SOBOTNO DOPOLDNE RAZPETO MED BRUTALNIM LOVSKO POLITIČNO KORPORATIVNIM PLENILSTVOM IN VEČNIM PRAZNIČNIM SPOROČILOM BUDIMPEŠTANSKE PALAČE UMETNOSTI

Neverjetno! Kako je narava vendarle močna! Kako ne prenese laži in manipulacij! In, kako na koncu razkrije vse! In, če je že pri loviščih s posebnim namenom in pri aktualnem poskusu njihove devastacije in uzurpacije tako, kako je z vsem drugim!?! Gledam svarila, vem, da so dobronamerna in verjetno tudi z vpogledom v vse, kar se lahko zgodi. Ne bojim se. Nikoli se nisem ničesar bala. In nikogar. Najmanj pa teme in tistih v njej! Sredi noči grem kamorkoli v snežniškem ali kočevskem gozdu. Peš. Sama. Brez puške. In nočnega daljnogleda. In dušilca. In »patronov«. In pištolc pod pazduho. In za škornjem. Kot da te lahko to obvaruje! Imam svojega angela varuha. Verjamem vanj. In v resnico. In, ja, tudi vase! In v ta svet! Od nekdaj!

Foto: Ana Ašič // Palača umetnosti v Budimpešti

Tekst: Ana Ašič

Film: Müpa Budapest

Foto: Ana Ašič

4. december 2021

Današnja sobota se je začela zelo zgodaj. To noč nisem veliko spala. Preveč šokantnih dejstev se je v petek zložilo v sliko; delčki še tako čudnih, navidezno kontroverznih koščkov »puzzla« so se iz dosedanjih domnev in slutenj nenadoma natančno prilegajoči se eden drugemu sestavili v eno samo evidentno in logično celoto, ob kateri je postalo vse kristalno jasno. Koda je pred menoj. Dekodirana. Gledam ta imena, te povezave, ta fenomenalni »načrt«, to vrhunsko eksplikacijo naravnost vzornega primera subverzivne »prakse«, kjer v času, okolju in prostoru ter s političnim nasprotnikom samim kot orodjem in orožjem brutalno dosežeš svoj cilj in obenem »ubiješ več muh na en mah«: uzurpiraš in dosežeš dominanco nad tistim, kar želiš in hočeš in moraš na vsak način dobiti in imeti, obenem pa uničujoče politične in vsakršne druge posledice mojstrsko »obesiš« temu istemu političnemu nasprotniku, ki zaradi usmerjenosti na del svojega interesnega spektra »misli« in »verjame«, da se vse to dogaja v resnici njemu in njegovi interesni sferi v prid; poleg tega pa se še s floskulami in poudarjanjem, da je treba »preseči status quo« na enem parcialnem delu, dejansko utrjuje status quo na generalnem planu, v vladavini večnih vladarjev, ki se morda res kažejo z obrazi in maskami novih oligarhov, sila pa je ista! Bravo! Res, vrhunsko! Čista potrditev dolgoletne »teorije in prakse« in torej tega, da so kadetnice, »akademije«, takšne in drugačne partijske šole, politkomisarsko delovanje ter vse to temeljito »vpeto« v prakso vseh sfer slovenskega večdesetletnega poslovno političnega brutalizma, kar je vzajemno sproduciralo »kadre«, ki jim ni para pod soncem, res obrodile naravnost briljanten in »pravi« sad!

In obenem, neverjetno! Kako je narava vendarle močna! Kako ne prenese laži in manipulacij! In, kako na koncu razkrije vse! In, če je že pri loviščih s posebnim namenom in pri aktualnem poskusu njihove devastacije in uzurpacije tako, kako je z vsem drugim!?! Gledam svarila, vem, da so dobronamerna in verjetno tudi z vpogledom v vse, kar se lahko zgodi. Ne bojim se. Nikoli se nisem ničesar bala. In nikogar. Najmanj pa teme in tistih v njej! Sredi noči grem kamorkoli v snežniškem ali kočevskem gozdu. Peš. Sama. Brez puške. In nočnega daljnogleda. In dušilca. In »patronov«. In pištolc pod pazduho. In za škornjem. Kot da te lahko to obvaruje! Imam svojega angela varuha. Verjamem vanj. In v resnico. In, ja, tudi vase! In v ta svet! Od nekdaj!

Foto: Ana Ašič // Iz Palače umetnosti v Budimpešti

Moja učiteljica iz prvega razreda osnovne šole, ki je zdaj sicer že nekaj časa nisem srečala, a ko sem jo nazadnje in vsakič prej, mi je zmeraj z največjim navdušenjem in smehom povedala: »Ja, Ani, veš kako te imam rada! Zmeraj imam pred očmi, kako si kot drobcena prvošolka že prve dni šole vrgla torbo z ramen v travo in se v sončnem septembrskem dnevu s tistimi svojimi dolgimi kodrastimi laski, v belih žabicah in kratkem rumenem krilcu srdito zapodila v fante iz sedmega razreda, ker so dražili in tepli fantke iz tvojega razreda!« No, ja, res sem se. Ko se danes tega spominjam, je naravnost povedno in kar malo »scarry«, kako očitno že od majhnega »skačem« v take: tisti čeden fant, v katerega sem takrat, pred toliko leti skočila, je potem rad hodil po robu in čez, po čudnih in nevarnih poteh in že nekaj časa ga prav zato tudi ni več. Zelo mi ga je žal. Težko življenje je bilo za njim. A tistim, s katerimi je imel opravka, to ni bilo mar; ko so se odločili, niso nič »skakali« vanj, prav mirno in tiho so prišli sredi noči. Brutalno.

