Tu, na južnem morju, v razgreti modrini, med bleščečimi temno zelenimi pomarančevci, mandarinovci in limonovci, dišečimi rožičevci, rožmarinom in pinijami, pod zvezdami in utrinki, v teh svetlih nočeh, ko pozno v jutranje ure čakamo, da se nebo stemni in se lahko naše koprneče želje končno predano zakopljejo v žareče sledi »solz svetega Lovrenca«, so letos severne zvezde zastrte in Severnica izginja v temi. Resnično dolgo, vroče poletje je tam. Na severu. Doma.
Foto: Ana Ašič
Tekst: Ana Ašič
Danes je sinja in zlata jasnina že zjutraj razbelila otok v sijočo vročo kapljo, mirno lebdečo sredi negibno modrega morja. Pred nami je še en vroč dan. Škržati ga neutrudno slavijo. Veselijo se vročine, sonca, svetlobe in poletja, ki je zanje življenje. Turkizno moder martinček zdrsne čez kamnit zid v skrivnem zelenem poletnem zavetju in maček, ki se je letos preselil v ta vrt iz sosednje hiše in me zdaj vse dneve pozorno spremlja, se ob meni rahlo in osredotočeno dvigne, a je tudi zanj prevroče. Turkizno vznemirjenje ponikne v kamnito špranjo, muc se zadovoljno pretegne, iztegne šapico k meni in z ostrimi kremplji vtke v mojo laneno obleko še nekaj nepozabnih znamenj teh trenutkov, ki so bili, in že jih več ni, ter prede naprej svoje mačje sanje.
Kako lepo in preprosto je njegovo življenje! Pesem škržatov je vse glasnejša. Tako lahko bi se bilo prepustiti njenemu večnemu ritmu in se umakniti z njim v poletne sanje, kjer je vse mogoče, vse lepo in vse prav; tja, »kjer naju pozabil bi čas, nama žalost ostala neznana«. Poetični Yeats se ni mogel. Sama pa se tudi težko.
Še posebej danes, dragi bralci in bralke, ko je spet mesec naokoli in je natanko štiri mesece od našega prvega srečanja z vami. Če verjamemo simboliki, po kateri naj bi število štiri predstavljalo trdo delo ter postavljanje trdnih in trajnih temeljev, strukturiranost in izoblikovanost zamisli, zanesljivost, discipliniranost, metodičnost, analizo, resnost, razumnost, neoporečnost, uravnoteženost in vztrajnost, potem je res prav, da ta dan ne gre kar tako mimo nas. Vse našteto je namreč prav tisto, kar je od prvega dne v naših mislih, in kar vsak dan znova skušamo vtkati v naše delo. Ali je res, boste povedali vi! Mi se bomo na prvem mestu vam predvsem zahvalili! Raziskujemo in pišemo zato, da povemo. In da vi poveste nam. Da torej govorimo. Ter da z nami vsemi in prek nas pričuje življenje, naš prostor, naš čas in naša resnica. Dragi bralci in bralke, iz vsega srca hvala za vaše spremljanje, za vašo pozornost, za vaše jasne odzive, spodbude, za vso vašo naklonjenost in v enaki meri hvala tudi za nenaklonjenost, dvome, kritiko in polemiko, ki nam vsem odpira nova obzorja, odstira nove poti ter tako ustvarja priložnosti, da se naša različna prizadevanja res srečajo ter v neizogibni in zavzeti bližini morda vendarle zrastejo v nekaj dobrega za vse.
Ko smo pred štirimi meseci začeli, smo si želeli, da bi nas spremljalo vsaj nekaj bralcev. Že prej kot v dveh mesecih ste nas spremljali tisoči; in ko se danes zazremo v statistiko, so naša tedanja skromna upanja le še neverjeten in daljni spomin. Tisoče rednih bralcev in tolikokrat več stalnih ogledov naše publicistične spletne strani v komaj štirih mesecih ter stotine odzivov z vseh strani, vse to je za nas ne le priznanje za vse, kar je bilo doslej; temveč predvsem zaveza za vse, kar še ima priti. Verjemite, naredili bomo vse, da bo res! Nihče sicer ne ve, kaj ga čaka jutri. Tudi mi ne. Delujemo popolnoma neodvisno. In trenutno tudi popolnoma pro bono. Žene nas neomajna vera v nujnost iskanja resnice in še bolj v nujnost njenega avtentičnega izrekanja! To smo mi! Ste pa tudi vi, dragi bralci in bralke! Predvsem pa so to tudi naši izjemni, čudoviti, tenkočutni umetniki in mojstri fotografije Marjan Artnak, Janez Papež, Vlado Jehart in Dragan Arrigler, ki velikodušno in nesebično skrbijo za to, da so naše spletne strani izvirno estetsko doživetje, za kar smo jim vsi neskončno hvaležni. Še posebej, ker nas s svojim izvirnim ustvarjalnim iskanjem nenehno, vztrajno in rahločutno vabijo po avtentičnih poteh svetlobe ter nam zmeraj znova odstrejo še kakšno njeno edinstveno in osupljivo podobo; takšno, o kateri še nič ne ve, a vendarle čaka nanjo naše srce.
