»Takšen perfidni vrednostni obrat je ta najbolj usodni salto mortale naše aktualne resničnosti. To gre tako daleč, da zdaj iz dneva v dan tiste, ki živijo in delujejo pošteno, transparentno, odgovorno, se zavzemajo za resnico in univerzalne humanistične vrednote, potiskajo v temo in nazadnje ravnajo z njimi kot s podzemljem! V tej družbi je dobesedno prišlo do tega, da kriminalci kriminalizirajo poštene državljane. Zato nič hudega sluteči državljani dobivamo kazenske ovadbe, uničujoče odločbe Fursa, izvršbe ter grožnje in onemogočanja vseh vrst. Tako kot je zdaj urejeno, s pravili, kakršna so postavljena; in z navodili, ki inflatorno, pragmatično in skladno z dnevnimi potrebami nenasitnega podzemlja sproti vznikajo v vseh strukturnih sistemih in podsistemih, je mogoče vse. In nič. Odvisno, na kateri strani si.« To smo v preiskovalno analitičnem razmišljanju o resnici in vseh podobah katastrofe zapisali na našem spletnem portalu septembra 2020. Menimo, da so še zmeraj in celo bolj kot kdaj koli aktualne nekatere naše misli o resničnosti, ki je na Slovenskem bila. Je. In bo? Res trajno, večno nedotakljiva!? Več…
Author: Ana Ašič
»LOVSTVO NA RAZPOTJU«
Matija Mastnak, radijski novinar in celjski dopisnik RTV Slovenija, se je 2. junija 2022 na prvem programu Radia Slovenije v oddaji Studia ob 17h »Lovstvo na razpotju« pogovarjal o aktualnih temah slovenskega lovstva z gosti mag. Robertom Režonjo, direktorjem direktorata za gozdarstvo in lovstvo na Ministrstvu za kmetijstvo, mag. Ladom Bradačem, predsednikom Lovske zveze Slovenije, Mihom Marenčem iz Zavoda za gozdove Slovenije, Klemnom Matkom, predsednikom Združenja lastnikov gozdov Slovenije in Ano Ašič, urednico in preiskovalno novinarko našega spletnega portala. Oddajo lahko poslušate na spodnji povezavi. Vabljeni! Več…
»VOLK DLAKO MENJA, BISTVA NE!«? KAKO JE BILA DIVJAD 20. APRILA DRŽAVNA, 4. MAJA PA NE VEČ. MUKE LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE. IN NJENO RAZSVETLJENJE. PRIDNE LOVSKE »MUCKE« Z JAVNE TELEVIZIJE. IN, MOLITEV K SVETEMU JUDI TADEJU.
Ko nekaj časa premišljujem o vsem tem, o vsej dolgoletni kolektivni slovenski »metarealnosti«, ki na koncu koncev vidno in nevidno vklenja vsako osebno življenje in usodo in vse, kar smo, kar bi radi bili in kar smo sanjali, da bomo, a prav zaradi te »mete« ne bomo nikoli; pa naj gre pri tem za predsednika Lovske zveze Slovenije, za televizijske in radijske in vse druge novinarke, za slovensko lovsko organizacijo, posamezne lovce, lovke, zame, za naš spletni portal, za slovensko naravo in za slovensko družbo: Je sploh za kogarkoli in karkoli v resnici v tej žalostni, izropani in zavoženi deželi, ki ne pozna drugega kot večen boj na nož, večno polarizacijo na »zmagovalce« in »izdajalce«, na »naše«, ki imajo pravico do vsega, in »njihove«, ki nimajo pravice do ničesar, tudi do obstoja in spomina ne; je tu in v takem, kjer se z vseh in na vse strani časti sovraštvo in maščevanje in nasilje ob vsaki »spremembi« in nad vsakim, ki drugače misli; kjer se na najbolj perfidne načine spodbuja onemogočanje vseh, ki nimajo prave »krvne grupe«; in se stigmatizira ter razglaša za sovražnega »kolaboranta« vsakega, tudi najbolj »našega« in »pravega«, če si drzne, tudi le najbolj profesionalno delovati, kaj šele sodelovati in biti, četudi le kratek čas v službi »netapravih«; je v taki klimi in »žvepleni« atmosferi sploh kdaj mogoča kakšna resnična izbira? Več…
ČIGAVA JE DIVJAD? DRŽAVNA? JAVNA? ALI NIKOGARŠNJA? IN, ALI BO SLOVENSKO LOVSTVO KONČNO MORALO UGRIZNITI V KISLO JABOLKO LASTNE TRANZICIJE!?
