Ko so lani pristojne institucije vznemirile slovensko javnost s predlogom za odstrel skoraj ene tretjine celotne populacije rjavega medveda pri nas, to ni le vznejevoljilo prenekaterega dobrega poznavalca gozdov na osrednjem bivalnem področju velikih zveri, temveč je tudi marsikatero oko in uho spodbudilo, da izostri fokus ter bliže pogleda in prisluhne, kaj se ta trenutek v slovenskem gozdu pravzaprav dogaja. Oster, pronicljiv in interesno neobremenjen pogled ima kaj videti!

Foto: Marjan Artnak

Tekst: Ana Ašič

Foto: Marjan Artnak, Lan Podletnik Ašič, Gregor Bernard

13. april 2019

Najprej osuplo obstane ob razsežnostih, širši javnosti sicer skoraj neznanih in nevidnih napetosti in konfliktov med posameznimi močnimi interesnimi skupinami v slovenskih gozdovih, kjer se ta trenutek bolj ali manj odkrito bije boj za nova razmerja moči, pozicij in sadov, ki jih prinašajo. Temu bodo v kratkem sledile spremembe, ki že neizogibno vzhajajo izza gostih krošenj pogajanj, pritiskov in špekulacij.

V gozdu samem se pogled vsekakor na prvem mestu ne more izogniti dobro znanim, a zato še zmeraj nič manj strašnim posledicam naravnih nesreč, žledoloma, snegoloma in vetroloma, ki so v zadnjih petih letih drastično posegle v vitalnost in obseg slovenskega gozda.

Vsemu temu je v preštevilnih slovenskih smrekovih gozdovih priskočil »na pomoč« še njihov neizogibni spremljevalec smrekov podlubnik, s katerim gozdarji bijejo težek in marsikje brezupen boj. Zato zdaj osuple oči lahko vidijo velikanske posekane praznine, strmine, cela hribovja brez drevja, kjer so bili še nedavno nepregledni zeleni gozdovi.

Foto: Gregor Bernard

Vidijo tudi nešteto novih cest in poti, po katerih je bilo treba ves ta les, ne le pospraviti z najtežjo mehanizacijo in harvesterji, ampak tudi v stotinah delovnih ur zvoziti iz gozda z najtežjimi kamioni. Tudi povsem nepozorna ušesa ne morejo preslišati hrupa in ropota teh velikanskih gozdnih delovišč. Njim se pridružuje še stotine delovišč povsem komercialne sečnje in spravila lesa, ki tudi že dolgo nikjer več ni ročno.

Prav tako je pozimi nemogoče preslišati rezke, neznosne zvoke vse številčnejših motornih sani. Ko ni snega, pa oglušujoče hrumenje neštetih štirikolesnikov, kroserjev in džipov, ki pod krinko zelenega turizma brez vsakršne kontrole najbolj arogantno, vsiljivo in samovoljno pišejo svoja pravila tudi v najglobljih gozdovih, kjer za zabavo vznemirjajo in preganjajo divjad, ptice in velike zveri, da slednjim res ne ostane drugega, kot da pribežijo iz gozda, kjer pa spet ne smejo biti, saj tukaj vlada človek, ki se takoj ustraši, ima puške in interventni odstrel! S tem, da niti organizatorjem teh grozljivih gozdnih orgij, niti udeležencem, ki prihajajo s pol Evrope, kjer je sicer za takšno vandaliziranje zagrožena ne le visoka denarna, ampak tudi neizbežna zaporna kazen, običajno prav nihče ne stopi na prste, saj so, kot opozarjajo nekateri nemočni poznavalci, neverjetno zaščiteni in marsikje menda interesno povezani z institucijami, ki bi prve morale ukrepati.

Pozoren pogled lahko ujame tudi prizore na jasah globoko v gozdovih, ko v velike terence najrazličnejših registrskih oznak nalagajo desetine zabojev gob, borovnic, malin, brusnic, zelišč. Poleti pa tudi kopice tujih avtodomov, ki raztreseni po gozdovih, parkirajo po območjih Nature 2000, kakor izključno njim ustreza; ob tem pa se dan za dnem spuščajo iz njih odrasli in otroci na lov za redkimi zavarovanimi metulji, žuželkami in hroščki; se hitro potuhnejo v visoke trave, ko se kdo pojavi izza ovinka in zavzeto nadaljujejo takoj, ko »nevarnost« mine.

