Morda bi se danes, 2. marca 2023, ko obeležujemo 50 let od prve ponovne naselitve risa na Slovensko; in jutri, 3. marca, ko je mednarodni dan prostoživečih vrst, letos, ko je po vsem svetu in tudi pri nas vse bolj videti, kako se ob vsem vojnem in drugem gorju, razni, še posebej tudi premočrtno »okoljski«, »brezogljični« in »zeleno prehodni« cilji z vse bolj brezčutnimi in srhljivo »boljševističnimi« dikcijami opravičujejo za uporabo vseh sredstev in vseh zlorab za poseganje v lokalno naravo ter življenje in zdravje ljudi v imenu globalne agende, ki obrača »ekologijo« in »ogljične« milijarde na svoj politično interesni mlin, zaradi česar so novodobne bogate »eko« elite le še bogatejše, siromašni pa vsak dan bolj revni in opeharjeni še za tisto, kar nam največkrat edino preostaja kot poslednja uteha, torej, za košček neokrnjene narave in zdravja, ki nam ga ta s tem pomaga ohranjati; danes torej, se morda vsaj za trenutek spomnimo, da je na koncu, ki neizogibno pride za vsakega, življenje zelo dragoceno. Neprecenljivo. Moje. Tvoje. Otrokovo. Risovo. In vsako. Za njim pa ostaja le tisto, kar smo dobrega dali in živeli. Zato je prav, da se v tem smislu vsaj v »bežnem jantarnem trenutku« pustimo življenju »učarati« in dotakniti z vso njegovo presunljivo resnico; prav je, da življenje v vsej pojavnosti res spoštujemo in z vso senzibilnostjo varujemo! Nenazadnje smo vsi, ne le kočevski lovci, kot se je o njih pred 50 leti izrazil Lado Švigelj, »postavljeni, da varujemo avtohtone živali«, da varujemo avtohtono naravo in življenje samo! Še več, »če tega ne sprejmemo, nas ni treba!« In nas, če se prav kmalu vsak v sebi pristno, brez vseh manipulativnih agend, ne zdrami za sožitje in za resnično sočuten pogled na vsako bitje v tem stvarstvu, na koncu res tudi ne bo!
Foto: Janez Papež
Tekst: Ana Ašič
Foto: Marjan Artnak, Nika Sever, Janez Papež
Naslovna fotografija: Marjan Artnak
2. marec 2023
Danes je natanko petdeset let od ponovne naselitve risov na Slovensko, od edinstvenega trenutka za slovensko biodiverziteto, za slovenske gozdove in za naše življenje z njimi. »Tedaj o risih nismo vedeli nič, razen tega, kar se je splošno vedelo, da je to zver, ki je včasih živela v naših gozdovih in je iztrebljena in je ni več,« je zdaj že pokojni lovec in gozdar Ciril Štrumbelj povedal v filmu Risova pot. S kočevskimi poklicnimi lovci Maksom Konečnikom, Ladom Švigljem in biologom Janezom Čopom je bil Štrumbelj v začetku sedemdesetih tisto lovsko »jedro«, ki je neposredno sodelovalo v ponovni naselitvi te prelepe markantne mačke v slovenske gozdove.
Pri tem je tistega davnega leta izjemno pomembno in pravzaprav ključno vlogo odigral lovski gost Max Weber iz Švice, za katerega nekdanji gozdar in lovec mag. Janez Černač pravi, da »je bil zaljubljen v Kočevski Rog in je sem rad prihajal na lov na srnjaka«. Potem pa ga je »Maks peljal tudi v pragozd,« kot v filmu pove Ciril Štrumbelj.
