Zakaj se prenove lovišč s posebnim namenom, ki je sicer iz več razlogov absolutno nujna, ne lotijo z odprtimi kartami, pošteno in možato!?! Zakaj spet tako občutljiva vprašanja narave in življenja v njej, predvsem pa že tako delikatnega upravljanja z divjadjo in velikimi zvermi, ki je najbolj konfliktno in zaostreno prav na območjih slovenskih lovišč s posebnim namenom, zakaj torej prav to spet reševati na hitro, po nujnih in skrajšanih postopkih ter z zahrbtnimi in manipulativnimi potezami in prijemi, ki res, roko na srce, niso vredne poštenega človeka, ne moškega, ne ženske, najmanj pa vseh tistih, ki kadar koli izustijo besedo ali stavek o tem, kako jim je mar za naravo in našo deželo. Več…
Tag: Ana Ašič
TAKO! LIPE SO POŽAGANE! URESNIČUJEJO SE PRED TRIDESETIMI LETI IZREČENE BESEDE ZLOVEŠČEGA Z USTJA DVEH REK: SLOVENIJA BO TO PLAČALA!
Slovenci, ki živimo ali delamo v najožjem mestnem središču slovenske prestolnice, smo vse pogosteje soočeni s tem, da nas tujejezično akcentirani izgredniki naganjajo iz Ljubljane, »zginte iz našega mesta« in si podrejajo naše življenje, naš mir, naš delovni in ustvarjalni čas s svojim nasilnim vedenjem ter uničevalno spreminjajo podobo in atmosfero tega mesta, te družbe, te dežele. Septembra lani smo v preiskovalnem razmišljanju o anonimni ovadbi »poštenih policistov« zapisali nekaj misli in ugotovitev, ki so ob precej očitni nemoči na eni strani in še bolj očitnem onemogočanju učinkovitega preprečevanja takšnega vedenja na drugi strani, enako ali še bolj aktualne letošnjo jesen. »Tako! Lipe so požagane. Zelen lipov list je počrnel. Uresničujejo se pred tridesetimi leti izrečene besede zloveščega, ki na daljnem ustju dveh rek ni slišal dobro: Slovenija bo to plačala! Njena današnja dejanska, politična, medijska, institucionalna, simbolna, diskurzivna in narativna podoba sta zrcalo tega maščevanja.« Več…
FRANČIŠKOV DAN LJUBEZNI! ZA KOGA? IN DO ČESA? TER UBOGE GOSPE IN GOSPODJE, KI SE Z NENASITNIM UBIJANJEM ŽIVALI MUČIJO… ZA VSE NAS…!?!
Ne eno zgodbo, desetine, stotine njih in strani bi bilo mogoče samo letos napisati o nenavadnih izrazih ljubezni najmočnejših prebivalcev tega planeta do narave in ostalih »sodržavljanov« tega sveta. Skušam se ta trenutek spomniti vsega, kar vem o svetem Frančišku Asiškem. Mislim nanj in skušam uzreti in začutiti, kaj bi rekel na vse to; kako bi on danes, 4. oktobra 2021, sklenil to moje razmišljanje, te moje besede. Več…
BO VIRTUALNA ABSTRAKCIJA OMEHČALA NAŠE SRCE? BO TAKO MOČNA, DA BOMO RES OZAVESTILI VEČNI KROG ŽIVLJENJA? GA DOJELI, SPREJELI IN ZAČELI UTRIPATI Z NJIM V UNIVERZALNEM SOŽITJU? IN SOČUTJU?
