Naj so nekateri ugledni lovci še tako opozarjali, da je streljanje velikih zveri v poletnem času in po spornem, histerično sprejetem interventnem zakonu popolnoma v nasprotju z etičnim kodeksom slovenskih lovcev, pravilniki lovskih družin in v nekaterih delih tudi s samim zakonom o lovu in divjadi, se Lovska zveza Slovenije ni ustavila. In tudi lova ne. Sredi julija so, po posvetu z lovsko inšpekcijo in drugimi na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, poslali in na spletni strani objavili sporočilo »vsem lovskim družinam, ki bodo izvajale interventni zakon o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave«, s poudarkom na navodilih o tem, kako ravnati, da kljub morebitnim kršitvam interventnega zakona, lovcev ne bo zadela kakšna kazen. In potem pohiteli s streljanjem. Tako zelo, da so v treh mesecih izvršili odstrel, ki je bil celo po spornem interventnem zakonu predviden za medvede do 30. aprila 2020, za volkove pa do 30. septembra 2020. Pol leta prej! Več…
PO LANSKIH NEZAKONITIH 200, BODO V DOBREM LETU V SLOVENIJI POSTRELILI ŠE 335 MEDVEDOV!!? V DVEH LETIH TOREJ 535 MEDVEDOV!
Potem ko je 6. avgusta letos Ministrstvo za okolje in prostor RS kar povprek z eno odločbo zavrnilo vse tri pritožbe, ki so jih Lovska zveza Slovenije, Alpe Adria Green in Društvo za osvoboditev živali podali na junijsko Dovoljenje Agencije RS za okolje za odstrel 115 medvedov do 30. septembra 2020, je takoj naslednji dan, 7. avgusta, Zavod za gozdove na isto agencijo naslovil novo vlogo za odločbo in odstrel še 220 medvedov v času od 1. oktobra letos do 30. septembra 2021. Tako naj bi v dobrem letu z odstrelom 335 medvedov v Sloveniji drastično posegli v populacijo strogo zavarovane ogrožene vrste velike zveri, kar je zlasti v kontekstu le teoretično matematične in prenapihnjene ocene resnične populacije medvedov v naših gozdovih, v resnici brez precedensa tako v naši državi kot v Evropski uniji in na svetu sploh! Več…
SPOŠTUJ! KER VEŠ! IN ŠE BOLJ SPOŠTUJ, KER NE VEŠ!
In potem se zapleteva v pogovor o srobotih in vrtnicah in drevesnih potonikah in nazadnje o vsem živem, saj se izkaže, da govorim z inženirjem Matejem Magajno, agronomom, biotehnikom, izumiteljem, ribičem in nekdanjim okoljskim državnim inšpektorjem za vode. »Ja, to je naša družinska hiša. Od nekdaj smo tu. Že moj oče in ded in praded je bil.« »Nisem vedela,« rečem, »pravzaprav do predvčerajšnjim sploh še nikoli nisem šla po tej poti, zmeraj hodim spodaj po nabrežju, povsem ob reki, zdaj pa je tam toliko ljudi in je težko držati distanco.« Več…
ŽENSKA ZA SAMOTNI OTOK, POLJUB GROMA IN VSE ŽIVLJENJE V PRGIŠČU SPOMINOV
Zato se zmeraj znova vračam tja. Zaradi zgodnjih juter, ki se kot najbolj rahel rožni vzdih razlijejo z vzhodnega neba. In večernih zarij, s katerimi v velikem spremenjenju na gori vsak lok in vsak kamen vsak večer znova zažari v srčni ognjevitosti živega svetišča. Zaradi noči pod murvo. Mandrača. In vseh mesečevih šepetov pod pinijo. Zaradi prijateljev. Toplih objemov in poljubov in oči, zaradi katerih ni treba veliko besed in se vendarle srce ob njih veseli in hrani in praznično gosti vse leto: »Tu si!« In potem smehljaj. In objem. Tako močan, da se za trenutek ustavi čas. Več…
OD FILHARMONIJE, GRAND HOTELA UNION, RUDOLFINUMA IN LJUDSKE POSOJILNICE DO VILE, KJER SO DANES SLOVENSKI LOVCI
V nedeljo, 2. avgusta letos, mineva 175 let od rojstva Viljema Trea, velikega ljubljanskega stavbarskega mojstra, ki mu ne le graditeljski, ampak tudi arhitektski izzivi niso bili tuji. Mnoge znamenite ljubljanske stavbe, ki še danes sijajno in v bistvu vse bolj aktualno zaznamujejo identiteto slovenske prestolnice, so bile zgrajene prav pod njegovo veščo in odločno roko. Na prelomu prejšnjih dveh stoletij so Viljemu Treu izvedbo največjih in najpomembnejših načrtov in zgradb brez zadržkov zaupali tudi najzahtevnejši investitorji in najeminentnejši arhitekti cesarstva, ki so projekte prosto prepuščali njegovi presoji in sposobnosti, da jih je lahko v dobro končnega cilja, če in kjer je bilo potrebno, zmeraj spremenil in speljal tako, kot je mislil, da je prav. Več…
TRAJNOSTNO »GOJIŠČE KORUPCIJE«
Trajnostno je del okoljevarstvenega besednjaka, ki ga je v preteklih desetletjih že več slovenskih raziskovalcev okoljevarstvenih paradigem postavilo pod vprašaj, najbolj prof. dr. Janez Marušič z ljubljanske Biotehniške fakultete, ki je večkrat opozoril, da je pojem produkt slovenske gozdarske šole in gozdarskega pogleda na gospodarjenje z gozdovi na tak način, da v bistvu v gozdu ohranjaš zgolj nekakšen dolgoročni status quo, ki danes in jutri omogoča ekonomsko in vsakršno izkoriščanje naravnih virov v določenem obsegu »za nas in za naše zanamce«. Več…
TRAJNOSTNO GOZDARSKO IZRABLJANJE DIVJADI IN VELIKIH ZVERI? ALI VAROVANJE Z VZDRŽNOSTNO PARADIGMO?