»Hčerka Nada je šla zraven in je zlezla v eno jelko, ki je bila na tleh; in ko je on (Max Weber, op.a) videl, kako pleza, je dobil predstavo, da je ris,« se v filmu smehljaje spominja zdaj tudi že pokojni legendarni kočevski poklicni lovec Maks Konečnik. Ciril Štrumbelj pa: »In je rekel: Verjetno bi pri vas lahko živel tudi ris. Če ste ga pripravljeni naseliti, vam jaz to financiram. In je Švigelj (Lado, tedanji vodja Državnega lovišča Rog, op.a.) takrat rekel: Če mi, ki smo postavljeni zato, da varujemo vse avtohtone živali, ne sprejmemo te ideje, potem nas ni treba! In tako je padla odločitev o teamu tega projekta. In smo začeli.«
Foto: Nika Sever
Ljudje na Slovenskem in na Kočevskem nad tem sprva niso bili najbolj navdušeni. In, kot pravi v filmu Risova pot že omenjeni Ciril Štrumbelj, so lovci, ki so sodelovali pri naseljevanju risov, prejemali tudi grožnje. Ljudje so se bali in niso želeli risa. »Tudi Maček (Matija, nekdanji šef zloglasne Udbe, Kardeljev svak, neformalni povojni »gospodar« Kočevske, op.a.) je bil proti! In če bi njega vprašali, risov ne bi nikoli naselili.«
A ga očitno niso. Ali pa v resnici ni bil tako zelo proti, saj si je težko predstavljati, da bi se v tedanjih časih lahko karkoli zgodilo v kočevskih gozdovih, še posebej v Rogu, brez vidnega ali nevidnega Mačkovega »žegna«, saj, kot pravi Maks Konečnik v filmu: »Maček je bil »Maček«, to, kar je ris danes!«
Tako je v začetku leta 1973 iz slovaške Ostrave na, tisto leto še posebej močno zasneženo Kočevsko prispelo šest karpatskih risov, ki jih je torej v celoti plačal premožni švicarski lovec in donator Max Weber, ulovljeni pa so bili v slovaškem pogorju Eskidi. Prva sta bila Vlašek in Štefa. Pa potem Vesna in Vitek. Ter Arpad in Reška.
»Po 46-dnevni karanteni so jim v večernih urah 2. marca 1973 odprli vrata obore in risi so se po dobrih sto letih vrnili v kočevske gozdove. Ta velik naravovarstven podvig se je izkazal za enega najuspešnejših v Evropi, saj se je populacija številčno okrepila in risi so se razširili tudi v sosednje države, v Italijo, Avstrijo, na Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Obdobju širitve populacije je zaradi premajhnega števila izvornih živali in nepovezanosti z drugimi risjimi populacijami sledilo parjenje v sorodstvu in število risov je začelo zopet upadati,« so ob letošnjem jubileju prve ponovne naselitve risa v slovenske gozdove zapisali v Zavodu za gozdove Slovenije, ki je vodilni partner in koordinator aktualnega mednarodnega projekta LIFE Lynx, ob sodelovanju Lovske zveze Slovenije, Univerze v Ljubljani in Zavoda RS za varstvo narave.
V okviru tega projekta, ki ga, kot smo že večkrat povedali, večinsko financira Evropska unija, delno pa v Sloveniji tudi Ministrstvo za naravne vire in prostor, se v letih od 2017 do 2024 iz Romunije in Slovaške na območje Slovenije in Hrvaške zdaj že drugič naseljuje to karizmatično veliko mačko, ki jo je prav v teh letih slovenska javnost dodobra spoznala, saj je bila, od Goruja, ki je v Loškem Potoku stekel v naravo 14. maja 2019, do danes do potankosti seznanjana z izpusti vseh desetih risov v naravo na Slovenskem, in deloma tudi s petimi na Hrvaško; zaradi telemetričnega spremljanja pa domala tudi z vsakim korakom in potmi risov po slovenskih in hrvaških gozdovih, s parjenji, legli in mladički, ki se ob vseh infra in drugih kamerah enostavno niso mogli skriti očem javnosti, četudi bi morda to še tako želeli.
Kljub temu pa je od skupno petnajst novo naseljenih risov na obeh straneh meje, status treh živali neznan in raziskovalci ne vedo, kaj se je z njimi zgodilo.
»Trenutno ocenjujemo, da je na Slovenskem populacija okoli 30 odraslih risov obeh spolov; lani pa smo zabeležili tudi pet legel mladičev, vendar so to zaenkrat še neuradni podatki; ko bomo imeli vse preverjeno, bomo s številkami seveda seznanili javnost,« nam je dva dni pred 50-letnico prve naselitve povedal Rok Černe, koordinator projekta Life Lynx iz Zavoda za gozdove Slovenije.