A ob vseh vprašanjih in odgovorih je najbolj bistveno predvsem eno. Naj imamo takšen model lovstva, kot ga trenutno poznamo na Slovenskem; ali model lovne pravice na podlagi lastništva zemlje in gozdov; ali pa kakšno njuno hibridno različico; pri vseh je najbolj pomemben skrben in učinkovit nadzor! Pa transparentnost! In koruptivna nekontaminiranost lovstva ter vsega, povezanega z njim! In, seveda, osebna odgovornost, etika ter kultura duha in srca vsakega lovca posebej! Lovec je v gozdu s puško v rokah največkrat sam! To vedno znova poudarjajo izkušeni lovci. Če je, ali če ni lastnik gozda ali zemlje, ni tako pomembno, kot je v tistem trenutku življenja in smrti pomembno, da ima v sebi kulturo, lovsko etiko, naravovarstveno in človeško senzibilnost, poštenost in širino duha dolgoročno skrbnega gospodarja. Če je tako, potem se ob vzajemnem učinkovitem nadzoru v nobenem primeru nikomur ni treba bati za divjad in velike zveri in naravo! Če tega ni, pa itak prav nič ne pomaga! Lahko je divjad tisočkrat »državna« ali »javna« ali pa »res nullius«, ko legitimno pridrvijo v gozd podivjani krvoločni streljači, ko takšni lovci in njihovi simpatizerji v spregi z brezvestnimi politikanti in nenasitnimi zaslužkarji v zasebnih, državnih ali javnih loviščih dobijo glavno besedo pri upravljanju z divjadjo, je to zmeraj začetek njenega konca! Več…
»NARAVA JE MOČNEJŠA OD NAS, A SE VENDAR NE MORE KAR TAKO OVITI V BALONAR IN V ZGODNJEM JUTRU ODKORAKATI IZ PATOLOGIJE IN ZLORABE V NOVO ŽIVLJENJE!«
Danes je svetovni dan Zemlje, karkoli že to pomeni. Mediji in neskončno institucij vseh vrst in svetovni splet in sploh vse, kamorkoli se obrneš, povsod se bleščijo visoko leteče misli o pomenu skrbi za naš planet in naravo in za vse, od česar je odvisno naše življenje na Zemlji. To je ta dan. Že desetletja je tako. Devet tednov in pol, smo pred dvema letoma ugotovili v naši istoimenski zgodbi, je od marca do konca maja samih spomladanskih praznikov narave; potem pa seveda znova in naprej, novih devet tednov in pol čez poletje in v jesen. Osveščanje o pomenu in skrbi za okolje in naravo je seveda dragoceno, koliko pa je ob vseh, za vse to govorjenje vsako leto potrošenih milijonih dejansko narejenega za naravo, njeno resnično ohranjanje in s tem tudi naše življenje v njej, pa je in ostaja velika enigma globalnega sveta. Natanko pred dvemi leti je naše življenje zelo rigidno determiniral koronavirus; in, nam ga v bistvu še zmeraj. Le da bolj prikrito in »utopljeno« v drugačne politične intencije. Dva dni pred volitvami, ob katerih se je letos očitno »odpeljalo« tudi ljudem, za katere smo verjeli, da njihova razsodnost vendarle ne bo klecnila pred ničevostjo lažnih obljub in lastne narcisoidne nečimrnosti, lahko vidimo onesnaženo Sočo in pozive k intenzivnemu streljanju divjadi in zavarovanih velikih zveri, ter nesporno dejstvo, da ni nikjer, v nobeni politični opciji, ne levo in ne desno, najmanj pa tam, kjer se deklarirajo »zeleno«, nobene resne, prave, resnične in zrele politične misli in vzdržnostne zavzetosti za iskreno in odgovorno varovanje okolja in narave in našega življenja z njo. Ja, z njo! Z naravo! In ne nad njo! Naj še tako mislimo in verjamemo, da jo je mogoče odnesti brez posledic, pa naj ravnamo z naravo kakor nam pade na pamet, je vendarle res, da tako, kot ne more ona odkorakati iz patologije, v katero smo jo potegnili; se tudi mi ne bomo rešili iz uničujočega vrtinca, če ne bomo zares in složno rekli zlorabi narave ne! Več…
