Ko so 27. maja letos na Brodu v Podbočju pod kamuflažo »vzdrževanja za javno korist« in zatorej brez gradbenega dovoljenja, brez vsakršnih zaščitnih in omilitvenih ukrepov ob poseganju v občutljivo naravo in habitat reke Krke ter, jasno, brez predhodne javne razgrnitve ter participacije javnosti, začeli brutalno in barbarsko demolirati 160 let star leseno jekleni most čez Krko, vpisan v register kulturne dediščine pod EŠD 17358, ki je bil z razponom 115 metrov in edinstveno, senzibilno in trajnostno zgledno pojavnostjo ter umeščenostjo v fragilno naravno okolje na zeleni dolenjski lepotici pod Gorjanci največji tovrstni historični most v tem delu Slovenije, je naslednji dan, 28. maja 2026, na spletnem portalu gov.si in spletni strani Ministrstva za kulturo bilo objavljeno in je tam to še zmeraj mogoče prebrati pod naslovom »Evropska sredstva za okrevanje in odpornost – Skupaj do cilja: trajnostna kulturna dediščina«, naslednje besede: »Ohranjena kulturna dediščina pomembno prispeva k prepoznavnosti države in s tem k razvoju turizma, ki je bil v času pandemije covida-19 med najbolj prizadetimi gospodarskimi panogami. Država in lokalne skupnosti si prizadevajo ohraniti bogato kulturno dediščino tudi s pomočjo evropskih sredstev. V okviru Načrta za okrevanje in odpornost Ministrstvo za kulturo skupaj z občinami izvaja naložbo za trajnostno obnovo in oživljanje kulturne dediščine. Cilj naložbe je podpreti trajnostni razvoj turizma z oživljanjem kulturne dediščine in javne kulturne infrastrukture. Naložba vključuje prenovo, obnovo, celostno oživljanje in modernizacijo javnih objektov kulturne dediščine. Za izvedbo naložbe je predvidenih 42 milijonov evrov iz Mehanizma za okrevanje in odpornost.« Povedano bi bilo seveda lahko kvečjemu navdušujoče, če ne bi vedeli, da je prav to ministrstvo za kulturo s svojim direktoratom za kulturno dediščino januarja 2020 v pičlih treh dneh izdalo kulturno varstveno soglasje za porušitev edinstvenega Brjanskega mostu na Krki v Podbočju, kulturne in tehniške dediščine, ki je bila 160 let ikonična podoba in identitetni imidž Podbočja, nekdaj Svetega Križa v Kostanjevici; in če ne bi vedeli, da je bilo tako na omenjeno ministrstvo, na omenjeni direktorat kot tudi na ministrico osebno ter na inšpektorat za kulturo in medije letos aprila in maja naslovljenih več pobud, prošenj, vlog in zahtev za umik kulturnovarstvenega soglasja, preden se napravi nepopravljiva škoda in nepovratno uničenje kulturne in tehniške vrednote na Krki v Podbočju ter obenem z brutalno umestitvijo armiranobetonskega mostu brez gradbenega dovoljenja in vsega, kar v prostorskem in strokovnem smislu to terja, hipotetično poplavno ogrozi tudi bližnjo Kostanjevico na Krki in kulturnovarstveno zaščiteno območje njenega edinstvenega Otoka. Še posebej »luštkano« je to, da se takšen most gradi brez gradbenega dovoljenja, v kontekstu dejstva, da je izvajalec del iz skupine GIC iz Rogaške Slatine, ki je izvajalsko vpletena v nedavno porušitev strešne plošče na gradbišču bodočega Zavoda za javno zdravstvo v Varaždinu! Ker vse to vemo, toliko bolj razumemo vso upravičeno jezo in ogorčenje slovenske kritične in osveščene javnosti, ki ob vsem zgoraj povedanem vidi držo ministrstva za kulturo in zlasti dveh prejšnjih ministrov, Zorana Pozniča in Aste Vrečko, v kontekstu uničenja Brjanskega mostu kot skrajno in resnično cinično! Ti ljudje se, ob tem, da jim plačujemo službe, v katerih naj bi delali za naše skupno dobro, za našo naravno in kulturno dediščino; in ob tem, da je vse to uničenje in potem tudi posledična sanacija devastacije plačana iz našega skupnega davkoplačevalskega denarja, vsi ti, torej, se tako na ministrstvu za kulturo, kot na ministrstvu za infrastrukturo in vseh njunih organih v sestavi najbolj arogantno, pokvarjeno in sprevrženo norčujejo iz vseh nas! Do kdaj še!?! In, kaj bo še moralo pasti, da se bo končno nekdo streznil!?! Ali pa, da bodo ljudje ob vseh zlorabah, zavajanjih ter uničevanju in razvrednotenju vsega, kar je v smislu naravne in kulturne dediščine še kaj vrednega v tem vrednostno sicer levo in desno očitno popolnoma »iztirjenem« podalpskem okolju in prostoru, končno resno in neustavljivo podivjali!?! Več…
