»Vsak izmed nas, mi vsi, na poseben način pa seveda, vi, lovci, smo poklicani k odgovornosti do narave, ki nam je zaupana. V skrbi za ravnovesje v naravi vidim mesto človeka,« je poudaril Danijel Lasbaher, »seveda pa mora biti pri tem človek sam najprej uravnovešen. Kaj človeka drži v ravnovesju? Povezanost z Bogom in z naravo,« odgovarja v letošnji »Hubertovi pridigi« mariborski stolni župnik. »Z Bogom, ki nam je zaupal skrbništvo; in z naravo, katere skrbniki smo«. Mariborski kanonik je tu na lovce še posebej spodbudno naslovil misel o tem »kako pomembno je, da imate vedno pred očmi vaš osnovni namen, vaše poslanstvo, to je odgovornost do živalskega sveta«; ter jih spomnil na svetega Huberta in na to, da »lovec nikoli ne sme postati brezsrčni uživač v ubijanju«.
Čakajoč na Hubertovo mašo v mariborski stolnici. Foto: Ana Ašič // Lovski praporščaki pred stolnico. Foto:Gerhard Angleitner,
Uvod, redakcija teksta in podpisi k fotografijam: Ana Ašič
Premišljanje // Pridiga: Danijel Lasbaher, župnik mariborske stolne župnije, dekan in kanonik, član Stolnega kapitlja v Mariboru
Foto: Gerhard Angleitner, Jože Podletnik, Ana Ašič
Naslovna fotografija: Ana Ašič
26. november 2023
Spoštovani bralci in bralke, za kratek predah od vsega razburljivega dogajanja zadnjih nekaj dni na Slovenskem, ko se je srdito razvnela vojna med desnimi in levimi političnimi in aktivističnimi skrajnostmi zaradi ubogih, nič krivih, »razseljenih« krav z Veniš pri Krškem, ki so že in še bodo na koncu koncev nedvomno potegnile najkrajši konec, saj v tej bojeviti besedni vihri ni videti, da bi komu zares bilo mar zanje kot take in za vse, kar so in kar morajo kot čuteča živa bitja v tej vojni človeške brezčutnosti, egotripa in zlorab preživljati, še zlasti, ker je vse bolj videti, da to res v povsem enaki meri velja za tiste, ki jim je očitano zanemarjanje krav, kot tudi za tiste, ki to očitajo, da o tistih, ki se tako ali drugače z vsem tem okoriščajo niti ne govorimo; po vsem tem, torej, in po dramatičnem »napadu« doraslega medvedjega mladiča, ki ga je mama medvedka nedavno »odgnala« od sebe, in je ta teden med Volčami in Vremščico na gozdni poti srečal »izkušenega lovca« iz lovske družine Gradišče Košana, tako da je lovec dvakrat ustrelil in pokončal v »silobranu« medvedka, ki je imel, tam, nekje, no, vsekakor manj kot sto kilogramov, pri čemer še ni povsem jasno, ali je bila strelna razdalja res pet metrov in nekako ni slišati o kakšni, od smodnika ožgani dlaki, pri več deset ali celo sto metrih pa je precej težko govoriti, kaj šele verjeti, da gre za »silobran«, no, ob vsem tem in ta čas, ko pristojne institucije ugotavljajo, za kaj v resnici gre, tako pri kravah, ki so, vsaj upati je, še žive, kot pri medvedu, ki ga, kot 235 drugih letos ustreljenih, ni več; pa, ker se počasi izteka mesec november, ki je na nek način najbolj »lovski« od vseh mesecev, saj je to intenzivni čas skupinskih lovov in lovskih srečanj, letos še posebej zaznamovanih z vročimi vprašanji o tem, kdo bo novi predsednik Lovske zveze Slovenije; pa zato, ker v začetku novembra obeležujemo god svetega Huberta, zavetnika lovcev in gozdarjev, po katerem je poimenovana tradicionalna Hubertova maša; zaradi vsega tega, dragi bralci in bralke, pa za vsaj kratek dvig duha in krepčilo srca, vas vabimo, da si misli in srce skupaj umirimo ob, sicer malce zapoznelo publiciranih, a zato nič manj močnih in aktualnih utrinkih in premišljanju, ki ga je v pridigi pri, po več desetletjih prvi Hubertovi maši na Štajerskem in v Sloveniji na ravni lovskih zvez, na letošnji dan svetega Huberta v mariborski stolnici svetega Janeza Krstnika na tam zbrane lovce iz lovskih družin Lovske zveze Maribor in na vse druge prisotne umirjeno naslovil Danijel Lasbaher, župnik v župniji Maribor – Stolnica, dekan Dekanije Maribor in kanonik, član Stolnega kapitlja v Mariboru.