»LOVCI SMO LOVCI! PRI LOVU NAS ZAVEZUJE ISTI PRINCIP TER KODEKS ETIKE IN ČASTI, PA NAJ SMO IZ LOVSKIH DRUŽIN ALI IZ LOVIŠČ S POSEBNIM NAMENOM!«
Ker smo zadnje čase, še posebej ob eklatantnem poskusu Ministrstva za kmetijstvo, da državna lovišča v enem delu premakne iz rok poklicnih lovcev v roke lovcev iz lovskih družin, vse pogosteje soočeni z vse bolj perečim vprašanjem, kako ob poklicnih lovcih, ki so v naši državi zaposleni v državnih loviščih s posebnim namenom, z eno besedo imenovati vse ostale lovce tako, da je opazna distinkcija med poklicnimi in drugimi slovenskimi lovci, smo o tem malce povprašali nekatere naše stalne bralce iz lovske, laične in kritične javnosti. Ker so nas že pred tem posamični odzivi opozorili na to, da je izraz »ljubiteljski« lovci za marsikoga vsaj rahlo delikaten, smo najprej vprašali, ali je to res tako kočljivo; in, zakaj je tako. In še: Kako z eno besedo imenovati in od poklicnih lovcev razlikovati lovce iz lovskih družin? Nepoklicni? Volonterski? Prostovoljni? Ali kaj drugega? In, katero dihotomijo uporabljati? Poklicni in nepoklicni? Ljubiteljski in neljubiteljski? Prostovoljni in neprostovoljni? Ali kaj drugega? Pri tem smo vse vprašane lovce lepo prosili, da brez »hierarhičnih« zadržkov izrazijo svoje osebno mnenje in videnje, saj nas je zanimalo prav to; in nikakor ne uradna stališča slovenske lovske organizacije, njenih delov, komisij ali lovskih družin. Več…
»BOG NE PRENESE SOVRAŠTVA, NE SPREJEMA MOLITEV BREZ LJUBEZNI!«
»Juda, ustavi se! Ti, ki prodajaš življenje, ti, ki izdajaš prijatelje, ti, ki se rokuješ z zlom; Juda, ustavi se, Gospod je vstal! Magdalena, obriši solze in vsem povej: nič več prelivanja krvi, nič več dvomov in laži, nič več strahov in samote; »Gospod je vstal, srečala sem ga v vrtu ob sončnem vzhodu! Aleluja!« nas v svoji letošnji velikonočni pesmi vabi pesnik in frančiškan p. Pavle Jakop v izjemen trenutek velikonočne skrivnosti, ki odtlej ožarja mnoga jutra z novim upanjem. Bolj kot kdaj koli ga potrebuje ta svet, mi vsi, to upanje, ta »sončni vzhod«, ta edinstven trenutek radosti, ko iz vzhičenega srca privre veliko in neskaljeno veselje! Naj smo še tako žalostni in potrti in bolni in ranjeni in s tem svetom polni vsega hudega, dragi bralci in bralke, zazrimo se v sijočo zarjo velikonočnega jutra, odložimo v njeno luč vso temo naših bolečin in se nasmehnimo večnemu življenju, ki je onkraj vsakega križa in trpljenja. Naj se ustavi zlo! In vstane ljubezen! Več…
»ČE JE ČLOVEK GENTLEMAN, VE POPOLNOMA DOVOLJ. ČE NI, MU VSE, KAR VE, SAMO ŠKODUJE.« IN, ALI JE »UNFORGIVEN« RES VSE, KAR IMA PREDSEDNIK LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE SPOROČITI SLOVENSKI JAVNOSTI!?!