Nikoli mi ni vseeno, a milijon trenutkov me bodri, ljubečih in edinstvenih in pristnih družinskih, saj pri nas doma ni bilo sprenevedanja in laži in prikrivanja in manipulacij in narejene olikanosti, ampak zmeraj na prvem mestu resnica in sprejetost vsakega takšnega, kot je. »Strgal te je babici iz rok in od veselja s teboj v naročju tekel po hodniku! Bil je čisto iz sebe, ker si se rodila, ker te je končno videl in objel!« mi je mama večkrat povedala o trenutku, ko me je oče prvič zagledal. Kako naj se potem česa bojim!?! To me krepi in varuje vse življenje! In, ko so me ljudje, ker sem imela majhna zelo kodraste medeno zlate lase, kar naprej želeli »žnarati« in prijemati zanje; kadar je bila moja čudovita mami zraven seveda ne!; in, ko sem zmeraj znova takoj vsakega vsekala po roki ali brcnila ali ugriznila, če se mi je preveč približal – preprosto nisem prenesla, da kdo razen mojih najbližjih, temu se zdaj reče »vstopi v moj prostor« – no, ko se je kaj takega zgodilo, me oče nikoli ni pokaral ali pokazal kakršnokoli nejevoljo nad menoj, ne takrat in ne potem! Nasprotno! Takoj ali pa, če se je kdo začel zgražati nad mojim vedenjem, je rekel: »Ja, glej, moraš pazit! Saj vidiš, da ima naše »dekle« »kosmate« lase!« Še zmeraj jih imam. Malce temnejše sicer! A zato nič manj hude!

In sploh, kaj se pa lahko zgodi? Lahko si sicer v najbolj skrajnem primeru kot naša cenjena pokojna malteška kolegica tudi ob zemeljsko življenje; a, prvič, življenje je itak večno; in, drugič, se to dogaja predvsem tam, kjer so ti razno razni »maherji« prestrašeni in šibki in nimajo brezmejne moči.

Foto: Ana Ašič // Palača umetnosti v Budimpešti

Pri nas tega ni! Niso ne prestrašeni in ne šibki! Njihova moč je brezmejna! Nezlomljiva! Neprebojna! Neustavljiva! Najboljše puške imajo! Blindirane terence. Milijone na računih. Politično, sodno in sploh kritje vseh vrst na vseh straneh! In zdaj naj bi si mazali roke z eno revno »babo«, ki ničesar nima, ki nekaj »čveka« in pištole in puške ne zna niti v roke prijet, kaj šele ustrelit! Tako da, vsi, ki vas skrbi zame, nič bat! Ne, ker sem luštna in pametna in sposobna in močna, ali pa, ker je življenje nedotakljivo in so oni taki gentlemani, ampak zato, ker sem totalno brezvezna in nepomembna v njihovih pomilovalnih vsemogočnih očeh, to me varuje!

Ali kot mi je slikovito eden napisal: »Si samo psica, ki nepomirljivo bevska v samotni hiši na robu vasi.« Moram reči, da mi je to v bistvu kar nekam »lepo« in mi veliko pomeni; prvič, že zato, ker mi je zelo všeč ta pozicija na robu zaselka in torej že v naravi; in drugič, da ni napisal »na ketni«, ker, na to mojo svobodo, na to sem pa res ponosna! In občutljiva!

No, in ko danes v vsem tem pregledujem pošto, na mojem osebnem elektronskem naslovu najdem tudi novoletno voščilo Palače umetnosti iz Budimpešte, kjer sem preživela že kar nekaj nepozabnih večerov in trenutkov in sem posledično v njihovem »klub obiskovalcev«; in tudi v mailing listi, seveda. Za predah od tega mojega preiskovalnega dela si voščilo »povečam« in si filmček ogledam.

Stara luštna gospa v barvitem stanovanju, polnem zelenih cvetlic, oh, pomislim, če bi bila takrat tako suhcana, pa to res srčno upam, da ne bom, ker sem tako noro zadovoljna, da sem točno takšna, kot sem!, no, ampak, če bi bila, bi pa to lahko bila tudi jaz… vedno znova prevzeta od te glasbe…pomislim…ko na licih že čutim prve solze….Camille Saint-Saëns in njegov Labod. Čelo. In govorica in svet, ki se iz Ljubljane ta trenutek zdi vse dlje.

Dragi bralci in bralke, ne za promocijo, in ne zato, ker bi to bilo nekaj, česar svet še ni videl, ampak zato, da si z menoj za trenutek oddahnete od surove slovenske resničnosti; od brutalnega lovsko politično korporativnega plenilstva; in začutimo vsi skupaj, da je in bi bil mogoč tudi še kakšen drug, lepši, obzirnejši in bolj topel svet; zato vas vabim, da si tudi vi za to praznično voščilo vzamete nekaj minut časa. Naj vam polepša dan! »Najlepši trenutki so tisti, ki jih preživimo skupaj.« Objem vsem!