PRELEP? ALI, BREZOBZIREN ADVENTNI ČAS? KAJ VSE JE NA KOCKI? IN, KDO BO ZMAGAL?

Kako lep in spokojen bo letošnji adventni čas, če vemo, da bi po evropskih živalskih vrtovih radi streljali »odvečne« gorilje samce; po Sloveniji bi odstrelili novih 222 medvedov; slovenska država, natančneje ministrstvo za kmetijstvo pod taktirko ministra in direktorja direktorata za gozdarstvo in lovstvo, ki sta pravzaprav le lutki v rokah dveh, treh slovenskih lovskih, političnih in uradniških oligarhov iz ozadja, pa ob vseh drugih daljnosežnih spremembah v kmetijstvu in gozdarstvu ter ravsu za državno zemljo in poldrugo evromilijardo, očitno naklepno in z obsedeno naglico ter z velikimi pritiski manjšega dela slovenskega »ljubiteljskega« lovstva, pa zlobiranih poslancev, lovskih pripravnikov in simpatizerjev med njimi, z gromovniškim delom lastnikov gozdov, s cerkvijo, s kmetijsko gozdarsko zbornico, ki je zadnje tedne povsem »zavzela« ministrstvo, z delom preračunljive »stroke«, servilne znanosti in ob sodelovanju interesno politično »kontaminiranega« uradništva, utišanih medijev ter z »demokrati« vseh vrst, prav v tem decembrskem času, pripravlja tudi perfiden, a usoden poseg v Zakon o divjadi in lovstvu ter s tem razgradnjo in na koncu uničenje državnih lovišč, z njimi pa posledično še zadnjih območij narave s potencialom celostnega ekološkega in habitatnega upravljanja ter ohranjanja narave in enako dostopnostjo njenih vrednot za vse.

Foto: Harun Gerçekçi

Tekst: Ana Ašič

Foto: Harun Gerçekçi, Ana Ašič

28. november 2021

Letošnja zadnja novembrska nedelja je bila tudi prva adventna. V daljnem Carigradu ima ta dan prijateljeva hčerka Ayda rojstni dan. Pred 18 leti ga je praznovala v Ljubljani in poskusila sem narediti vse, da bi ji bilo lepo kot doma; njej in sestrici in mamici Sibel, ki jo imam nadvse rada, in očetu Harunu, ki je bil že leta pred rojstvom otrok naš ljubi prijatelj. Drobcena temnolasa deklica z živimi, zelo živimi očmi in velikim nasmehom je imela takrat osem let. Zdaj je odrasla lepotica s končano ameriško univerzo; z delom, ki jo veseli; in z dobro službo v svojem rodnem mestu. Čez sedem mesecev se bo poročila z nekom, ki ga ima res rada in on njo. »Želim si, da bi bila tu, I wish you were here« ji napišem, »da bi ti spet lahko pripravila torto, te objela in bi ti zapeli »vse najboljše«…vsi skupaj kot ena družina…kot takrat, pred toliko leti, ljuba moja, naj te Bog blagoslavlja, da boš zdrava in srečna in polna veselja«; in ji pošljem fotografijo prepolno zlatih in škrlatno sijočih zvezd z našega adventnega venčka, da njo in nas vse spomnim na njeno tedanje praznovanje, ki je bilo posuto z zvezdami in zvezdicami in prežeto z neskaljenim veseljem in smehom naših treh otrok: Ayde in njene mlajše sestrice, takrat še ne triletne Defne ter našega sina, ki še ni imel dve leti, a je neutrudno držal razpoloženje in se ves vzhičen veselil praznovanja in temperamentne pozornosti obeh deklic, ki sta bili, kot on, ves čas žareče neumorni pri igri in pri vsem, kar gre z njo.

Pred 18 leti 28. november ni bil nedelja, bila pa je blizu in z njo adventni čas. Zmeraj, še posebej pa, ko so bili otroci majhni, je bilo to zame res edinstveno. Ves moj fokus pa je bil prav v tem času še posebej naravnan na to, da otrokom pokažem, kako lep in dober je ta svet in jim pričaram čim bolj nepozabne trenutke, tako polne luči in svetlobe, da tega nikoli in nikjer, ob še tako trdi temi ne bi izgubili izpred oči, nikoli pozabili in nikoli obupali nad čemerkoli! Veliko let je bila to moja velika prioriteta, ne le za praznike, ampak vsak dan, za kar mi res ni žal, še zlasti, ko zdaj poslušam, gledam in se nemalokrat do srca ganjena, pa tudi pretresena, čudim tem našim čudovitim mladim odraslim in se mi zdi, da mi je z vsako besedo in mislijo in odnosom do sveta in narave in resnice in z vsemi njihovimi čudovitimi in izvirnimi pogledi na svet tisočkrat in neskončno povrnjen vsak najmanjši trenutek, ki sem jim ga kdaj dala in posvetila.

