Zato se zmeraj znova vračam tja. Zaradi zgodnjih juter, ki se kot najbolj rahel rožni vzdih razlijejo z vzhodnega neba. In večernih zarij, s katerimi v velikem spremenjenju na gori vsak lok in vsak kamen vsak večer znova zažari v srčni ognjevitosti živega svetišča. Zaradi noči pod murvo. Mandrača. In vseh mesečevih šepetov pod pinijo. Zaradi prijateljev. Toplih objemov in poljubov in oči, zaradi katerih ni treba veliko besed in se vendarle srce ob njih veseli in hrani in praznično gosti vse leto: »Tu si!« In potem smehljaj. In objem. Tako močan, da se za trenutek ustavi čas.
Foto: Ana Ašič
Tekst: Ana Ašič Foto: Lea Krivošić, Ana Ašič
8. avgust 2020
Prvi teden avgusta je za nami. Kot vsak, je tudi ta drugačen od prejšnjih. Letos še posebej. Za vse. Dolga leta, desetletja doslej je bil od prvega dne ta mesec zame morski in moder in mesečev zlat. V lazurno sijočo biserno ogrlico so se nizali topli dnevi samoumevnih poletij in med njimi je bil tretji avgust vselej nekaj posebnega. Vsaj petnajst poslednjih let se je njegovo popoldne v večer večinoma zmeraj prevešalo pod isto gosto zeleno pergolo in palmami na žarečem robu morja, v katerega je, razpeto med presunljivo umiranje dneva in rojstvo noči, tonilo ognjeno in škrlatno sonce, ko se je za slovo še enkrat zaiskrilo v kozarcu martinija ali najboljšega pošipa iz Čare.
To je bil vselej trenutek živega češčenja in luči, ki je nekega tretjega v mesecu zasijala v mojem življenju, nepozabna in edinstvena; sonce, ki vzhaja in zahaja in večno sije kot neminljiva svetloba februarja in maja in julija in avgusta in oktobra, zmeraj, vse dni in vsak dan znova.
Bil je to obred. Vsako leto. Samoumeven. Na Elafitih. Na, zdaj menda, za Santorinijem, drugem najlepšem otoku Mediterana. Zame, seveda, od nekdaj in vedno najlepšem! Ja, zaradi spominov. In zato, ker se je prav tu čas za zmeraj preklal na pol. Na čas s tem otokom. In na tistega pred njim, ki skoraj ne obstaja več. Je sploh kdaj? V resnici?
Ladja dolgih mučnih let se je razbila že veliko prej. Ob drugih čereh. V drugih svetovjih. Na drugih obrežjih, nekje med Unijami in Ilovikom in Škardo in Istom in Brguljami in Zverincem (kako povedno!) in vsemi Kornati vse do skrajnega južnega roba so morda še zmeraj razsute razbitine, ki bledijo v sončnih pripekah in že dolgo ne vzbujajo več ničesar. Ne zanimanja. Ne bolečine. Ne obžalovanja. In ne koprnenja. Ničesar. Vse je ostalo tam. Onkraj obzorja. In časa. In srca. A pietetno. In pomirjeno z vsem.
Tudi zato, ker se je kot poslednje razodetje in odrešitev duše iz južne morske modrine dvignil ta daljni otok sredi Elafitov. Končno brez navtike! Brez boj, sidrnih distanc, vrvi, korpa morta, čakelj, brez tesnobe in največjih kirnj in gofov in do konca nesvobodne svobode, ki je razumela le sama sebe. Ali pa tudi to ne. Na koncu so bile že povsod te besede, kotrljale so se po sidriščih Premude, čez opalno zelene mlakužasto tople vode Velega Rata, čez previsne klife Telaščice, tako zelo, da se mi jezero ni več nasmehnilo; zlaganje kamnov v piramide vrh Žakna ni imelo več nobenega čara; Levrnaka je bila le še navaden zaliv; Vrulje le še grenek spomin in vsa najbolj zlata in turkizna jutra sredi vseh najbolj edinstvenih otočkov na svetu zmeraj bolj zastrta s koprenami strtih sanj. »Ti nisi ženska za samotni otok.« Stokrat? Tisočkrat? Ali v resnici le enkrat? A takrat v trenutku, ki tega ni prenesel?
Foto: Ana Ašič
Res nisem bila. In nisem. Prava? Za Robinzona? Ali za otok? Za koga, pravzaprav? Sem sploh kdaj dobila enakovredno priložnost, da bi pokazala, če v resnici sem ali nisem? Da bi izvedela? Pa spet, sem to sploh želela? Mi je bilo kdaj v resnici do vsega tega? Do tistega sveta? In do vseh teh odgovorov? Ne vem. In tudi že dolgo ni več pomembno. Vseeno je. Passé.