Tag: Jože Podletnik
TUDI VSE TISTE V PODBOČJU IN ŠUTNI, KI ZDAJ V VSEJ SVOJI NEVEDNOSTI, »OZKOSTI« TER V SPAJDAŠENI SPREŽENOSTI NAJBOLJ TRIUMFIRAJO OB RAZDEJANEM BRJANSKEM MOSTU, BO ZELO KMALU ŠE ZELO BOLELA GLAVA! ONE Z BREZJA PAČ NE!
Kolektivno uničenje Brjanskega mostu na reki Krki, ki je bil skoraj 160 let ponos, ikona in identitetni imidž Podbočja, nekdanjega Svetega Križa pri Kostanjevici, gre k bridkemu koncu. Brutalno in primitivno, kot je pač brutalna, primitivna in brezskrupulozna slovenska betonerska scena skupaj z vsemi servilnimi pajdaši med uradništvom infrastrukturnega in kulturnega ministrstva ter zavoda za varstvo kulturne dediščine, z brezbrižnimi občinarji, z županom, ki ima v glavi le ponovno izvolitev, ter krajevnimi liderji, ki jih kot nekakšne hipnotizirane samouničevalce spretno sučejo akterji iz kamufliranih interesnih ozadij, da v svoji zaslepljenosti sploh ne vidijo surove realnosti, ki bo prav kmalu vsaj nekatere soočila z vso presunljivo in otipljivo resničnostjo svetopisemskih besed o »široki poti, ki vodi v pogubo«, v Podbočju pa pač čez armiranobetonski most s 40 tonsko nosilnostjo za 327 prebivalcev in nekaj gorjanskih vasic. Ko zdaj naši bralci, ki so, jasno, obenem prav taisti slovenski davkoplačevalci, ki bodo in bomo plačali vse te eskapade z mostom, ki se na državni cesti z razponom 115 metrov gradi brez gradbenega dovoljenja in posledično brez vseh varnostnih, okoljskih, prostorskih ter javno participativnih in demokratičnih varovalk, vznemirjeno in nejeverno sprašujejo, kako je danes v Evropski uniji kaj takega sploh mogoče; in, »zakaj na tem mestu ne zgradijo enakega leseno jeklenega mostu, kot je bil, saj bi tudi ljubljanski grad nenazadnje lahko porušili, ker je bil pred prenovo izjemno »nevaren«; si večina kar hkrati odgovarja, da »bi seveda lahko postavili novo rekonstruirano repliko obstoječega hibridnega leseno jeklenega mostu z visoko tonažo, samo potem ne bi mogli zlivati nepreglednih ton betona v Krko in ob njo ter ne bi mogli pisati visokih računov, ki jih ni mogoče preverjati… saj, kako pa boš za temeljenje 15 metrov globoko v rečno strugo »pogledal« in prekontroliral, koliko betona je bilo zares vlitega v armature!?« Seveda pa nobeno vprašanje nič ne pomaga tudi in predvsem, ker je »operacija Brjanski most« plod resničnega institucionaliziranega in legaliziranega okoljskega in kulturno dediščinskega kriminala, ki ima svoj »zlovir« v namerah in naklepih slovenske gradbeno betonerske in smetarske »oligarhije«; zaslombo pa v celotni politični pahljači, kjer pač vdano z repom mahajo od skrajno levih do ekstra desnih, saj se domnevno in nazadnje vsaj posredno menda vsi tako ali drugače »podpirajo« prav iz teh, očitno vse bolj neusahljivih betonerskih in smetarskih izvirov zla, ki so v vseh letih vse od 12-letne konstantne vladavine nekdanje slovenske »liberalne demokracije« pa do danes spretno prilagodili vse mogoče zakonske in podzakonske akte temu, da se lahko legalno in institucionalno uničuje vse, kar pade na pamet komurkoli z dovolj denarja in političnega vpliva! Več…
TAKO V TEH DNEH IZGINJA LEGENDARNI BRJANSKI MOST ČEZ KRKO V PODBOČJU!