Foto: Ana Ašič
Naj se namreč še tako oklepamo teme, brez svetlobe ni življenja! Zato se tudi tako hrepeneče zmeraj znova zaziramo v modro večerno nebo, ko je še pretkano s temno zlatimi odsevi zahajajočega sonca in potem v vsakem lesketu na vse bolj temneče indigastem nebu vidimo znanilce svetlega upanja; k podobi mladega meseca polagamo svoje priprošnje; v utrinkih iščemo znamenja odrešitve; ter se zmeraj znova, kjer koli smo, oziramo za svojo srečno zvezdo. In kako boli, ko mislimo, da je ni.
Tu, na južnem morju, v razgreti modrini, med bleščečimi temno zelenimi pomarančevci, mandarinovci in limonovci, dišečimi rožičevci, rožmarinom in pinijami, pod zvezdami in utrinki, v teh svetlih nočeh, ko pozno v jutranje ure čakamo, da se nebo stemni in se lahko naše koprneče želje končno predano zakopljejo v žareče sledi »solz svetega Lovrenca«, so letos severne zvezde zastrte in Severnica izginja v temi. Resnično dolgo, vroče poletje je tam. Na severu. Doma.
Tam domači gozdovi morda res še zmeraj šumijo, a kdo v njih poje hvalnico življenju? Kaj se tam sliši? Kaj se dogaja? Lovci se še zmeraj branijo, ker niso postrelili volkov, ki da napadajo. In obenem brez zadržkov streljajo medvede, ki niso nikomur nič storili. Koliko so jih že v resnici? Jih je zdaj padlo že krepko čez sto? Julija in avgusta je slovenske gozdove pordečila kri naše najbolj markantne velike zveri, čeprav bi lahko kljub interventnemu zakonu lovci skladno s pravilniki, dobrimi lovskimi običaji, pravičnim lovom in zakonom o lovu mirno počakali z odstrelom do oktobra in ga, če bi bilo res nujno, v potrebnem obsegu izvedli do konca aprila. A zaman. Razen posameznih članov se Lovska zveza Slovenije s tem vprašanjem ni ukvarjala na ta način, ampak se je posvetila predvsem vprašanju, kako streljati medvede in se ob tem čim bolj spretno izogniti kazni, ki bi lahko zadela lovca, če bi v preveliki vnemi ustrelil napačnega medveda. Strelja se naprej. Trgovina in sla po krvi cveti. Vse drugo pa je popolnoma odpovedalo. Znanstveni Fausti sodelujejo. Ustavno sodišče se je že pred sodnimi počitnicami spretno izmuznilo. Vsa varovala zakonitosti so ponižana v vdana orodja brezobzirnih interesov. Danes je to dvesto medvedov. Dvesto česa bo jutri? Ali koga? Ne temna, črna je Severnica!
Foto: Ana Ašič
»Brez tebe bi mi bilo, kot da bi mi kdo zbrisal z neba zvezdo Magnetnico. Ne bi vedel, na kateri strani neba sem doma.« Ervin Fritz je to zapisal pred davnimi desetletji. A mi, dragi bralci in bralke, bomo zmeraj vedeli, kje smo doma. S Severnico. Ali brez nje. Srce nam kaže pot. Nezgrešljivo.
A vendar bomo v temnih nočeh še zmeraj iskali tudi zlate sledi utrinkov; na njihove dolge, bleščeče pramene bomo pripenjali vse najbolj iskreno koprneče želje. In čakali! Da se zdani! Da sonce predrami sinje nebo. In se tudi tam daleč na severu začne drugačno poletje. Dolgo, toplo in mirno. Ko bodo, tako kot elafitski, tudi slovenski gozdovi julija in avgusta spet polni strastne pesmi o življenju. In se bomo na vseh naših poteh srečevali z veseljem in vznesenostjo. Najbolj na tisti, ki vodi domov!