Manj ko se maramo, bolj ko si stojimo nasproti, bolj pomembna je vljudna komunikacija, saj nevljudno, grobo in sovražno pozdravljanje le poglablja in ustvarja dodatne nepremostljive prepade, ki zaprejo vse poti vsem. To je sicer na osebni ravni odločitev vsakega posameznika posebej. Nenazadnje ima vsakdo pravico, da poseka vezi in se izolira od vseh. Ko pa ta posameznik predstavlja neko skupino ljudi, institucijo, stranko, organizacijo in del neke politične ali interesne javnosti, dobi vsa stvar drug pomen, drugo »rezonanco«, drug »šajn«! Dodatno seveda, če se ob nevljudnem, arogantnem in žaljivem komunikacijskem in vedenjskem »zdrsu«, takšno obnašanje naknadno opravičuje z najrazličnejšimi izgovori, še posebej pa s sklicevanjem na neke »vrednote«, ki da so nad tem najbolj osnovnim humanim vrednostnim temeljem! Več…
PROBLEM NI V POŽARJU, AMPAK V POŽARU! V POŽIGU IN OPUSTOŠENJU, KI SE Z NEVARNO »OZONSKO LUKNJO« ZASTRAŠEVANJA NOVINARJEV IN NOVINARK SUBTILNO ŠIRI V SLOVENSKEM MEDIJSKEM IN »DEMOKRATIČNEM« DISKURZU IN PROSTORU!
Tu je vsake novinarske romantike konec! Na tem mestu ni več niti najmanj pomembno, za koga poimensko gre! V tem smislu aktualni problem »pripora« in mahanja z odvetniki in rožljanja s tožbami in vse zastraševanje in vznemirjanje in izživljanje nad neodvisnimi spletnimi portali v resnici ni v prvi vrsti pri Požarju! Ali pri meni! Ali pri kom drugem. Problem je v požaru! V požigu in opustošenju, ki se z nevarno »ozonsko luknjo« različnih, bolj ali manj perfidnih oblik ustrahovanja novinarjev in novinark, subtilno širi v slovenski medijski in »demokratični« atmosferi! Na levi! Na desni! In vmes! Ter povsod okoli! Etika in spoštovanje profesionalnih standardov sta conditio sine qua non našega poklica, ne pa tudi strah, zavedna in nezavedna nelagodnost in konstantna zaskrbljenost! Novinarjev in novinark ne sme biti strah! Ne sme se nas neutemeljeno vznemirjati! Se nad nami izživljati! Ter nas s tem, da se moramo braniti pred neutemeljenimi obtožbami in grožnjami s pripori, odvračati od našega dela! Novinarji in novinarke se ne smemo bati, kaj nas bo doletelo; ne smemo misliti na to, kaj se bo zgodilo; kaj bo nas in naše najbližje, prijatelje in sodelavce zadelo, če bomo na etičnih temeljih in po najvišjih poklicnih standardih javnost in odločevalce seznanjali z resnico! Pa naj jo tisti, ki jih to zadeva in razkriva, še tako travmatično percepirajo! Več…
»S TO POTEZO, KI SO SI JO PRI LOVIŠČIH S POSEBNIM NAMENOM PRIVOŠČILI POSAMEZNIKI V LOVSKI ZVEZI SLOVENIJE, SE RUŠI 115 LETNA TRADICIJA SLOVENSKEGA LOVSTVA!«
»Že zdavnaj bi morali o tem razpravljati in bi bilo vse zelo hitro jasno! Videla bi se želja lovcev, da lovstvo ostane v javnem interesu; in, da slovenska lovska organizacija je in ostane del civilne družbe! Žal, tudi današnji posvet najverjetneje ne bo prinesel kaj dobrega za slovensko lovstvo,« je zapisal arhitekt Boštjan Češarek, starešina Lovske družine Ribnica, ki nam je v objavo poslal stališče, naslovljeno na Branka Zlobka, predsednika Zveze lovskih družin Kočevje, ki je, kot že rečeno, tudi predsednik Nadzornega odbora Lovske zveze Slovenije. Češarku se je pri tem pridružil tudi Jože Kure, starešina Lovske družine Kočevje; kot poudarjata oba, njune poglede podpira vsaj 10 starešin v Zvezi lovskih družin Kočevje in številni po Sloveniji. V krajših pogovorih, ko smo preverjali avtentičnost in resničnost sporočila, sta oba poudarila, da je čas, da se slovensko lovstvo dvigne nad politične igrice; da ostane del civilne družbe in se vrne k slovenski lovski tradiciji in naravi! Več…