»Lovstvo postaja na eni strani vse bolj poligon za snobe, za razkazovanje prestiža, za prostočasno dejavnost, kot nekakšno računalniško igro, za neke vrste »escape room«, pri čemer je igralcem vse manj mar, za to, kar puščajo za seboj in za posledice, ki jih imajo njihova dejanja. Plačajo, pridejo, streljajo, se fotografirajo, objavijo in se odpeljejo; drugi pa naj se ukvarjajo z divjadjo, z mesom, s trofejo, ki naj jim jo lepo zapakirano samo še dostavijo na njihov naslov. Tega je zmeraj več. Obenem pa se, kot sem že povedal, močno krepijo tudi druge res zelo brezobzirne dimenzije, kjer gre vse manj za neko zdravo strast do lova in vse bolj za obsedeno strast do streljanja,« pravi isti sogovornik, čigar identitete, zaradi delikatnosti tematike, izjemoma, a z zavestno uredniško presojo, ne razkrivamo. Kar nekaj lovskih sogovornikov in poznavalcev lovstva ocenjuje, da bi takšnih iz zgornjih vrstic lahko bilo med tistimi, ki streljajo po slovenskih gozdovih že okoli 30 odstotkov. To so seveda zelo površne in pavšalne ocene, tudi zelo subjektivne in temelječe na občutkih, ki so lahko tudi zelo varljivi. Poleg tega prihajajo v slovenske gozdove tudi tuji lovski gostje. A če bi držale za slovensko lovstvo, bi to pomenilo, da je od skupno 21 tisoč slovenskih lovcev, pretirano hladnokrvno in brezčutno ali vročekrvno obsedenih s streljanjem in ubijanjem skoraj 7 tisoč ljudi; to je skoraj toliko, kot je v Sloveniji policistov; in več kot je slovenskih vojakov.«
Foto: Dragan Arrigler
Gornje besede so citat iz leta 2019, ko smo v preiskovalno analitični zgodbi in uspešnici našega spletnega portala, ki se še danes dobro bere, spregovorili o »krvavem umirjanju strasti in upravljanju s pretirano slo po streljanju«. Takrat smo v naše preiskovalno analitično razmišljanje o tej pereči, a skriti in prikriti lovski problematiki vpletli avtentično pričevanje in pogovor s človekom, ki je bil že dolgo nazaj lovec, »hud, obseden, s streljanjem strastno zasvojen«, kot se nam je tedaj sam opisal, mi pa, jasno, še danes, kljub vsem pritiskom, ki smo jih še zmeraj deležni, varujemo njegovo identiteto, saj eni kar ne morejo nehati iskati »izdajalca«.
Prav to je takrat, oktobra 2019, izjemno razburilo in vznemirilo tudi predsednika Lovske zveze Slovenije Lada Bradača, ki je na vsak način od nas želel izvedeti, »kdo je ta lovec!?«, pri čemer nas je celo skušal izzvati s pravo »miličniško finto«, češ, da smo si »lovca kar sami izmislili« in sploh je bil neustavljiv in vztrajen in odločen, da se bomo na koncu »zlomili«, »še vsak se je« po njegovem prepričanju, kot je takrat dejal, zanašajoč se na prijeme policista iz oddelka za notranji nadzor, s čimer se je več let ukvarjal v slovenski policiji, preden je leta 2015 v Cerarjevi vladi postal direktor direktorata za policijo in druge varnostne naloge, kjer je ostal tudi med Šarčevo in Janševo vlado; in šele Golobova vlada ga je 1. junija 2022 zamenjala oziroma umaknila s tega položaja.
