KAM VODI KRVAVO UMIRJANJE STRASTI? IN KAKO UPRAVLJATI S PRETIRANO SLO PO STRELJANJU?

Strasti se ne umirja s prelivanjem krvi. In obsedenost s streljanjem ne bo manjša, če bomo o njej molčali. Strast do lova in streljanja je živa in vroča; nikoli se ne bo polegla. Zato bo prav kmalu nujno ob vprašanjih upravljanja velikih zveri ter prostoživeče divjadi in ptic, najti odgovore tudi o tem, kako upravljati s pretirano slo po streljanju; ter ugotoviti, v kolikšni meri prav ona v resnici tudi pri nas »upravlja« z upravljanjem velikih zveri in divjadi. O tem se bo treba iskreno, odkrito in pošteno pogovarjati. Brez obsojanja s strani tistih, ki so kritični do lova in streljanja; pa tudi brez manipuliranja s strani tistih, ki so lovu in streljanju privrženi.

Foto: Marjan Artnak

Tekst: Ana Ašič

Foto: Janez Papež, Marjan Artnak, Vlado Jehart

13. oktober 2019

Deseti oktober je. Četrtek. Veliki, čudovito dišeči cvetovi mojih vrtnic v glinastih loncih se povešajo pod težkimi dežnimi kapljami in se nizko sklanjajo med jesensko cvetoče grme sivke. Grofica Sonja. Čeprav sem imela letos zanje manj časa, mi ob hiši, kot vsakega oktobra, prav vrtnice, ki nosijo ime te skrbne gospodarice z Bodenskega jezera, najbolj vztrajno in še zmeraj živahno govorijo o poletju. Njihovi veliki, masleno beli cvetovi s prelivajočimi ciklamno škrlatnimi robovi so te dni morda res malo manj žareči; morda je bilo manj sonca in vem, da sem jim pozabila obogatiti zemljo, ko je bil čas za to; a ta vonj! Od vseh mojih vrtnic se lahko le še burbonke in legendarne Crimson Glory merijo s to lepotico s čudovitega Mainaua! Danes moje srce kliče po bližini teh dišečih cvetov. »Vzemi vse, a daj, da znova svežost te poslednje vrtnice zaznam,« mi pride v misli Anna Ahmatova. Oktobrske vrtnice so drugačne, morda res manj popolne, a toliko bolj presunljive in živo resnične. Zaradi slutnje in bližine slovesa; zaradi vsega, kar bi še rade povedale, a ne bodo več cvetele in je zato v njih vse, kar so bile, kar so in kar bi bile, če bi imele priložnost in čas; a te ni, trenutki so odmerjeni in zima prihaja. Še enkrat globoko vdihnem opojno rožno uteho za tesnobno srce. Hvala, teta Ivanka, da si me pred mnogimi leti, v nekem davnem drugem življenju, v daljnem drugem ozvezdju, to naučila, »Ani, vdihni, ti bo lažje pri srcu«, si me z dišečim cvetom v rokah spomnila zmeraj, ko sem šla mimo tvojega čudovitega vrta nad periščem; preprosto si vedela.

Odtrgam se od vrtnic in spominov in se vrnem k sporočilom, ki čakajo, da postanejo del nove zgodbe. Nove? »Od predvidenih 175 medvedov 150 in 5 volkov, menda še dva povoza,« je zadnje sporočilo od včeraj. Kratko. Kot je bil kratek čas, v katerem se je vse to zgodilo: v treh poletnih mesecih, julija, avgusta in septembra, do 5. oktobra 2019, je bilo torej v slovenskih gozdovih odstreljenih 150 medvedov in 5 volkov. Kliknem in odprem še drugo pošto, z malce drugačnimi številkami: 109 medvedov je bilo odstreljenih v lovskih družinah, 30 pa v loviščih s posebnim namenom. In tretje: večina medvedov je imela manj kot 99 kilogramov in starost manj kot dve leti; večina je bila odstreljena na Notranjskem in v kočevsko-belokranjskem lovskem upravljalskem območju. Četrto, nemško sporočilo, prihaja iz Bruslja: »Samo na hitro, toliko, da veš, odločeno je, da se za volka lahko uporablja lov kot legitimen upravljalski prijem, sicer ob zelo striktnih pogojih; na FACE »odpirajo šampanjce«, Severnjaki triumfirajo, Šved je prezadovoljen, že daje izjave; kar za vse velike zveri; takšna je menda razsodba, ne vem, preveri!«

