Ob letošnji kampanji za odstrel velikih zveri je Lovska zveza Slovenije večinoma, vsaj navidezno, čim bolj nevidno stala ob strani. In molčala. Zakaj? Je to previdnost? Taktika? Prevelika vpletenost? Skrivni interes? Ali kaj drugega? Zakaj se ni uprla interventnemu zakonu? Zakaj se ni javno in odločno postavila za dosledno spoštovanje etičnega kodeksa slovenskih lovcev? Kdo je predsednik organizacije, ki ima z lovskimi čuvaji pokrit vsak kvadratni kilometer Slovenije, in ki je s skoraj 21 tisoč člani ne le ena največjih nevladnih skupin, ampak dejansko tudi največja oborožena »formacija« v državi? Kaj misli? Kako deluje? Kakšna je njegova lovska zgodba? In prihodnost? Bo ponovil dosedanji mandat? Bo res odpeljal slovenske lovce iz prestolnice? Bo posegel v utrjene stečine slovenske lovske tradicije? Bo vzpostavil nov lovski dialog s slovenskim naravovarstvom in s slovensko javnostjo? Katera barva črnila bo prevladujoče ostala za njim, ko bo izpisal vsa svoja poglavja v knjigi predsednikov slovenske lovske organizacije? Črna? Rdeča? Ali vendarle še zmeraj močno zelena?

Foto: Dragan Arrigler

Tekst: Ana Ašič
Foto: Dragan Arrigler

21. avgust 2019

Vrata v kovani ograji v globoki mir potopljene zamolklo zelene vile na Župančičevi cesti v Ljubljani so v sveže zeleno zlatem julijskem dnevu rahlo priprta. Prav tako tudi vhodna vrata v visokem pritličju. Vseeno pozvonim. In vstopim. Kam? V preteklost? V sedanjost? Ali brezčasje? Ženski glas iz gornjega nadstropje me vabi: kar naprej!

Je res, ali mi že samo pogled na hrastovo zavito stopnišče na desni prikliče nostalgičen starinski vonj po šelaku? Vsaka stopnica zaškriplje s svojim tonom. Vsaka ima svojo zgodbo. Tako kot več deset enako velikih fotografij, v enakih temno zelenih paspartujih in lesenih okvirjih v polkrogu prvega nadstropja. To so vsi dosedanji predsedniki Lovske zveze Slovenije. Od Ivana Hribarja iz leta 1907. Do mag. Lada Bradača , ki vodi slovenske lovce v sedanjem mandatu do leta 2020.

O nekdanjem karizmatičnem ljubljanskem županu, politiku in izobražencu Ivanu Hribarju vemo veliko; morda je širši javnosti dejansko še najmanj znan kot zavzet lovec, eden od ustanoviteljev Slovenskega lovskega društva in tudi prvi predsednik tega, kar je danes Lovska zveza Slovenije. A kdo je sedanji predsednik?

Mag. Lado Bradač je bil rojen leta 1964 in izhaja iz Dolge vasi pri Kočevju, z manjše kmetije, kjer je s starši, z očetom, ljubiteljem konj, še z dvema bratoma in s starimi starši, v povezanosti z naravo, z gozdom in z vsem, kar je v njem, preživel otroška in zgodnja mladostna leta. Zanimala sta ga matematika in šah, privlačila pa ga je tudi elektrotehnika. Kako si nekdo s temi zanimanji izbere kadetsko šolo? »V resnici sem si zelo želel v vojaško gimnazijo. A mama ni bila navdušena nad tem. Tako sem se vpisal na vse tri, poleg omenjenih dveh, še na elektrotehnično srednjo šolo. Obvestilo, da sem sprejet, sem najprej dobil s kadetske šole in tako je bilo odločeno.« Končal jo je leta 1983. Sledila so leta, ko je delal v policiji, tedaj imenovani milica. Obenem je študiral in leta 1990 pridobil diplomo pravnika za notranje zadeve. Potem je prišla osamosvojitev in vojna za Slovenijo. Takrat je bil v posebni enoti na sklic, in kot pravi, nekatere travmatične slike iz tistega časa zmeraj znova priplavajo iz spomina in preprosto ne odidejo kar tako iz življenja. Človek se mora soočiti z njimi po svojih najboljših močeh, a tudi iti in delovati naprej! On je. Ob delu je leta 1999 diplomiral na kranjski fakulteti za organizacijske vede. Leta 2008 pa je na fakulteti za družbene vede v Ljubljani zagovarjal magisterij o nadzorni dejavnosti in učinkovitosti v policiji. Danes je generalni direktor direktorata za policijo in varnostne naloge ministrstva za notranje zadeve RS, kar pomeni enega najvplivnejših uradniških položajev znotraj omenjenega resorja.

Vzporedno se je po osamosvojitvi začela njegova lovska kariera. »Med lovce sem vstopil razmeroma pozno, šele leta 1998. V tistem času sem začel graditi hišo in prijatelj Ivan Zadnikar iz Črne vasi me je začel nagovarjati, naj pridem v lovsko družino Tomišelj. Lov me je v bistvu privlačil že od majhnih nog. V naši Dolgi vasi smo imeli soseda Tineta Curla, ki je bil lovec. Imel je puške, zmeraj je čistil orožje, se podajal na lov in prihajal z njega. To me je že kot otroka zelo zanimalo. V moji družini sicer nihče ni bil in še zmeraj ni lovec; mene pa je to res, priznam, zelo vabilo in nagovarjalo.« Leta 2005 je postal starešina lovske družine Tomišelj in leta 2007 predsednik Območne lovske zveze Ljubljana. Oboje je še zmeraj. Dva mandata je bil podpredsednik, konec leta 2015 pa je bil izvoljen, in leta 2016 je prevzel mandat predsednika Lovske zveze Slovenije, ki združuje lovske družine in društva s skupaj skoraj 21 tisoč lovci. Decembra se mu mandat izteče, vendar ponovno kandidira za predsednika Lovske zveze Slovenije za obdobje 2020 do 2024.

Prvo polovico sedanjega mandata in še zlasti leto 2017 je zaznamovala bitka Lovske zveze Slovenije z zavodom za gozdove in ministrstvom za kmetijstvo zaradi, po mnenju lovcev in strokovnjakov, previsokega zahtevanega odstrela jelenjadi in srnjadi, zlasti na centralnem območju velikih zveri. Drugo polovico mandata in še zlasti letošnje leto pa pregreva kampanja za visok odstrel medvedov in volkov.

Prvič sva se srečala letos februarja. Na daljavo. Želeli smo izjavo lovcev za našo preiskovalno zgodbo o konfliktnem upravljanju medvedov Ne gozdni, eni drugi volkovi in medvedi so nevarni. Ni bil dosegljiv. A nas je res, kot je bilo obljubljeno, kmalu poklical, še isti dan, čez dve uri, iz avta, na poti čez Barje. Njegov spontan, samozavesten, naravnost prostodušen tok besed je presenetljiv! Je tudi iskren? Kako takoj tako sproščeno govori!? Je to predstava ali resničnost? »Z odkritostjo nimam težav,« pove. In se takrat v kontekstu medvedov zavzame za umirjeno razpravo in umirjen odstrel.

