Lovci so res tisti, ki streljajo. In tudi tisti, ki streljanje najbolj goreče zagovarjajo, si zanj prizadevajo in ga tudi z vsemi sredstvi opravičujejo. A spet ne zmeraj. In ne vsi. Pa tudi ne vsakega streljanja. In tudi ne vsakega odstrela. Nasprotno! V slovenski lovski organizaciji, ki ima več kot 20 tisoč članov, dejansko obstaja velika mnenjska »biodiverziteta« in pluralnost ter tudi veliko razdvojenosti, ki se sicer navzven morda res ne vidi zelo jasno in eksplicitno, a to nikakor ne pomeni, da je ni!
Foto: Marjan Artnak
Tekst: Ana Ašič Foto: Marjan Artnak
12. julij 2020
Navidezno skorajda neprebojna enotnost slovenskih lovcev je izraz njihovega večinsko zelo resnega pojmovanja vsaj dveh institutov, ki izrazito in zavezujoče utemeljujeta slovenski lovski etos. Prvi je lovska zaprisega; drugi pa z njo povezana zavezanost lovskemu tovarištvu. Slednje je sicer res zapisano tudi v njihovem etičnem kodeksu, a ga v resnici in v vseh neformalnih dimenzijah tudi močno presega. To ni le zapoved, ki jo lovec spoštuje ali pa ne; ni le norma; in tudi ne le stvar časti; ampak na nek način najgloblje in najvišje vprašanje smisla ter lovčevega obstoja samega. Nekakšno vprašanje »življenja in smrti«; nekaj, česar noben moški, ki da kaj nase, ne bo prelomil za nobeno ceno! Enostavno ne more in ne bo! Ker je to v njegovi najgloblji naravi in krvi ter ga utemeljuje od trenutka, ko se je pred tisočletji prvič podal na lov. Marsikaj si mislijo, rečejo in naredijo drug drugemu; se pokritizirajo in se lahko močno pa tudi zelo grdo spopadejo, a da bi lovskega tovariša in »lovsko stvar« kdo kar tako in zlahka zares »izdal« ter jo v podrobnosti razkrival najširši javnosti, se zlepa ne zgodi! Ali res zgolj izjemoma. Pove se sicer marsikaj. Neodobravanje se lahko začuti; eksplicitno pa bo vselej izraženo tako zastrto in vešče pa zmeraj na preži za tem, kako bo v resnici razumljeno, da mu je nazadnje težko z gotovostjo pripisati kaj drugega kot to, da je še zmeraj predvsem »lovsko zeleno«.
Prav v tem je morda odgovor, zakaj širša javnost tolikokrat tako poenostavljeno in le v eni osnovni barvi vidi vse slovenske lovce, četudi ima v resnici slovenska lovsko zelena svojo izrazito lastno tonaliteto in široko lestvico odtenkov, od najbolj začetniško nežno naivno zelenkastih, pa jasnih, močno naravno zelenih odtenkov do tistih najbolj temnih, nenasitno strelskih in krvoločnih skoraj črnih tonov, kjer res skoraj ni zaznati več niti sledi zelene. Pravzaprav je lovsko zelenih odtenkov na Slovenskem vsaj toliko, kolikor je tu lovcev. Vsak je svoj. Vsak vidi lov s svojimi očmi. Vsak deluje tako, kot misli, da je prav. Eni sploh ne streljajo, drugi postrelijo vse, kar leze in gre. Eni se tresejo od želje po streljanju medvedov, drugi ga ne bi ustrelili za nič na svetu! Veliko tovrstne razdvojenosti je med lovci in v lovcih samih. Med enimi in drugimi pa je tudi množica zmernih, resno razmišljajočih, skrbnih, prizadevnih, samosprašujočih, senzibilnih in naravi privrženih ljudi, ki daleč od oči javnosti, politike in interesnih vzgibov že dolga leta nevidno in zelo zeleno delujejo za marsikatero skupno dobro.
Foto: Marjan Artnak
Vsaj dvajset tisoč lovsko zelenih odtenkov je torej; točno tako, kot je na Slovenskem vsaj dva milijona zelenih. Vsak vidi naravo s svojimi očmi in s svojim srcem. In seveda tudi s svojimi besedami. »Mi smo zmeraj pripravljeni za kulturni dialog in ga tudi zagovarjamo in si želimo, da bi bil prisoten v komunikaciji med vsemi, ki se srečujemo pri vprašanjih narave, divjadi in lova,« pravi mag. Lado Bradač, predsednik Lovske zveze Slovenije, ter obenem obžaluje, ker »je v resničnosti vse to tako, kot je«.
V iskrenost teh besed ni treba dvomiti, bilo pa bi prav, da bi se tudi lovci poskusili postaviti na drugo stran puške in razumeli, da ni tako enostavno vstopati v enakovreden in brezskrben dialog s tistimi, ki imajo povsem legitimno v rokah orožje in so ga takoj, ko se jim reče, pa naj je še tako sporno in vprašljivo, tudi pripravljeni uporabiti.
Na drugi strani pa bo seveda nujno treba preseči strahove, klišejsko razmišljanje in svetovno nazorske averzije ter na lovce pogledati tudi z očmi in vero, da so ne le pripravljeni na takšen dialog, ampak jim tudi iskreno priznati, da marsikje in v marsičem zares zavzeto delujejo za dobro narave.
Obenem bodo lovci tudi morali uvideti in spoznati, da jih ne bo konec, če vsaj pri takšni temi, kot so strogo zavarovane ogrožene prosto živeče vrste, za nekaj trenutkov puške odložijo in ne rožljajo z njimi, dokler se vse okoliščine ne razjasnijo ter v »kulturnem dialogu« in legitimnih pravnih ter etičnih okvirih zares postavijo na pravo mesto.
Več: DVA MILIJONA ODTENKOV ZELENE MED OPORTUNIZMOM, EKSTREMIZMOM, RAZDVOJENOSTJO IN KRESNICAMI, AnaAsicSic! Publicistika s pogledom, 30. junija 2020, https://anaasicsic.com/2020/06/30/dva-milijona-odtenkov-zelene-med-oportunizmom-ekstremizmom-razdvojenostjo-in-kresnicami/
