodilo in takrat misliš s Cankarjem in ga globoko razumeš: ne sodite, ker ne veste, kako je bilo! Kako sem v resnici poskušal dati od sebe vse, vse!«

Foto: Ana Ašič

Pelješki most še ni končan. Je povezan; za osebni promet naj bi ga odprli predvidoma marca 2022, ko bomo lahko avtentično spregovorili tudi o doživetjih na njem. Šele takrat se bo res videlo vse. Šele takrat bo res mogoče o njem povedati še kaj več. In tudi projektanta bomo takrat vprašali o tem, kako je, ko se do konca uresniči tak most. Seveda pa bodo tako kot o vseh in vsem, tudi o tem mostu ljudje rekli marsikaj. Vsake oči imajo svojega malarja in vsak pogled ima svojo mavrico. To je nesporno. A so me vendarle mnoga leta spremljanja arhitekture, urbanizma, prostorskih in okoljskih vprašanj naučila, da tisti, ki niso vpleteni in se s tem sploh ne ukvarjajo in jih to niti najmanj ne zanima ter sploh ne razmišljajo o tem, mnogokrat neverjetno in domala nezmotljivo intuitivno razločujejo in prepoznavajo, če je ali ni nekaj dobro, lepo in prav za konkreten kraj.

Kogar koli na Dubrovniškem srečam te dni, tudi tiste, ki so bili, priznam, skupaj z menoj precej skeptični ob začetku gradnje Pelješkega mostu, danes reče: »O, a res! Si ga šla pogledat? Si ga videla!?! Si videla, kako je lep!? Kako diskreten je!? Kako lepo se zliva z okoljem!?« Ljudje preprosto vidijo in, hvala bogu, mnogi še zmeraj verjamejo vsaj svojim očem.

To, kar sama vidim in slišim ta trenutek je, da so ljudje ponosni. Lepo jim je. Odprti in samozavestni so dopustili, da je »zlatna mriža« novega mostu »ujela« njihovo dušo in srce in jo »vrgla v morje« preprostega veselja in radosti, da je most tu, da je nastal, da prihaja v njihovo življenje in oni v njegovo!

Pelješki most, ki je z vso svojo utelešenostjo, z vsemi svojimi 2404 metri dolžine, 55 metri višine, šestimi orjaškimi dvostranskimi pahljačami, 120 jeklenimi zategami, 70 tisoč tonami jekla in približno toliko kubiki betona v bistvu prava konstrukcijska »zver«, se v zgodnjem avgustovskem jutru pred menoj čez moder zaliv razstira kot lahna, prefinjena čipka iz zlate preje. Čudovita, svetla, sijoča podoba in eksplikacija nekega drugega, dobrega, lepega, decentnega, senzibilnega, velikega sveta. Tistega, ki se vpleta tudi v preproste stihe Dragojevićevih pesmi. Tistega, po katerem koprnijo Knopflerjevi »Brothers in Arms«. In vsak od nas, v resnici.

Foto: Lan Podletnik Ašič