»Vzdrževalna dela v javno korist« piše v rubriki »gradbeno dovoljenje« na gradbeni tabli na Brodu v Podbočju, na levi strani reke Krke, ki so jo konec letošnjega maja postavili prav tam, kjer so pred 160 leti ljudje s teh krajev vzhičeno opazovali, kako je iz dneva v dan pred njihovimi očmi rasel most, ki je tu ne le nadomestil brod, s katerim so vsakodnevno premagovali reko; in ki je temu kraju dal ime, ampak je novi most postal tudi njihova krajevna znamenitost, ki je s svojimi 115 metri decentne lesene konstrukcije, z dovršeno tehniško estetiko in rahločutno umeščenostjo v prostor s ponosom navdajal domačine, obiskovalce pa z občudovanjem v vseh skoraj 160 letih svojega življenja. Vse do teh zadnjih majskih dni, ko se je smrtna obsodba, skotena v moralno sprevrženi kontaminirani državno lokalni interesno politično uradniški spregi že pred desetimi leti, začela brezkompromisno uresničevati. Brez vsakega gradbenega dovoljenja bodo zdaj to kulturno in tehniško dediščino ter prostorsko vrednoto odstranili in brez vsakega gradbenega dovoljenja namesto Brjanskega mostu postavili nov armiranobetonski most s 115 metri razpona in nosilnostjo 40 ton! Javni objekt z zahtevno statiko na zahtevnem terenu z najvišjimi zahtevami za javno varnost! Brez gradbenega dovoljenja! Noro!? Ne, povsem legitimno! Gre vendar za »vzdrževalna dela v javno korist«, sintagmo in perfiden obvod, s katero je bila pred leti z Zakonom o cestah gladko uzakonjena mafijska »rabota« vsakovrstnih kriminalno koruptivnih infrastrukturnih, okoljskih in prostorskih združb, ki zdaj pod to »blagovno znamko« neustavljivo »harajo« po slovenski naravi, okolju, prostoru in kulturni dediščini! S tem ko gradbeno dovoljenje ni potrebno, je namreč takšnim spregam omogočeno, da zaobidejo Gradbeni zakon v členih, ki sicer terjajo pred izdajo gradbenega dovoljenja javno razgrnitev projekta, pri kateri lahko okoliški prebivalci in civilne iniciative kot stranke v postopku uradno podajajo pripombe in ugovore. To pa je seveda zadnje, kar si takšne parcialno interesne državno-lokalne sprege v resnici želijo! Res, v kakšno vladavino nekaj huliganskih tolp vseh teh majhnih in velikih, nacionalnih in lokalnih, državnih in zasebnih kriminalcev vseh najbolj različnih političnih podstati se je v 35 letih sprevrgla naša država! Če načrtovani »SKOK« ne bo tu, najprej na ministrstvu za infrastrukturo in na ministrstvu za okolje in prostor!, takoj učinkovito, brezkompromisno in silovito »zgrabil za roge« tega podivjanega bika gradbenega, okoljskega in dediščinskega kriminala ter prav tu najprej stopil na prste korupciji in milijonskim oškodovanjem javnega denarja in državnega premoženja, potem se bo prav ta težko pričakovani »SKOK« sprevrgel v tisti »skok v prazno«, ki nas bo na koncu vse potegnil v globino in dokončno na pot brez povratka! Neštetim naravnim, kulturnim in tehniškim vrednotam, za katere je bila zadnja leta usodna prav ta perfidna vladavina etat in privat kriminala, se na takšni končni poti očitno v teh dneh dokončno pridružuje tudi Brjanski most na Krki v Podbočju. Ali pač ne!?! Več…
