Množični interventni odstrel medvedov in volkov je postal pravi slovenski interesno politično projektno medijski perpetuum mobile, pri čemer je vse manj pomembno, kdo vso to igro v resnici vodi, bistveno je le, da nihče več iz tega ne more in noče izstopiti, četudi se dan za dnem za vse več vpletenih protagonistov vse bolj jasno kažejo vse pomanjkljivosti, vsa vprašljivost, nesmiselnost, spornost predvsem pa samouničevalnost takšnega tendencioznega delovanja in reševanja težav. Poleg medvedov in volkov, so kmetje prvi, ki bodo ostali praznih rok. Takoj za njimi pa so v tej kalvariji že vse bolj na križ pribiti tudi lovci!
Foto: Dragan Arrigler
Tekst: Ana Ašič
Foto: Dragan Arrigler, Janez Papež
27. julij 2019
Kdor je zadnje leto z vsaj malo lucidnosti in kritične distance spremljal kampanjo za odstrel medvedov in volkov, mu je bilo seveda že od vsega začetka lahko povsem jasno, da se ta, potem ko je bila pognana v boj vsa najtežja mašinerija nedemokratičnega diskurza, interesnih pritiskov in medijske manipulacije, zlepa ne bo ustavila, pa naj na tej poti doseže kar koli. Nasprotno! Z vsakim dosežkom in ugrizom postaja bolj nenasitna in krvi željna; in z vsakim dnem se vse bolj uresničujejo napovedi medijskih spinov o zverinjaku, v katerem pa zdaj niso žrtve pašne živali, temveč vsa slovenska javnost, ki je kljub sprejemu spornega interventnega zakona še zmeraj, in vsak dan bolj, izpostavljena napadom in pritiskom neobvladljivih tropov interesnih, političnih in medijskih volkov, pravzaprav največkrat njihovih križancev, ki pa so, kot se je pokazalo tudi na terenu, zmeraj najbolj krvoločni in nevarni, saj so povsod ravno toliko udomačeni, da jih res ni več nikjer prav ničesar strah!
Začelo se je že prej kot v 48 urah po sprejemu interventnega zakona, tisto soboto, navsezgodaj zjutraj, ko je slovenska politika skupaj z vdanimi medijskimi uradniki izrabila nesrečen pripetljaj stare gospe z Vrha nad Želimljami za samovšečne ovacije in čestitke samim sebi, ker so tako tendenciozno in spretno zaobšli demokratične ovire, nasprotovanje javnosti in pomisleke parlamentarne zakonodajno pravne službe ter izsilili sprejem interventnega zakona za odstrel medvedov in volkov. Negodovanje javnosti zaradi dvesto medvedov, kar je resnično sporno in nerealno število živali, ki naj bi delale škodo, je bilo vse glasnejše, zato je bilo treba v soj žarometov takoj postaviti neko »medvedjo zgodbo«, z, po možnosti, nebogljenim protagonistom. In kaj je v tem smislu bolj dobrodošlega od uboge stare ženičke? Morda otrok? To pa ne! Otroci prej ko slej povedo vse tako, kot je res! Zgodba, ki so jo udarno delili »pravi« mediji, je bila; in tudi apel, da medvedi napadajo že čisto blizu prestolnice; dogodek pa vendarle v več segmentih ostaja še zmeraj popolnoma nepojasnjen.
Foto: Janez Papež
Enako kot tisti z medvedko iz Loške doline, ki so jo poginjeno našli ob poti. Tu je bil apel in sporočilo zgodbe že za stopnjo ali dve radikalnejši, saj je skušal slovenski javnosti na bolj ali manj prikrit način sporočiti, da je tisto, česar so se nekateri protagonisti v kampanji najbolj bali, kar jih je najbolj skrbelo, to je, da bi ljudje vzeli stvari v svoje roke, zdaj tu! Začelo se je! Pa se vendar očitno ni! Vsaj poročila o tem ni bilo nobenega. Pojasnila tudi ne! Glasna senzacija, in že ni ničesar več!