Foto: Harun Gerçekçi

Kar nekaj let je bilo torej to zame središče sveta in življenja, zato je vse drugo iz tistih časov zdrsnilo v nekakšen koprenast spomin. Advent leta 2003? Kakšen je bil sicer? Izven družine? Spominjam se predvsem tega, da je Zmago Modic že krasil praznično Ljubljano s fascinantnimi galaksijami in planeti in slavljenjem Moškega in Ženske ter njune eruptivne erotične energije in plodnosti, a je bil »prižig luči« še na Prešernov rojstni dan in ne pred prvo adventno nedeljo. Pa tudi tega, da so še zdaj nekje v hiši trije njegovi manjši planeti, ki jih je Zmago navdušeno položil v Lanovo naročje, ko je videl, kako malček z zanimanjem sledi najinemu pogovoru in »krasilnemu« vrvežu na Tromostovju. Sicer pa ne vem, ne spomnim se več, res, ni me zanimalo, kaj se je v javnem življenju v tem času dogajalo. V svojem brezpogojnem izgorevanju za družino tudi časa nisem nikoli imela, da bi se s tem ukvarjala, četudi sem po Stari Ljubljani in ob Ljubljanici neštetokrat slišala zajedljive pripombe povsem neznanih gospodov in gospe, ki so mojega otroka in tiste, ki so bili z nama, spraševali s pomenljivim tonom: »A tvoja mamica pa nič ne dela, da ima čas biti dopoldne s teboj? Z vami? Z otroki?« »Jasno, da ne!« sem zmeraj vedro odgovorila, saj je bilo očitno, da se ti isti ljudje najverjetneje z enako zajedljivostjo spravljajo na mame, ki so bile v istem času prisiljene dajati svoje otroke v varstvo, kar je seveda spet razlog za kritiko, ki ji pač matere in materinstvo težko uidemo, pa naj se še tako ali drugače trudimo po svojih najboljših močeh. Vsako mamo pa seveda življenje postavlja in vodi po svoje.

Mene je odpeljalo vstran od enega sveta, kar pa seveda ne pomeni eksplicitno tudi od resničnosti in od vseh »norosti« in bolečin, ki jim pač dokler si živ, ni mogoče zares uiti. Bilo je to mojih »18 let v Aleksandriji«, v živi »Knjižnici«, na »Univerzi življenja«, kot me je učilo, ko je z dvema nerojenima otrokoma in s hčerko in sinom raslo v meni in, zahvaljen, dobri Bog, vsaj s sinom tudi pred menoj.

Bil je to čas, ki ga je potem ultimativno zaključil neizprosen pogled prav tega mojega neverjetno samosvojega, ustvarjalnega, pokončnega in nepopustljivega otroka, zdaj že mladeniča, ko se je v nedeljo, 18. novembra 2018, dobrih deset dni pred adventom pri Neptunovem vodnjaku v Stari Ljubljani pod modrim novembrskim nebom ustavil in mi rekel: »Mami, a boš res pustila, da kar postrelijo teh dvesto medvedov!?! Saj ti vendar veš!?! Saj mi vendar vemo, kako je v resnici! A boš res kar molčala ob vseh teh lažeh!? Saj ti si vendar novinarka!? Nikoli ti ni bilo vseeno za hiše… kje katera stoji in kakšna je…pa arhitektura in arhitekti…! Vse tiste tvoje intervjuje v Ambientu in zgodbe v Sobotni prilogi in drugod, saj veš, sem že zdavnaj prebral… Kaj pa to?! To je vendar mnogo huje! Vse to pobijanje!? Saj boš vendar povedala ljudem resnico!?! Umaknila si se pred vsem tem, pred vso to pokvarjenostjo v tem prostoru…v snežniške gozdove…v naravo…pa poglej! Prišlo je za teboj! Narava, medvedi, vse to…so svetinje…si nas učila. Saj vendar ne boš dopustila, da se vse to zgodi?! Da nam to vzamejo!?«