Prav. Nič novega. Tapiola vs. Suomen Riistakeskus. Po majskem stališču generalnega pravobranilca je to pričakovani razplet. In po vsem lobiranju. Povezavah. Pritiskih. In strasteh. Čeprav ni vse čisto tako, kot morda kdo misli ali govori. Restrikcije in pogoji prav gotovo večinoma ostajajo nedotaknjeni. Že majsko stališče je govorilo predvsem o izjemnih primerih, v katerih se sme za posamezne problematične osebke volkov uporabiti odstrel kot upravljalski prijem, a šele, ko so res izčrpane vse druge možnosti. Naj pravobranilec in sodišče še tako odločata, vprašanja interpretacije bodo zmeraj znova tu. Že takrat je Federacija evropskih lovskih zvez pravobranilčevo stališče razglašala kot prvo »zeleno luč za lov kot upravljalsko orodje pri uravnavanju populacij volka v Evropi«. FACE. Zelo močna, zelo spretna in zelo pretkana organizacija: dobro se zavedajo, kakšno moč imajo pozitivne afirmacije; kako je treba govoriti, da se na koncu uresniči; kako je treba vztrajati, da se doseže cilj; in kako je treba verjeti, da na koncu vsi verjamejo.


Foto: Janez Papež

Krvavo umirjanje strasti!?

Vrnem se k številkam. Skoraj štirinajst dni je trajalo, da so ob vljudnem, a neomajnem vztrajanju končno le prikapljale z različnih strani. Ustavno sodišče še ni zaključilo ustavne presoje spornega interventnega zakona, ki je konec junija razdelil slovensko javnost in stroko, medvedi in volkovi pa so že skoraj v celoti postreljeni!

Čez poletje, v času, ko se ni nikoli streljalo medvedov! »Nikoli!« pritrdi Srečko Žerjav, strokovni direktor Lovske zveze Slovenije in eden od podpredsednikov Federacije evropskih lovskih zvez. »Srčno upam, da se tudi nikoli več ne bo!« Uglajen gospod, Ljubljančan, vljuden, duhovit, vešč in komunikativen, simpatično premeten svetovljan, ki to morda misli celo resno. A se interventnemu zakonu vendarle ni eksplicitno postavil po robu. Kot se ni vodstvo Lovske zveze Slovenije, upravni odbor, znanstveno strokovni svet in tudi predsednik ne.

Naj so nekateri ugledni lovci še tako opozarjali, da je streljanje velikih zveri v poletnem času in po spornem, histerično sprejetem interventnem zakonu popolnoma v nasprotju z etičnim kodeksom slovenskih lovcev, pravilniki lovskih družin in v nekaterih delih tudi s samim zakonom o lovu in divjadi, se Lovska zveza Slovenije ni ustavila. In tudi lova ne. Sredi julija so, po posvetu z lovsko inšpekcijo in drugimi na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, poslali in na spletni strani objavili sporočilo »vsem lovskim družinam, ki bodo izvajale interventni zakon o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave«, s poudarkom na navodilih o tem, kako ravnati, da kljub morebitnim kršitvam interventnega zakona, lovcev ne bo zadela kakšna kazen. In potem pohiteli s streljanjem. Tako zelo, da so v treh mesecih izvršili odstrel, ki je bil celo po spornem interventnem zakonu predviden za medvede do 30. aprila 2020, za volkove pa do 30. septembra 2020. Pol leta prej! Pridni! Zelo pridni!

Odprem vrata in še enkrat stopim pred hišo. Dež je ponehal, oblaki nad grajskim gričem se trgajo, oktober razliva po njem prve jesenske barve, na moje vrtnice posije sonce in njihov vonj zaveje k meni, ko spet sedem za mizo. Spet in zmeraj znova premišljujem o teh treh mesecih. O vseh dolgih pogovorih. Desetinah ur premlevanj in tehtanj najrazličnejših mnenj in pogledov. Stotinah prebranih strani in odzivov, sporočil, prošenj, pojasnil, preverjanj, prepričanj in pričanj. Pomislim na neskončne ure, podnevi in ponoči preživete v gozdovih, na jasah in na pašnikih osrednjih in robnih območjih velikih zveri. In drugod. Na vse moje ljudi s teh krajev. Na vse njihove zgodbe, doživetja, opažanja, ugibanja in vprašanja.


Foto: Janez Papež

In na tisočkrat ponovljeno eno samo, ki mi že tri mesece ne da miru, kljub vsem jasnim in številnim odgovorom, ki jih je ta čas prinesel, saj vem, čutim, da je še eden, bistven, ključen, globok in resnični odgovor, ki ga bo čas sicer slej ko prej neizogibno razkril, a je vendar zdaj še vprašanje, in tu, in ne morem, da ga ne bi vedno znova iskala. Zakaj!? Zakaj je bilo to treba julija, avgusta in septembra? Zakaj so lovci klonili!?

»Lovec odkloni sodelovanje na lovu ter pri vseh drugih dejavnostih, če po svoji vesti oceni, da niso upoštevana in spoštovana etična načela ali zakonska določila. V težkih trenutkih sta potrebni njegova prisebnost duha ter osebna razumna presoja,« pravi dvanajsti člen etičnega kodeksa slovenskih lovcev. »Pri spornih zadevah lovci zagovarjajo in zavarujejo varstvo narave in pravice divjadi,« pa je nedvoumno jasen petnajsti člen lovskega kodeksa.