Vmes so seveda malo tu in malo tam spet napadli volkovi. Niti enkrat, razen že v prejšnjih primerih iz Ilirske Bistrice, kjer imajo očitno vestno in dosledno veterinarsko službo, ni bilo dognano, oziroma ni bila javnost s strani Veterinarske uprave RS seznanjena z rezultati DNK analiz domnevnih ugrizov volkov. Ali križancev? Ali podivjanih psov? Koga v resnici? V Ilirski Bistrici so bili križanci. Kaj pa drugod?
Ves čas je bila v zraku zahteva za ustavno presojo interventnega zakona, ki je bila potem tudi dejansko vložena na ustavno sodišče, in z odstrelom se je začelo muditi! Prvih štirideset medvedov je na hitro padlo. In tudi prva volkulja. A tik preden je, smo z vseh strani gledali, poslušali in brali, da lovci prepočasi streljajo.
Zato smo tudi bili na Blokah. V tisti čarobni noči, ki je sledila ognjevitemu sončnemu zahodu ter takoj zatem globoko modro zelenemu miru, ki se je prelil čez vsak kotiček Volčjega jezera in prežel vsa širna obzorja teh starodavnih prostranstev, preden so se na vse bolj žametno temnečem nebu začele prižigati velike zvezde in je noč čez vse z vso svojo močjo razgrnila lesketajoče ogrinjalo najbolj skrivnih urokov. Črički so zapeli glasneje. In kot dih lahen vetrič je čez plan prinesel vonj pokošenih travnikov, dotik julijske noči, šepet ljubečega srca, ki ga v tem utripu stvarstva preprosto ne moreš preslišati, saj je nenadoma vse ena sama ljubezen. Skrivna in nežna, a obenem mogočna in neustrašna. »Kadar je ljubezen v juliju, se nimaš česa bati. Ves si njen. In ona je tvoja.« Neža Maurer. Zdaj. In zmeraj. In vekomaj.
Vsak korak, vsaka še tako tiho zašepetana beseda, vsaka misel, vsak vzgib srca se tu sliši in odzvanja z večnostjo ter se z neko mehko čarovnijo pretvarja v veliko in toplo, a neizogibno minljivost, ki vse spreminja, vse nagovarja, vse blagoslavlja in vse zbliža. Tudi vse nas je, ki smo tisto noč kot izgubljeni iskalci skrivnih nočnih zakladov hodili po rosnih pašnikih ter z drobnim pomenkom, tu in tam tudi nasprotovanjem, ter rahlim humorjem, sicer neznanci med seboj, morda vsak zase svetovja daleč, a odslej za zmeraj ujeti v skupni spomin te sveže noči, sledili pojoči bloški govorici Jureta Ponikvarja, ki je bila ena sama pripoved o ljubezni in predanosti tem travnikom, tej planoti, tej vsaki živali posebej in temu življenju, tu, doma. Ko je presunljivo rumena luna vstala izza mrmrajočih vzhodnih obzorij in med dramatičnimi oblaki okoli polnoči na vse nas radodarno razlila svojo zlato luč, smo še zmeraj neutrudno zmagovali prostrane pašnike in strmine, hektarje in poti. Kot gospodar vsako noč.