Foto: Dragan Arrigler

Drugič sva se srečala 12. junija, na znameniti parlamentarni seji »dveh odborov«, za okolje in prostor ter za kmetijstvo. Prišel je v lovski opravi. Ko je dobil besedo, je pozornost najprej spretno usmeril k svoji lepi zeleni kravati z medvedom in osebni naklonjenosti tej karizmatični zveri; nadaljeval pa s temperamentnim retoričnim obratom, ko je povedal, da se je zdaj končno nekaj premaknilo; da je res že čas, da se začne učinkovito upravljati s populacijami velikih zveri; da mu je sicer žal, a če je za to potreben interventni zakon, potem pač tu ni kaj dodati! Povedal je še, da je nekaj dni nazaj srečal medvedko z mladičema že na poti na Krim! A ni povedal, da je že od nekdaj nekaj precej običajnega, če takšen prizor vidiš ob glavni cesti na Rakitno, kaj šele na tamkajšnji gozdni poti! Dodal je še senzacionalno izjavo o smrtnih žrtvah v Romuniji. Pri tem pa spet ni povedal, da tam prihaja do nesreč zaradi adrenalinskega trofejnega lova in zalezovanja zveri in ranjenih medvedov globoko v divjino karpatskih gozdov! »Tako ne gre več naprej!« je svoj nastop zaključil v ognjevitem slogu.

V vogalni sejni sobi na Župančičevi, kjer vse, hladno zelenkaste satenaste zavese, omare, vitrine, knjige in velika kvadratna miza, za katero lahko sedi štirikrat štiri lovskih tovarišev, diha z nekakšno spokojno in trajno gotovostjo, je drugače; zelo mirno in zelo obvladano. Morda ob pozdravu deluje rahlo utrujeno, a ne zelo zares. Preveč neke sicer neoprijemljive in nedoumljive, a občutne ambicije veje iz sivo zelenega pogleda, da bi bilo vse drugo lahko kaj več kot zelo bežno razpoloženje. V tem mirnem prostoru do vrha napolnjenem z nostalgično lovsko atmosfero je, vsaj na začetku, adrenalin skrbno skrit in vsaj navidezno odmaknjen turbulencam časa in realnosti lovskega trenutka, v katerem sva se srečala, pravzaprav srečevala, saj je najin pogovor nastajal v nemogočih razmerah, ko so bile nezaslišane ideje o tem, da sme biti v naših gozdovih največ 450 medvedov ter predlog za novi odstrel 175 medvedov in 7 volkov sicer še skrbno skriti, a je bilo vsak dan pričakovati nov preobrat v zvezi s spornim interventnim zakonom za odstrel velikih zveri; ko je bila skoraj vsak dan kje objavljena nova vest o domnevnih napadih; v stalni razpetosti med parlamentarnimi zasedanji, ministrstvom, lovsko zvezo, dogajanji v lovskih družinah; v prekinitvah pogovora, odlogih, spremembah terminov iz dneva v dan in srečanjih, ob katerih nama je na koncu vseeno zmeraj zmanjkalo časa za vse.

Je tako vsak dan, vse dni? Kam sploh umestite vse: vodenje direktorata na ministrstvu, predsedovanje LZS, vodenje območne zveze lovskih družin, starešinstvo v lovski družini Tomišelj; poleg tega čebelarite s panji v Preserjih in v Kočevju; imate pa tudi družino in seveda hodite na lov?

Zelo dobro moram biti organiziran. To mi pomaga, da opravim vse, kar te funkcije terjajo od mene. Treba je znati postaviti prioritete, včasih tudi improvizirati; zgodi pa se, da je treba kdaj tudi kaj odpovedati. Kadar pride do tega, skušam zmeraj pojasniti, zakaj, saj ne želim, da bi me ljudje imeli za neverodostojnega. Sicer je pa tako, da v službi večino svojih obveznosti opravim med tednom in v dopoldanskem času, razen izjemoma, kadar se kaj zavleče v pozno popoldne in večer. Sestanke in obveznosti povezane z Lovsko zvezo običajno opravim popoldne. Za čebele v Preserjih poskrbim kasneje, pozno popoldne. Za tistih 16 panjev v Kočevju pa gre kdaj tudi kakšen dan dopusta. Seveda pa so za lovstvo rezervirane tudi sobote in nedelje, še zlasti v nekaj zadnjih letih, ko so mnoge lovske družine praznovale 70-letnico obstoja in sem bil kar redno prisoten na njihovih proslavah.

Kdaj hodite na lov? Zgodaj zjutraj? Zvečer?

Grem tudi zgodaj zjutraj, ko se gozd prebuja, ko se začne daniti in se začnejo oglašati prve ptice; vendar pogosteje in največkrat zvečer. Ko se vse v gozdu umiri in navzdol po pobočjih Krima lahno zapiha tisti značilni vetrič, ki vse prijetno ohladi. Takrat je zelo lepo preživeti uro ali dve na preži, sredi narave, v spokojnosti, kjer si v popolnem miru in sam s svojimi mislimi. Če se potem pojavi še kakšna žival, ki jo lahko opazuješ, je vse le še lepše in toliko bolj zanimivo.

Opazujete ali streljate?

Tudi streljam! Nikakor nisem le lovec na papirju!

Kaj pa družina? Ima razumevanje za vse to?

Iskreno povedano, vse te moje obveznosti ne vplivajo najbolje na družino, saj zmeraj zmanjkuje časa zanje. Vendar vsaj tu in tam skušam narediti tudi kaj za njih, da se to vsaj malo uravnovesi. Je pa res, da kakšnega posebnega navdušenja ni bilo, ko sem povedal, da bom ponovno kandidiral za predsednika LZS. Na drugi strani pa nasprotovanja tudi ne. Bolj opozorila, da ne bo šlo preveč časa le za to. Mislim, da me doma na nek način razumejo; da me jemljejo takšnega, kot sem; in vedo, da je to zgodba, ki jo moram dobesedno izživeti.

Ste vzeli hčerko kdaj s seboj na lov?

Hči je zdaj že odrasla in živi drugje. Ko pa je bila mlajša, še v osnovno šolo je hodila, je želela videti, kam oče odhaja. In tako sva šla enkrat res skupaj na lov. To je bilo v času prska srnjaka, ki se ga takrat najlažje prikliče. Šla sva na Krim. In, saj veste, želiš poskrbeti za otroka, da ne bo kaj narobe, da mu bo lepo. Sem ji pripravil lovski stolček, da je sedla nanj, sam pa sem se namestil na štor poleg nje. Puško sem odložil na tla in sem začel klicati srnjaka. Ko se je pojavil, nama je prišel za hrbet. Hči ga je prva zagledala in mi je dala znak. Ni se ustrašila, saj je bila tega vajena, ker je že prej hodila z menoj opazovati živali. Ko se je torej srnjak za nama oglasil, sem dvignil puško, a listje, kjer je bila odložena, je zašumelo in srnjak je le še živahno pokazal roge ter šel svojo pot! Ob spominu na to se hči še danes smeje!

Sta ga res nameravala upleniti?

Ne… (malo pomisli in se nasmehne)… v resnici nisem tega želel; dejansko ni bil to moj namen. Če sem iskren, mi je zelo prav prišlo, ko je srnjak s šelestenjem listja odskočil. Se mi je takrat zdelo, da je hči še premlada, da bi se soočila z vsem tem. Doživetje, ko s piščalko na jaso prikličeš srnjaka, je tudi nekaj posebnega, nekaj, kar ostane v nepozabnem spominu in v bistvu nisem želel tega pokvariti s kakšno krvjo.

Zelo rahločutno!

Absolutno! Lov je treba spoznavati počasi. Soočenje z vso to krvjo, z živaljo, ki ne živi več, ni tako preprosto, je tudi šokantno in pušča zelo močan vtis.

Foto: Dragan Arrigler

Kdaj ste se vi na ta način soočili z lovom?