Kaj je bilo torej tako močno, da je premagalo kodeks in vest in razum? Zakaj tako hitro? Tako totalno! Tako brutalno! Tako brezkompromisno! Niti enega samega resničnega medvedjega napada ni bilo od dne, ko je stopil v veljavo interventni zakon, pa vse do danes! Nobenega ogrožanja življenj! Celo vsak poskus spina o napadih medvedov se je v trenutku sesedel sam vase in v brezno lastnega neresničnega bistva. Uspešnejše so bile zgodbe o volkovih. Senzacionalne in nepreverjene kar naprej vznikajo na rumenih straneh medijev, ki so odkrito ali prikrito vdani različnim interesnim in političnim opcijam. Tako imamo zdaj deželo preštevilnih strašno krvoločnih volkov in zato pobitih medvedov!

Predsednik Lovske zveze Slovenije, mag. Lado Bradač nima rad publicitete, ki presega lovske in strokovne kroge; in tudi vztrajno ponavljajoča vprašanja o letošnjem odstrelu velikih zveri so mu morda že malce odveč, a jih vendarle zdrži in se nanje z nekakšnim lovskim potrpljenjem odziva. »Kot sem že povedal na seji obeh odborov, lovci bomo izvršili oziroma izvajamo ta odstrel, da se umirijo politične strasti! Da se pregreto ozračje malo ohladi in se problematika velikih zveri iz ulice vrne za mizo. To smo naredili zato, da zadevi odvzamemo nekaj vetra iz jader in se burna razprava poleže« pove, kot, res, že tolikokrat to poletje.

Kot dolgoletnemu navtiku, mu je jadralski besednjak seveda blizu; a kljub kar nekaj izkušnjam na morju, mu prav gotovo ni enostavno krmariti slovenske lovske barke med Scilami in Karibdami ter preštevilnimi vidnimi in nevidnimi čermi slovenske politične in interesne scene. A žal prav njegova izjava kaže, da je eno vendarle očitno spregledal. Ali pa morda ne? In je zavestno ter v dobri veri zapeljal barko v plitvino navidezno varnega zaliva? Naj je tako ali drugače, dno, ki pušča precej sledi na tem plovilu, je politično. Vztrajanje na tej čeri pa utegne slovenskemu lovstvu prinesti res nepopravljive posledice. Prihajajo novi politični in interesni viharji in zelo težko se jim bo zoperstaviti z barko, ki ima v takšni politični plitvini zelo omejen manevrski prostor.  

Slovenska lovska organizacija je ena največjih nevladnih organizacij. Že dolga leta ima status organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju narave. Že res, da je bila v preteklosti in po drugi vojni na nek način precej determinirana z eno in edino politično opcijo, a zdaj so že skoraj trideset let drugi časi, ne? Slovenski lovci, ki imajo, kljub marsikateri šibkosti in slabosti, v slovenski družbi in tudi izven meja naše države, vendarle še zmeraj lep renome in naravovarstveni sloves tistih, ki jim ni vseeno za gozd, naravo in divjad, ne potrebujejo politike! Res pa je, da politika potrebuje njih in zato za njimi tudi s pravo nimfomansko vnemo nenasitno hlasta.

»Politika je minljiva! Lovska organizacija pa je bila, je in bo!« je v poletnem pogovoru za našo publicistično spletno stran povedal njen predsednik. To je zelo res. In Lado Bradač v to tudi trdno verjame. Zato so toliko bolj nepotrebna stališča, odločitve in dejanja, s katerimi slovenski lovci umirjajo politične strasti! To preprosto ni v opisu nalog, ki jih imajo lovci v okviru izvajanja javnega interesa na področju narave! To je ta politična čer! Politične strasti, ki jih politika s takim navdušenjem razplamteva, naj kar sama tudi umirja! Lovci niso gasilci! Posamezni lovci so seveda obenem tudi to.  A lovska organizacija ne more in ne sme imeti vloge dežurnih političnih gasilcev v družbi. Poleg tega se političnih in vseh drugih strasti nikoli ne umirja s prelivanjem kakršne koli krvi! Strasti se umirja z razumom. In, tudi to mag. Lado Bradač zelo dobro ve, v zelo, zelo skrajnih in pred tem skrbno pretehtanih okoliščinah, ko res ni več druge možnosti, se jih umirja kvečjemu le še z ledeno vodo. Nikoli pa s krvjo! Ne več! Prosim! Seveda strasti so. In bodo. In še težje kot z zunanjimi, s tistimi torej, ki pestijo druge, se je soočiti s svojimi lastnimi. Tudi lovskimi.