Del svetovne razstave lova in narave »Eno z naravo«, ki je letos med 25. septembrom in 14. oktobrom v Budimpešti, je tudi razstava inovacij »Future of Nature«, »Prihodnost narave«. Čeprav je to slišati mnogo bolj pompozno in obetavno od tega, kar potem dejansko ponuja obiskovalcem, je tu vendarle moč videti tudi kaj, kar močno presega suhoparno tehniko raziskovalnih dronov in interaktivnih iger in aplikacij s področja trajnosti, lova in ohranjanja narave. Pri tem je prav gotovo največja atrakcija virtualna umetniška instalacija z naslovom »Krog življenja«, »Circle of Life«, vizualni interaktivni prikaz »kontinuiranega toka življenja okoli nas«, kot je uvodno zapisano pred vhodom v virtualno zasnovan prostor, ki ga je avtorsko zasnoval “One With Nature” Team, odgovoren za predstavitev inovacij in digitalnih tehnologij. To je umetniška filmska instalacija, pri kateri je človek, obiskovalec, postavljen v umetniško virtualni prostor, v temno vesolje, tako, da, ne glede, kje v njem stoji, začuti, da je tudi sam le delček narave, kjer lahko obstaja le v enakovredni medsebojni »interaktivnosti« in soodvisnosti: v njej živi, mine kot vse, izgine v črni luknji in znova vznikne v večnem krogu življenja. »Elementi, ki ustvarjajo in negujejo življenje v teku časa, se kar naprej vrtijo, vrtinčijo okoli vseh naravnih bitij, vključno z nami, ljudmi: to je krog življenja. Vidimo lahko, da so v tem krogu vsa živa bitja samo oblike iste eksistence, v kateri so vsi, tudi ljudje, med seboj enaki: eno z naravo.« Več…
DOMAČINI SVETOVNI IN PONOSNI NA SVOJO VZHODNO TRADICIJO. SLOVENCI NAČITANI IN PRIJAZNI, A DOLGOČASNI. NAZADNJE JE RES FRAJTONERCA REŠEVALA SLOVENSKI DAN! IN, ALI BO KDAJ DRUGAČE!?!
Takšna razstava kot je »Eno z naravo« v Budimpešti, je živopisna biosfera informacij, pri kateri je zmeraj potrebno nekaj najbolj edinstvenih, redkih in izvirnih »cvetlic« in habitatnih atrakcij ljudem močno približati, jih »povečati«, tudi pretirano, če je treba; in, vsekakor leta 2021 postaviti najmanj v tri dimenzionalno prezentacijo! To je in mora biti najprej prostor doživetij! Predvsem pa je to lepa priložnost, da milijonu ljudem poveš, kdo si, kje si, kako čudovit in edinstven si! Je priložnost, da poveš, da sploh obstajaš! Ja, ekosistem! Zelo načitano je to. In nič narobe. Vendar ne eno in dvodimenzionalno! Temu milijonu ljudi, večinoma takim, ki jih prvenstveno zanimata narava in doživetja v njej, je imela Slovenija priložnost strnjeno, jedrnato in izvirno povedati in pokazati nekaj edinstvenega o sebi; in to tako, kot nihče drug; avtentično, z vsemi prijemi za vse čute; jih povesti v svoje dehteče gozdove, med skrivnostne nočne glasove in sledi; na srečanje z medvedom in kozorogom, k bistrim potočkom, na obrežje zelenih rek, med kačje pastirje in sence sulcev v kristalno čisti vodi. Imela je veliko priložnost, da jih sredi več milijonskega velemesta resnično popelje v »eno z naravo«! Več…
ŽALOSTNA MATI BOŽJA. FOTOGRAFIJA, KI JE TUDI MENE PRESUNILA Z MEČEM. IN, KAJ IMAJO FERSKI DELFINI S SLOVENSKIMI MEDVEDI?
Hitro hodim skozi nočno dišeči gozd in svež zrak bistri moje misli. V temi vstajajo pred menoj podobe tega dne. Mnogotere. In ena. Strahotna. Ki presunja srce in dušo in misli že vse od poldneva, ko sem jo prav ta dan, na god Žalostne Matere Božje zagledala, nemogoče, da je ne bi, saj so bili vsi svetovni mediji preplavljeni z njo, ter kar naprej dviga eno in isto nemočno vprašanje: Kako je mogoče, da se danes, leta 2021, pred očmi vsega sveta, pod krinko »tradicije«, »kulturne dediščine«, »nekomercialnosti«, »trajnostnega lova«, zgodi takšen krvav pomor bitij, za katera se sicer na vseh koncih sveta borimo, da bi ne izumrla, da bi živela, da bi obstajala?!? Kako je mogoče danes v Evropi legitimno speljati nekaj tako zverinskega!?! Kaj je v človeku, da stoji sredi morja krvi in ubija, ubija, ubija in ne neha, dokler v istem dnevu najbolj krvavo ne pomori vseh in vsega, kar mu je na dosegu roke!?! Več…
SAJ NI RES…PA JE!?! »NAJVEČ POZITIVNIH PRIMEROV POTRDIMO V STAROSTNI KATEGORIJI 5 DO 14 LET«. IN V ISTI SAPI: »STAROSTNO IZJEMO OD PCT POGOJA VLADA DVIGNILA Z 12 NA 15 LET«…
Torej, če ljudi testiraš in veš, kdo je pozitiven in kdo negativen, to ne omejuje epidemijo!? Če ne testiraš in si samo umišljaš, da so vsi preboleli in cepljeni negativni, to pa jo omejuje!? Očitno je res, najbolje, da nič več ne testiramo! Da ne bi še kaj izvedeli! Vem, da zveni izrabljeno, ampak, kaj naj drugega reče človek ob tem, kot da se vpraša, prvič, ali sploh prav vidi, kar bere; in drugič, kdo je tukaj zdaj nor!?! Testiranje ni več ta pravo! In, ravno kategorija prebivalcev, med katerimi je največ pozitivnih in okuženih, je od jutri v celoti med izjemami!?! Več…
MADŽARI VELIKOPOTEZNO, ENOTNO IN NAVDUŠENO ZA »ENO Z NARAVO«. SLOVENCI PA SPET »NAVADNO«, STARIKAVO, BREZ PRAVEGA VESELJA DO ŽIVLJENJA IN MALCE VSI PROTI VSEM?!?