Moja prva takšna izkušnja z lovom sega daleč nazaj, v čas, ko sem bil še v osnovni šoli. Na naši kmetiji v Dolgi vasi smo imeli konja in sosedje so nas večkrat prosili, da smo z njim komu priskočili na pomoč. Nekega zimskega dne, ko je povsod ležal globok sneg, nas je sovaščan Ivan Grajš, državni lovec, ki je upravljal bližnje državno lovišče, prosil, če bi lahko njemu in avstrijskemu lovskemu gostu s konjem in sanmi pomagali poiskati jelena, ki se je v visokem snegu obstreljen zatekel globoko v gozd na območju Male gore in tam obležal. S starim očetom, ki je imel poškodovano nogo in je zelo težko hodil, sva vzela konja in sani ter se odpravila iskat tega jelena.

To se je močno vtisnilo v vaš spomin?

Zelo! Ko se podaš na pot s konjem in sanmi in slediš krvavi sledi v snegu, iščeš tega jelena, ga končno najdeš, pripneš na sani, odpelješ do ceste in vmes srečaš ta dva lovca, ki gresta s psom za teboj, je to vse skupaj nekaj zelo močnega, edinstvenega, nepozabnega.

Kaj se vas je ob tem najbolj dotaknilo? Jelen? Zima? Bližina krvi?

Najbolj nepozabno, tisto, kar je naredilo največji vtis name in je še zmeraj živo pred mojimi očmi, je odnos, ki ga je imel avstrijski lovec skupaj z našim revirnim lovcem do uplenjene živali. To bi si tudi danes želel pri vsakem slovenskem lovcu! To je bilo globoko spoštovanje do jelena in do vsega dogajanja. Vsak trenutek je bil prežet s to spoštljivostjo, z neko plemenito ponižnostjo do narave in z upoštevanjem tradicije; obred zadnjega grižljaja v snegu, zelena smrekova vejica za trakom klobuka, celotno ozračje, vse mi je ostalo v nepozabnem spominu. Tega se sploh ne da opisati z besedami. In seveda je bilo to toliko bolj osupljivo za nekega zvedavega osnovnošolca, ki si do takrat ni niti v sanjah predstavljal, da takšen svet sploh obstaja!

Je bil to trenutek, ko ste se odločili, da postanete lovec?

Ne vem, če je bilo to v mojih mislih že tako jasno. Bolj sem to začutil. Bil sem popolnoma prevzet. Zelo močno sem čutil, da je to nekaj, kar me neustavljivo privlači; da je to svet, v katerega me vleče, ki si ga želim; da se je v meni prebudilo nekaj, čemur preprosto moram slediti.

Nekaj v krvi?

Da! Prav gotovo je to nekaj, kar je globoko v tebi! Lovec se ne naredi, lovec se rodi! To je stara modrost. A nekaj je na tem! In čeprav v vsej moji družini ni niti enega lovca, je vendarle res, da gre za nekakšen prastari gen, ki se v tebi prebudi in te vsega prevzame.

Je tudi mik orožja?

Tudi! Seveda!

Zakaj ima orožje tak čar?

Mislim, da to izhaja iz davne preteklosti, ko se je človek trudil za čim bolj učinkovito orodje, s katerim je lahko preživel sebe, bližnje, svojo družino. Dober lok ali sulica sta takrat pomenila preživetje. Brez orožja takrat ni bilo življenja! In še dolgo potem. Danes je orožje en tak bavbav. Vsi se ga bojijo. Vsi so proti orožju.

Vendar vabi!?

Vabi! Zelo vabi! In vedno vabi! Če je tako, če je nek izziv, če ima nekdo močno željo, potem je najbolj pametno te ljudi, ki si to želijo, čimprej naučiti varnega ravnanja z orožjem. Najslabše je, če takšni vzgibi ostanejo skriti in neizživeti. Tak človek bo prej ko slej prišel sam do orožja in ga brez nadzora vzel v roke, kar pa je lahko zelo hitro direktna pot v nesrečo. Afiniteto do orožja je nujno socializirati, jo nekako ukrotiti z znanjem, z veščino, s poznavanjem vseh dimenzij, ki jih ravnanje z orožjem prinaša. V okviru strelskega društva ali krožka je to mogoče narediti povsem varno za vse udeležence. Nekdo, ki ga to privlači, bo v takšnem varnem okolju nekajkrat ustrelil, se naučil, kaj to je in bo to zato zanj takoj druga zgodba. Zavedati se moramo, da je za vsakogar, ki poseduje orožje, to velika odgovornost; pa tudi tega, da statistika jasno pritrjuje dejstvu, kako je orožje najbolj nevarno lastniku!

Vi radi streljate?

Da! Zelo rad streljam! Od majhnih nog, ko sem opazoval našega soseda z vsemi tistimi puškami, kako jih je čistil, zlagal, jemal v roke, pa vse do danes, ko med drugim v okviru izobraževanja lovskih pripravnikov poučujem varno ravnanje z lovskim orožjem, zmeraj me je orožje privlačilo. Ne želim se sprenevedati ali olepševati svojo podobo! Ja, rad streljam! In priznam, ne le v tarčo, tudi divjad!

Kaj je bilo prvo, kar ste kot lovec uplenili? Jelen?

Ne! Bil je srnjak!

Kje?

Res želite, da govorim o tem?

Seveda!

Še ko sem bil lovski pripravnik, mi je mentor omogočil, da sva šla lovit srnjaka. Sva ga kar nekaj časa iskala in vedno se nama je uspešno izmuznil. Potem pa, ko sem bil že lovec, sem srnjaka opazil pri brezi sredi Barja. Kar nekaj časa sem porabil, da sem ga uspešno presenetil! Na Barju je to precej težavno, saj te žival hitro opazi in se umakne. Poleg tega so za lovca tu zelo nadležni komarji. In klopi. Tako da je tu lovčeva potrpežljivost tudi zaradi pikov na toliko večji preizkušnji. A ne glede na vse težave sem ga vendarle uplenil! Pripravil sem ga in pripeljal do domačije v Črni vasi, kjer je bil moj mentor in skupina ostalih lovcev. Bil je res lep srnjak v srebrni medalji! A tisti trenutek, ko so lovski kolegi pogledali tega srnjaka, se mi zdi, da sem kakšnega prijatelja tudi izgubil. (Smeh)

Foto: Dragan Arrigler

Torej je tudi med lovci zavist?

Seveda! Lovska zavist! So me nekateri potem spodbudili, da ga odpeljem ocenit. In ocenjevalec mi je rekel: »Si imel pa res srečo! Prvi srnjak, pa tako lep! Takšnega ne boš nikoli več ustrelil!« Sem si mislil: pa kaj je s teboj!? A moram povedati, da ga res nisem več!

Kaj pa medveda? Ste ga že?

(Globoko vdihne in me povsem potopljen v tišino nekaj časa zelo mirno gleda.) Sem.

Zdaj?

Ne, ne! Bil je december. Pred več kot desetimi leti.

Kako je bilo to videti?

Ne vem, če bi o tem. Morate vedeti, da je o teh rečeh težko govoriti. To so zelo posebni trenutki v življenju lovca. Saj lovec ni…mislim, to ni tako, kot si morda kdo predstavlja, da lovec zagrabi orožje in komaj čaka, da bo vsepovprek streljal! Vsaj ne normalen lovec. Res ne vem, če je to tisto, kar bi bilo lahko zanimivo za vaše bralce!

Avtentično pričevanje je zmeraj zanimivo in vsakomur nekaj pove! Kako je bilo? In kje?

Ste res prepričani, da želite to slišati?

Sem.