Foto: Nika Sever
Ker je zdaj, po skoraj petih letih streljaštvo med lovci dobilo le še večje razsežnosti in postaja s spremenjenim zakonom o orožju, z uvajanjem sofisticiranih tehničnih pomagal za sledenje in ubijanje, vključno s štirikolesniki in droni ter s posledično »militarizacijo« lovstva le še bolj neobvladljivo in alarmantno, pa ker prav danes, 15. januarja, novi štiriletni mandat predsednika Lovske zveze Slovenije nastopa Alojz Kovšca, kar so to soboto, pred dvema dnevoma, torej, promocijsko napovedale Slovenske novice tudi s podrobno, naravnost reklamno objavo o njegovih puškah in pištolah, samih »sinonimih« za »mega stvari«, kar je, mimogrede, precej delikatno tako z vidika Etičnega kodeksa slovenskih lovcev kot tudi slovenske Resolucije o strategiji nacionalne varnosti, da o novinarskem kodeksu niti ne govorimo, pa, ker so Kovšco pred nekaj dnevi v Domovini že speljali na tanki led rožljanja z izmišljenimi volkovi na Jelovici in reševanja le-tega s streljanjem, kakopak; in je prav Kovšca skupaj z Bradačem že na predlanskem Radgonskem lovskem sejmu javno potenciral ideje o tem, da bi slovensko lovstvo skrbelo za nekakšno »predvojaško vzgojo« in sploh nikjer ne skriva svoje fasciniranosti z orožjem, ne le kot nekdanji gojenec vojaške akademije, ki je sicer, kot nam je avgusta dejal, ni zaključil, ampak tudi zato, ker tako kot še marsikdo v slovenskem lovstvu in družbi, streljanje kompenzacijsko povezuje z maskularnostjo, njenim mankom, pravzaprav; pa ker prav sobotna objavljena fotografija, na kateri sta Kovšca in Bradač izpred dveh let, ko na strelišču Gaj Pragersko istočasno polnita puški, evidentno govori o tej »kontinuiteti« Lovske zveze Slovenije, ki jo bolj kot narava in naravovarstvo v resnici zanima streljanje in strelstvo, zaradi česar bo, med mnogimi zmernimi in naravovarstvu zavezanimi slovenskimi lovci težko pričakovana »normalizacija lovskega streljaštva« v naslednjih štirih letih precej verjetno bolj »misija nemogoče« kot pa nujno potrebna paradigmatska prenova in nova zelena resničnost slovenskega lovstva, zaradi vsega tega, torej, o čemer bomo seveda še veliko in podrobno govorili v letu in letih, ki so pred nami, danes uvodno v »Jedrnato & Poudarjeno« ponovno objavljamo prav ta provokativni odlomek in delček pogovora, ki s svojo osebno intimistično izpovedjo prav nikomur v resnici ne škodi, a je, kot že rečeno, že pred petimi leti dvignil »vik in krik«, in še zmeraj ga, pri marsikomu, ki so ga prostodušne besede lovskega tovariša očitno močno »požgečkale« po njegovem ali njenem lovskem repu.
Foto: Marjan Artnak
Tekst // Uvod: Ana Ašič
Jedrnato & Poudarjeno: Iz teksta Ane Ašič »KAM VODI KRVAVO UMIRJANJE STRASTI? IN, KAKO UPRAVLJATI S PRETIRANO SLO PO STRELJANJU?, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 13. oktober 2019, https://anaasicsic.com/2019/10/13/kam-vodi-krvavo-umirjanje-strasti-in-kako-upravljati-s-pretirano-slo-po-streljanju/
Več: MED VELIKIMI ZVERMI IN JAVNOSTJO. LOVCI. NA TEMNI? ALI SVETLI STRANI SILE?, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 25. januar 2020, https://anaasicsic.com/2020/01/25/med-velikimi-zvermi-in-javnostjo-lovci-na-temni-ali-svetli-strani-sile/
Foto: Dragan Arrigler, Nika Sever, Marjan Artnak
Naslovna fotografija: Dragan Arrigler
Datum: 15. januar 2024
»Redko katero doživetje z žensko se lahko meri s tem, kar se po krvi razlije, ko srna ali košuta, ki zasluti, da je nekdo blizu, počasi dvigne glavo iz trave, gleda te z velikimi temnimi očmi, rahlo negotovo se ozira naokoli, spet pogleda v tvojo smer, saj čuti, da si tu, in potem pride ta trenutek, ko se vse zlije, dopolni, pritisneš in pade! Nič se ne more meriti z ognjem, ki se ob tem razlije po žilah, po vsem telesu, butne v možgane, v srce, v vso intimo, z vso močjo. Vsega, kar se v tistem trenutku zgodi, ne morete zapisati, ker bi bilo to preveč. A se zgodi. To je eksplozija! Erupcija vsega!« mi tiho, a s prepričljivo silovitostjo v glasu pripoveduje človek, ki je bil nekoč lovec, in ki zase pravi, da ne bi ubil medveda, volka ali risa; a ko je nekdaj zagledal srno, košuto, jelena, antilopo ali gnuja, ga je neobvladljiva sla zmeraj popolnoma in vsega prevzela.