Foto: Vlado Jehart

Vročica ubijanja iz naslade

»Redko katero doživetje z žensko se lahko meri s tem, kar se po krvi razlije, ko srna ali košuta, ki zasluti, da je nekdo blizu, počasi dvigne glavo iz trave, gleda te z velikimi temnimi očmi, rahlo negotovo se ozira naokoli, spet pogleda v tvojo smer, saj čuti, da si tu, in potem pride ta trenutek, ko se vse zlije, dopolni, pritisneš in pade! Nič se ne more meriti z ognjem, ki se ob tem razlije po žilah, po vsem telesu, butne v možgane, v srce, v vso intimo, z vso močjo. Vsega, kar se v tistem trenutku zgodi, ne morete zapisati, ker bi bilo to preveč. A se zgodi. To je eksplozija! Erupcija vsega!« mi tiho, a s prepričljivo silovitostjo v glasu pripoveduje človek, ki je bil nekoč lovec, in ki zase pravi, da ne bi ubil medveda, volka ali risa; a ko je nekdaj zagledal srno, košuto, jelena, antilopo ali gnuja, ga je neobvladljiva sla zmeraj popolnoma in vsega prevzela.

Zakaj? »Ne vem, zakaj. Veliko sem premišljeval o tem. Morda zato, ker je pri tem vse tako preprosto: čakaš, in potem pride, kar si želiš, kar občuduješ in obožuješ; tam je, tako lepo, prepuščeno ti na milost in nemilost; vznemirjenje te vedno bolj prevzema, nevzdržna napetost in želja naraščata do razžarjenosti, ki bi še železo stalila; sprožiš, in ko žival podre strel, začutiš istočasno silovito bolečino in neko goreče zadovoljstvo; ne misliš, ne zavedaš se jasno, vsaj zase mislim, da se nisem, a občutek nekakšne vzajemne predaje drug drugemu je v tistem trenutku močno prisoten. Posrka te vase. Popolnoma prevzame. Do konca izčrpa. Skoraj te ni več. A vendar si rešen in nekako brez strahu za vse, kar je bilo, in kar sledi. Živ si. In svoboden. Nobene negotovosti ni. Nobenih vprašanj. Nobene skrbi, kaj zdaj. Kako bo naprej. Nobene zahtevnosti. Nobenih obvez. Nobenega občutka ujetosti. Nobenih nepotrebnih in odvečnih besed. Strahu pred izsiljevanjem. Mučnega molka. Očitkov. Želje, da bi takoj vstal in odšel. Ostaja samo to, da je bilo čudovito lepo in nepozabno doživetje, ki od tebe ne terja ničesar več.«

Za zmeraj lepa, tiha in negibna ne predstavlja več nobene nevarnosti? »Ja, tako nekako. Mislim, da je, ob vseh lovskih zapisih in preživetveni nuji v naših genih, v ozadju tega obsesivnega užitka tudi nekakšen velik strah pred odnosom, pred drugim človekom, ja, pred žensko, če hočete, in če že sprašujete: pred njeno zahtevno naravo, pred njenim nezadovoljstvom, napornostjo, morda pred zavrnitvijo, pred njenimi igricami, pred njeno zapletenostjo in zagonetnostjo; pred ceno, ki jo terja intima z njo; pred odgovornostjo, ki jo ta prinaša; pred občutki krivde, ki se tu porajajo; in pred bolečino, ki pride z vsem tem. Gre za zelo globoke in močne sile.«

To naj bi bila kompenzacija za neuresničen zaupen in ljubeč odnos ter obenem votlina, zatočišče za ranljivega in ranjenega človeka, ki se zelo boji čustvene zlorabe? »O tem bi lahko več povedali psihologi, a mislim, da gre vsaj deloma res tudi za to. Vsekakor je to zelo težko premagati in preseči.«


Foto: Vlado Jehart

Ampak vi ste! Kaj je potrebno, da se človek potegne vstran od tega? »Sam sem to premagal pogojno. Tako da sem se temu odmaknil. Mislim, da je to najbolj pošteno povedano. Po dolgem času. Z veliko sreče, veliko razmišljanja, veliko spoznanj in z leti, ki tudi prinesejo svoje. Najbolj pa seveda tako, da sem z lovom prenehal. Zdaj me to večinoma niti najmanj ne vznemiri. A pridejo trenutki, ko te že samo ob misli zaskeli in kri spet pekoče zahrumi po žilah. Ne spusti te to kar tako! Če bi samo enkrat ustrelil, bi bil spet tam! To je droga!«

Adrenalin? »Ah, ja, temu tako rečejo. Ampak ni samo adrenalin, so še drugi hormoni!«