V mariborski stolnici sv. Janeza Krstnika je bila letos na god sv. Huberta, zavetnika lovcev in gozdarjev, po mnogih desetletjih prva Hubertova maša na ravni lovskih zvez na Štajerskem in v Sloveniji. V Ljubljani in na ravni nacionalne lovske zveze se to po koncu druge svetovne vojne še ni zgodilo, četudi je sicer v evropski in zahodni lovski tradiciji praznik svetega Huberta in z njim povezana Hubertova maša eden najbolj prepoznavnih in eminentnih lovskih in naravovarstvenih dogodkov, ki vsako leto lovce in vse, ki jim je mar za naravo, spomni in utrjuje k zavezanosti in rahločutni skrbi ter odnosu do živali in narave. Več: https://anaasicsic.com/2020/11/06/lovske-zadrege-svetega-huberta/ // Foto: Jože Podletnik
»Vsak izmed nas, mi vsi, na poseben način pa seveda, vi, lovci, smo poklicani k odgovornosti do narave, ki nam je zaupana. V skrbi za ravnovesje v naravi vidim mesto človeka,« je poudaril Danijel Lasbaher, »seveda pa mora biti pri tem človek sam najprej uravnovešen. Kaj človeka drži v ravnovesju? Povezanost z Bogom in z naravo,« odgovarja mariborski stolni župnik. »Z Bogom, ki nam je zaupal skrbništvo; in z naravo, katere skrbniki smo«. Mariborski kanonik je tu na lovce še posebej spodbudno naslovil misel o tem »kako pomembno je, da imate vedno pred očmi vaš osnovni namen, vaše poslanstvo, to je odgovornost do živalskega sveta«; ter jih spomnil na svetega Huberta in na to, da »lovec nikoli ne sme postati brezsrčni uživač v ubijanju«.
Pobuda in koordinacija slovesnega Hubertovega bogoslužja je bila v rokah Lovske zveze Maribor, ki se je tako želela spomniti in počastiti spomin na vse, zaradi covida in med covidom preminule štajerske lovce, ko se, zaradi ukrepov ni bilo mogoče od njih lovsko posloviti. Slovesne Hubertove maše so se v Mariboru udeležili tudi lovci koroškega Kluba prijateljev lova iz Celovca ter hrvaški lovci iz lovske zveze Osiješko-Baranjske županije ter hrvaških lovskih društev, s katerimi Lovska zveza Maribor sodeluje že desetletja, to je Lovsko društvo Vepar Belišče in Lovsko društvo Fazan Baranjsko Petrovo selo. Ni pa bilo nikogar iz ožjega vodstva Lovske zveze Slovenije. Nabirko 580 evrov, kolikor je bilo zbranih pri maši, so lovci in stolna župnija namenili mariborski Karitas, da bo s tem »pomagala tistim, ki so pomoči najbolj potrebni«.
Praporščaki lovskih družin Lovske zveze Maribor. // Marjan Gselman, predsednik Lovske zveze Maribor med uvodnim nagovorom na začetku slovesne Hubertove maše v mariborski stolnici sv. Janeza Krstnika. Desno za njim je Urška Repolusk, županja Ruš in lovka Lovske družine Ruše, levo pa je Mojca Rihter iz Lovske družine Vurmat. Obe lovki sta pri bogoslužju brali mašni berili in izrekli priprošnje. // Foto: Gerhard Angleitner
Univerzalno in prav s tem ta trenutek tudi izjemno aktualno premišljanje in pridigo Danijela Lasbaherja v nadaljevanju objavljamo v neokrnjeni celoti.