Foto: Janez Papež
To so nočne straže z Blok. V bistvu je res ganljivo prizadevanje vseh teh ljudi z Bloške planote, da bi nam vsem odstrli delček svoje resničnosti. Lepa julijska noč, v kateri ni bilo volkov in ne medvedov, kliče le k resnici in iskrenosti. »Mnogi me obsojajo,« se v polnočnem mraku Jure Ponikvar obrne k meni, »zaradi volkov, zaradi vsega tega! Saj tudi sam občudujem volka in imam rad medveda; v resnici bi najraje videl, da ne bi bilo treba niti enega odstraniti; nisem lovec, ne maram streljanja! Pa gredo vsi nad mene, kot da sem največji sovražnik zveri!« »Jure,« mu tiho rečem, »morda bi morali bolj rahlo, bolj mehko govoriti svojo resnico«. Prikima. In molči. »Težko je,« reče naposled, »marsikaj bi človek moral, a to ni tako preprosto,« in vem, da ni tu več kaj povedati. Jure Ponikvar je res v stiski. Morda je prestrašen. A se v resnici ne boji volkov. In tudi ne medvedov. Boji pa se negotove sedanjosti. In prav tako ali še bolj negotove prihodnosti. Z dvema majhnima otrokoma. In s to svojo stanovitno, vdano, strastno ljubeznijo do svojega domačega kraja, te zemlje, tega življenja, je tu, v tej deželi, kjer je toliko vsega obrnjeno na glavo, bolj ranljiv, bolj občutljiv in v večji negotovosti od zadnjega vagabunda! Čisto narobe svet! In koliko njemu podobnih je še po vseh teh slovenskih krajih, nekdaj polnih svetlih obetov!?
Obenem je preobremenjen. Prav za vse mora poskrbeti čisto sam. »Če bi država ob subvencijah zahtevala in vam omogočila, da zaposlite za vse te vaše pašnike in živino enega ali dva pastirja, človeka, ki bi vam pomagala pri vseh teh opravilih, ali bi ju zaposlili?« ga vprašam. Najprej me v tisti temi presenečeno pogleda, potem pa se vedro nasmehne: »Včeraj! Ne danes ali jutri, že včeraj bi to storil!« »Bi vam to kaj pomenilo, bi to kaj olajšalo vaš položaj?« sprašujem naprej. »Ogromno bi pomenilo! Vse bi olajšalo! Poglejte samo en primer: zaradi volka moram imeti električni tok tudi v najnižji žici. Trava hitro raste in pod žicami je stalno treba kositi. Štiri kilometre ograd in zmeraj znova ročna košnja! Kar naprej sem z »lakserco« v tem krogu! Kako mi ne bi pomagalo, če bi si lahko privoščil, da koga zaposlim!? Samo pri tej košnji pod žicami gre dvanajst polnih dni na leto, ki bi jih z največjim veseljem posvetil čemu drugemu, najraje pa bi jih preživel z mojima otrokoma!« pove na svoj živ, bloški način.
Tem ljudem je res treba pomagati. Podpreti je treba njihovo pripadnost tej zemlji, njihovo pripravljenost, da živijo z njo in skrbijo zanjo. A stiske, v katerih so se znašli, bo treba začeti reševati na drugem koncu. Predvsem pa bo najprej treba bolje prisluhniti in se subtilneje poglobiti v to, kaj s svojo glasnostjo v resnici sporočajo! Zelo preprosto, elegantno in praktično je te ljudi in njihove težave zapeljati v zahteve za streljanje zveri, še zlasti, ko je to za koga kot naročeno! A trajne rešitve in dolgoročnega izboljšanja položaja to tem ljudem ne bo prineslo. Naj postrelijo še toliko medvedov in volkov, Jure Ponikvar bo še zmeraj moral večkrat vsako pomlad, poletje in jesen pokositi tiste štiri kilometre trave pod žicami električnega pastirja. Noben odstrel ne bo rešil resničnih težav teh ljudi. Pa naj si ministrica za kmetijstvo še tako želi! Ti ljudje so žrtve zelo hladnokrvne igre. In ministrica tudi.