Kaj bi bilo mogoče storiti, da tako ranjeni ljudje ne bi zašli v lovske vrste? Kako bi jim bilo mogoče pomagati, da se tega rešijo, če so že v tem? In sploh, kako upravljati takšno obsesivno ravnanje? »Prvo dvoje je zelo težko, v bistvu nemogoče. To je vse zelo skrito in globoko v posamezniku in pride na dan šele potem, ko je nekdo že lovec, ko že samostojno strelja in lovi. In tudi takrat ve to predvsem vsak sam zase. Če ve. Če se je sploh sposoben in pripravljen sam s seboj in s tem soočiti. Večina se niti noče. To je izjemen užitek, razumete, to je sla, od katere si ves prevzet, navdušen, ujet v začarani krog, iz katerega sploh nočeš, še posebej seveda, če so tudi vse zunanje okoliščine temu naklonjene in ni ničesar in nikogar, ki bi to ustavljal, ali se o tem spraševal. Je pa seveda tudi res, da dokler to ostaja v nekih etičnih, moralnih in pravnih lovskih okvirih, dokler se to dogaja predvsem v tebi, v tvoji intimi in si kljub temu sposoben stvari normalno lovsko peljati naprej, se pravi, da ob tem vendarle zmeraj ustrezno poskrbiš za ulovljeno divjad, se držiš nekih navad in običajev, spoštuješ čas, v katerem se kaj lovi, območje, kjer loviš in predvsem, koliko česa ustreliš, je ta obsedenost s streljanjem in ubijanjem predvsem tvoja osebna in kvečjemu še partnerjeva intimna stvar in težava, če jo kot tako prepoznaš oziroma prepoznata. Ko pa vsega naštetega nisi več sposoben držati na uzdi; ko začneš s tem voziti preveč po robu prepada; ko ob vsaki priložnosti, ki se pojavi, stopiš čez mejo; ko začneš najprej tiho, potem pa vse glasneje podpirati lovske prakse, kjer je na prvem mestu streljanje in šele nekje daleč zadaj skrb za divjad, naravo, lovsko druženje; ko se začneš, četudi morda prikrito, postavljati za ideje, stališča in odločitve, kjer je na prvem mestu streljanje in ubijanje; ali ko začneš v tem smislu celo javno delovati, takrat pa to seveda postane širše vprašanje, ki močno presega lovske vrste. Tu postane zelo umestno vaše vprašanje, kako to slo upravljati, in, nenazadnje tudi, kako jo ustaviti. Mislim, da bi vam lovci z vseh koncev Slovenije lahko povedali, in najverjetneje so vam že, da zdaj o tem toliko sprašujete, kako v lovskih vrstah opažajo porast, na eni strani nekega brezčutnega, hladnokrvnega lova in streljanja; na drugi strani pa tudi porast zelo vroče in strastne sle po streljanju in ubijanju, zaradi česar bo slej ko prej res zelo nujno poiskati prave in učinkovite odgovore na to vprašanje.«


Foto: Janez Papež

Kar nekaj lovskih sogovornikov in poznavalcev lovstva ocenjuje, da bi takšnih iz zgornjih vrstic lahko bilo med tistimi, ki streljajo po slovenskih gozdovih že okoli 30 odstotkov. To so seveda zelo površne in pavšalne ocene, tudi zelo subjektivne in temelječe na občutkih, ki so lahko tudi zelo varljivi. Poleg tega prihajajo v slovenske gozdove tudi tuji lovski gostje. A če bi držale za slovensko lovstvo, bi to pomenilo, da je od skupno 22 tisoč slovenskih lovcev, pretirano hladnokrvno in brezčutno ali vročekrvno obsedenih s streljanjem in ubijanjem skoraj 7 tisoč ljudi; to je skoraj toliko, kot je v Sloveniji policistov; in več kot je slovenskih vojakov.

»Lovstvo postaja na eni strani vse bolj poligon za snobe, za razkazovanje prestiža, za prostočasno dejavnost, kot nekakšno računalniško igro, za neke vrste »escape room«, pri čemer je igralcem vse manj mar, za to, kar puščajo za seboj in za posledice, ki jih imajo njihova dejanja. Plačajo, pridejo, streljajo, se fotografirajo, objavijo in se odpeljejo; drugi pa naj se ukvarjajo z divjadjo, z mesom, s trofejo, ki naj jim jo lepo zapakirano samo še dostavijo na njihov naslov. Tega je zmeraj več. Obenem pa se, kot sem že povedal, močno krepijo tudi druge res zelo brezobzirne dimenzije, kjer gre vse manj za neko zdravo strast do lova in vse bolj za obsedeno strast do streljanja,« pravi isti sogovornik, čigar identitete, zaradi delikatnosti tematike, izjemoma, a z zavestno uredniško presojo, ne razkrivamo.

»Sedem milijonov nas, ki smo povezani s strastjo do lova in streljanja!«

Da je nekaj v tem trendu, lahko razberemo tudi iz govorice evropskih lovcev, še zlasti iz diskurza Federacije evropskih lovskih zvez ali kratko FACE, kar so kratice francoskega imena najvplivnejše evropske in ene najvplivnejših svetovnih lovskih in lobističnih organizacij s sedežem v Bruslju. »Glas evropskih lovcev« kot je njihov vodilni moto, ob vsaki priložnosti poudarja, da združujejo in predstavljajo »sedem milijonov evropskih lovcev, 36 polnomočnih in 7 pridruženih članic; in eno samo strast, ki nas povezuje: strast do lova in do streljanja«.