NAMERAVANO UNIČENJE BRJANSKEGA MOSTU V PODBOČJU JE PODOBA SLOVENSKE NACIONALNE IN LOKALNE KOLEKTIVNE NOROSTI, BREZBRIŽNOSTI IN PROSTORSKEGA PRIMITIVIZMA, INFRASTRUKTURNE POKVARJENOSTI, NENASITNE GRADBENO BETONERSKE POGOLTNOSTI, KULTUROVARSTVENE BREZČUTNOSTI IN SERVILNOSTI, KORUPTIVNE KONTAMINIRANOSTI IN SPREŽENOSTI VSEH AKTERJEV, TRGOVANJA Z VPLIVOM IN ZAHRBTNE MANIPULACIJE S PRIZADETIMI KRAJANI PA TUDI NEODGOVORNOSTI STROKE, OBUPNE NEVEDNOSTI IN NEOSVEŠČENOSTI TER BOLESTNO NARCISOIDNE ČASTIHLEPNOSTI KRAJEVNIH IN OBČINSKIH »LIDERJEV« TER MOLKA PAMETNIH! SKRATKA, NAJBOLJ RESNIČNA PODOBA IN ODSEV CELOTNE TOTALNO SKORUMPIRANE SLOVENIJE V TEM TRENUTKU! KRKA, PODBOČJE, GORJANCI, LJUDJE TAM IN VSI DRŽAVLJANI SI ZASLUŽIMO VEČ!
»Smo v trenutku, ki je očitno manj kot »pet minut pred dvanajsto« in torej le hip pred usodnim aktom nepovratnega uničenja in razvrednotenja lokalne in nacionalne prostorske, kulturne in tehniške vrednote ter posega v zakladnico slovenske kulturne in tehniške dediščine, še enega, ki iz dneva v dan potihoma, a vztrajno, zdaj tu, zdaj tam, siromaši in pustoši slovenski naravni in kulturni prostor, s tem pa nepovratno in za zmeraj usodno zaznamuje ključne markerje slovenske identitete, tradicije, bivanjske in naselbinske kulture ter vsega, kar smo tu, na tem prostoru pristnega in izvirnega bili in smo; in kar nam lahko edino s svojo živo prezenco v prostoru ter z vsem tehniškim in obrtnim znanjem, veščinami in rešitvami, ki so akumulirane v takšni prostorski in tehniški vrednoti, daje v sedanjosti in prihodnosti informacije, vpogled in rešitve ter nas trajno bogati in navdihuje tudi za lepši, boljši, pristen, ustvarjalno zmagoviti danes in jutri. Saj prav to je bistvo in namen varovanja in ohranjanja kulturne in tehniške dediščine! Pa ne le dokumentirane na papirju in digitalnih ključkih v arhivih, do katerih le redkokdaj morda še kdo dostopi! Ampak tu in zdaj, v resničnem življenju, zmeraj dostopna vsem in za vse! S tem namenom je bil most ustvarjen! Tako je živel! In s tem naj živi naprej iz roda v rod! Naši predniki med Krko in Gorjanci in širše so 160 let to razumeli in živeli z mostom in z vsem, kar jim je dajal, tudi sam prejel, pa morda kdaj tudi kaj vzel, kar je razumljivo: na reki stoji, sredi življenja, v dobrem in težkem, kot mi, zmeraj sredi premen tega dajanja, prejemanja in jemanja. Vse, kar je ob tem na nas, je, da skrbimo eden za drugega in za vse, kar nam je v tem življenju dano, namenjeno in zaupano. Kdo