Et in Arcadia ego. Tudi jaz sem bila v Arkadiji. V deželi neskaljenih časov, ki so se počasi in srečno kotrljali čez položne obronke življenja. V dneh, ko se je to šele začelo. In je bilo zato svetlo in neustavljivo. In je vsako jutro na novo vcvetelo z bujno razprtim upanjem in spoznanji in sanjami, ki so se razpenjale čez nebo in zemljo. Sijoče in sinje in modre so prinašale v lesketavem loku, pod katerim je bilo še vse mogoče, zmeraj nove lahkosrčne odgovore, svetlobo in uteho. Tudi jaz sem v toplih poletnih dneh izbirala nemirne sončeve sledi in po njih hitela v gosto zelene sence za en sam pogled na opojno dišeče kaplje ciklamnih cvetov sredi pisanega listja, za en sam dih v srce segajočega vonja. Bilo je vse to. Nekoč. Tri drobcene živo vijolične ciklame in en temno zelen list. Ja, tudi jaz sem bila v Arkadiji.

Foto: Ana Ašič

Tekst in foto: Ana Ašič

27. september 2020

Kjer raste ciklama, zlo nima moči. Iskrenost. In globoka ljubezen. Ki zdrži vse. Pa nežnost. Predanost. In moč. Resnična in velika, tako velikodušna, da zgladi vsa nesoglasja. Vse to je od nekdaj pomenila in prinašala s seboj ta drobna gozdna cvetlica.

Kako lepo je bilo, ko se je sredi avgusta v zelenkastem mraku, pod gabri, med bršljanom in ostrimi, belimi, z mahom poraslimi kamni spet razcvetelo ciklamno dehtenje; in je teta Malčka rekla: »Ani, jesen prihaja.« Malce otožno so zvenele njene besede, a so vseeno še zmeraj premogle jasno vedrino in toplino in sonce, saj je tedaj še vsak dan zlato in v polnem sijaju zrlo na nas. Odmaknjena je bila še v tistih dneh jesen. In srce je še zmeraj preplavljalo pisano veselje.

Takrat so ob vseh poteh oživeli črički in peli svojo neutrudno pesem poletju ter nam in vsem stvarstvu oznanjali zrelost časa, ki prihaja. Vse zvezde in mesečev krajec, ki je vzšel na robu vasi, in vonj cvetoče koruze in sveže pokošenih trav in noči, v katerih bi se lahko uresničila vsaka sanja, vse je bilo v tem čričkovem petju. Vsi časi naenkrat so oživeli z njim. In živijo. Prihajajo. In odhajajo. En sam drobcen čriček v ajdi. Zmore vse to. Tisti najbolj vztrajni godci ostajajo z nami do prvih mrazov. Ko se ajda obarva bakreno; pa gozd med gostim, temno zelenim listjem ciklamno vijolično; in naša srca z otožnostjo, ki jo prinaša globoko modro jesensko nebo, in beli oblaki na njem, in ptice, ki spet odhajajo, in se, marsikatera, ne vrne nikoli več.

Letos je tega veliko. Teh odhodov brez vrnitve. Slovesov brez objema. Pozdravov brez stiska rok. Pogledov brez iskrenega nasmeha. Pogovorov brez bližine. Besed brez resnice. In vsega veliko preveč brez ljubezni.

Tema je le odsotnost svetlobe. In sovraštvo se naseli le tam, kjer ni ljubezni. Zelo malo je takšne bližine v teh naših krajih; zelo šibka in rahla je ta ljubezen, da je vse s takšno lahkoto preželo to sovraštvo; da je tako hitro preplavilo vse te kraje in mesta in ulice ter prepojilo vse pisane travnike in gozdove in zemljo ter jo začelo spreminjati v vse bolj težko in nerodovitno ilovico.

Foto: Ana Ašič

Gledam to nedeljo telefonska sporočila in elektronsko pošto iz zadnjih dveh dni in mislim na klice in besede in misli, ki vejejo iz vsega tega. Ni me strah. In nisem žalostna. Ne pretresena. Ne vznemirjena. Nekoč je bilo huje. Bil je leden molk. Taktika neobstoja.