Konec septembra in prvo polovico oktobra bodo Budimpešta in številna druga madžarska mesta in županije tri tedne prizorišče svetovnega Expa »Eno z naravo«, »One With Nature«, madžarsko »Egy A Természettel«, ki naj bi bil po nekaterih pričakovanjih letos največji svetovni dogodek lovske, ribiške in naravovarstvene industrije. Vsekakor so Madžari »Eno z naravo« zastavili kompleksno, široko, velikopotezno in, kot je videti iz trenutno dosegljivih programov in zasnov, z jasno intencijo, ciljem in vizijo, da Budimpešto in Madžarsko za tri tedne spremenijo v svetovno prestolnico lovskega in naravovarstvenega sveta. Na Slovenskem pa, sicer res sredi negotovega koronavirusnega časa in okoliščin, kakšnega posebnega navdušenja, vznesenosti in veselja ob tej priložnosti za predstavitev na tem letošnjem velikem svetovnem dogodku v bistvu nismo zaznali. Več…
»MOST JE PRELEP V TEM ZALIVU, KJER VLADA POPOLN MIR.«
»Draga Ana, hvala. Most je prelep v tem zalivu, kjer vlada popoln mir. Most ni bahat in je podrejen prostoru.« Tako se je 29. julija ob spojitvi Pelješkega mostu inženir Marjan Pipenbaher na moj pozdrav in čestitko odzval in javil s kratkim sms sporočilom iz Malostonskega zaliva. »Enkrat po 5. avgustu ga bom, upam, videla,« sem odgovorila in pomislila, kako me res zanima, kaj se je v resnici z njim zgodilo v tistem občutljivem morskem prostoru. Se mu je most res podredil? Se je skoraj dva in pol kilometra dolga mega konstrukcija v resnici zlila z okoljem? Kaj čaka tiste, ki tu živijo, delajo in so se vsak dan znova, tudi večkrat dnevno primorani voziti sem in tja? In vse druge popotnike? Kaj se bo zmeraj znova vtiskalo in pisalo v naš spomin, v naša doživetja in v življenje samo? Kaj nas bo v resnici spremljalo na naših poteh? Na počitnice? In s počitnic? Kakšna slika? Temna? Ali svetla? Brutalna? Ali poetična? Dobrih deset dni kasneje, malo pred peto uro zjutraj 9. avgusta, sem ga v porajanju jutranje zarje, še vsega ovitega v mehko modrino zgodnjega dne, nenadoma zagledala pred seboj. »A vidiš to!?!« V sinovem nenadnem zaviranju na magistrali in besedah, ki so prehitele moje, je bilo vprašanje. A tudi vsi odgovori. Meni. In vsem. Več…
»URESNIČUJE SE CILJ, KI REŠUJE TISTO, KAR JE PROBLEM ŽE 300 LET!«
Čeprav današnja poletna noč, iz 28. na 29. julij 2021, še ni prinesla dokončnega finala pri gradnji Pelješkega mostu, enega največjih infrastrukturnih objektov v zgodovini Hrvaške in v tem delu Evrope, je bilo vendarle mogoče razbrati precej vznesenosti v zadovoljnem nasmehu inženirja Marjana Pipenbaherja in seveda vseh, ki so s hrvaškim premierjem Andrejem Plenkovićem, hrvaškim političnim vrhom, predstavniki hrvaške infrastrukture, projektive ter domačih in tujih izvajalcev na čelu s kitajskim China Road and Bridge Corporation, prisostvovali simbolno močnemu trenutku, ko je bil z vgradnjo 165. sekvence jeklene konstrukcije Pelješki most tri mesece pred pogodbenim rokom dokončno spojen; z njim pa končno povezano in spojeno tudi celotno ozemlje Hrvaške. Več…