Če bi bilo, hipotetično, tudi med njimi 30 odstotkov takih, ki so z obojim prevzeti obsesivno, imamo v Evropi več kot dva milijona ljudi, ki bi torej za lov in streljanje naredili vse; ob tem pa imajo tudi dovolj denarja, da to vselej in povsod, če le morejo, tudi uresničijo. Tem ni dovolj, da gredo na lov nekajkrat v letu in tu in tam nekaj ustrelijo. A kje naj to tako pogosto in nebrzdano počnejo? V Evropi se možnosti lova in streljanja marsikje vse bolj ožijo, zaradi pomanjkanja divjadi, izginjanja gozdov in divjine, a tudi zaradi vse bolj omejujočih zakonodaj; po svetu pa je, ob prav tako vse bolj zaostrujočih restrikcijah, marsikje lova manj tudi zaradi vojn, in še bolj zaradi naraščanja in širjenja nevarnih bolezni, na primer v Afriki, ki zaradi tega postaja vse manj brezskrbna lovska destinacija.


Foto: Janez Papež

Večino teh lovu nenaklonjenih okoliščin je težko ali celo nemogoče spremeniti; in tako evropskim lovcem preostane manevrski prostor le še v rahljanju evropskih in nacionalnih zakonodaj ter s prostoživečo divjadjo povezanih upravljalskih praks v Evropi. Torej lov v, z divjadjo in živalmi bogatejših gozdovih Severne, delno Srednje in Jugovzhodne Evrope. V Skandinaviji, na Balkanu in Karpatih. Da se ta območja spremenijo v res sanjske lovske destinacije, pa je potrebno le še eno: razrahljati Habitatno direktivo.

Pri tem evropski lovci vešče in s pravo volčjo pretkanostjo koristijo vse svoje darove in sposobnosti, ki so jim večini položene že v zibelko; zato pa so lovci! Potrpežljivost, vztrajnost, dober pogled na celostno situacijo, premišljeno obvladanost vsake poteze, odmaknjenost, popoln molk in otrplost v kritičnih trenutkih, uglajeno mirnost, hladnokrvno osredotočenost na cilj in seveda nekakšen neuničljiv optimizem in vero, da bo njihovo prizadevanje na koncu poplačano s tistim, kar čakajo!

Obenem seveda javno in po vsej Evropi enotno utemeljujejo nujnost lova kot upravljalske praktike za zavarovane prostoživeče ogrožene vrste iz več razlogov, ki jih od severa do juga enako vztrajno in stalno ponavljajo: izboljšanje sobivanja zveri in lokalnega prebivalstva; zmanjševanje škod in nevšečnosti, ki jih zveri povzročajo na premoženju ljudi; znižanje ogrožanja življenja in varnosti, zlasti otrok; preprečevanje oziroma nevtraliziranje razlogov za krivolov in s tem ohranjanje populacij ogroženih vrst; zaščita podeželja, njegove poseljenosti in tradicionalnih življenjskih ter bivanjskih paradigem in kulture. Pri lobiranju s pridom uporabljajo dejstvo, da so v njihovih vrstah ljudje vseh poklicev, slojev in vplivnih dometov, še posebej seveda številni evropski politiki in poslanci iz vseh političnih opcij. Vse pa se zmeraj konča še z strokovno podkrepljenimi argumenti znanstvenikov, ki so večinoma tudi lovci in iz njihovih vrst. Tisti, ki pridno sodelujejo, so vključeni v milijonske evropske projekte, raziskave in finančne operacije s področja ohranjanja in varovanja habitatov, divjadi, velikih zveri in vseh drugih prostoživečih ogroženih vrst; tisti, ki ne sodelujejo, ali pa se temu celo zoperstavijo, lahko večinoma na vse le še gladko pozabijo.


Foto: Marjan Artnak

O tem, da to vse skupaj res ni tako neverjetno ali nedolžno, kot se morda komu zdi na prvi pogled, priča dejstvo, da ima FACE že od leta 1985 v Evropskem parlamentu močno interesno lobistično skupino s kratkim imenom Hunting Intergroup, v kateri običajno deluje vsaj okoli sto evroposlancev, ki se s podpisom zavežejo, da bodo v Evropskem parlamentu zagovarjali lov, lovce, lovsko kulturo in vrednote. Med njimi je že več let tudi slovenski poslanec Franc Bogovič. Zadnja leta so ime razširili z biodiverziteto in ohranjanjem podeželja, a lovsko bistvo te vplivne lobistične skupine vendarle ostaja isto in nedotaknjeno