smo mi, da tistim za nami odrečemo in onemogočimo to, kar je bilo zaupano in podarjeno nam!? S kakšno pravico jim vzamemo to, da vidijo, da občutijo, da doživijo, se učijo in navdihujejo pri »živem izviru« ter živijo z nečim tako lepim in edinstvenim kot je Brjanski most na Krki v Podbočju!? Kdo od nas ve, koga bo prav ta most s svojo pojavnostjo in prezenco, s svojo senzibilno in prefinjeno umeščenostjo v zeleno poetiko Krke enkrat navdihnil še za nekaj res novega, velikega, edinstvenega!?« Več…
AROGANCA SLOVENSKE DRŽAVNE IN OBČINSKE ENERGETSKE HOBOTNICE PLUS SLOVENSKA URADNIŠKO KLEČEPLAZNA UKLONJENOST IN IGNORANCA! TAKO PRIDE DO TEGA, KAR SE ŽE VSE OD MAJA DOGAJA NAD MALIM LOGOM V OBČINI LOŠKI POTOK! IN TO RAZDEJANJE JE ŠELE ZAČETEK »MASAKRA«, KI GA V TE KRAJE PRINAŠA NESREČNA SPREGA LAKOMNEGA KORUPTIVNO KONTAMINIRANEGA ZASEBNO-OBČINSKEGA ENERGO »SOCIALNEGA« ZADRUŽNIŠTVA IN DRŽAVNIH DRAVSKIH ELEKTRARN! POTOČANI RES LAHKO REČEJO, KAR BO PRAV KMALU VPILO DO NEBA: »BOJ SE DOMAČEGA ČLOVEKA, KI LASTEN DOM PREDA IN PRODA TAKŠNI BREZVESTNI HOBOTNIČNI ZDRUŽBI!«
Ko je pred desetimi leti, torej leta 2014, vplivni lokalni veljak Janez Debeljak iz Malega Loga uspešno »ustoličil« svojega ambicioznega in k »dobrim« zaslužkom nagnjenega ljubljanskega prijatelja Ivana Benčino, nesojenega strojnika in priučenega računalničarja po rodu iz potoškega Travnika, za župana Občine Loški Potok, je slednji zelo hitro s svojim krogom prijateljev in podpornikov začel uresničevati energo zadružne ideje, ki jih je Štajerec Tomaž Zver, pretkani energo in zadružni »guru« iz vseslovenskega hobotničnega morja liberalne in »zaresne« demokracije, skušal že leta prej neuspešno in zaman »posejati« pri nekdanjem uglednem potoškem županu Janezu Novaku, ki nad takšno zadrugo ni bil kaj posebej navdušen. Ivan Benčina pa zelo, zato jo je s svojim »velikim učiteljem« Zverom tudi nadvse hitro ustanovil. Vanjo se je seveda včlanil tudi že omenjeni Janez Debeljak iz Malega Loga. Pa njegov sin Sašo Debeljak, prav tako iz Malega Loga, ki je bil že v času obeh mandatov Benčinovega županovanja in je še danes svetovalec za okolje in prostor ter komunalne zadeve na Občini Loški Potok, prav tako pa prav on z občinske strani pelje tudi prav vse infrastrukturne projekte in ima, po besedah naših virov, veliko formalne in neformalne besede in moči tudi pri vseh vetrničnih idejah in projektih, kar je menda v popolnem nasprotju z njegovo redkobesednostjo, ko ga o teh projektih karkoli vprašajo posamezni občinski svetniki. Za predsednika Nadzornega odbora Lesne zadruge Loški Potok so postavili Simona Debeljaka, ki je zet malološkega Janeza Debeljaka, saj je Simon Debeljak poročen s hčerko Janeza Debeljaka in s sestro Saše Debeljaka, in je slednji torej Simonov svak. Danes je Simon Debeljak