»Nikogar pri medvedih in naravi ne zanima resnica, nihče je ne želi in noče! Nihče ne bi tega, kar mi vemo; in kar se bo prav gotovo tudi dejansko pokazalo, če to res tako, kot vem, da je treba, vzamem v roke in raziščem, nihče ne bo tega objavil!«

»Ti samo napiši, mami! Tako, kot ti znaš! Resnica je kot ljubezen, vedno najde pot! Na koncu bo zmagala, mami! Resnica bo zmagala! Prišla bo na dan!«« mi je sin vrnil s tistim, kar sem ga leta vztrajno učila. Zlata popoldanska svetloba je toplo obarvala grajski hrib in pročelja hiš na Gornjem trgu med vodnjakom in cerkvijo svetega Forjana. Oranžno zlato sonce se je kot odsev ujelo v okna Lukovega in Matejinega hotela Angel. Za hip je zame vse čisto utihnilo in vedela sem, da je zdaj to ta trenutek. Da je naposled prišel. Da je tu čas, ko je moje misije nepreklicno konec. Naučila sem ga, kar sem lahko. Dala sem mu, kar sem imela. Zdaj lahko mirno gre po lastni poti. Sama pa se lahko vrnem na svojo.

Foto: Ana Ašič

Tisti večer sem vzela iz omare mojo srebrno Toshibo. Sedemnajst inčno, ki je bila le za delo. Za ogrevanje sem pobrskala po starih zgodbah. Odklenila sem predale s preiskovalnimi dokumenti, arhivi, beležkami, adresarji, pričevanji, osnutki, nikoli objavljenimi teksti. V naslednjih dneh sem zamenjala laptop in se zagrizla v delo. Prva datoteka, pravzaprav mapa, ki sem jo na novo ustvarila, je bila »Medvedi«. Bila sem v novem in neznanem, četudi sem v resničnosti poznala te gozdove in medvede in velike zveri in njihove poti in obnašanje in frekventnost pojavljanja na konkretnih območjih verjetno mnogo bolje, kot marsikdo, ki se z vsem tem »strokovno« ukvarja.

Ta »srčni utrip« dolin pod Snežnikom, ki sem ga poznala, in mi je znan ob vsaki uri dneva in noči, smrečno jelov vonj mrazišč, šelestenje poti in stečin, govorica burje in južnih vetrov, zlato počesane trave v jesenskih mrazovih, prividni in dejanski mir na jasah, pa kupi jabolk in tropin in pese na krmiščih ter neverjetno srečen občutek, ki te prevzame, ko se nenadoma na robu gozda iz grmovja dvigne temna silhueta medveda, sledi malih in velikih šap in obojih skupaj ob robu kaluž in na mokrih gozdnih poteh, vse to, ta vibra, ta resničnost, ki je močno v mojih čutih in zavesti in spominu in doživljanju in v izkustvu, vse to je nalagalo na plamene mojega adrenalina, ko sem sledila svojemu instinktu in intuiciji in neutrudno prebirala stotine strani dokumentov, tekstov, pričevanj; se ure in ure pogovarjala s posameznimi akterji, z ljudmi na terenu in tistimi na raznih odborih; z zagovorniki narave; z jurišniki in gromovniki proti njej; z vsemi, ki so imeli kaj povedati; in tudi tistimi, ki razen floskul niso imeli skoraj nič. Tak je bil advent leta 2018.

Poln tesnobe in zgroženega čudenja je bil, ker ob vsem, kar zapovedujejo evropske direktive in mednarodne konvencije, ko gre za zavarovane vrste in velike zveri, kjer je jasno povedano in s sodišči potrjeno, da se sme usmrtiti le posamezne primerke, ki konkretno, resno in dejansko ogrožajo življenje in premoženje ljudi na konkretnem prostoru, se v Sloveniji kljub temu iz leta v leto prakticirajo kvotni odstreli velikega števila zavarovanih rjavih medvedov, ki jih v bistvu na nek način vzrejajo in potem streljajo za lovni turizem, trofeje, meso in raziskovalno genetski material, ki nazadnje konča bogve kje; pri čemer politika, »stroka«, lovci, jurišniki iz kmetijsko gozdarske zbornice in drugi v sodelovanju s servilnim uradništvom in mediji ustvarijo pogrom in stampedo, ki iz leta v leto prelije vse več nedolžne medvedje krvi.

