KAKO JE »SRČEK IZ MEDVEDJE KRVI« NARAVNOST V SRCE ZADEL NEKATERE SLOVENSKE NAJBOLJ STRELJAŠKE »HAUPTJAGRE« IN ONE, KI BI TO RADI POSTALI! BREZČUTNO OMALOVAŽEVANJE POBIJANJA NEBOGLJENIH MEDVEDKOV. »ANČKA SE JE RAZVNELA«. IN ŠE: »ENOJAJČNA DVOJČKA«. »ŠTIRIPERESNA DETELJICA«. IN, »JEDRSKI REAKTOR«.

Foto: Marjan Artnak

Piše: Ana Ašič

Foto: Marjan Artnak, Janez Papež

Naslovna fotografija: Marjan Artnak

25. oktober 2023

Resno novinarstvo, kot sem že večkrat napisala, že po »defaultu« deluje v smislu »orla, ki ne lovi muh«; zaradi svoje »orlovske« biti pa si seveda vsak resen in časten novinar sam »išče« svež in avtentičen »plen« in se ne spušča na tistega, ki ga ujamejo ali pa mu ga nastavijo drugi, se zato ne meša z »mrhovinarji« in potemtakem tudi ne polemizira s pritlehnim »rumenim tiskom«, še zlasti ne s takim, ki ni le »rumen«, ampak je tudi »zelen«, malce od zavisti in zlobe; v kontekstu spremljanja problematike in dogajanja v slovenskih gozdovih in lovstvu pa nemalokrat tudi od koketiranja s trenutno precej manipulantsko, podlo in nečastno strujo in sprego »zelene bratovščine«, ki se tako kot v gozdu in naravi tudi v medijih in družbi nemalokrat ne ustavi pred ničemer, vsaj zadnjih 8 let se ni!

»Za dobrim konjem se dviga prah«, oster zbodljaj »srčka iz medvedje krvi« in omalovažujoča »zeleno rumena« zloraba teksta, ki je zadel v črno!

Zato bi bilo seveda takšne zapise, kakršen je bil objavljen prejšnji torek, 17. oktobra v Slovenskih novicah, v menda »najbolj branem« slovenskem »žutiču«, kot odziv na našo preiskovalno zgodbo o koruptivnem upravljanju, pobijanju in štetju zavarovanih rjavih medvedov na Slovenskem ter o koruptivni povezanosti tistih, ki želijo pobijanje in »živijo« od streljanja medvedov, ter tistih, ki ga strokovno znanstveno opravičujejo in načrtujejo tako, da prvim kar najbolje ustrežejo ter vse to počnejo pod akademsko krinko javne univerze in za davkoplačevalski denar; torej, takšne odzive »yellow pressa«, bi bilo v bistvu res najbolje ignorirati s prizanesljivim nasmeškom, ne le z mislijo o tem, kako se seveda »za dobrim konjem vedno dviga prah«, ampak tudi z jasnim zavedanjem, kako očitno in evidentno je tisti naš »srček iz medvedje krvi« naravnost v srce zadel nekatere slovenske najbolj streljaške »hauptjagre« in tiste, ki bi to zdaj radi postali!

A ker so prav slednji odziv Slovenskih novic izrabili za to, da so našo zgodbo ter dejstva navedena v njej izrazito »selektivno« in manipulativno, pa seveda z veliko mero interesne in politične narcisoidnosti interpretirali ne le tako, da so skušali posredno s tem mene kot preiskovalno novinarko in naš kritični spletni portal narativno in diskurzivno omalovažujoče kompromitirati ter vsebino naše zgodbe, ki je v resnici in upravičeno presunila velik del slovenske lovske in laične javnosti, na eni strani minimalizirati in marginalizirati ter razvrednotiti s tem, da so naše pisanje, razkritja in eksplicitna dejstva ter citiranje informacij javnega značaja, da so torej vse to tudi s precejšnjo vnemo rumenega pisca tercialsko označili zgolj kot »zgražanje zaradi poboja mladičev«, ga »vrgli« v koš nekakšnih nekredibilnih »nasprotnikov odstrela«, kot so nas poimenovali, ki kot da nekaj domnevamo, ne pa govorimo o preverjenih dejstvih, saj, kot je videti iz »rumenega zapisa«, je šele taisti »yellow press« dovolj kredibilen in merodajen, da ta dejstva »verodostojno« preveri; na drugi strani pa nam je bilo pripisano nekakšno »zarotniško« delovanje proti enemu od kandidatov za novega predsednika Lovske zveze Slovenije; zato, torej, moram seveda tukaj in zdaj vendarle malce preseči lastna načela in, naj se mi zdi vsak stik s temi »rumenimi« in »zelenimi« streljaškimi manipulacijami še tako odvraten, moram vendarle z nekaj kirurške natančnosti jasno napraviti rez med resnico in podtikanji, saj res ne morem in ne bom dovolila, da si bo kdo, četudi sam doneče zveneči Alojz Kovšca, nabiral populistične predvolilne ali kakršne koli pike in točke na račun moje novinarske verodostojnosti in integritete ter osebne poštenosti in etike, ki jo s svojim delom pokončno in brezkompromisno izkazujem že mnogo let, v izrazitem nasprotju z nekaterimi od teh, ki skušajo zdaj omalovažujoče očrniti mene in moje novinarsko pisanje.

