»Smo v trenutku, ki je očitno manj kot »pet minut pred dvanajsto« in torej le hip pred usodnim aktom nepovratnega uničenja in razvrednotenja lokalne in nacionalne prostorske, kulturne in tehniške vrednote ter posega v zakladnico slovenske kulturne in tehniške dediščine, še enega, ki iz dneva v dan potihoma, a vztrajno, zdaj tu, zdaj tam, siromaši in pustoši slovenski naravni in kulturni prostor, s tem pa nepovratno in za zmeraj usodno zaznamuje ključne markerje slovenske identitete, tradicije, bivanjske in naselbinske kulture ter vsega, kar smo tu, na tem prostoru pristnega in izvirnega bili in smo; in kar nam lahko edino s svojo živo prezenco v prostoru ter z vsem tehniškim in obrtnim znanjem, veščinami in rešitvami, ki so akumulirane v takšni prostorski in tehniški vrednoti, daje v sedanjosti in prihodnosti informacije, vpogled in rešitve ter nas trajno bogati in navdihuje tudi za lepši, boljši, pristen, ustvarjalno zmagoviti danes in jutri. Saj prav to je bistvo in namen varovanja in ohranjanja kulturne in tehniške dediščine! Pa ne le dokumentirane na papirju in digitalnih ključkih v arhivih, do katerih le redkokdaj morda še kdo dostopi! Ampak tu in zdaj, v resničnem življenju, zmeraj dostopna vsem in za vse! S tem namenom je bil most ustvarjen! Tako je živel! In s tem naj živi naprej iz roda v rod! Naši predniki med Krko in Gorjanci in širše so 160 let to razumeli in živeli z mostom in z vsem, kar jim je dajal, tudi sam prejel, pa morda kdaj tudi kaj vzel, kar je razumljivo: na reki stoji, sredi življenja, v dobrem in težkem, kot mi, zmeraj sredi premen tega dajanja, prejemanja in jemanja. Vse, kar je ob tem na nas, je, da skrbimo eden za drugega in za vse, kar nam je v tem življenju dano, namenjeno in zaupano. Kdo smo mi, da tistim za nami odrečemo in onemogočimo to, kar je bilo zaupano in podarjeno nam!? S kakšno pravico jim vzamemo to, da vidijo, da občutijo, da doživijo, se učijo in navdihujejo pri »živem izviru« ter živijo z nečim tako lepim in edinstvenim kot je Brjanski most na Krki v Podbočju!? Kdo od nas ve, koga bo prav ta most s svojo pojavnostjo in prezenco, s svojo senzibilno in prefinjeno umeščenostjo v zeleno poetiko Krke enkrat navdihnil še za nekaj res novega, velikega, edinstvenega!?« Več…
Tag: Jože Podletnik
AROGANCA SLOVENSKE DRŽAVNE IN OBČINSKE ENERGETSKE HOBOTNICE PLUS SLOVENSKA URADNIŠKO KLEČEPLAZNA UKLONJENOST IN IGNORANCA! TAKO PRIDE DO TEGA, KAR SE ŽE VSE OD MAJA DOGAJA NAD MALIM LOGOM V OBČINI LOŠKI POTOK! IN TO RAZDEJANJE JE ŠELE ZAČETEK »MASAKRA«, KI GA V TE KRAJE PRINAŠA NESREČNA SPREGA LAKOMNEGA KORUPTIVNO KONTAMINIRANEGA ZASEBNO-OBČINSKEGA ENERGO »SOCIALNEGA« ZADRUŽNIŠTVA IN DRŽAVNIH DRAVSKIH ELEKTRARN! POTOČANI RES LAHKO REČEJO, KAR BO PRAV KMALU VPILO DO NEBA: »BOJ SE DOMAČEGA ČLOVEKA, KI LASTEN DOM PREDA IN PRODA TAKŠNI BREZVESTNI HOBOTNIČNI ZDRUŽBI!«
Ko je pred desetimi leti, torej leta 2014, vplivni lokalni veljak Janez Debeljak iz Malega Loga uspešno »ustoličil« svojega ambicioznega in k »dobrim« zaslužkom nagnjenega ljubljanskega prijatelja Ivana Benčino, nesojenega strojnika in priučenega računalničarja po rodu iz potoškega Travnika, za župana Občine Loški Potok, je slednji zelo hitro s svojim krogom prijateljev in podpornikov začel uresničevati energo zadružne ideje, ki jih je Štajerec Tomaž Zver, pretkani energo in zadružni »guru« iz vseslovenskega hobotničnega morja liberalne in »zaresne« demokracije, skušal že leta prej neuspešno in zaman »posejati« pri nekdanjem uglednem potoškem županu Janezu Novaku, ki nad takšno zadrugo ni bil kaj posebej navdušen. Ivan Benčina pa zelo, zato jo je s svojim »velikim učiteljem« Zverom tudi nadvse hitro ustanovil. Vanjo