Tudi letos je tako. In zato bomo najverjetneje zelo kmalu lahko govorili o tem, da nikjer na svetu niso na tako majhnem prostoru v pičlih treh letih pobili več kot 750 zavarovanih medvedov, razen v »vzorni« »rajski« deželi na sončni strani Alp, kjer je vse tako lepo, tako čudovito urejeno, da nikoli ne govorimo o nedolžnih in nemočnih, ampak vselej lahko ugotavljamo le, da so nedolžni nemočni; uničevalci in kriminalci vseh vrst pa totalno močni in zaščiteni z vseh strani in podprti z najvišjimi institucijami.

Zato je bil letošnji »črni petek« pred prvo adventno nedeljo res do konca črn za vsakega človeka z minimalnim čutom za dostojnost, še zlasti, ko je prebral zadnjo novico o »pravičnosti« slovenskega vrhovnega sodišča in o tem, kako zavzeto so na prostost spustili tiste, ki so močno vpleteni v »prave posle«, le dokazi o tem, so bili menda zbrani in zbirani na »napačen« način.

Foto: Ana Ašič

Zares črn je bil ta petek tudi potem, ko je na dan prišlo nezaslišano odkritje britanskega Guardiana, ki je razkril predloge Evropske zveze živalskih vrtov, da bi z večjim odstrelom uravnali populacijo goriljih samcev, ki bivajo v ujetništvu v evropskih živalskih vrtovih, češ da so se preveč namnožili. Bolno! Pacienti! Razmnožujejo jih zaprte v te vrtove, potem pa delničarji začnejo cviliti o stroških, ki vplivajo na profit in ekstra profit živalskih vrtov; servilni brezčutni in brezsramni znanstveniki in brezprizivna »stroka« pa imajo takoj puške v rokah in vsem skupaj predlagajo, da se s streljanjem reši problem »viška« teh bitij, ki so tako zelo podobna človeku, podobno čustvujejo, dojemajo svet okoli sebe, skoraj »človeško« komunicirajo med seboj in imajo inteligenčni kvocient med 70 in 90. In zdaj naj te gorilje samce, ker jih je preveč, enostavno postavijo pred zid in postrelijo!? Tu in zdaj! Sredi Evrope! Leta 2021! Edino, kar evropske ideologe tega odstrela zares ob tem skrbi je, da bi to prišlo v javnost in bi se ta potem temu čustveno uprla!

To pa je, poleg tega seveda, da so eno zaenkrat vendarle še ideje, drugo pa že utečena praksa, v bistvu tudi edina razlika med hipotetičnim evropskim odstrelom goriljih samcev in dejanskim kvotnim odstrelom slovenskih medvedov!

V Evropi jih očitno skrbi, kaj bo rekla javnost in kako bo posegla vmes; v Sloveniji pa nikogar prav nič! Naj javnost reče karkoli, naj upravno in ustavno sodišče leto za letom skušata ustaviti te nezakonite prakse; nihče se na to ne ozira, ampak, kot je videti, le še z večjim zaletom pripravijo nove predloge kvotnih odstrelov! Letos je bil menda prvotni predlog 350 medvedov, »končni« predlog novega odloka pa govori o 222 medvedih, čeprav nekateri slovenski »hochjagri« že zlovešče in zadovoljno? napovedujejo 300 medvedov, ki naj bi bili odstreljeni do 30. septembra 2022, kar je spet »obilno« strokovno, interesno, lovsko, politično in medijsko soglasno podprto.

Ko gre za pobijanje velikih zveri, so Slovenci res neverjetno politično in interesno složni. Le kaj nam to v resnici govori!? Kaj to v resnici pomeni!? Koga v resnici ti ljudje ubijajo, ko ubijajo medvede in volkove? Velike zveri? Katere pravzaprav? In, kaj? Svoj strah? Svoje komplekse? Svojo nemoč? Svojo ustvarjalno in seksualno impotenco? Emocionalno in duhovno kastriranost? Svojo brezčutnost? Svojo nesposobnost za ljubezen? Nesposobnost za sožitje? Za sobivanje? Za komunikacijo? Za življenje samo? Koliko zavrtosti? Zatrtih energij? Bolečin? Ran? Koliko čustvene, mentalne, duhovne in intimne neizživetosti in nepotešenosti je v resnici v vseh teh ljudeh, v vsakem moškem in v vsaki ženski, ki pri tem sodeluje, da jih šele poboj množice nedolžnih bitij in morje krvi poteši in umiri njihove vzgibe in strasti!?!