Foto: Janez Papež
Ko smo ga ob tej priložnosti poklicali, predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač za nas sicer spet ni bil dosegljiv, smo se pa spomnili, kako je prav leta 2019, le nekaj tednov po majskem izpustu Goruja v naravo, v velikem intervjuju https://anaasicsic.com/2019/08/21/politika-je-minljiva-lovska-organizacija-pa-je-bila-je-in-bo/ za naš spletni portal spregovoril o času pred petdesetimi leti, ko so na njegovem rodnem Kočevskem ponovno naselili risa. »Ko so leta 1973 na Kočevsko pripeljali rise in jih začeli ponovno naseljevati, sem bil še otrok, imel sem devet let. Izredno rad sem se potikal po gozdu in pogosto nisem niti mami povedal, da sva z bratom spet videla medveda, saj naju ne bi več sama pustila v gozd. Ko so spustili rise, je bil povsod prisoten nekakšen strah. Bilo je mnogo govora o tem, kako te ris, ko greš v gozd, čaka na drevesu, ti skoči za vrat in že te ni več! Otroci pa, da smo sploh prva malica! Že kot otrok sem na vse to gledal kot na prazno strašenje in pretiravanje. Na drugi strani pa so pripovedovali zgodbe, ki so delovale tudi precej resnično. Vsa splošna klima je bila takrat risu nenaklonjena. Pa poglejte danes! S kakšnim zanimanjem in široko naklonjenostjo slovenska javnost spremlja današnje doseljevanje risov iz Romunije! Kako je v tem času družba v celoti napredovala! Koliko smo z risom dosegli! Od tega, da so se ga ljudje zelo bali, pa do tega, da je bil ris maskota brigade MORiS; in je danes znak specialne enote slovenske vojske, slovenskih hokejistov in je sploh prava ikona ter ponos Slovencev!«
Mag. Janez Černač, zavzet kočevski naravovarstvenik, nekdanji direktor Gozdnega gospodarstva Kočevje, gozdar in lovec, in v času prve ponovne naselitve risov na Kočevskem republiški lovski inšpektor, pa o tistem času pravi: »V naši družini smo že pred naselitvijo vsaj malo poznali risa, saj smo v mojem otroštvu nekaj časa živeli v Makedoniji na območju Šar planine, kamor je bil moj oče službeno poslan, ker je bil nekdanji TIGRovec, in v Sloveniji ni dobil službe. Bilo pa je takrat na območju Šar planine veliko volkov in tudi risov, tako da sem risa med drugim poznal tudi zato, ker je oče enkrat, ko je šel ponoči na planino pomagat kmetom obvarovati čredo pred volkovi, pomotoma ustrelil riso, njen kožuh in lobanjo pa je imel potem doma kot posebno trofejo. To lobanjo imam še zdaj shranjeno. Tako da sem žival tudi na ta način nekako od blizu poznal. Seveda pa je bilo povsem nekaj drugega videti risa v živo. Bil je pri Maksu Konečniku na Trnovcu v Rogu, v lepi, prostorni kletki, veliki, da se je lahko gibal. In seveda smo si ga z velikim zanimanjem ogledovali. Ko prav danes, ob tej 50. obletnici, razmišljam o tistem času, veste, mi večkrat pride na pamet, kako so ljudje takrat s tistim skromnim znanjem in zavestjo do okolja in narave, vendarle tudi veliko vedeli ter z naravo in živimi bitji v njej ravnali mnogo bolj obzirno in veliko bolj prav kot marsikdaj danes ob vseh vse mogočih doktoratih in zvenečih znanstvenih nazivih! Vsi, ki so bili takrat zadolženi za rise na Kočevskem so bili osebno skrbni in občutljivi za to, kako je živali, kako se počuti, kaj se z njo dogaja. Kdor želi zares skrbeti za naravo, bi prav to moral imeti zmeraj na prvem mestu pred očmi!«
Foto: Janez Papež
