Ko sem bila majhna in so mi in sem sama prebirala pravljico o Trnuljčici, vedno znova, tisočkrat, kar naprej, saj je bila to zmeraj moja najljubša zgodbica, sem se venomer potihoma spraševala, kaj bi bilo s Trnuljčico, če princ ne bi posekal vsega tistega trnja? In če mu, ko je prišel do nje, ne bi bila v resnici všeč!? Kaj bi bilo, če je ne bi poljubil!? Kaj bi bilo, če bi se premislil? Se obrnil vstran in mirno odkorakal iz te zgodbe naprej, novim dogodivščinam naproti!?

Ilustracija: Marlenka Stupica

Tekst: Ana Ašič Ilustracija: Marlenka Stupica

15. september 2020

Kaj bi bilo s Trnuljčico? Bi še zmeraj spala? Bi trnje ponovno zraslo? Bi urok nazadnje popustil sam od sebe? In bi potem mirno, kot da se ni nič zgodilo, s svojimi dvorjani živela naprej sredi vsega tistega ostrega grmovja? Bi se navadila na njegovo senco in trne in rane? Na to, da je ob vsakem svobodnejšem gibu opraskana do krvi? Na to, da nikoli ne vidi v vsej neskončnosti jasnine modrega neba? Da je sonce, ko vzhaja, zmeraj rahlo zastrto? Da je jutro namesto vzhičenega češčenja svetlobe in življenja, trenutek tesnobe in negotovosti in strahu pred tem, kaj hudega bo spet prinesel nov dan? In še bolj, česa vse ne bo prinesel!? Bi ob koncu še enega samotnega dne njena zakleta osamljenost v poslednjih ognjeno škrlatnih kapljah večerne zarje zmeraj znova neutrudno iskala znamenja bližine, ki enkrat morda vendarle pride!?

Ali pa njenemu spancu ne bi bilo konca in bi se z leti, kljub čarovniji, začela starati in siveti in veneti in se v tisti začarani tišini in molku in neizrečenosti in pozabi začela stapljati s kamnom, na katerem je ležala; se začela razblinjati v večnost, kot da je nikoli ni bilo!?

Zdaj, ko sem velika, vem, da je Trnuljčica le prispodoba za resnico. Od nekdaj jo Zlohotnice in Zlohotniki vseh vrst skušajo začarati, utišati in prekriti s trnjem neresnic, sprenevedanj, zavajanj in laži, z onemogočanjem njenega izrekanja ter z zamolčanostjo in molkom o tem, da je sploh kdaj bila. Prav tako od nekdaj do tega trnovega grmovja prihajajo princi z meči, eni z večjo, drugi z manjšo odločenostjo, da se skozi vse to robidovje prebijejo do nje in jo osvobodijo uroka in molka in okamnele negibnosti. Nikoli ni ta pravljica končana. In nikoli ne bo. Trnje zmeraj znova žene, iz vsake najmanjše koreninice se hitro razbohoti največja in najbolj neprehodna goščava, ki uduši vsako podobo, vsak glas, vsako besedo. Veliko moči, poguma in ljubezni je treba imeti, da prideš do resnice in jo zopet obudiš v življenje. Vse več! Ker je trnje vse bolj žilavo, odporno in prepleteno med seboj. Resnica sama pa bolj kot kdaj zagonetna, kamnita, hladna in globoko uspavana.

Ilustracija: Marlenka Stupica

Toliko težje je, ko je vse širno kraljestvo prekrito z velikimi grmi, orjaškimi zapredki trnja, tako ostrimi in gosto posejanimi, marsikje med seboj močno prepletenimi, da je že samo gibanje med njimi komaj mogoče. Za spopad s trnjem samim pa tudi že dolgo nista več dovolj le spretnost in pogum; in večinoma tudi najbolj žilavo zagrizena, naravnost noro motivirana odločenost ne! Poleg tega se je Zlohotnost razvila. Sofisticirala. Ker je ciljev veliko, resničnih kraljičen pa malo; pa da zamoti tiste najbolj zagnane bojevnike in viteze svetlobe ter jih preusmeri od resnice k njeni lažni, falsificirani podobi, so današnji Zlohotniki začeli podtikati lažne kraljične, ki vse gladke, prsteno bele in zadete pod prežečim trnjem čakajo na rešitelje, da jih, nič hudega sluteče iskalce resnice, stisnejo v svoj pretkani smrtno ledeni objem. Neresnico, Črnega laboda v sijoči preobleki jim nastavijo, da odplešejo z njim v temno jezero pogube.

Zato je plemenitih princev in kraljevičev, ki bi prihajali z vseh strani, da rešijo zakleto kraljično, v tej deželi vse manj. Preveč je vsega. In obenem premalo!

Že v čisti, enostavni, nezapleteni zgodbi o Trnuljčici ni vse tako preprosto in samoumevno lahko, kot je videti morda na prvi pogled. Eno je posekati trnje in priti do kraljične. Za to sta potrebni vztrajnost in moč telesa. Drugo pa je kraljično poljubiti. Za to sta potrebni moč duha in srca. V bistvu vsakič. Še posebej pa, ko gre za Trnuljčico. In resnico. Poljub ju oživi. In začara v novo resničnost. Odpre oči. A ne le njene. Ampak tudi njegove. Nepozabno. In za zmeraj. Bo odslej živel z njo. Z resnico. Kakršna koli že je. Njenemu jasnemu pogledu se ne bo nikoli več izmaknil, saj pogled resnice ni nekaj, kar ostaja zunaj, ampak tisto, kar blisne naravnost v srce.

Pogum, zaupanje in moč za ta čarobni poljub resnice, za predanost in življenje z njo v vsem, kar prinaša, je tisto, kar bo morda enkrat odrešilo to deželo. A je v njej ta trenutek tako, da, četudi očistimo in posekamo vse trnje in z najbolj iskreno prizadevnostjo pridemo do speče kraljične, moramo zares dobro pogledati, katera je. Uročena? Ali zadeta? Prava? Ali nastavljena? Katera druga? Ali, resnična Trnuljčica?

Ilustracija: Marlenka Stupica