Bilo je na pobočju Krima, na Planinci. Šlo je za medveda, ki je bil določen za interventni odstrel, saj je v tistih dneh razdrl čebelnjak v Tomišlju. Kar nekaj časa smo ga iskali. Vedeli smo, kje približno se potika. Bil je le še dan ali dva do poteka odločbe, in ker se ni nihče javil, da opravi nalogo, sem kot starešina naše lovske družine to prevzel sam. Kot sem že rekel, bil je december. Sneg. Bilo je izredno mrzlo. Jasno. Temperatura je bila globoko pod lediščem in na snegu je bila ledena skorja. Odpeljal sem se pod Krim. In odšel do preže. Če odmislim hlad, je bila res čudovita decembrska noč. Mesec. Nebo polno zvezd. Popoln mir. Tišina. Nikjer nikogar. Čakal sem na preži. In že skoraj rahlo zadremal. Potem pa sem zaslišal, kako se sneg vdira, predramilo me je lomljenje zaledenelega snega. Medved. V snegu, z mesečino obsijan, pod prelepim zvezdnim nebom. Gledal sem ta prizor in videl sem, dojel, kako čudovita, plemenita žival je to!

In ste kljub temu dvignili puško ter namerili?

Da. In ustrelil!

Kako ste mogli!?

S tem namenom sem bil tam.

Povsem brez sentimenta?

Tako sem se odločil.

Saj ste vendar ob tem morali kaj čutiti!?

Zelo težko človek govori o teh občutkih. Mislim, da se jih v tistem trenutku tudi ne zavedaš povsem; jih je pa ogromno. V tem dogodku je toliko adrenalina, toliko čustev, toliko vsega. Saj lovec ni brezčuten! In ko vzame temu živemu bitju življenje, tudi njega zadene nekaj zelo močnega.

Obžalovanje?

No, včasih tudi, seveda, še posebej, če nisi dovolj natančen in povzročiš nepotrebno trpljenje. To je tisto, kar si zmeraj najbolj želim, da se ne bi zgodilo. Zame je to res najpomembnejše. Sem sicer dober strelec, zmeraj dobro premislim, preden streljam, predvsem pa sem umirjen, ne zgodi se mi, da bi se mi od razburjenja puška tresla ter skušam biti kar se da natančen, vendar lahko zmeraj nepričakovano nastopi kakšna nepredvidena okoliščina, zaradi katere pride tudi do obžalovanja.

Takrat pa ni?

Ne. Bil je dober strel. In po njem sem, kot je treba, nekaj časa počakal na preži. Poslušal sem, kam je medved odšel, in ko sem v zmrznjenem snegu slišal, da je obstal, da je padel, da se je zgrudil, sem počasi sestopil s preže.

Zmagoslavno?

Ne, ne! Pri lovu težko govorimo o tem. Zmagoslavje? Ne, ni to! Tudi ne vem, če je zadovoljstvo, zadoščenje prava beseda. Lov je nekaj zelo mirnega. To je odnos med naravo, divjadjo in lovcem, ki je tudi zelo senzibilen, zelo intimen. Prej bi rekel, da gre za mir, spokojnost, ki nastopi po opravljenem delu, a je v njem toliko vsega! Res, težko govorim o tem. Tega ne maram. Tudi nikoli nikjer ne objavljam fotografij in se s tem ne izpostavljam po družbenih omrežjih. To je zame osebno nesprejemljivo in nezdružljivo z lovskim etičnim kodeksom. Nikoli se ne postavljam s tem. To je nekaj, kar za zmeraj ostane zapisano le v lovčev spomin, v lovčeve občutke, v lovčevo življenje kot zelo intimno doživetje. Tega ne razkazuješ vsem. Težko je to opisati z besedami. Težko je govoriti o tem. In tudi ne spodobi se.

Že dolgo nisem nikogar v tej državi slišala govoriti o tem, da se kaj ne spodobi..!

Da. Ne vem, kako bi vam sicer to povedal. To so tako občutljivi, osebni trenutki; to je nekaj zelo intenzivnega, globokega in dragocenega.

Foto: Dragan Arrigler

Ni spodobno?! Takšen lov na medveda, kot se zdaj dogaja po interventnem zakonu, pa je?!

To ni lov v pravem pomenu besede! To je le izvrševanje naloge! Razprodaja medvedov! In razvrednotenje čisto vsega! Tako se to ne dela! Ničesar se tako ne lovi! To je zdaj streljanje na silo. In na hitro. Na horuk! Za lov je potreben čas. In mir. Da se lovec pripravi. Da vse drugo odloži in gre v miru na prežo. V spokojnosti. In spoštljivosti do narave. Do te zveri. Z lovskim dostojanstvom. To velja za vsako žival. Za jelena. Merjasca. Kaj šele za medveda! Ki je naša karizmatična zver! In lov nanj je res nekaj zelo posebnega, velikega, da ne rečem veličastnega; nekaj izjemnega v življenju slehernega lovca! Zato sem tako razočaran in jezen, da je zdaj z interventnim zakonom vse to popolnoma razvrednoteno. Razprodano. Zbanalizirano. Zreducirano zgolj na streljanje in izvršitev naloge.

Zakaj ste pristali na to!? Zakaj se niste interventnemu zakonu uprli?

Ker sem verjel in še zmeraj verjamem, da je potreben večji interventni odstrel konfliktnih živali tam, kjer prihaja do težav! Mi je pa neznansko žal, da je do tega prišlo na ta način!

Na seji »dveh odborov« sredi junija ni bilo videti tako! Vaše besede so prej izražale srečo in zadovoljstvo kot pa obžalovanje!?

Srečo..!? Ne! Nasprotno! In sem tudi tam takrat povedal, da mi je žal, da je moralo do tega priti. V bistvu sem nesrečen, ker je vse to dogajanje privedlo do interventnega zakona! Tu zdaj v najbolj radikalni obliki vidimo, kam pripelje neupravljanje z zvermi!

Upravljanje je streljanje?

Ne! Seveda ne! Ampak je tudi to. V naših razmerah upravljanje velikih zveri brez odstrela ni mogoče! Tukaj nismo v pragozdu, kjer se vse samo uravnava, ampak smo v kulturni krajini, ki je poseljena po dolgem in počez. Upravljanje brez načrtnega odvzema iz narave ni mogoče!

Govorite tako, ker veste, da so slovensko hrvaške velike zveri ujete v veliko avtocestno oboro, iz katere se ne morejo nikamor prosto gibati in ne rešiti, saj nobena od treh avtocest Ljubljana Koper, Ljubljana Zagreb in Rijeka Zagreb nima prehodov za živali in zveri!?

Živali najdejo pot. Poleg tega so tu in tam tudi prehodi. Medvedov je preprosto preveč!

Javnost je te mantre že precej naveličana! Eni in isti ljudje neprestano ponavljajo povsem iste floskule! Ste začeli že sami sebi verjeti?

Verjamem znanosti! In znanstvenikom! Mi absolutno pristajamo le na znanstvene metode! In s temi je bilo ugotovljeno, da je bilo pri nas to pomlad že 970 medvedov!

To je ugotovil Klemen Jerina z matematičnim modelom!

Da!

Ne moremo vendar streljati in odvzemati življenj na podlagi popolnoma abstraktnih teoretičnih modelov!

Ta model ima za podlago dve konkretni štetji medvedov, pri katerih smo zelo zavzeto sodelovali tudi slovenski lovci. Prvo je bilo leta 2007. Drugo pa leta 2015. Prvič smo ugotovili, da je medvedov okoli 425, drugič pa, da jih je okoli 711. Gospod Jerina je potem z edinstveno znanstveno metodo izračunal, da jih je zdaj že 970.

Ta metoda nima nobene verodostojne mednarodne znanstvene preveritve in recenzije!

Metoda je preverljiva!

Če govorimo o znanosti, ne more biti nekaj le preverljivo, ampak tudi zares preverjeno!