»…Ustvarjeni iz ljubezni za ljubezen, poklicani, da delamo dobro sočloveku in svetu!«
»Drage lovske družine, dragi bratje in sestre, danes bi na mojem mestu moral biti nadškofov tajnik Jure Sojč, a je nenadno zbolel za covidom. Ko sem se pripravljal za današnje bogoslužje, sem ga vprašal, katere svetopisemske odlomke je pripravil za Hubertovo mašo. Posredoval mi je te, ki smo jih pravkar slišali.
Berilo, odlomek s prvih strani Svetega pisma, ki govori o stvarjenju sveta in človeka; ter iz Evangelija Jezusovo pripoved o izgubljeni ovci, ki jo pastir išče, dokler je ne najde.
Pripoved o stvarjenju sveta in človeka skriva v sebi abecedo vsega stvarstva. Prvo sporočilo, ki nam ga sporoča je, da je v ozadju vsega stvarstva Stvarnik, Bog. Vse stvarstvo, ki nas obdaja je neke vrste umetnina ali slika, katere avtor je Bog. Večina nas je bila kdaj v kakšni galeriji in smo občudovali umetnine. Vemo, da imajo te umetnine za seboj konkretno osebo, ustvarjalca. Tako je tudi s stvarstvom!
Avtorji se navadno nekje skrito podpišejo pod svoje delo. Če gledaš površno, podpisa morda sploh ne opaziš. Tudi Bog se je podpisal v svoje stvarstvo, a če gledamo površno, ga ne opazimo.
Dragi bratje in sestre, ko nam v življenju nekaj uspe, smo srečni, veseli, ponosni. Morda ležemo pod drevo, močno vdihnemo in izdihnemo zrak in za nekaj trenutkov uživamo v sreči, zadovoljni s svojim opravljenim delom.
Tudi Bog se je zelo razveselil ene svoje stvaritve, to je človeka, ki ga je naredil po svoji podobi.
Predsednik Lovske zveze Maribor Marjan Gselman med pozdravnim govorom. // Foto: Gerhard Angleitner
Kakšen pa je Bog? Kaj je? Apostol Janez je preprosto zapisal: »Bog je ljubezen« in se s tem stavkom najbolj približal bistvu Boga. Če smo ustvarjeni po božji podobi, smo ustvarjeni iz ljubezni za ljubezen, poklicani, da delamo dobro sočloveku in svetu. Ljubiti, to je naš osnovni poklic. Ljubiti sebe, bližnjega, ta svet in Boga. S tem namenom smo dobili razum, zavest in svobodno voljo in kar je še Bogu lastno: nesmrtnost, nesmrtnost duše.
»Odgovorni smo za ta svet«
Človek je neke vrste krona vsega stvarstva, pa ne zaradi zunanje lepote, ampak zaradi notranje lepote, ki jo nosimo v sebi, in zaradi vsega, kar dobro v nas zmore, če mu dopustimo, da deluje v nas in za vse okoli nas, to je »Bogu podobnost«. V zunanji lepoti nas botanični in živalski svet prekašata. Zanimivo je, da se mora samo človek oblačiti. Človekova moč pa je v njegovi notranjosti.
Bog je človeku dal posebno mesto v stvarstvu z naročilom: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji.«
Lahko bi rekli, da Bog človeku izroči ta svet v upravljanje, v neke vrste skrbništvo. Tako je človek tisti, ki postane odgovoren za ta svet. To je drugo sporočilo pripovedi o stvarjenju. Prvo, da je Bog v ozadju vsega stvarstva; drugo, da je človek kot Bogu podobno bitje odgovoren za ta svet.