namesto Ivana Benčine župan Občine Loški Potok; Ivan Benčina pa je danes predsednik Lesne zadruge Loški Potok. Član te zadruge pa je tudi brat Simona Debeljaka, ki mu je prav tako kot Simonovemu tastu iz Malega Loga ime Janez Debeljak; le da sta Simon in njegov brat Janez doma na Hribu. Da s takšnimi družinskimi povezavami in pozicijami, ki jih Debeljaki skupaj s prijateljem Benčino zavzemajo v zadružni in potoški občinski strukturi, s čimer je slednja videti dobesedno ugrabljena od Benčine, Zvera in družinskega klana Debeljakov, ni težko speljati in uresničiti karkoli ti pade na pamet, najbrž ni treba posebej poudarjati in opozarjati. Več…
»LOVEC NIKOLI NE SME POSTATI BREZSRČNI UŽIVAČ V UBIJANJU!« PA O »ODGOVORNOSTI DO ŽIVALSKEGA SVETA«. IN ŠE NEKAJ SRČNIH »HUBERTOVIH MISLI« ZA PREDAH IN V RAZMISLEK TUDI OB »RAZSELJENIH« KRAVAH, »NAPADALNIH« MEDVEDIH IN OB VSEM AKTUALNEM SLOVENSKEM LOVSKEM IN NELOVSKEM »GROMOVNIŠTVU«!
»Vsak izmed nas, mi vsi, na poseben način pa seveda, vi, lovci, smo poklicani k odgovornosti do narave, ki nam je zaupana. V skrbi za ravnovesje v naravi vidim mesto človeka,« je poudaril Danijel Lasbaher, »seveda pa mora biti pri tem človek sam najprej uravnovešen. Kaj človeka drži v ravnovesju? Povezanost z Bogom in z naravo,« odgovarja v letošnji »Hubertovi pridigi« mariborski stolni župnik. »Z Bogom, ki nam je zaupal skrbništvo; in z naravo, katere skrbniki smo«. Mariborski kanonik je tu na lovce še posebej spodbudno naslovil misel o tem »kako pomembno je, da imate vedno pred očmi vaš osnovni namen, vaše poslanstvo, to je odgovornost do živalskega sveta«; ter jih spomnil na svetega Huberta in na to, da »lovec nikoli ne sme postati brezsrčni uživač v ubijanju«. Več…
»PELJEŠKI MOST JE MONUMENTALEN POMNIK HRVAŠKE ENOTNOSTI!« BOŽJA PRIČUJOČNOST. IN, MISTIČNA POT SKOZI MODRO ZLATO ČAROVNIJO.
Čeprav je bilo veliko vsega v skoraj tridesetletni zgodovini porajanja in ustvarjanja Pelješkega mostu, tega obsežnega infrastrukturnega projekta, ki je po več kot tristo letih končno spojil »Dubrovniško republiko« s preostalo Hrvaško v »enovito« in fizično povezano državno ozemlje; in kljub nekaterim začetnim »razpoloženjskim nihanjem« ter temu, da je bilo na začetku »treba pomiriti različne poglede in ideje, kako to napraviti«, kot je na sinočnji slovesnosti dejala Dubravka Šuica, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za demokracijo in demografijo ter nekdanja županja Dubrovnika in »pelješka nevjesta« kot je sama posebej poudarila, kljub vsej teži in začetnim preprekam, torej, pa prav zato morda, je svečana otvoritev Pelješkega mostu od začetka do konca zvenela v domoljubnem in ponosnem duhu, ki se, ko gre za dobro Hrvaške in njeno enotnost, vselej dvigne nad vsakdanje politične in vse druge zdrahe in razprtije. Več…