In, kako nora, do kraja zaslepljena, kratkovidna in psihopatska je ta slovenska leva in desna politika, ki se, močno složna, povezana in interesno prepletena, ko gre za pobijanje drugih živih bitij, tako lahkomiselno in nezakonito igra z življenji, s prelivanjem krvi, z brezčutnim instrumentaliziranjem in trpljenjem nedolžnih!

Od uboja medveda do uboja človeka ni daleč. Marsikateri zares iskren lovec bi lahko o tem veliko povedal. Kar nekajkrat v življenju sem slišala, v zadnjih treh letih pa še posebej pogosto: »Ustrelil sem medveda. Enega. In nikoli več ga ne bom! Nikoli! Kot bi ustrelil človeka…tako sem se počutil…« Ali: »Ko medveda slečejo iz kože…je tako, kot bi bil pred teboj človek…čisto tako… morda le…z malo krajšimi »rokami«…in stegnenico…sicer pa…kot da leži pred teboj golo telo človeka.«

Nikoli me te besede ne začudijo, saj mi je od mojega davnega prvega srečanja z medvedom, ko se je kot plašno, a obenem radovedno človeško bitje skrival za drevo in kukal ter pogledoval zdaj z ene in nato z druge strani izza njega, zelo jasno, da nam je to kosmato bitje podobno bolj, kot si upamo in smo pripravljeni priznati, zaradi česar je to človekovo preganjanje in množično kvotno pobijanje pripadnikov tega gozdnega »ljudstva« toliko bolj nesprejemljivo!

Foto: Ana Ašič

Kot je ta trenutek nesprejemljvo tudi to, kako slovenska država, natančneje ministrstvo za kmetijstvo pod taktirko ministra in direktorja direktorata za gozdarstvo in lovstvo, ki sta pravzaprav le prazni lutki v rokah dveh, treh slovenskih lovskih in političnih in uradniških oligarhov iz ozadja, ob vseh drugih daljnosežnih spremembah v kmetijstvu in gozdarstvu ter ravsu za državno zemljo in poldrugo evro milijardo, očitno naklepno in z obsedeno naglico ter z velikimi pritiski sicer le majhnega dela slovenskega »ljubiteljskega« lovstva, pa zlobiranih poslancev, lovskih pripravnikov in simpatizerjev med njimi, gromovniškim delom lastnikov gozdov, s cerkvijo, s kmetijsko gozdarsko zbornico, ki je zadnje tedne povsem »zavzela« ministrstvo, z delom preračunljive »stroke« in servilne znanosti, ob sodelovanju interesno politično »kontaminiranega« uradništva, utišanih medijev ter z »demokrati« vseh vrst, prav v letošnjem adventnem času pripravlja prikrit, perfiden a usoden poseg v Zakon o divjadi in lovstvu ter s tem razgradnjo in na koncu uničenje državnih lovišč, z njimi pa posledično še zadnjih območij narave s potencialom celostnega ekološkega in habitatnega upravljanja ter ohranjanja narave in enako dostopnostjo njenih vrednot za vse.

Ko se ves svet bori za mnoge poslednje primerke zemeljske flore in favne, za zadnje koščke neokrnjene narave; ko se z enormnimi prizadevanji in financami trudi za ohranjanje biodiverzitete in za krepitev varstvenih upravljalskih prijemov in posebnih območij narave, gremo v Sloveniji leta 2021, dober mesec po visokoletečih govorih in več kot milijon evrih zapravljenega slovenskega davkoplačevalskega denarja v Glasgowu, v popolnoma nasprotno smer, v »drobljenje« in upravljalsko razgradnjo teh občutljivih območij narave; na nepremišljeno pot brez povratka, ki bo za zmeraj usodno in nepopravljivo posegla v slovensko naravo in vrednote, ki jih na koncu koncev predstavlja za vse nas prav deset slovenskih lovišč s posebnim namenom, ki naj bi bila s skrajšanim postopkom in črtanjem 68. člena Zakona o divjadi in lovstvu še pred novim letom za zmeraj izbrisana in na milost in nemilost prepuščena tistim, ki se jih kot nenasitni jastrebi želijo brezkompromisno polastiti!