V tem smislu ni dvoma, da dr. Aleksandro Pivec poganja čisto srce, toplo in žareče, in to tako močno, da zavede celo njo samo. Okoli nje je namreč ves čas toliko sijoče in ljubeče topline, da sploh ne zazna, kdaj ima opravka z najbolj ledeno premišljenimi in brezčutnimi interesi! Vse to nekdo zelo dobro ve! Kaj pa ona? Ve? Najverjetneje ne. Kako bi se sicer lahko ženska, ki je tako polna življenja, s tako toplo dušo in čutečim srcem, vehementno in glasno in brez zadržkov pridružila klicem uničevanja ter naredila vse, da cilj opraviči vsa sredstva na tej poti!? »Beži, kot da ti gori za petami, dragi moj, od vsakogar, ki bi lahko zabodel oster nož v sveto, nežno vizijo tvojega lepega srca.« Na te Hafisove besede bi se morala sedanja ministrica za kmetijstvo večkrat spomniti. In še kdo iz brutalne kampanje za odstrel velikih zveri.
Foto: Janez Papež
Množični interventni odstrel medvedov in volkov je postal res pravi slovenski interesno politično projektno medijski perpetuum mobile, pri čemer je vse manj pomembno, kdo vso to igro v resnici vodi; bistveno je le, da nihče več iz tega ne more in noče izstopiti, ne glede na to, da se dan za dnem za vse več vpletenih protagonistov vse bolj jasno kažejo vse pomanjkljivosti, vsa vprašljivost, nesmiselnost, spornost predvsem pa samouničevalnost takšnega tendencioznega načina delovanja in reševanja težav.
Poleg medvedov in volkov so kmetje tisti, ki so in bodo pri tem prvi. Dobili so odstrel, njihovi resnični problemi pa se bodo pometli in skrili pod preproge in trofejne kožuhe pobitih medvedov in volkov. Takoj za njimi so lovci. Izvršitelji grehov, za katere so se odločili drugi. A tudi oni sami.
In če so si pred dobrim mesecem, ko je bil v pravi pasijonski maniri hrumečega ljudstva in zadovoljnih interesno političnih svečenikov, sprejet interventni zakon za odstrel velikih zveri, lovci na nek način ne le pilatovsko umili roke, ampak si jih tudi odkrito meli od zadovoljstva ter pustili politiki in množici eno in istih vpijočih, da na Golgoto čim prej pošljejo teh dvesto medvedov in enajst volkov, je zdaj že jasno, da so poleg velikih zveri in resnice o njih na eni, ter javnosti, demokratičnih postopkov in uravnoteženega javnega diskurza na drugi strani, v tej kalvariji vse bolj na križ pribiti tudi oni sami!
»To ni več lov v pravem pomenu besede, to je le še izvrševanje naloge, razprodaja medvedov in razvrednotenje čisto vsega,« pravi mag. Lado Bradač, predsednik Lovske zveze Slovenije. »Zakaj se potem niste interventnemu zakonu uprli?« vprašam. »Ker sem verjel in še zmeraj verjamem, da je potreben večji interventni odstrel konfliktnih živali tam, kjer prihaja do težav,« odgovarja. Začarani krog, iz katerega ne bo izhoda tako dolgo, dokler se on, vodstvo Lovske zveze Slovenije in celotna lovska organizacija ne bodo odločili, kaj je resnično vodilo; in, ali so etični kodeks ter spoštljivi lovski običaji še zmeraj modus vivendi njihovega delovanja tudi v izrednih, “interventnih” razmerah. Pa tudi dokler se zanje ne bodo javno in trdno postavili ter jasno začrtali mejo, do katere so pripravljeni dajati svoje puške in svojo vest na razpolago. “Vsak lovec ob zaprisegi podpiše, da bo zmeraj spoštoval etični kodeks slovenskih lovcev,” pravi predsednik Lovske zveze. “Slovenski lovci smo nanj zelo ponosni. Menim, da smo člani slovenske lovske organizacije vsak zase osebno odgovorni in se zavedamo, da smo resnično zavezani k njegovemu spoštovanju. Vodstvu ni treba tega posebej poudarjati, saj vsak lovec dobro ve, da je tako!” Lovci morda res vedo. A odločitve o interventnem zakonu in raznih redukcijskih odstrelih iz preteklih let niso bile v rokah lovcev. In tem bi se bilo treba odločneje zoperstaviti. Tudi s sklicevanjem na etiko in običaje. Nihče drug se ne more. In se ne bo. A vsaka, na pogled morda še tako upravičena ali vabljiva predaja zlorabi, bo na koncu neizogibno privedla do zmeraj večjega opustošenja vsega, kar jim je najbolj ljubo.