se je seveda včlanil tudi že omenjeni Janez Debeljak iz Malega Loga. Pa njegov sin Sašo Debeljak, prav tako iz Malega Loga, ki je bil že v času obeh mandatov Benčinovega županovanja in je še danes svetovalec za okolje in prostor ter komunalne zadeve na Občini Loški Potok, prav tako pa prav on z občinske strani pelje tudi prav vse infrastrukturne projekte in ima, po besedah naših virov, veliko formalne in neformalne besede in moči tudi pri vseh vetrničnih idejah in projektih, kar je menda v popolnem nasprotju z njegovo redkobesednostjo, ko ga o teh projektih karkoli vprašajo posamezni občinski svetniki. Za predsednika Nadzornega odbora Lesne zadruge Loški Potok so postavili Simona Debeljaka, ki je zet malološkega Janeza Debeljaka, saj je Simon Debeljak poročen s hčerko Janeza Debeljaka in s sestro Saše Debeljaka, in je slednji torej Simonov svak. Danes je Simon Debeljak namesto Ivana Benčine župan Občine Loški Potok; Ivan Benčina pa je danes predsednik Lesne zadruge Loški Potok. Član te zadruge pa je tudi brat Simona Debeljaka, ki mu je prav tako kot Simonovemu tastu iz Malega Loga ime Janez Debeljak; le da sta Simon in njegov brat Janez doma na Hribu. Da s takšnimi družinskimi povezavami in pozicijami, ki jih Debeljaki skupaj s prijateljem Benčino zavzemajo v zadružni in potoški občinski strukturi, s čimer je slednja videti dobesedno ugrabljena od Benčine, Zvera in družinskega klana Debeljakov, ni težko speljati in uresničiti karkoli ti pade na pamet, najbrž ni treba posebej poudarjati in opozarjati. Več…
»LOVEC NIKOLI NE SME POSTATI BREZSRČNI UŽIVAČ V UBIJANJU!« PA O »ODGOVORNOSTI DO ŽIVALSKEGA SVETA«. IN ŠE NEKAJ SRČNIH »HUBERTOVIH MISLI« ZA PREDAH IN V RAZMISLEK TUDI OB »RAZSELJENIH« KRAVAH, »NAPADALNIH« MEDVEDIH IN OB VSEM AKTUALNEM SLOVENSKEM LOVSKEM IN NELOVSKEM »GROMOVNIŠTVU«!
»Vsak izmed nas, mi vsi, na poseben način pa seveda, vi, lovci, smo poklicani k odgovornosti do narave, ki nam je zaupana. V skrbi za ravnovesje v naravi vidim mesto človeka,« je poudaril Danijel Lasbaher, »seveda pa mora biti pri tem človek sam najprej uravnovešen. Kaj človeka drži v ravnovesju? Povezanost z Bogom in z naravo,« odgovarja v letošnji »Hubertovi pridigi« mariborski stolni župnik. »Z Bogom, ki nam je zaupal skrbništvo; in z naravo, katere skrbniki smo«. Mariborski kanonik je tu na lovce še posebej spodbudno naslovil misel o tem »kako pomembno je, da imate vedno pred očmi vaš osnovni namen, vaše poslanstvo, to je odgovornost do živalskega sveta«; ter jih spomnil na svetega Huberta in na to, da »lovec nikoli ne sme postati brezsrčni uživač v ubijanju«. Več…
»PELJEŠKI MOST JE MONUMENTALEN POMNIK HRVAŠKE ENOTNOSTI!« BOŽJA PRIČUJOČNOST. IN, MISTIČNA POT SKOZI MODRO ZLATO ČAROVNIJO.
Čeprav je bilo veliko vsega v skoraj tridesetletni zgodovini porajanja in ustvarjanja Pelješkega mostu, tega obsežnega infrastrukturnega projekta, ki je po več kot tristo letih končno spojil »Dubrovniško republiko« s preostalo Hrvaško v »enovito« in fizično povezano državno ozemlje; in kljub nekaterim začetnim »razpoloženjskim nihanjem« ter temu, da je bilo na začetku »treba pomiriti različne poglede in ideje, kako to napraviti«, kot je na sinočnji slovesnosti dejala Dubravka Šuica, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za demokracijo in demografijo ter nekdanja županja Dubrovnika in »pelješka nevjesta« kot je sama posebej poudarila, kljub vsej teži in začetnim preprekam, torej, pa prav zato morda, je svečana otvoritev Pelješkega mostu od začetka do konca zvenela v domoljubnem in ponosnem duhu, ki se, ko gre za dobro Hrvaške in njeno enotnost, vselej dvigne nad vsakdanje politične in vse druge zdrahe in razprtije. Več…