Prepričan sem, da bi preverjanje pokazalo iste rezultate! Midva se sicer zelo spoštujeva, ampak tukaj res ne moreva priti skupaj, tukaj se preprosto ne razumeva!

Zakaj vam je toliko do tega? Zakaj se tako oklepate teh številk? Če ste lovci res tudi naravovarstveniki, vam vendar ne bi smelo biti v interesu streljati prostoživečo zavarovano in ogroženo vrsto na podlagi nekakšnih psevdoznanstvenih metod!?

Saj nam ni! In kot sem že rekel: mi verjamemo našim znanstvenikom! Res ne bi njihovega dela in metod označeval za psevdoznanstvene! O teh rečeh mora odločati stroka!

O teh rečeh mora odločati resnica!

Se strinjam! A vsak ima svojo resnico!

Objektivna dejstva so ena!

Že! A zmeraj so različne ideje, različni konteksti, različni interesi, kako jih uporabiti! Potrebno pa je iskati kompromis med njimi; najti pot, ki je sprejemljiva za vse strani; rešiti situacijo s konsenzom.

In z upoštevanjem celotne slike! Ne teoretično, dejansko je treba ugotoviti število velikih zveri! Predvsem pa vzpostaviti strategijo upravljanja, ki bo odprla slovensko hrvaško »avtocestno oboro« ter prenehala v tem omejenem prostoru s prekomernim krmljenjem in z načrtno vzrejo zveri, zlasti medvedov zato, da se jih strelja in z njimi trguje!

Ko so leta 1973 na Kočevsko pripeljali rise in jih začeli ponovno naseljevati, sem bil še otrok, imel sem devet let. Izredno rad sem se potikal po gozdu in pogosto nisem niti mami povedal, da sva z bratom spet videla medveda, saj naju ne bi več sama pustila v gozd. Ko so spustili rise, je bil povsod prisoten nekakšen strah. Bilo je mnogo govora o tem, kako te ris, ko greš v gozd, čaka na drevesu, ti skoči za vrat in že te ni več! Otroci pa, da smo sploh prva malica! Že kot otrok sem na vse to gledal kot na prazno strašenje in pretiravanje. Na drugi strani pa so pripovedovali zgodbe, ki so delovale tudi precej resnično. Vsa splošna klima je bila takrat risu nenaklonjena. Pa poglejte danes! S kakšnim zanimanjem in široko naklonjenostjo slovenska javnost spremlja današnje doseljevanje risov iz Romunije! Kako je v tem času družba v celoti napredovala! Koliko smo z risom dosegli! Od tega, da so se ga ljudje zelo bali, pa do tega, da je bil ris maskota brigade MORiS; in je danes znak specialne enote slovenske vojske, slovenskih hokejistov in je sploh prava ikona ter ponos Slovencev! To, takšno toleranco, takšno sprejetost bi si dolgoročno želel tudi za medveda in volka. No, saj je tudi medved lepo sprejet. Zame je to nekaj samoumevnega, ker sem s Kočevskega in mi imamo od nekdaj poseben odnos do našega medveda. Res bi mi bilo zelo žal, če bi se že doseženo sožitje z medvedom podrlo! Da ne prihaja do težav z medvedom, da se ne poruši sožitje, da se ne zniža toleranca ljudi, ki so prisiljeni bivati z zvermi, moramo populacije uravnavati z ustreznimi ukrepi! Odstrel je med njimi skrajni, vendar, kot sem že rekel, v našem prostoru neizogiben ukrep. Govoriti danes o tem, da je treba medveda stradati, da ne sme pojesti tiste pesti koruze na krmišču, da se ne bo tako razmnoževal, se mi zdi tudi malo neetično! Foto: Dragan Arrigler

Uradni podatki letno govorijo o desetinah ton krmne hrane za medvede, ne o nekaj pesteh!

Glejte, medved si bo hrano poiskal! Če je ne bo našel na krmišču ali mrhovišču, se bo približal vasi in ljudem. Bolj ko bo lačen, bolj bo agresiven, ker: lačen sem ful drugačen! Pri tem bi rad poudaril, da bi bilo bistveno med pomembnimi upravljalskimi ukrepi ohraniti in dodatno uvesti mrhovišča, ki so nekdaj že bila. Potem je bila v devetdesetih neka panika, da jih ne sme biti. In mnogi še zmeraj mislijo, da so prepovedana. A to ni res! Lovci smo se kar nekaj let zavzemali za to in danes lahko v letni načrt vneseš mrhovišče ter ga, kot sem povedal v parlamentu, zalagaš s povoženo divjadjo, da ne ostane na cesti. Dejstvo je, da je medved tudi mrhovinar in je to zanj eden od načinov preživetja. Zakaj tega ministrstvo za okolje in tudi nihče od raziskovalcev ne zna vnesti med upravljalske ukrepe, s katerimi bi zmanjševali konflikt z lokalnim prebivalstvom, mi ni jasno. Z mrhovišči se je nekdaj zelo uspešno držalo medveda v gozdovih in veljalo bi o tem spet resneje razmisliti. Treba je sesti za mizo in se o vsem dogovoriti z umirjeno komunikacijo.

Upravljalska strategija, ki jo imamo zdaj, in ki naj bi veljala naslednjih deset let, ima anomalije in probleme, s katerimi pa se zdaj v teh burnih debatah nihče ne ukvarja!

Saj to je to! To je ta problem! Ko se zadeve zapeljejo le v boj za ali proti, je vsaka resna debata onemogočena. Zato bi si tako želel, da se vsa zgodba vrne za mizo, k resnim argumentom in v umirjeno razpravo, kjer bi se lahko izoblikoval konsenz, sprejemljiv za vse strani. Treba je razumeti ljudi, ki živijo na podeželju, ki sobivajo z volkom in medvedom; na drugi strani pa seveda tudi tiste, ki si želijo imeti volka in medveda v naših gozdovih in ne želijo nepotrebnega pobijanja. Pri tem lovci zagovarjamo odločitve na podlagi znanstvenih dognanj in metod. Medved je prva populacija divjadi v slovenskem prostoru, ki smo jo začeli upravljati na podlagi znanstvenih metod. Mi še danes ne vemo, koliko srnjadi in jelenjadi imamo v resnici v slovenskih gozdovih! Kljub temu pa se z danes na jutri direktor zavoda za gozdove odloči in mirno poveča odstrel za trideset odstotkov!

In vi rečete ne!

Mi rečemo ne!

In greste potem vseeno streljat!?

Da. Ker so sicer zagrožene kazni! Če lovska družina ne realizira predpisanega letnega načrta odstrela, je globa za to 4.200 evrov.

Dobro! Ampak vi se lahko uprete pred sprejetjem odloka, dekreta ali česarkoli!

Lahko se! Kaj je potem s tem, je drugo vprašanje. Mi smo samo nevladna organizacija, ki sicer ima nekatere naloge javnega pomena in daje tudi mnenja. Koliko so potem pri posameznih odločitvah upoštevana… Pri jelenjadi smo to vsaj do neke mere zajezili.

Imate zelo jasen etični kodeks, na katerega se tudi lahko sklicujete!

Imamo ga. In slovenski lovci smo nanj zelo ponosni! Ko smo ga leta 1998 sprejeli, smo bili med prvimi na svetu; in še danes je naš kodeks zgled in vzor mnogim daleč naokoli!

Zakaj se torej ne sklicujete nanj!? Zakaj se niste z njim uprli interventnemu zakonu za odstrel medveda in volka!? In zakaj ob tem niste v vodstvu Lovske zveze pozvali člane k spoštovanju kodeksa?