Foto: Dragan Arrigler
Mag. Lado Bradač je lovec po duši in srcu. Kot bomo lahko kmalu prebrali v pogovoru, ki ga z njim pripravljamo za našo spletno stran, je lov zanj velika, izjemna, senzibilna predanost in spoštljiva povezanost z naravo. Je način življenja in bivanja. Je mir, v katerem se pripravlja na lov. Spokojnost, ko nanj odhaja. Je izjemnost vsakega trenutka. Je tudi boleče zavedanje neizbežne minljivosti, ki je tu bliže kot kjerkoli. Je soočenje z njo. Zmeraj znova. Je močna, globoka, v srce segajoča razpetost. Med divje prekipevajočim življenjem. In smrtjo. Ki jemlje. In daje. A se sme zgoditi, le v popolni pietetnosti, v miru, intimno, v globoko spoštljivi lovčevi vezi z divjadjo, z bitjem, ki daje življenje, z vsem. Lado Bradač ne uporablja besede sveto, a ko govori, nekako veš, da vendarle ve zanjo, da čuti z njo. Da jo vzame s seboj po odmaknjenih poteh na pobočjih svojega revirja. Zgodaj zjutraj, ko je zarja komaj zaznavna rožna slutnja na še zmeraj temno modrem nebu. Ko se oglasijo prve ptice. In se zelo počasi začne dan razcvetati nad tihimi temnimi krošnjami. In proti večeru, ko zaveje, kot pravi, tisti lahen vetrič s Krima; ko se vse umiri in je na preži sam s svojimi mislimi, v blagodejni tišini in samoti. »Tega mi nihče ne bo vzel!« reče tako, da se moraš še enkrat zazreti v sivomoder pogled, ki z zvenom teh besed postane čisto temen! To je pa zelo v živo! Res nekaj zelo njegovega! Nedotakljivega! Vse je morda mogoče. A le do tu!
Foto: Dragan Arrigler
Žal si slovenski lovci to, kar jim največ pomeni, vse pogosteje jemljejo predvsem sami. Bolj kot je v zadnjih letih radikalen in sporen odvzem divjadi in zveri, več vsega je odvzetega njim. Oni so tisti, ki gredo prek sebe ter pristajajo na to, da namesto na lov, vse večkrat odhajajo le še na odstrel; ta pa vse bolj postaja »postrel«. Jelenov, srnjadi, gamsov, medvedov, volkov. Lovci sami so tisti, ki dopuščajo degradacijo svoje zelene podobe ter ponižanje poslanstva v surovo interventno streljanje. Slovenskim lovcem je nekaj omamilo misli, omrežilo srce, ugrabilo dušo. Vendar so na omamo in predajo pristali sami. To je tisto, kar Ladu Bradaču jemlje lov. In tudi vsem tistim lovcem, ki ga doživljajo tako kot on. To je ta razprodaja medveda. Zato so zdaj gozdovi polni vseh, ki brez zadržkov, na hitro in zastonj streljajo zveri, saj je to priložnost za vsakega, da ima končno doma takšno trofejo. In to je to »razvrednotenje vsega«, ki pronica čez vse in nenehno sporoča, da nihče in nič ni spoštovano, nedotakljivo, obvarovano; da vrednot ni, svetinj pa še manj. Ko pride do tega, ko to zavlada, je zaman še tako divji zven besed, še tako temen pogled! Ne le lov, vse ti to vzame! Za zmeraj usodno zadene naravo in družbo. Opustoši vsako deželo. In vsako srce.