»Človek neodgovorno uničuje, ker sveta ne upravlja, ampak ga zlorablja, izkorišča ter gleda nanj le še skozi očala dobička«
Dejansko ima človek moč na tem svetu, da ga lepša in bogati. A tudi uniči. V zadnjih časih smo bolj priče slednjemu. Razmišljam, zakaj pravzaprav do tega pride? Odgovor in razlog za to gre morda iskati v tem, da se je sodobni človek oddaljil od narave, od Boga in s tem od poklicanosti k ljubezni in je začel s svetom, za katerega je odgovoren, ravnati neodgovorno. Sebe je naredil za neke vrste glavnega šefa, »Boga«, z namenom, da sveta ne upravlja, ampak zlorablja, izkorišča ter gleda nanj le še skozi očala dobička.
Slovesno Hubertovo mašo je vodil mariborski stolni župnik Danijel Lasbaher, na fotografiji zgoraj, pri oltarju v sredini. // Lovci in mariborski meščani in meščanke so pozorno prisluhnili božji besedi. Na spodnji fotografiji, na levi strani cerkve, od leve proti desni, v prvi vrsti: funkcionarji LZM Rudolf Majer, Ivan Žižek, dr. Marjan Toš in Franc Rotar iz Koroške lovske zveze. V drugi vrsti z leve: Božidar Kunej, Tomislav Kovačič in Janez Kaiser, predsednik Kluba prijateljev lova iz Celovca. // Foto: Gerhard Angleitner
A obenem danes postaja človek vse bolj zmeden, začenja se zavedati, da mu skrbništvo tega sveta počasi polzi izpod kontrole. Kot da se je narava obrnila proti človeku.
Tako človek niha med dvema skrajnostma. Na eni strani je še vedno nekontrolirano izkoriščanje narave s ciljem ustvariti dobiček. Na drugi strani pa ideja, da človek nima nobene pravice v odnosu do narave. Naravo naredi za neke vrste boginjo. Nobene živali se ne sme nihče več dotakniti, nobene trave pohoditi: naj se narava sama vzdržuje. Enkrat se mi je zgodilo, da sem nekoga povabil, daj, primi za grablje in pomagaj poravnati krtine. Pa mi je rekel, da je to neumno, ker narava sama sebe nikoli ne grablja. Takrat sem se vprašal: ali nismo tudi mi, ljudje, del te narave? Saj nismo padli z Marsa?
Obe skrajnosti, na eni strani nekontrolirano izkoriščanje narave in izživljanje, na drugi strani pa postavljanje narave za boginjo, ki je nedotakljiva, sta vse bolj značilni za današnji čas.
»Da človek lahko skrbi za ravnovesje, mora biti najprej sam uravnovešen«
Za življenje v naravi in sploh v stvarstvu pa je nujno ravnovesje. In prav tukaj vidim mesto človeka, v skrbi za ravnovesje. Seveda pa mora biti pri tem sam najprej uravnovešen. Kaj človeka drži v ravnovesju? Povezanost z Bogom in z naravo. Z Bogom, ki nam je zaupal skrbništvo; in z naravo, katere oskrbniki smo.
Dragi člani lovskih družin, na vas gledam kot na tiste, ki skrbite v naravi za ravnovesje. In vi dobro veste, da je za ohranjanje vrst nekaterih živali potrebno veliko preudarnosti, spremljanja živalskega sveta. In če to počnete z mero srčnosti in čutom odgovornosti – blagor vam. Za koga ste morda samo uživači v pobijanju, pa vendarle ni to in ne bi smel biti to vaš osnovni namen. Vaš osnovni namen je skrb za živalski svet. To ne pomeni, da ni potrebno kdaj kakšne lisice, medveda, merjasca odstraniti. Zelo pomembno pa je, da imate pri tem vedno pred očmi vaš osnovni namen, vaše poslanstvo: to je odgovornost do živalskega sveta.
Lovec nikoli ne sme postati brezsrčni uživač v ubijanju. Na to pot je skrenil plemič Hubert, ki se je po razočaranju v življenju, ko je izgubil ženo, ves posvetil lovu do te mere, da ni več videl nič drugega kot samo lov. A doživel je poseben trenutek, ko je slišal glas: »Če se ne spreobrneš, boš propadel.« Ob teh besedah se je zamislil. Na gozd in na naravo je začel gledati drugače. V njej je vedno bolj prepoznaval sledi Boga.