Zakaj?
»Ne vem, zakaj. Veliko sem premišljeval o tem. Morda zato, ker je pri tem vse tako preprosto: čakaš, in potem pride, kar si želiš, kar občuduješ in obožuješ; tam je, tako lepo, prepuščeno ti na milost in nemilost; vznemirjenje te vedno bolj prevzema, nevzdržna napetost in želja naraščata do razžarjenosti, ki bi še železo stalila; sprožiš, in ko žival podre strel, začutiš istočasno silovito bolečino in neko goreče zadovoljstvo; ne misliš, ne zavedaš se jasno, vsaj zase mislim, da se nisem, a občutek nekakšne vzajemne predaje drug drugemu je v tistem trenutku močno prisoten. Posrka te vase. Popolnoma prevzame. Do konca izčrpa. Skoraj te ni več. A vendar si rešen in nekako brez strahu za vse, kar je bilo, in kar sledi. Živ si. In svoboden. Nobene negotovosti ni. Nobenih vprašanj. Nobene skrbi, kaj zdaj. Kako bo naprej. Nobene zahtevnosti. Nobenih obvez. Nobenega občutka ujetosti. Nobenih nepotrebnih in odvečnih besed. Strahu pred izsiljevanjem. Mučnega molka. Očitkov. Želje, da bi takoj vstal in odšel. Ostaja samo to, da je bilo čudovito lepo in nepozabno doživetje, ki od tebe ne terja ničesar več.«
Za zmeraj lepa, tiha in negibna ne predstavlja več nobene nevarnosti?
»Ja, tako nekako. Mislim, da je, ob vseh lovskih zapisih in preživetveni nuji v naših genih, v ozadju tega obsesivnega užitka tudi nekakšen velik strah pred odnosom, pred drugim človekom, ja, pred žensko, če hočete, in če že sprašujete: pred njeno zahtevno naravo, pred njenim nezadovoljstvom, napornostjo, morda pred zavrnitvijo, pred njenimi igricami, pred njeno zapletenostjo in zagonetnostjo; pred ceno, ki jo terja intima z njo; pred odgovornostjo, ki jo ta prinaša; pred občutki krivde, ki se tu porajajo; in pred bolečino, ki pride z vsem tem. Gre za zelo globoke in močne sile.«
Foto: Nika Sever
To naj bi bila kompenzacija za neuresničen zaupen in ljubeč odnos ter obenem votlina, zatočišče za ranljivega in ranjenega človeka, ki se zelo boji čustvene zlorabe?
»O tem bi lahko več povedali psihologi, a mislim, da gre vsaj deloma res tudi za to. Vsekakor je to zelo težko premagati in preseči.«
Ampak vi ste! Kaj je potrebno, da se človek potegne vstran od tega?
»Sam sem to premagal pogojno. Tako da sem se temu odmaknil. Mislim, da je to najbolj pošteno povedano. Po dolgem času. Z veliko sreče, veliko razmišljanja, veliko spoznanj in z leti, ki tudi prinesejo svoje. Najbolj pa seveda tako, da sem z lovom prenehal. Zdaj me to večinoma niti najmanj ne vznemiri. A pridejo trenutki, ko te že samo ob misli zaskeli in kri spet pekoče zahrumi po žilah. Ne spusti te to kar tako! Če bi samo enkrat ustrelil, bi bil spet tam! To je droga!«
Adrenalin?