Našla sem svoj otok. Daleč od nekdanjih besed. Zatočišče. Zavetje. In pozabo pred njimi. Seveda je tudi na njem Robinzon. Vsaj eden. A ljubezniv. Tisti, ki sta ga ustvarila Djurdjica in Robert. Pa njuni Franica in Marija. Sredi oljčnika in škržatov. Pa Smiljka in Ivo pod kiviji in trto. In naš Mario med pomarančevci in limonovci s svojim galantnim srcem in izvirno samoto. Ves otok poln Robinzonovih otočkov. Z vsemi barvami in vonji in vsem, kar je. Kar so. In kar sem tudi sama od nekdaj. Zato se zmeraj znova vračam tja. In sem tako rada tam.
Zaradi zgodnjih juter, ki se kot najbolj rahel rožni vzdih razlijejo z vzhodnega neba čez kamnite ruševine svetega Petra. In večernih zarij, s katerimi v velikem spremenjenju na gori vsak lok in vsak kamen Janeza Krstnika vsak večer znova z gorečnostjo svetnika zažari v srčni ognjevitosti živega svetišča.
Zaradi noči pod murvo. Mandrača. In vseh mesečevih šepetov pod pinijo.
Zaradi prijateljev. Toplih objemov in poljubov in oči, zaradi katerih ni treba veliko besed in se vendarle srce ob njih veseli in hrani in praznično gosti vse leto: »Tu si!« In potem smehljaj. In objem. Brez zadržkov. Tako močan, da se za trenutek ustavi čas. In žive besede. Malce za šarm. In malce iz južnomorske gostoljubnosti. Že dolga leta iste. »Ni poletja brez tebe,« ko me stisne k sebi: »Ne počinje ljeto, dok ne dodješ, Ana, Slovenka draga!« To je seveda Ivo. Zmeraj. Zdaj najstarejši na otoku? In z malce zadržanim nasmehom: »Spoštovanje!« reče general z jasnim, trdnim slavonskim pogledom in zmeraj najbolj močnim stiskom roke. Pa don Riki in kapetan Mage. Dubrovniški kapitani. Pa z druge strani doktor. Šarmanten kot zmeraj. In z melodijo »Ane moja, ti mi mirno spavaj« kar nekdo, ki gre mimo. In Tonče. Pa Tomo. Je prišel letos s Floride? In Jackie in njeni štirje otroci iz N. Y. C.? Še vztraja?
Foto: Ana Ašič
»Ana, never, never! Nikoli nikomur ne povej o letih! Kaj to koga briga!? It is absolutely not your business, honey! Lepa in seksi in očarljiva sem! Kdo za vraga je kateri koli tip, da me bo spraševal po letih ali sodil po njih!?« je vsa žareča zmeraj znova razkačeno glasna v vročih avgustovskih nočeh; »najboljša sem, najslajša!« stresa zlate valovite lase in bliska s sijočimi očmi na vse strani, polna moči in spoznanj in strasti desetletij, ki so za nama. Cheers, Jackie! Kjer koli že si! Vse je res! Najboljša! Najslajša! Najbolj resnična! Zmeraj! Včeraj. Danes. In jutri! Takšni sva! Kot praviš: »Destiny!« Usoda! Zmeraj za ase!
Vendar, naj ti še tako vztrajno molčiš in jih skrivaš; in sama kar odkrito povem in govorim o njih; vseeno je, oboje! Le številke so to, morda res pomembne za koga, a v resnici le prosojne utvare, za katere se skriva nemoč in negotovost in ranljivost srca; in včasih, morda, naskrivaj, radovednost. In up? Ali uteha?
Temu s terase ploska Ksenija. »Bravo! Ajde,« reče, »pridi gor, glej, pripravila sem lučke vseh barv in mojo musako in liker iz grenkih pomaranč in tistega iz nešpul in mesec in zvezde in zadnji škrlatni sij na obzorju in šepet morja in vetrič s Polačice, pridi, »sidi kraj mene, ništa ne govori«. Koliko jih je bilo? Teh dni in noči. V tem miru. V tej spokojnosti. V tej tišini. In bližini.