V najhujših desetletjih ruske zgodovine in še kakšne naokoli, je tiste, ki niso govorili in mislili in delovali, tako, kot je bilo zapovedano, lahko doletelo takojšnje izničenje. Ali malo počasnejše. V sibirskem gulagu. Na kakšnem otoku. Ali kje drugje. Za tiste, ki so jim želeli pripraviti »nekaj več«, pa je bilo povsod podobno in posebej poskrbljeno. Pustili so jih v Moskvi. Ali katerem koli drugem mestu. Navidezno na prostosti. In jih osamili. Izločili. Očrnili. Kompromitirali. Degradirali. Obrnili so proti njim vse najbližje. Sorodnike. Prijatelje. Sodelavce. Zamrznili so jih v molk. In neizrečenost. V neuresničenost. In neobstoj. Bili so živi. In ni jih bilo več. Nikoli niso obstajali.

To je danes malo težje. Nekdanje prijeme so zamenjale blokade adminov in grožnje s sesutjem spletnih strani. A resnica in obstoj vendarle zmeraj znova pricurljata na plan. Besede, ki prihajajo do mene, so v resnici polne ran in bolečin. Ker živijo brez ljubezni in sočutja in bližine, ki ogreje roke in srce in misli in besede.

Kdaj bo tega konec? Kako dolgo še, bomo živeli tako? Samo za. Ali proti. In to zmeraj za iste. In zmeraj proti istim. Nikoli s pogledom na to, kaj je morda vendarle dobrega tudi na drugi strani? In, kaj je morda res slabega na tej strani?

Ta vikend gledam plavolaso gospo, ki se bori s tokom, hujšim in bolj pogubnim od tistega v soških »koritih«. Naj je bila v preteklosti še tako impulzivna, lahkomiselna in neprevidna, pa tudi neiskrena in za ambicijo pripravljena na vse, ima vendarle veliko tega, kar govori zdaj, v resnici osnovo in težo. A ledeni sivolasi gospodje, pa tudi tisti pobarvani v ozadju, ki so jo postavili zato, ker so mislili, da je v resnici sploh ni, so jo izdali brez najmanjšega sramu, brez kančka moškega ponosa, samospoštovanja in časti; in ji kot najbolj popadljive hijene skočili v hrbet; pri živem jo trgajo, lakomni, nenasitni volkovi!

Foto: Ana Ašič

Vse zato, ker se razume z napačnim; ki, res, zanjo tudi ni pravi, saj zaradi nje ni pripravljen vsega postaviti na kocko, četudi mu bo, seveda, spet najverjetneje ne »zaman«, do zadnjega diha pomagala.

Pa zato, da bo vse ostalo v pravih rokah; da bo vse po starem; da bo šel denar po pravih poteh; in bodo potem tisti, ki so varno skriti v ozadju, po haciendah severne brazilske obale, po pristaniških draguljih Martiniqua, po karibskih marinah, Sejšelih, safarijih pod Kilimandžarom, lahko še naprej živeli kot doslej. In, ob vsem drugem, kot nori iskali ljubezen. Za vsako ceno. Za denar. Za karkoli. Kar je seveda razumljivo. Saj brez te ljubeče bližine ni življenja. Ne človeka. In ne dežele srečnih ljudi.

Et in Arcadia ego. Tudi jaz sem spoznala Arkadijo. Živela in odrasla sem v svetu, kjer je bilo vse, kar simbolizira ciklama, vrednota in svetinja. Iskrenost. Globoka ljubezen. Nežnost. Predanost. In moč, ki zgladi vsa nesoglasja. Zlo ni imelo tu nobene moči. Še zmeraj je nima. In je nikoli ne bo. Saj so vsi moji spomini, vse, kar sem, vse moje misli, vsak kotiček moje duše in srca prežeti s temi dišečimi živo vijoličnimi znanilkami nepremagljive ljubezni.

Bo kdaj zavel po vsej tej naši deželi ta čas!? Bomo kdaj pogledali eden na drugega z močjo, ki premaga vsa nesoglasja? Se bomo zazrli eden v drugega z iskrenostjo v očeh!? Bomo zbrali ta pogum? Za ciklame v srcu!?

Foto: Ana Ašič