»Ah, ja, temu tako rečejo. Ampak ni samo adrenalin, so še drugi hormoni!«
Kaj bi bilo mogoče storiti, da tako ranjeni ljudje ne bi zašli v lovske vrste? Kako bi jim bilo mogoče pomagati, da se tega rešijo, če so že v tem? In sploh, kako upravljati takšno obsesivno ravnanje?
»Prvo dvoje je zelo težko, v bistvu nemogoče. To je vse zelo skrito in globoko v posamezniku in pride na dan šele potem, ko je nekdo že lovec, ko že samostojno strelja in lovi. In tudi takrat ve to predvsem vsak sam zase. Če ve. Če se je sploh sposoben in pripravljen sam s seboj in s tem soočiti. Večina se niti noče. To je izjemen užitek, razumete, to je sla, od katere si ves prevzet, navdušen, ujet v začarani krog, iz katerega sploh nočeš, še posebej seveda, če so tudi vse zunanje okoliščine temu naklonjene in ni ničesar in nikogar, ki bi to ustavljal, ali se o tem spraševal. Je pa seveda tudi res, da dokler to ostaja v nekih etičnih, moralnih in pravnih lovskih okvirih, dokler se to dogaja predvsem v tebi, v tvoji intimi in si kljub temu sposoben stvari normalno lovsko peljati naprej, se pravi, da ob tem vendarle zmeraj ustrezno poskrbiš za ulovljeno divjad, se držiš nekih navad in običajev, spoštuješ čas, v katerem se kaj lovi, območje, kjer loviš in predvsem, koliko česa ustreliš, je ta obsedenost s streljanjem in ubijanjem predvsem tvoja osebna in kvečjemu še partnerjeva intimna stvar in težava, če jo kot tako prepoznaš oziroma prepoznata. Ko pa vsega naštetega nisi več sposoben držati na uzdi; ko začneš s tem voziti preveč po robu prepada; ko ob vsaki priložnosti, ki se pojavi, stopiš čez mejo; ko začneš najprej tiho, potem pa vse glasneje podpirati lovske prakse, kjer je na prvem mestu streljanje in šele nekje daleč zadaj skrb za divjad, naravo, lovsko druženje; ko se začneš, četudi morda prikrito, postavljati za ideje, stališča in odločitve, kjer je na prvem mestu streljanje in ubijanje; ali ko začneš v tem smislu celo javno delovati, takrat pa to seveda postane širše vprašanje, ki močno presega lovske vrste. Tu postane zelo umestno vaše vprašanje, kako to slo upravljati, in, nenazadnje tudi, kako jo ustaviti. Mislim, da bi vam lovci z vseh koncev Slovenije lahko povedali, in najverjetneje so vam že, da zdaj o tem toliko sprašujete, kako v lovskih vrstah opažajo porast, na eni strani nekega brezčutnega, hladnokrvnega lova in streljanja; na drugi strani pa tudi porast zelo vroče in strastne sle po streljanju in ubijanju, zaradi česar bo slej ko prej res zelo nujno poiskati prave in učinkovite odgovore na to vprašanje.«
Foto: Dragan Arrigler
Več: MED VELIKIMI ZVERMI IN JAVNOSTJO. LOVCI. NA TEMNI? ALI SVETLI STRANI SILE?, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 25. januar 2020, https://anaasicsic.com/2020/01/25/med-velikimi-zvermi-in-javnostjo-lovci-na-temni-ali-svetli-strani-sile/
Več: KAM VODI KRVAVO UMIRJANJE STRASTI? IN, KAKO UPRAVLJATI S PRETIRANO SLO PO STRELJANJU?, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 13. oktober 2019, https://anaasicsic.com/2019/10/13/kam-vodi-krvavo-umirjanje-strasti-in-kako-upravljati-s-pretirano-slo-po-streljanju/
Foto: Nika Sever
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Nika Sever
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Marjan Artnak
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023,2024©Vse pravice pridržane. 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