Sama sem risa v naravi prvič videla pred mnogimi leti, ko je bil moj sin še majhen in smo tudi zaradi njegovega navdušenja domala vsak prosti trenutek preživeli sredi snežniških prostranstev in v tamkajšnjih gozdovih. Več let smo risa redno videvali vsaj na dveh, zmeraj istih mestih. In riso na drugem mestu. To sta bila še potomca prav teh prvo naseljenih risov izpred petdesetih let. Brez težkih obročev za vratom. Svobodna. Svoja. Navdihujoča s svojo prostostjo in gracioznostjo. Ko sem ga ob žarečem sinovem vzhičenju prvič ugledala, kako ves zlat sedi na z zelenim mahom porasli skali in osredotočeno zre v zahodno nebo, me je prešinilo to, kar me je potem vsakič ob pogledu nanj; in kar sem maja 2019 zapisala v premišljanju Renčanje Francijevih velikih zveri: »Franci, ima me, da bi prišla pote in te odpeljala v snežniške gozdove, tja, kjer smo lani vsaj petkrat videli risa, ob uri, ko lovi v svoje temne čopke bakrene žarke zahajajočega sonca. Ko poblisne z očmi in se njegov s prostostjo prežet jantarni pogled za bežen trenutek stopi s tvojim, se vse ustavi, vse utihne, vse izgine. Skoraj tako je, kot trenutek, ko se prvič zazreš v oči svojega otroka: vse se učara v srečanje s čisto, najglobljo, najvišjo, vsepričujočo resnico, v eno samo ljubezen! V trenutku si v zavezi, s katero lahko odtlej življenje zmeraj le še brezpogojno častiš! To je resnična spoved in obenem obhajilo stvarstva, popoln božji blagoslov, ultimativen dotik ognjene kaplje svetega duha, ki za zmeraj spremeni vsako srce.«
Morda bi se danes, 2. marca, ko obeležujemo 50 let od prve ponovne naselitve risa na Slovensko; in jutri, 3. marca, ko je mednarodni dan prostoživečih vrst, letos, ko je po vsem svetu in tudi pri nas vse bolj videti, da se tudi razni, še posebej premočrtno »okoljski«, »brezogljični« in »zeleno prehodni« cilji z vse bolj srhljivo »boljševističnimi« dikcijami opravičujejo za uporabo vseh sredstev in vseh zlorab za poseganje v lokalno naravo ter življenje in zdravje ljudi v imenu globalne agende, ki obrača »ekologijo« in »ogljične« milijarde na svoj politično interesni mlin, zaradi česar so novodobne bogate »eko« elite le še bogatejše, siromašni pa vsak dan bolj revni in opeharjeni še za tisto, kar nam največkrat edino preostaja kot poslednja uteha, torej, za košček neokrnjene narave in zdravja, ki nam ga ta s tem pomaga ohranjati; danes torej, se morda vsaj za trenutek spomnimo, da je na koncu, ki neizogibno pride za vsakega, življenje zelo dragoceno. Neprecenljivo. Moje. Tvoje. Otrokovo. Risovo. In vsako. Za njim pa ostaja le tisto, kar smo dobrega dali in živeli. Zato je prav, da se v tem smislu vsaj v »bežnem jantarnem trenutku« pustimo življenju »učarati« in dotakniti z vso njegovo presunljivo resnico. Prav je, da življenje v vsej pojavnosti res spoštujemo in z vso senzibilnostjo varujemo! Nenazadnje smo vsi, ne le kočevski lovci, kot se je o njih pred 50 leti izrazil Lado Švigelj, »postavljeni, da varujemo avtohtone živali«, da varujemo avtohtono naravo in življenje samo! Še več, »če tega ne sprejmemo, nas ni treba!« In nas, če se prav kmalu vsak v sebi pristno, brez vseh manipulativnih agend, ne zdrami za sožitje in za resnično sočuten pogled na vsako bitje v tem stvarstvu, na koncu res tudi ne bo!
Foto: Marjan Artnak
FILM »RISOVA POT« https://www.youtube.com/watch?v=dqfY9_F0zDQ&t=11s
Več: RENČANJE FRANCIJEVIH VELIKIH ZVERI, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 20. maj 2019, https://anaasicsic.com/2019/05/20/rencanje-francijevih-velikih-zveri/
Več: NA HRIBČKU SEDI, SE SLADKO SMEJI, PA JAGRČKU FIG’CE MOLI! PREMETENA LISIČKA! KAJ PA RIS!?!, Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 12. junij 2021, https://anaasicsic.com/2021/06/13/na-hribcku-sedi-se-sladko-smeji-pa-jagrcku-figce-moli-premetena-lisicka-kaj-pa-ris/
Foto: Janez Papež
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Marjan Artnak
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU // hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Nika Sever
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023©Vse pravice pridržane.