Vsak lovec ob zaprisegi podpiše, da bo zmeraj spoštoval etični kodeks slovenskih lovcev. Menim, da smo člani slovenske lovske organizacije vsak zase osebno odgovorni in se zavedamo, da smo resnično zavezani k njegovemu spoštovanju. Vodstvu ni treba tega posebej poudarjati, saj vsak lovec dobro ve, da je tako! Obenem pa, če bi pozvali k temu, bi se lovci takoj odzvali in rekli, kdo pa ne spoštuje kodeksa; no, povej, kdo ga ne!?

Nikoli se ni streljalo medvedov poleti!

Interventne primere se je zmeraj, kadar je bilo potrebno.

Vaš član, lovec in strokovnjak za velike zveri dr. Miha Krofel je opozoril na etično spornost interventnega zakona, čemur se je pridružilo tudi nekaj drugih uglednih slovenskih lovcev, vodstvo Lovske zveze pa se na to vseeno ni odzvalo!

Skušali smo v vsem čim manj prilivati olje na ogenj!

Ampak včasih je treba odločno nekaterim stvarem reči ne! In s tem ogenj ustaviti! Povsod, kjer gre za končno vprašanje življenja ali smrti je etika najmočnejši ne!

No, prav. Saj bi to rekel. Če bi me, na primer, vprašali za televizijo, bi prav gotovo opozoril tudi na ta vidik!

Foto: Dragan Arrigler

Lahko bi poslali uradni dopis in poziv vsem lovskim upravljalskim območjem in lovskim družinam!? V 14. členu kodeksa imate nedvoumno zapisano, da v spornih zadevah lovec zmeraj stopi na stran divjadi in narave!

Se mi zdi, da je to vendar vsem kristalno jasno! Poleg tega se predsedniki lovskih upravljalskih območij med seboj osebno poznamo in sproti komuniciramo o aktualnih problemih. A če vztrajate, ja, slovenski lovci, spoštujmo etični kodeks! Preden streljate, dobro premislite in sledite svoji vesti in etiki! Glejte, na tem v bistvu tudi vse stoji! Na lovčevi osebni morali in etiki! V gozdu je lovec sam. S puško. Kdo ga kontrolira? Samo njegova lastna etika! In osebna odgovornost!

Tudi zaradi takšnih situacij je skupina uglednih Slovencev predlagala ustanovitev strateškega sveta pri Lovski zvezi.

Da. To pobudo je upravni odbor obravnaval, vendar ideje ni podprl.

Zakaj?

Ker je bil mnenja, da bi lahko vodilo v težnje, da se razpust strokovno-znanstveni svet pri Lovski zvezi.

Člani strokovno-znanstvenega sveta so bili torej proti!?

Člani upravnega odbora so bili proti!

Tisti, ki so hkrati v znanstvenem svetu!?

Verjetno je kakšen tudi član upravnega odbora.

Kot predsednik vendar veste, kateri člani upravnega odbora so hkrati tudi člani strokovno-znanstvenega sveta!?

Seveda vem! Ne vem pa, če so ravno ti ljudje izstopali pri tej odločitvi. Glejte, ta ideja je sicer povsem zanimiva. Vendar menim, da bi moralo biti mesto strateškega sveta in njegovega delovanja, kot je mišljeno s tem predlogom, izven Lovske zveze Slovenije. Ne zdi se mi prav, da se postavi nad upravni odbor, ki je legitimno izvoljen, in nad strokovno-znanstveni svet.

Kar 60 odstotkov vaših članov prihaja iz kmetijskih vrst. Predstavlja to kakšno težavo? Ali to kaj vpliva na stališča vodstva LZS pri interventnem zakonu in sploh pri upravljanju divjadi!?

Ne. Vsak lovec se zaveda, kakšna odgovornost in obremenitev je, če imaš svoje lovišče. Obenem je na kmetijah ogromno dela. Kmetje lovci se zavedajo svojih obveznosti in omejitev in si večinoma ne želijo prevzeti te lovske zgodbe. Ja, morda se pojavi kakšen posameznik, ki ima sto ali dvesto hektarjev in misli, da bo s tem dobro zaslužil. Ali pa ne mara, da kdo drug hodi po njegovi zemlji in misli, da bo, če bo pridobil lovsko licenco, alfa in omega in kralj!

Mislila sem politično! Kot prevlada ene politične paradigme in interesov.

V slovenski lovski organizaciji so ljudje vseh poklicev in vseh političnih strank. A tisti trenutek, ko ljudje pridejo na lov, se o tem ne želijo več pogovarjati! Nekaj morava vedeti: Politika je minljiva! Lovska organizacija pa je bila, je in bo!

Zelena bratovščina lovskih tovarišev!?

Da! Saj nekateri negodujejo zaradi tega izraza tovariši. In to povezujejo s politično polpreteklostjo. Z maršalom. A sam vsakemu povem, da ta izraz sega mnogo dlje nazaj! Prvič ga je že v začetku 19. stoletja uporabil župnik z Vrhnike, ki je bil lovec, in se je v nagovoru zahvalil svojim »lovskim kameradom, tovarišem«. Sam ga razumem zelo jasno in preprosto. Če me lovski kolega zvečer ob enajstih, ko sem že v postelji, pokliče in me prosi za pomoč in vstanem, pripnem na terenca prikolico ter mu grem pomagat, potem sem lovski tovariš! Če ostanem v postelji, sem pa lovski gospod!

Katerih je več?

Zelo verjamem, da še zmeraj prvih!

Vendar ste tudi razdvojeni!

Da, na nek način. Ves čas smo med kladivom in nakovalom. Med obvezami in tistimi, ki želijo, da streljamo, in da čim več streljamo! Ter na drugi strani med tistimi, ki želijo, da čim manj ali sploh ne streljamo!

Kaj pa razprtije v lastnih vrstah?

Tudi so, tu in tam. To so razna uveljavljanja interesov, kdo je bolj pomemben, kdo je za kakšno stvar več naredil znotraj lovske družine, včasih se pojavijo struje, ki želijo lovišče upravljati po svoje. Zmeraj se kaj najde.

Kljub vsemu ponovno kandidirate za predsednika Lovske zveze Slovenije!? Je to ambicija ali ste se le prepustili toku?

Ne! Človek mora imeti v življenju vedno neke cilje. Če ni ciljev, pride do vegetiranja. Te cilje je treba zasledovati, jih dosegati in pri njih vztrajati! To je mnogokrat naporno, včasih tudi ne gre, drugič se kaj z lahkoto zgodi, vendar je treba imeti cilj zmeraj pred očmi. Predsednik Lovske zveze Slovenije nisem zato, ker sem si želel funkcije, ampak zaradi ciljev, ki sem si jih zastavil in jih želim realizirati.

Foto: Dragan Arrigler

»Povečati prepoznavnost Lovske zveze Slovenije, ki kot naravovarstvena organizacija deluje v javnem interesu« ste zapisali v kandidacijskem programu?

Da! Na tem delamo in še bomo, ker se mi zdi, da je to, kar počnemo, premalo prepoznavno v javnosti. Tu nas čaka še veliko dela! Lovci smo zelo zaprti vase! Nimamo niti dneva odprtih vrat! Pa bi ga morali imeti. Pomembno je, da je naše delo čim bolj prepoznavno čim širšemu krogu ljudi.

Na istem mestu ste zapisali, da želijo nekateri upravljanje s prostoživečimi populacijami živali podrediti drugim interesom. Katerim?