Tudi slovenski lovci so pri tem zelo aktivni. Lovska zveza Slovenije je že od leta 1993 članica Evropske federacije lovskih zvez. Strokovni direktor LZS Srečko Žerjav pa je, kot smo že omenili, eden od podpredsednikov FACE, in sicer kot predstavnik srednjeevropske regije, ki jo sestavljajo Švica, Avstrija, Madžarska, Češka, Slovaška in Slovenija. Tako strokovni direktor kot tudi predsednik Lovske zveze Slovenije ne skrivata, da sta v odličnih in prijateljskih odnosih s sedanjim predsednikom FACE, Švedom Tjorbörnom Larssonom, ki je ne le navdušen lovec, ampak tudi zelo zagnan strelec. Septembra lani je bil izvoljen s spretnim manevrom nordijskih, balkanskih in karpatskih lovcev, potem ko je prišlo do razdora med »velikimi petimi«, zaradi prejšnjega predsednika FACE, kontroverznega evroposlanca in Južnotirolca dr. Michla Ebnerja; ta je v prejšnjem mandatu predsedoval Evropski lovski federaciji menda na način, ki je dvigal precej negodovanja in zaradi česar naj bi po nekaterih informacijah izstopila iz FACE tudi Francoska lovska zveza z več kot milijon člani. »Bilo je nekaj težav, ki pa smo jih nazadnje uspešno rešili,« pravi Srečko Žerjav, »tudi Francozi so se že vrnili v federacijo.«

Od novega predsednika FACE si zlasti Nordijci in lovci iz držav Srednje in Jugovzhodne Evrope veliko obetajo. Največ na področju lova strogo varovanih in ogroženih velikih zveri ter ptic selivk, saj je prav z Larssonovim predsedovanjem dobilo ofenzivne razsežnosti prizadevanje nordijskih, nekaterih srednje evropskih, balkanskih in karpatskih lovcev ter politike, da se spremeni Habitatna direktiva oziroma natančneje, da se varovanje velikih zveri, zlasti rjavega medveda in volka prenese iz Aneksa 4 v Aneks 5, s čimer bi bilo bistveno bolj omogočeno in legalizirano upravljanje velikih zveri s streljanjem, saj bi bile tako velike zveri, ob sicer še zmeraj varstvenem statusu ogroženih vrst, uvrščene med lovno divjad. Do konca letošnjega oktobra naj bi se, po besedah Srečka Žerjava, v novem evropskem parlamentu dokončno formirala nova Hunting Intergroup. Franc Bogovič se je podpisal že pred enim mesecem. Potem pa pride na vrsto aktivno lobiranje in delovanje za spremembo aneksnega statusa.


Foto: Janez Papež

Kako upravljati s pretirano slo po streljanju?

Strast do lova in streljanja je živa in vroča; nikoli se ne bo polegla. Zato se bo prav kmalu nujno ob vprašanjih upravljanja velikih zveri in sploh prostoživeče divjadi in ptic zamisliti ter najti odgovore o tem, kako upravljati s pretirano slo po streljanju; obenem pa tudi ugotoviti, v kolikšni meri prav ona v resnici tudi pri nas »upravlja« z upravljanjem velikih zveri in divjadi. O tem se bo treba res iskreno, odkrito in pošteno pogovarjati. Brez obsojanja s strani tistih, ki so kritični do lova in streljanja; pa tudi brez manipuliranja s strani tistih, ki so lovu in streljanju privrženi. In narediti vse, da bo kljub realnemu obstoju te močne sle po streljanju, in ob dejansko popolni nerealnosti pričakovanj, da je ne bo več, njen vpliv na usodne odločitve o življenju in smrti ter na stanje v naravi in družbi čim manjši, omejen, ozaveščen in pod nadzorom.

»Če je orožje nekomu izziv, če ima nekdo močno željo, potem je najbolj pametno ljudi, ki si to želijo, čimprej naučiti varnega ravnanja z orožjem. Najslabše je, če takšni vzgibi ostanejo skriti in neizživeti. Tak človek bo prej ko slej prišel sam do orožja in ga brez nadzora vzel v roke, kar pa je lahko zelo hitro direktna pot v nesrečo. Afiniteto do orožja je nujno socializirati, jo ukrotiti z znanjem, z veščino, s poznavanjem vseh dimenzij, ki jih ravnanje z orožjem prinaša,« je v našem poletnem intervjuju o miku orožja povedal predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač.

