Kdo je lovski čuvaj? Kaj dela? Kje? Kdaj? In kako? Zakaj je njegova zelena senca v slovenskih gozdovih nepogrešljiva? Kaj sme? In kaj ne sme? Kako je z nami? Kdaj lahko stopi do nas? Je nelagodje ob srečanju z njim samoumevno? Kakšen je njegov dan? In noč? S čim vse se na svojih gozdnih poteh srečuje? Kaj je največji čar tega dela? In kaj najbolj delikatno? Kaj lovski čuvaj najbolj »preganja«? In kaj najbolj ščiti? Pa seveda, koliko jih je na Slovenskem? Kdo jih nadzira? Kako? In, zakaj? Ali imajo lovski čuvaji v času koronavirusne krize posebna pooblastila? So tudi oni bdeli nad izvajanjem odloka o prepovedi gibanja med občinami? Kdaj pokličejo na pomoč policijo? In zakaj? Brezpogojno ščitijo svoje lovske kolege? Ali ravno nasprotno? Od kod prihajajo? In kam gredo? Kakšna je v Sloveniji njihova prihodnost? In predvsem, kdo je človek, ki jih v bistvu vodi; vsekakor pa o tem največ ve. Več…
Tag: Ana Ašič
VEM, KAKŠEN LAHKO POSTANEŠ, ČE NE PIJEŠ IZ ROK LJUBEZNI
Osebna odgovornost je med državljani te države živa in močna in toliko trdno vendarle prisotna, da smo do zdaj uspeli preživeti vsa dolga desetletja tudi najbolj brutalnega političnega lomastenja, pa jo bomo zdaj ob koronavirusu opustili!? Lepo prosim! Večina želi živeti in preživeti to! Poleg razkroja pljuč, je razkroj zdrave pameti tisto, kar je očitno pri tem virusu najbolj nevarno! Pa seveda razcvet represije. Ta se pod krinko koronavirusa morda malce preveč spretno in živo plazi med nas ter ustvarja za zdravje vsakega od nas in družbe nevarno ozračje, diskurz in resničnost, ki s svojo nelogičnostjo in kontradiktornostjo na eni strani; in z vsemogočnostjo in vsepričujočnostjo na drugi, potiska ljudi v vse bolj brezizhoden položaj, stisko pa tudi v gnev, agresijo in revolt. Več…
SRHLJIVO SREDNJEVEŠKO ZNAMENJE
Počasi čez mostiček prečkam jugo vzhodni obrambni jarek in preden se spustim po stopničkah na most, ki vodi navzdol proti Gornjemu trgu, še nekaj časa zrem v grajski stolp. Ko pridem do prvih gabrov na Mačji stezi se ustavim. Pasji lajež s Krakova in Trnovega se še zmeraj tu in tam oglaša. Luči v mestu spodaj so kot prej tihe in nenavadno mirne. Nekam sanjavo in ljubo sijejo hiše ob reki. Rada te imam, rečem potihoma mestu spodaj; kljub vsej bolečini, ki je bila tu. In tudi zaradi nje. Vzljubila sem te, čeprav si nisem niti v sanjah predstavljala, da bo res tako; in ne da bi vedela kdaj, pomislim. Zvezde med črnim vejevjem so svetle in jasne. Zelo hladno je. Tesneje se zavijem v mehek črno siv šal. Grajski stolp je visoko nad menoj. Kmalu bo polnoč. In v tistem me je, prvič v teh tednih, res ostro presunilo ter za trenutek ledeno zmrazilo spoznanje. Več…
MED VELIKIMI ZVERMI IN JAVNOSTJO. LOVCI. NA TEMNI? ALI SVETLI STRANI SILE?
Med najrazličnejšimi odtenki zelene, s katerimi je bilo z okoljskimi in naravovarstvenimi temami tudi na Slovenskem močno obarvano minulo leto, je bila lovsko zelena prav gotovo med bolj opaznimi. To gre v prvi vrsti pripisati kontroverzni vlogi, ki so jo lani slovenski lovci odigrali ob sprejetju in izvršitvi spornega interventnega zakona o odvzemu rjavega medveda in volka iz narave ter z vsem, kar se je s tem prebudilo tako v lovski kot tudi v širši javnosti. Ali je bilo torej minulo leto za slovenske lovce in z njimi tudi za slovensko družbo prelomno? Kakšno bo letošnje? In, ali kljub predsedniški kontinuiteti v Lovski zvezi Slovenije prihaja čas velikih sprememb za vse? Več…
SRCE JE SAMOTEN LOVEC. IN, ANA, ZAKAJ PIŠEŠ?
Ko zaslišim zgodbo, mi zastane srce, kot Singer onemim, poslušam in vsakič me je skoraj konec, dokler je ne izpišem, povem, izrazim, izrečem točno tako, kot jo vidim, slišim in čutim. Z vsako pridejo, kot v Biffovo nočno kavarno, ljudje, ki jih sicer ne bi nikoli srečala. Z najbolj sijočim srcem. Najbolj mehkim. Najbolj toplim. In tudi oni z najbolj temnim. Najbolj trdim. Najbolj nedostopnim. In vsi vmes. A zmeraj ga iščem, to srce. Dokler je vsaj malo živo, in še potem!, ne bom vanj nikoli nehala upati! Več…
USODNA RAZPOTJA NA STIČIŠČU CARDA IN DECUMANUSA: K SIMBOLU ZLORABE? ALI K SIMBOLU RESNICE?