Ekonomskim interesom! Poglejte, kdor govori o tem, da je treba postreliti jelenjad, da ne bo objedala dreves, ta ne razume funkcije gozda. Divjad je bila tukaj tisočletja, in bo, ko mene, pa še katerega drugega direktorja že dolgo ne bo več! Tudi tista smreka v gozdu ne bi bila takšna kot je, če je ne bi vsake toliko časa objedel kakšen jelenček. Gre za sobivanje. Ko mi nekdo izračuna, koliko kubikov lesa smo zaradi tega izgubili, in da bi bilo treba zato ustreliti še več jelenov, se mi zdi to popolnoma zgrešeno. Sem absolutno proti temu, da bi na podlagi ekonomskih interesov kapitalsko izkoriščali divjad. To nas ne bo nikamor pripeljalo! Lepo vas prosim, koliko lesa je ostalo v gozdu zaradi žleda, naravnih nesreč, zaradi vetroloma! A koga to skrbi!? Nisem strokovnjak za upravljanje z gozdom, nočem posegati na to področje, a vendar, zakaj je prišel lubadar? Kdo je za to odgovoren? Zelo upam, da ne jelen! Kako se lahko kdo tako lahkomiselno ukvarja s tem? Mi smo opozarjali na to. Zdaj pa imamo rezultat. Zveri potrebujejo hrano. Če je ni, jo bodo poiskale drugje. Če v gozdu ni mrhovišča, ne jelena, ne srne, bodo zveri prišle po hrano k ljudem!

Pravite tudi, da boste pri lovu na medveda postavili dodatne zahteve. Kakšne?

Lovci smo zmeraj pripravljeni nekaj delati, pomagati in to počnemo voluntersko, celo več, državi plačujemo koncesijo. Delujemo torej prostovoljno, vendar to ne pomeni, da naše delo nič ne stane! Nas stane! Če grem in naredim krmišče, porabim svoj čas, delovne ure, material, to ni zastonj! Morda bi se kdo vendarle spomnil in med ukrepe zapisal sredstva za lovce, ki vse to vzdržujemo!? Za družbo smo samoumevni, in čeprav bi nekateri najraje videli, da nas ni, bi nas že naslednji trenutek, ko nas rabijo, takoj mobilizirali kot vojsko! Tistih 600 tisoč ur, ki jih vsako leto prostovoljno opravimo v naravnem okolju, pa vsi kar spregledajo!

Imate lov! In divjad, s katero potem trgujete!

Trofeje, ne!? Od 2.500 evrov naprej!? Bi tega anonimneža, ki je zadnjič to izjavil na televiziji, z veseljem povabil, da gre z menoj po lovskih družinah in jim priskrbi te goste, ki so pripravljeni toliko plačati! Medvedov je več, kot jih je bilo. Populacija je zrasla. Več kot jih je, nižja je cena. Lepo vas prosim! Država lovca pošlje, da bo lovil medveda. To mu celo naroči z interventnim zakonom! Obenem pa ne predvidi nobenih finančnih posledic. Kaj narediti, če medvedovo meso ni primerno za prehrano? Kam ga odpeljati? S tem so povezani stroški. Prepričan sem tudi, da je država dolžna lovca vsaj zavarovati za primer nesreče pri tem lovu. Ste videli fanta na vozičku v parlamentu? Šel je na območje, kjer je imela medvedka brlog. Prišlo je do napada. Na koncu je dobil minimalno odškodnino, ker so upoštevali delež njegove sokrivde, saj je lovec in bi se moral zavedati, da okoli medvedjega brloga ne more nabirati gob. Če grem lovit medveda, ali se zavedam, da je to nevarno? Seveda se! Saj sem lovec. In če se mi kljub temu zgodi nesreča in me medved napade in me poškoduje? Kdo bo odgovarjal za to? Seveda sam. Naložila mi je pa država, da to naredim! Ali bi me torej morala država vsaj zavarovati, da bo zavarovalnica izplačala primerno odškodnino v primeru nesreče? Bi! To so te moje dodatne zahteve.

Foto: Dragan Arrigler

»Trdi zagovorniki sonaravnega kmetovanja in trajnostne rabe gozdov«, pišete v programu, to lovci ostajate?

Seveda! Zagovarjamo sonaravno rabo gozdov, z divjadjo, ki v njih prebiva že tisočletja.

In ki je danes za nekatere le še škodljivec!?

Žal! To je ena največjih neumnosti! Demoniziranje posameznih živalskih vrst je zame popolnoma nesprejemljivo! Danes so povsod sami škodljivci! Volk je škodljivec, čeprav že od nekdaj živi v tem prostoru. Jelen je pa sploh, saj ima vendar gobec in objeda drevesca! Vsi v vsem vidijo samo škodo! Nihče pa ne vidi, da je vse tudi za nekaj dobro; saj je morda bolje, da smreko jelen malo obje in se v času obraščanja njene korenine okrepijo ter je zato v času suše odpornejša. Teh prepletov je veliko. Se ljudje jezijo, ker jim divji prašiči razrijejo njivo. Ja, seveda jo razrijejo, ker so tam ogrci. Tudi do sedem ton jih je lahko na enem hektarju. Veste, kaj se zgodi, če prašiči ne pridejo in ne razrijejo zemlje? Travnik ali njiva postaneta rjava. In potem rečejo, da je suša. V resnici so spodaj ogrci, iz katerih se razvijejo majski hrošči, ki se širijo naprej. Da se ne bi, je narava učinkovito poskrbela s prašiči. Oni prerijejo, obrnejo in pojedo ogrce; potem pa pridejo lovci, zemljo še malo poravnajo, posejejo in trava veselo raste naprej! Človek je posegel v ta proces in zdaj razlaga, kakšno škodo nam dela divji prašič! Ko povem, da je tudi koristen, je marsikdo iz zbornice zelo jezen, vendar je vedno treba razmišljati širše o tem, kako v resnici živi narava!

To velja tudi za medveda!

Seveda! Pa še kako! Medved je specialist, ki zna zelo dobro poiskati hrano v praproti, prečesava, išče, poje kakšno srnico, čisti teren. Tak je zakon narave! In tu vidim vlogo medveda, ki mora biti! Bog ne daj, da bi ga iztrebili! Zato tudi tako vztrajno poudarjam in si želim takšno upravljanje z medvedom in velikimi zvermi, da jih bomo ohranili tudi za zanamce. Seveda pa ob tem ne morete od mene pričakovati, da bom rekel, da lov ni več potreben! Ko me sprašujete, zakaj izvajamo ta odstrel: ne izvajamo ga zaradi zbornice, zaradi drugih, ampak zato, ker mislim, da je tako prav! Ker je potreben in je sestavni del upravljanja s populacijami divjadi. Koliko, kdaj in na kakšen način, to se moramo dogovoriti. Žal je ta zgodba zapeljana na politično področje in v ekstreme, zato bo zdaj prišlo do tega, da bo vsak medved, ki ga bo kdo videl, že problem! Mi ne skrivamo tega, da želimo loviti. A ne na ta način! In bi si res želeli, da se vse umiri in spelje vstran od vseh teh hujskaških zgodb!

Ekstremov ne marate?

Ne! Zlasti v takšnih pregretih situacijah niso dobrodošli in tudi ne prinesejo nobenih pametnih rezultatov! Imamo pa v tej razpravi o odstrelu velikih zveri vsaj dva. Enega predstavlja Kmetijsko gozdarska zbornica. Drugega pa Alpe Adria Green. Eni ne bi nobenih zaščitnih ukrepov in bi vrnili stanje v naravi v leto 1990 ali še prej; drugi pa, da odstrela zveri sploh ne bi bilo.

Če jim bomo govorili ekstremisti, jih to tudi ne bo zbližalo!