Slovenski lovci se v okviru priprav za lovski izpit, brez katerega ne morejo dobiti lovske izkaznice, dobro poučijo o vsem, kar v fizičnem smislu ravnanje z orožjem prinaša; nenazadnje se na tem področju s poučevanjem močno angažira tudi predsednik sam. A morda bo počasi vendarle modro razmisliti tudi o ozaveščanju vseh drugih ravni lova in streljanja, med katerimi so na prvem mestu prav gotovo čustvene dimenzije z vsemi njenimi zavednimi in nezavednimi razsežnostmi. Ne zato, da bi tisti, ki so obsedeni z lovsko slo po streljanju, s tem prenehali; ampak zato, da vsaj nekateri med njimi ozavestijo, kaj se jim sploh dogaja; in si morda na ta način vsaj malo pomagajo, da v ključnih trenutkih ne prestopijo mej družbeno sprejemljivega vedenja. Pa da morda vendarle razvijejo toliko poštene samorefleksije, da lažje obvladujejo svojo slo in lažje identificirajo njene skrivne vzgibe, ko pride do vprašanj in odločitev, ki posledično zadevajo naravo in družbo ter življenje nas vseh.

V Evropi je 7 milijonov lovcev, ki jih povezuje strast do lova in streljanja; in med njimi so mnogi, ki mislijo, da jim mora biti, ne za preživetje, ampak za sprostitev in zabavo, omogočena pravica do lovskega užitka ter lov na vse, kar jim pade na pamet, pa naj, finančno ali politično, stane kolikor hoče. A v tej isti Evropi je tudi 500 milijonov prebivalcev, ki mislimo, da imamo tudi vso pravico do tega, da nam takšna neobvladljiva sla po streljanju ne uniči do konca vseh vrednot in svetinj in skupnega dobra. Če imajo evropski lovci pravico živali iz užitka v naravi streljati, ali imamo ostali evropski državljani pravico, da jih vsaj tu in tam iz užitka v naravi vidimo?

Za večino slovenskih lovcev to sploh ni vprašanje! Še zmeraj. Od nekdaj so namreč skrbeli za prvo. In prav tako, ali še bolj za drugo. Če je predsednik Lovske zveze že zelo naveličan mojega zakaj, moram priznati, da sem tudi sama že rahlo naveličana njegovega poudarjanja tega, da »lovska puška na Slovenskem še ni iztrebila nobene živalske vrste«. A ima prav. In je res. Kljub temu pa bi priporočila slovenskim lovcem, da ne počivajo na preteklih lovorikah. Še manj, da, kot so to storili to poletje, oboroženi prestopajo Rubikon in se v demokratičnem prostoru Republike prepuščajo in spuščajo v interesne in politične zlorabe, obračune in nabiranje političnih točk, ki vsaka zanje pomeni v resnici le podeseterjeno črno piko. Cezar je s svojo oboroženo vojsko Rdečo reko prestopil trdno odločen, da naredi red. A ga ni. So perfidne politične situacije, ko je za vsakega vojskovodjo najbolje, da se s svojo vojsko drži čim dlje od prestolnice. Prejema ukaze. In jih deli naprej po svoji modri presoji. Zmeraj z najboljšo mislijo za svojo vojsko ter svetinje in vrednote, ki jim služi. Morda ga razglasijo za neposlušnega. Morda ga razrešijo. A zelo težko, dokler ima svojo vojsko za seboj! Ne v politiki, v armadi je moč vojskovodje. Dokler vladata v njej red, disciplina, visoka vojaška etika in spoštovanje zakonitosti mu težko kaj pride do živega. Seveda to terja moč, vztrajnost in nepopustljivost ter obvladovanje vseh vzgibov, ki bi lahko sprožili kakršno koli prenagljeno, nezakonito in nepotrebno prelivanje krvi. A četudi ga na koncu odpokličejo, mu vendarle za vselej ostane zavest, da ni svoje vojske po nepotrebnem žrtvoval za sprevržene politične cilje. In to je njegova večna zmaga.  

Veliko vsega tega bodo slovenski lovci potrebovali v prihajajočih časih, ki jih bodo doma in v Evropi vse bolj neizprosno postavljali pred izzive in skušnjave, kakršnih v marsičem še ne poznajo. Da so tako hitro to poletje postrelili medvede, je seveda marsikomu prišlo zelo prav. Pohlepu. Politiki. Interesom. Strastem. In nasladam. Tudi lovskim. A zeleno srce slovenskega lovstva je po tem poletju spremenjeno, marsikje ranjeno in bolj črno od krvi.


Foto: Marjan Artnak

Medtem se je zvečerilo. In popolnoma stemnilo. Moje vrtnice so spet oškropljene z dežjem. Pozno je že. Vseeno grem na sprehod. Pri nunskem vrtu se čez zid zazrem proti Krimu. V meglicah je, ki se svetlikajo v mesečinastih odsevih. In naprej. Onkraj njega. In vsega. Tam, daleč nekje, je Snežnik. Malo bolj levo so kočevska prostranstva. »Še šest na Notranjskem«, se spomnim sporočila, ki je dobro vedelo, kako mi bo ob tem. Skozi koprenaste oblake se tu in tam pokaže luna. V nedeljo bo polna. Bodo v njeni mesečini ta konec tedna padli res še vsi preostali medvedi?

Editor:

Share via
Copy link
Powered by Social Snap