Tudi ni težko opaziti »rigolanja«, ki ga za seboj puščajo lovci na najrazličnejše zavarovane cvetlice, gomolje, korenike in korenine, med njimi strogo zavarovane velikonočnice, ozkoliste tavžentrože in clusijevega svišča pa tudi košutnika, ki je na svojih tradicionalnih planjavah vse redkeje posejan in jih le še tu in tam zaljša s svojo impresivno rumeno zeleno podobo.

Foto: Ana Ašič

Nemogoče je tudi spregledati vse večje število lovskih prež, še zlasti okoli tradicionalnih krmišč, kjer so v najlepših dolinah in jasah širnih gozdov zmeraj tudi veliki kupi pese, jabolk, tropin ali koruze. Slast in past za medveda in divjad ter eksplicitna govorica nesprejemljivega utilitarno gojitvenega upravljanja z zavarovano prostoživečo ogroženo živalsko vrsto pri nas.

In prav tako nemogoče je spregledati veličastna jelenja rogovja na okrvavljenih glavah, ki so že v ranih dopoldnevih trofejno naložene na prikolice, kjer čakajo, da se zmagovalci po napornem jutranjem lovu na krmiščih in rukališčih najprej okrepčajo z jetrcami. Osem tisoč jelenov, deset tisoč divjih prašičev in 41 tisoč srn je končalo lani na ta način. In leto pred tem tudi. Preveč, so zgroženi celo sami lovci.

Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da je slovenski gozd, ponos, vir zadovoljstva in tradicionalno dolgoročni steber varnosti in blaginje za precejšen del slovenskega življa, ta trenutek izpostavljen takšnemu brezskrupuloznemu plenjenju in izživljanju!? Kako je mogoče, da ob vsej deklarirani slovenski ljubezni do narave in ob vsem naravovarstvu, tako neizbežno, z vso svojo floro in favno, drsi proti usodni prelomnici, s katere bo vrnitev le težko mogoča!? Kdaj in kako se je to lahko zgodilo?
Foto: Lan Podletnik Ašič

Zelo preprosto. In točno tako kot vselej in povsod, ko se sočasno v »pravem« trenutku in na »pravem« mestu srečajo neustavljiva prodornost konkretnih interesov, politična spretnost in nenasitnost, uradniška brezbrižnost, nekompetentnost in servilnost, otopela strokovna kooperativnost, odsotnost kritične medijske zavzetosti ter posledično trivializirana, razdrobljena in apatična javnost, ki se v takšnem miljeju, ne glede na končno ceno, zmeraj znova najraje prepušča vodstvu po najlažji poti, četudi je ta polna utvar in prevar. Tem se je, roko na srce, tudi ob sicer dobrih namenih, danes res zelo težko upreti, saj zmeraj znova vznikajo v najbolj vabljivih podobah.

Največja zloraba v naravovarstvo namreč v zadnjem času vselej zelo spretno in nonšalantno prihaja naravnost skozi zelena vrata! In v zeleni preobleki! A seveda ne kot »zeleni Jurij«, ki simbolno in dejansko prinaša pravo pomlad in zelenje, ampak predvsem kot, v sicer privlačen videz odet, pogolten zmaj, ki s svojimi interesnimi plameni prej ko slej požge vse zeleno, preslepljene naivneže pa nazadnje zmeraj pusti sredi opustošenja praznih rok!

Če se torej ta trenutek ne bomo ustavili v tej brezbrižnosti na eni strani, in predatorskem stampedu na drugi; če ne bomo takoj danes začeli razkrinkavati vseh spretnih podob »zelene« in vsake druge zlorabe; če ne bomo prav vsi do konca izostrili pogleda in utrdili odločenosti za pristen zeleni gozd in naravo, bomo že čez pet let osuplo zrli v podobe, za katere danes ne želimo niti slišati. Če je torej danes svet globalno in v kontekstu klimatskih sprememb »pet minut pred dvanajsto«, sta ta trenutek slovenski gozd in narava v resnici le še minuto pred usodno uro.