To je danes res brez precedensa v svetu! Nikomur v Evropi ne bi prišlo na misel kaj takega, kvečjemu si največkrat prav iz drugih evropskih držav vsi, lovci, raziskovalci, naravovarstvena in laična javnost, najbolj želijo, da bi tudi pri njih obstajala takšna, biodiverzitetno bogata in posebna območja narave, ki so pod enakimi pogoji dostopna za vse, ki jih to zanima; in za vse, ki to cenijo. Zanje je nepredstavljivo, da slovenska »država« sama uničuje tisto, za kar si marsikje drugje šele z vsemi močmi prizadevajo! Kaj šele to, da pri tem odkrito ali prikrito sodelujejo in za to lobirajo najvišji državni uslužbenci ministrstev, ki bi morali biti prvi varuhi vsakega, še posebej pa državnega premoženja!

Vsakemu, v glavi vsaj minimalno urejenemu, pa seveda poštenemu človeku, je vendar jasno in samoumevno, da resna in prava »država« čuva in skrbno varuje državno ali javno premoženje in imetje in vrednote, ki služijo kar največjemu številu državljanov, ki to kot davkoplačevalci dejansko ali potencialno financirajo prav zato, ker je možnost enakega dostopa do skupnega dobrega humanistična in civilizacijska pridobitev, ki tistim, ki imajo, v resnici tega dostopa ne vzame; tistim, ki nimajo, pa ga vsaj kot možnost ohranja in daje; s čimer se kar najbolj preprosto in »neboleče« povečuje nivo pravičnosti v neki skupnosti ter obenem zmanjšuje napetosti v njej.

Foto: Harun Gerçekçi

Oboje je predpogoj, pravzaprav conditio sine qua non, vsake odgovorne, zdrave, resne, ustvarjalno in prosperitetno naravnane javne politike, države in skupnosti. Brez pravičnosti ter uravnavanja in blaženja napetosti med pripadniki in pripadnostmi v družbi s prijemi, ki modro, »mehko«, premišljeno, tudi tenkočutno in dosledno prinašajo vsaj minimum miru in zadovoljstva med ljudi, ni človeka vrednega življenja v neki skupnosti. Ni blagostanja! In tudi prihodnosti ne. Za nikogar. Ne v družbi. In ne v naravi.

Surovi izpadi, izsiljevanja, manipulacije, uzurpacije, odstreli, uničevanje, zahrbtna izigravanja, zlorabe položajev in moči, simbolično in dejansko »klanje« in ubijanje »nasprotnikov« in sploh vsega, kar leze in gre: s tem bo treba zdaj enkrat zelo kmalu res nehati; in se v tem slovenskem, že dolga desetletja trajajočem odkrito prikritem »džungelskem« kvazizakonju, ki z opotekanjem od uničujočih posledic dolgoletnega enopartijskega enoumja ene strani k prav tako uničujočim posledicam enopartijskega enoumja druge strani ter z brezskrupuloznim izkoriščanjem obeh in treh in vseh, ki se iz dneva v dan prvima dvema pridružujejo v vse večjem številu, uničuje vse pred in pod seboj; iz krempljev vsega tega, torej, se bo treba izviti, se vzeti v roke ter res zelo dobro premisliti. Predvsem pa se zavesti, da s perfidno interesno silo in politično močjo sicer res vse premagaš, problem, ki vse to neločljivo spremlja, pa je, da so to zmeraj tako močne in totalne zmage, da na koncu v resnici porazijo vse, tudi same sebe!

Prelep, kot vsak, bo torej ta advent, pa tudi brezobziren kot že dolgo ne! A otroci so zdaj veliki. In polni luči! In svetlobe! In resnice! In že zdavnaj so ugotovili, da je svet vse. Poln lepot in poln bolečin. Pa tudi besede iz Desiderate že dolgo poznajo: »Kljub vsej nesnagi in žalosti, kljub vsem izničenim sanjam, je svet čudovit.« Na svoji poti so. In mi na svoji. Včasih so blizu in drugič daleč. Od tam nas opazujejo. In še zmeraj vidijo vse. Še zmeraj se učijo. Lepote? Obzirnosti? Ali brezobzirnosti? Česa si najbolj želimo, da se naši otroci, naša mladina, vsi, ki nas zdaj gledajo, naučijo v tem letošnjem adventnem času? Brezobzirnosti!? Tudi prav! Ta zmeraj zmaga. Menda bo tudi letos. Le da je z njo tako kot z ono zgoraj. Tako sijajno, tako totalno zmaga, da pušča za seboj same poražence in na koncu porazi vse: tudi zmagovalce! Blagoslovljen advent!

Foto: Ana Ašič