Ker predstavniki kompetentnih nevladnih organizacij s področja varovanja narave in okolja govorijo jezik vzdržnostnega upravljanja z velikimi zvermi, ki je tudi sestavni, integralni, samoumevni ter nerazdružni del in jezik evropske habitatne direktive; predstavniki interesnih skupin in strokovnjaki s prof. dr. Klemnom Jerino na čelu, ki so preglasili vse druge, pa govorijo kvečjemu gozdarski jezik trajnostne rabe naravnih virov in trajnostnega upravljanja z velikimi zvermi, je vzajemno reševanje in iskanje ustreznih, za vse sprejemljivih rešitev praktično nemogoče, ker ni »skupnega jezika« in ga na ta način tudi ne more biti! Več…
V OZADJU »UPOKOJENSKE« POLITIČNE BITKE JE KRVOLOČNI BOJ ZA PRIMAT NAD EVROPSKIMI MILIJARDAMI
Preverjeno učinkovit scenarij se zmeraj znova ponavlja. Človeka postavijo. Obenem že spišejo »dokumentacijo«, ki utegne priti prav ob znakih neposlušnosti. Nekaj časa je vse v najlepšem redu. Izbrani pridno posluša, saj se z vsem šele seznanja. Fotografije v medijih so čedne in dopadljive, sporočila pa povsod le čisti piar. Potem se protagonistu nekega dne zazdi, da zdaj že toliko ve in obvlada in je čas, da nekaj naredi, ukrene, spremeni, izboljša, uredi. Vse je dobro, če pri tem natančno upošteva navodila. Če ne, če se opazijo odkloni od »prave« poti, svojeglave ideje, se kaj hitro začnejo pojavljati fotografije, na katerih je vse manj prijeten na pogled; in tu in tam zapisi, ki že budijo dvome. Če se svojeglavost in neposlušnost nadaljuje; in ko se ob tem še sinergično najdeta in povežeta vsaj dva, kaj šele trije interesi, ne glede na to, kateri politični opciji pripadajo, se zgodi klik in vnaprej pripravljena dokumentacija pride v javnost. Plaz je sprožen. Ko se vihar poleže, zavlada tišina. Zadeva je rešena. Več…
NOVINARSTVO JE PO SVOJI BITI STRAŠNO POVRŠEN POSEL. ZATO MORAMO DELATI IZJEMNO PEDANTNO!
Ne vem natanko, kdaj, v osemdesetih ali v začetku devetdesetih, je Joža Vlahović povedal to o novinarstvu, in njegove besede so od takrat z menoj zmeraj in povsod. Dosledno. Pa se kljub temu in še zmeraj zgodi tisto, česar nočeš. Zato grem. In pogledam. Vprašam, če lahko; in če je treba tudi desetkrat. In večkrat. Poslušam. Govorico. Besede. In ves čas prisluškujem tudi vsemu tistemu za njimi in vmes. Sestavljam. Vzporejam. Tehtam. Spet preverjam. In iščem. Šele ko najdem; in ko čutim in verjamem, napišem. Več…
NUJNI ZMERNEJŠI POGLEDI. NA DVAJSET TISOČ ODTENKOV SLOVENSKE LOVSKO ZELENE. IN IZZA PUŠKINE CEVI NA DRUGO STRAN.
Lovci so res tisti, ki streljajo. In tudi tisti, ki streljanje najbolj goreče zagovarjajo, si zanj prizadevajo in ga tudi z vsemi sredstvi opravičujejo. A spet ne zmeraj. In ne vsi. Pa tudi ne vsakega streljanja. In tudi ne vsakega odstrela. Nasprotno! V slovenski lovski organizaciji, ki ima več kot 20 tisoč članov, dejansko obstaja velika mnenjska »biodiverziteta« in pluralnost ter tudi veliko razdvojenosti, ki se sicer navzven morda res ne vidi zelo jasno in eksplicitno, a to nikakor ne pomeni, da je ni! Več…