Seveda jih ne bo. Prepričan pa sem, da je treba iskati kompromise. Vem, da to ni enostavno. Tudi sam sem se moral tega v življenju naučiti. In ko je vzplamtel boj o odstrelu zveri, sem se odločil, da se Lovska zveza pri tem ne bo izpostavljala! Saj so nas želeli potegniti na to ali ono stran! Ampak mene ne bodo! Kmetijsko gozdarska zbornica nas je pozvala k zbiranju podpisov za odstrel zveri; nato, da se pridružimo protestu, ki bi ga oni organizirali. Takrat se je upravni odbor, pozneje pa tudi skupščina odločila, da ne gremo v nobene ekstreme. Zato tudi naši službi za stike z javnostmi in vsem ostalim naročam, da zadeve umirjamo in ne izstopamo z ekstremnimi stališči.

Ne!?! Moram reči, da me je precej vznemirilo, ko sem videla v vašem kandidacijskem programu, da generalni direktor direktorata za policijo in druge varnostne naloge piše o tistih, ki nasprotujejo streljanju zveri in so torej drugače misleči, da so ekstremisti!

Sem to zapisal?!

Da!

Foto: Dragan Arrigler

Zame je ekstremist tisti, ki poseže po fizičnih sredstvih, da bi škodoval in preprečil lov! Mislil sem na tiste, ki lovcu, ko gre na lov, z nožem prerežejo gume na avtu. Tudi našo vilo smo imeli že rdeče pobarvano! Verjetno so želeli simbolizirati kri. Zmetali so nam balone z rdečo barvo v hišo in na dvorišče. Temu je težko reči kako drugače!

In vi nameravate zdaj iz te legendarne zelene lovske vile v centru Ljubljane preseliti sedež Lovske zveze Slovenije na Lukovico?

Da! Glede tega nisem niti najmanj sentimentalen. Vsi sicer pravijo, da je Lovska zveza ta zelena stavba tukaj! A želim, da napravimo korak naprej! Izgradnja sodobnega Nacionalnega lovskega centra je eden od ciljev, za katerega si že dlje časa prizadevam.

Se vam zdi rokovnjaška konotacija prava za novi sedež Lovske zveze?

Ste videli lokacijo, kjer naj bi bil zgrajen naš novi center? V čudovitem zelenju, s pogledom na jezero! Zame je ključno, da je center znotraj avtocestnega križa, v središču Slovenije, z enako dostopnostjo z vseh strani, kamor se človek lahko pripelje v eni uri, parkira in je tu prostora za usposabljanje 200 ljudi.

Slovenski lovci ste velika in vplivna organizacija, del nacionalne identitete in tradicije, zaradi česar je prav, da imate sedež v prestolnici!

Saj bi bilo to lepo, vendar potrebujemo nove prostore za izobraževanje naših članov.

Izobraževalni center je lahko na Lukovici!

Zraven bi radi uredili tudi lovski muzej, tako kot imajo v Münchenu, kjer je zelo obiskan in vsem dostopen.

Tam je vendar v središču mesta!

Z veseljem bi ga postavili tudi v središču Ljubljane, vendar si tega preprosto ne moremo privoščiti. Seveda bi bilo najlepše imeti, kot pravite, sodobni lovski center na Lukovici in sedež Lovske zveze v prestolnici. A žal ne bo šlo, saj bomo to vilo morali prodati, če bomo želeli uresničiti projekt Nacionalnega lovskega centra.

Da ni morda vse zato, ker se nekdo že vidi v tej vili in jo na vsak način hoče!?

Ne! Ni to! So se sicer nekaj zanimali, a so to večinoma špekulacije.

Če torej sedež Lovske zveze ne bo več zelen, kakšna bo knjiga vašega predsedovanja slovenskim lovcem? S kakšno barvo jo boste izpisali? S črno? Rdečo? Modro? Zeleno?

Definitivno z zeleno! Prepričan sem v to, saj je zelena moja najljubša barva! Vem, kaj bi vi radi povedali! A zgodba bo verjetno raznovrstna. Prav gotovo bo zaznamovana s problematiko velikih zveri, odstrelom medvedov in volkov, interventnim zakonom, pa tudi z naselitvijo risa, prizadevanji za ohranitev staleža jelenjadi in srnjadi. Vsekakor se bom z vsemi močmi zavzemal, da bomo čim bolj zeleni, da bomo ohranili svojo lovsko tradicijo, kulturo, etični kodeks, običaje in divjad, jelena, medveda, volka, risa, vse torej, na kar smo zelo ponosni!

In vaša osebna »knjiga« lovskih spominov? Je v njej kaj posebej močnega?

V lovstvu je veliko vsega, tudi žalosti in pretresljivih trenutkov. Ko se poslavljamo od svojih lovskih prijateljev; ko se zgodi nesreča z orožjem. Lovci smo ves čas močno v stiku z minljivostjo, z zavedanjem o bežnosti življenja. Ta trenutek je. In naslednjega že ni več. Močno smo povezani z življenjem. In prav tako s smrtjo. Danes si lovec. Jutri si plen. Ta trenutek je vse čudovito, v naslednjem je zaradi drobne nepazljivosti vsega konec. Učim varno ravnanje z orožjem in zmeraj poudarjam, da puška ni nikoli prazna! Da je treba z vsako zmeraj ravnati, kot da je v njej naboj; in da je zmeraj, res zmeraj treba puško ob zaključku lova izprazniti! Pa se je tudi meni zgodilo, da je nisem! Bil sem sto odstotno prepričan, da sem to napravil, preden sem jo dal v avto. Ko pa sem se pripeljal do doma, je bila v avtu z nabojem! Imam sicer puško, ki se sama zaklene, kljub temu pa me je pretreslo, ko sem videl, da se je to zgodilo tudi meni!

In lepega? Tega je bilo verjetno mnogo več!?

Seveda! Pri vseh mnogih lepih dogodkih in spominih iz mojega lovstva, moram reči, da je bilo pa vendar nekaj najlepšega zame letošnja izpustitev risa Goruja v slovenske gozdove, še posebej, ker je bilo to prav na moj rojstni dan! Zame je bilo to izjemno, evforično, čudovito!

Foto: Dragan Arrigler

Ni bil najbolj vznesen trenutek, ko ste ustrelili medveda?

Ne! Nikakor! Naselitev risa ima v vseh pogledih in zame osebno bistveno večjo dimenzijo, saj prinaša prihodnost! Name je to naredilo res močan vtis. Se mi zdi, da je bil s tem del poslanstva, zaradi katerega sem na tem svetu in v tem času, opravljen.

Torej je vendarle tudi za lovca bolj kot smrt fascinantno življenje?

Absolutno! Kaj pa bi lovec v gozdu, kjer ni življenja!? Kjer ni živali!? Kjer ni ptičjega petja? Kjer na jasi ne vidiš srne? Kjer ne slišiš jelenovega rukanja? In ni ne opazovanja, ne lova!? Najbolj čarobne trenutke v gozdu vendar pričara divjad, pogled na jelena, osupljivo srečanje z medvedom; to je tisto, kar nas najbolj očara! Takrat začutiš čarobno moč gozda!

Vse to vam je res zelo pri srcu!?

Da. Zelo! Zdi se mi, da zmeraj bolj! Si res vse težje predstavljam življenje brez lova, brez divjadi, brez gozda. Saj vem, da bo neizogibno prišel čas, ko tega ne bom več mogel. To pride. Temu se ne da izogniti. Nekega dne tudi zame lova ne bo več. A ne še zdaj. Vsi spokojni trenutki na preži, ko zbrano in potrpežljivo čakaš, in se vse drugo odmakne, postane nepomembno ter ostanejo le narava in mir in tišina, v kateri se sliši vse; čutim, da mi to res vsak dan več pomeni. Tukaj se najdem! In tega mi nihče ne bo vzel!