Duša in srce Univerze v Ljubljani je Narodna in univerzitetna knjižnica. NUK. Ena. Plečnikov. Ki je. In NUK. Dva. Ki šele ima priti. Kdaj? In kako? Kakšen? Kateri? Čigav? Kot simbol česa? In kot pripoved o čem? O zlorabi? Ali o resnici? Zgodba, ki je pred nami, je bila napisana pred sedmimi leti; objavljamo jo takšno, kot se nam je takrat izpisala. Eskalirala je že nekaj let prej s petvrstično blogovsko peticijo, ki je v nič pometla desetine davkoplačevalskih milijonov ter končan in že plačan projekt. Ta ni bil všeč peščici tistih, ki si je z njim prav tako želela zaslužiti in se proslaviti. Maja 2012 se je gonja zaključila z izborom »pravega« projekta. Zato naš dosje takrat ni mogel ugledati luči sveta. Danes ga izročamo univerzi in vsem. Kot dokument. Kot pričevanje. Kot še en kamenček v mozaiku. Kot odsev časa in duha, v katerem nastaja NUK II. In kot vprašanje. Bomo res dovolili, da se vse naše nacionalne, identitetne in univerzitetne vrednote spremenijo v simbole zlorabe? Ali pa bomo iskali in dali priložnost resnici? Več…
LJUBLJANA JE GOTHAM CITY!? NE! SLABŠE!
Že samo misel na to, da naj bi se na občutljivem ljubljanskem vodovarstvenem območju med Brodom in Ježico kanalizacijski odsek C0 nahajal le nekaj deset centimetrov nad pitno vodo, je nesprejemljiva za vsakega človeka z vsaj kančkom samospoštovanja in zdravega odnosa do sebe! Misel na neizogibno pronicanje in izlivanje kanalizacijskih fekalij ter vseh drugih kemičnih, strupenih in hormonskih snovi iz odplak v pitno vodo, s katero se iz edinstvenega vodovarstvenega območja oskrbuje skoraj 300 tisoč ljudi, pa je naravnost srhljiva! Izvedbo česa takega je mogoče pripisati le popolnoma blazni in v vseh pogledih sprevrženi (z)družbi. Več…
NEDOSTOJNO. BOLEČE. POSVEČENO.
Bistvo preiskovalnega novinarstva in publicistike je v ekstremnem srečanju med tistim, ki resnico najbolj išče in tistim, ki resnico najbolj skriva. Največji izziv pri tem je etično, pošteno in rahločutno iskanje. In največja zmaga, ko ob tem ni ranjeno, osramočeno ali oskrunjeno nobeno srce. To je moja vizija. Moja vera. Vsa moja predanost. Moja prostost! In pot, za katero si želim, da bi hodila po njej, ne da bi omagala ali se opotekla z nje. Nikoli ni samoumevna. Nikoli ni ista. In nikoli se ne konča. Ko jo prehodiš in poveš njeno zgodbo, se v resnici šele začne. Tista druga. Ki prav tako je. Živi. Misli. Čuti. Verjame. Govori. Pove. In ima srce. Več…
KAM VODI KRVAVO UMIRJANJE STRASTI? IN KAKO UPRAVLJATI S PRETIRANO SLO PO STRELJANJU?
Strasti se ne umirja s prelivanjem krvi. In obsedenost s streljanjem ne bo manjša, če bomo o njej molčali. Strast do lova in streljanja je živa in vroča; nikoli se ne bo polegla. Zato bo prav kmalu nujno ob vprašanjih upravljanja velikih zveri ter prostoživeče divjadi in ptic, najti odgovore tudi o tem, kako upravljati s pretirano slo po streljanju; ter ugotoviti, v kolikšni meri prav ona v resnici tudi pri nas »upravlja« z upravljanjem velikih zveri in divjadi. O tem se bo treba iskreno, odkrito in pošteno pogovarjati. Brez obsojanja s strani tistih, ki so kritični do lova in streljanja; pa tudi brez manipuliranja s strani tistih, ki so lovu in streljanju privrženi. Več…
ALI RAZSODBA EVROPSKEGA SODIŠČA RES PRINAŠA VSE TISTO, ČESAR SE EVROPSKI LOVCI TAKO VESELIJO?
Po včerajšnjem neformalnem sporočilu iz Bruslja, je danes Federacija evropskih lovskih zvez tudi uradno objavila, da je Evropsko sodišče 10. oktobra 2019 razsodilo v razvpitem finskem primeru Tapiola vs. Suomen Riistakeskus. Z njim se je Vrhovno upravno sodišče Finske že leta 2017 obrnilo na Evropsko sodišče zaradi spora med združenjem za varstvo narave s skrajšanim imenom Tapiola in finsko agencijo za divjad Suomen Riistakeskus. Več…