Mariborski stolni župnik, dekan in kanonik Danijel Lasbaher med evharistijo na god sv. Huberta v mariborski stolnici sv. Janeza Krstnika, 3. novembra 2023 // Foto: Gerhard Angleitner
»Naj nam sveti Hubert izprosi milost, da bomo odgovorni skrbniki matere narave«
Dragi člani lovskih družin, dragi lovci, dragi bratje in sestre, vsak izmed nas, mi vsi, na poseben način pa seveda, vi, lovci, smo poklicani k odgovornosti do narave, ki nam je zaupana. Venomer se moramo spraševati, kakšno naravo želimo izročiti rodovom, ki prihajajo za nami? Odrasli smo kažipot mladini. Mladi rod se uči od nas. Zato ni vseeno, kaj jim s svojim zgledom sporočamo.
Jezus nam s svojo pripovedjo o izgubljeni ovci sporoča, da Bog ljubi vsakega človeka, kljub njegovi grešnosti. Njegova srčna želja je, da bi se nihče izmed nas ne izgubil, da ne bi bil pogubljen. Bog gleda na svojo čredo tako, da ima pred očmi vsakega posameznika. Na čredo ne gleda zgolj kot na maso, ampak s srčnostjo za vsakega izmed nas.
Srčnost je tista, ki vzpostavlja pravi, zdrav odnos do stvari, do ljudi, do živali, do narave in do sveta. Spomnim se naše stare mame, ko smo imeli doma koline. Čutiti je bilo, da je z veliko mero srčnosti in skrbnosti krmila živino in obenem bila Bogu hvaležna za živež, za hrano. Na kolinah nikoli ni šlo za goli zakol, ampak bolj za obredno dejanje z veliko mero hvaležnosti Bogu na eni strani in naravi, ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji.
Naj nam zavetnik lovcev sveti Hubert izprosi milost, da bomo kot odgovorni skrbniki matere narave, svet, ki nam je zaupan, lepšali, bogatili in kot dragocen zaklad predali prihodnjim rodovom. Amen.«
Jelen svetega Huberta s križem med rogovjem. »Kot pravi pripoved, je s konjem in psi preganjal velikega jelena, a ko je bil lov na vrhuncu in je bil plemič že na tem, da sproži smrtonosno puščico, se je jelen ustavil, se obrnil k njemu v vsej veličini in se zagledal v preganjalca. Ta se je zaslepljen od bleščečega križa, ki se je prikazal med jelenovim rogovjem, ustavil in zaslišal glas: »Hubert! Če se ne spreobrneš h Gospodu in si ne začneš prizadevati za sveto življenje, boš hitro pristal v peklu!« Hagiografija nadalje pravi, da je Hubert razjahal, padel na kolena in rekel: »Gospod, kaj želiš, da ukrenem?« Zaslišal je odgovor: »Pojdi, poišči Lamberta in on te bo poučil.« Hubert je pustil lov in ardensko divjino ter nemudoma odpotoval v Maastricht, kjer je bil škof Lambert. Ta je postal Hubertov duhovni učitelj in mentor; nekdanji nenasitni lovec pa se je odpovedal prvorojenstvu, prestol in sina Floriberta je zaupal bratu v varstvo, razdal svoje bogastvo ter stopil na pot zmernega in, po duhovniškem posvečenju, svetega življenja. Več: https://anaasicsic.com/2020/11/06/lovske-zadrege-svetega-huberta/ // Foto: Ana Ašič
Po maši svetega Huberta v stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika v Mariboru, 3. novembra 2023 // Foto: Ana Ašič
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
»Spreobrnjenje svetega Huberta«, Wilhelm Räuber (1849-1926). Pinakoteka, München.
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
»Videnje svetega Huberta« (1912), Herbert Alfred Bone (1854 – 1932).
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023©Vse pravice pridržane. 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