Foto: Ana Ašič
Spet je tretji avgust. Ko pomislim, kako je letos tam, zazvoni telefon. Še preden pogledam, vem, kdo je. »Kje si? Ana? Kako si? Kako je mama?« »Ljuba moja, Ksenija.« Povem ji. »Življenje… Nepredvidljivo…vidiš, draga, kako je to…,« niza s počasnim mirom besede v mehko ogrlico toplega sočutja. »Ja,« rečem, »zdaj ne morem priti, Ksenija. Tudi ne želim. Tu sem. Ne mogla bi biti kje drugje. Tu je moje mesto.« »Da… Da…Tako je.« In vem, obe veva, da se čas spet lomi. Preklal se je v tem letu. V tisti čas prej. In ta zdaj. In še tretji prihaja. In med vsemi ostaja le tu in tam drobcen trenutek, ki se je izmaknil pozabi.
»Sinoči sta bili pri meni na terasi Adriana in Brankica,« reče Ksenija in poboža me rahel dih Düsseldorfa in Verone, ki vsako leto pride z njima na otok. Govorile smo o tebi. Manjkala si nam. Vendar si z nami, draga.« Malce molčiva. »In ve ste z menoj,« rečem počasi, »vsi ste. Vsako jutro berem Dubrovački. Si videla danes, Ksenija, to zgodbo, povzeto po Jutarnjem? Poljub Groma?« Ne vidim, a začutim rahel smehljaj, ki preleti njen obraz, miren pogled, uglašen z modrostjo stvarstva, pri njej vselej izrečeno le z eno besedo. Čakam jo. Vem, da jo bo izrekla. »Trenutek…« Videla je. »Da, Ana. Si videla… Trenutek. Eden. Edini.«
»V glavnem so neopazni v svoji minljivosti. A zgodil se vam bo v življenju eden, dva ali nekaj njih zelo pomembnih. Zato ne podcenjujte trenutka, saj iz njega nastane spomin. In človek, ki ima spomine, ni živel zaman. To je zgodba o spominu Ire in Marijana Horvata. Pravkar napolnjuje svojih 25 let. Trenutek, ki jo je ustvaril, je bil le malo hitrejši od diha in komaj kaj krajši od pomežika,« začenja Mario Pušić v Jutarnjem listu »Najlepšo ljubezensko zgodbo Oluje: Njegovi mami so rekli, da je mrtev. Potem pa sem ga zagledala…«
Foto: Lea Krivošić
Zgodba s fotografije, ki jo je 11. avgusta 1995 v Sisku posnela Lea Krivošić, tedanja tamkajšnja dopisnica Večernjega lista, velja zadnjega četrt stoletja na Hrvaškem in tudi drugod v žurnalizmu za eno najlepših vojnih ljubezenskih zgodb in za eno najlepših vojnih fotografij. Na njej sta, ujeta v trenutku ponovnega snidenja po zaključku hrvaške bojne operacije Nevihta, Oluja, 21-letna plavolasa mladenka Ira in 32-letni Marijan Horvat, poveljnik čete v 2. bataljonu 2. gardijske brigade Gromi. Odtod ime fotografije. Poljub Groma. Ob letošnji četrt stoletnici Oluje in legendarne fotografije je zgodba z Iro in Marijanom in njuno 24-letno hčerjo Tejo spet oživela na časopisnih in spletnih straneh z vsem, kar je bilo takrat; in kar je danes. Z novimi fotografijami in motivi, ki jih je prinesel sedanji čas. In s tisto prvo, ki jo je prinesel pretekli. In, ki je zlepa ne bo več odnesel noben čas.
»Namesto tesnobe in bolečine, ki je nevidni okvir vsake vojne fotografije, je Leina z delčkom sekunde, v katerem se je za dva mlada človeka ustavil ves svet, pokazala olajšanje in upanje,« piše Mario Pušić.
To je tisto, zaradi česar se je svet ne bo nikoli naveličal. Zaradi česar bo ta fotografija zmeraj znova zaživela na časopisnih in spletnih straneh; zaradi česar se bomo zmeraj znova ustavili ob njeni zgodbi. In bo pogled nanjo zmeraj znova ogrel naše srce. Četudi le za bežen hip, je na njej ujeta večnost trenutka in vsega, kar v njem edino in zares šteje. V vseh časih. In vseh krajih. Edino, kar nam zares ostane.
Smehljaj. Pogled prežet z vsemi odtenki bližine. Objem. In poljub. Če je kdaj dobil priložnost. Trenutek. Ali dva. Ali trije. Ali nekaj njih. Z otočja minulih dni. In otoka sedanjih. Daleč. In blizu. Vsaj ena beseda. In vse življenje. V prgišču spominov.
Foto: Ana Ašič