Kot smo že poročali, torej, je po objavi naše letošnje preiskovalne zgodbe ob svetovnem dnevu varstva živali 4. oktobra »Srček iz medvedje krvi…« https://anaasicsic.com/2023/10/06/srcek-iz-medvedje-krvi-cukrcki-za-odstrelne-guruje-kako-volk-steje-jagenjcke-in-ve-vec-kot-jih-bo-nastel-vec-jih-bo-snel-in-kako-je-mogoce-da-javnost-t/ resnično završalo med slovensko lovsko in laično javnostjo; vihar pa je silovito dvignil kar nekaj vprašanj o vse bolj dezorientiranem, psihopatološko bolnem, varstveno spornem, lovsko neetičnem, strokovno koruptivnem in trgovsko sprevrženem slovenskem upravljanju z rjavim medvedom; ter s tem o lovski korupciji, zlizanosti glavnih »strokovnih«, »znanstvenih« in interesnih protagonistov upravljanja z divjadjo in velikimi zvermi; o konfliktih interesov in brezskrupuloznem zaslužkarstvu in dvoživosti »znanstveno fantastičnega sveta LZS« kot »strokovno znanstveni svet Lovske zveze Slovenije« imenujejo nekateri ugledni kritični lovci, ki jim je, ja, to jih je kar nekaj odkrito priznalo, kirurško natančno nizanje neizpodbitnih dejstev v naši oktobrski preiskovalki vzelo precej sape, a jih je, to je bilo evidentno, navdalo tudi s precejšnjo mero spoštovanja do mojega in našega dela, pa tudi olajšanja, da je končno nekdo te mračne skrivnosti in vse bolj gnojne rane slovenskega lovstva začel obelodanjati in odpirati.

Foto: Marjan Artnak

Sodeč po spontanih, impulzivnih, pa tudi po tistih bolj umirjenih in premišljenih reakcijah, pa je lovce z iskreno vero in zavezanostjo lovski etiki in vrednotam, vendarle najbolj prizadelo, ko so se soočili z dejstvi o tem, da so nekateri njihovi »lovski tovariši« začeli pobijati ne le še nedorasle medvedje mladiče, ampak celo tiste najbolj negodne, v bistvu s štirimi in petimi kilogrami še čiste medvedje dojenčke.

Za ubijanje mladičkov in vodečih mater, zlasti zavarovanih vrst, se gre v večini držav v zapor!

Ob vsej otopelosti slovenskega naravnega in družbenega okolja, kjer je krvoločno masakriranje rjavih medvedov vse bolj nevprašljivo in samoumevno dejstvo, ob katerem se zdi, da se nekateri pristojni sploh več ne sprašujejo, kaj je prav in kaj ni; in še manj jih briga, kaj je res in kaj ni; kar je evidentno pokazal tudi prav ta »rumeni tekst«, je vendarle treba eksplicitno poudariti, da je v večini držav tega sveta ubijanje mladičev, še posebej, ko gre za zavarovane vrste, nekaj, zaradi česar ne le, da mora storilec takega okoljskega zločina, »environmental crime«, plačati visoko globo in še lovsko licenco izgubi ter mu odvzamejo orožje in vozilo, ampak mora za to tudi za več let v zapor!

Zato je toliko bolj srhljivo, ko Lovska zveza Slovenije, njeno vodstvo in predvsem njen sedanji predsednik, ki je že dva mandata na čelu slovenske lovske organizacije, do lanskega 1. junija pa je bil istočasno tudi direktor direktorata za policijo in druge varnostne naloge na Ministrstvu za notranje zadeve, da on, torej, ki je, kot je trenutni veljavni red na vrhu slovenske lovske organizacije, očitno edini pristojen za dajanje takšnih izjav za javnost; ko torej takšna organizacija s predsednikom na čelu, ki se obenem nenehno trka po svojih »zelenih« in »naravovarstvenih« prsih, popolnoma brezčutno opravičuje ubijanje najbolj nebogljenih 4 in 5 kilogramskih mladičev, ki komaj stopicljajo in se kot kepice kotrljajo za medvedjo materjo, z izgovori, da »je bil eden od njiju napadalen do domačih živali in do ljudi«. Štiri kilogramski mladiček!? Tukaj se je nekomu resno moralno in etično in (ne)človeško »odpeljalo«! Če bi takšne evidentno zlonamerne neumnosti govorili kakšni moralno »iznakaženi« laiki, ampak vrh slovenske lovske organizacije!? Lovske stroke!? Prvih in največjih »naravovarstvenikov« v državi!? Ali predsednik Lovske zveze Slovenije in njeno vodstvo še nikoli niso videli tako majhnega medvedjega mladička!? Sploh vedo, kako je videti štiri ali pet kilogramski medvedek!?

In Ministrstvo za naravne vire in prostor!? S svojim brezčutnim rutinskim birokratskim lahkotnim ustnim telefonskim odrejanjem ubijanja vodečih mater z najbolj negodnimi mladiči in mladičkov samih!? No, ne, ni čisto tako; menda se najprej v situacijo »poglobi« Zavod za gozdove in šele potem hitro pobijajo. Najprej dovolijo ubiti vodečo mater, potem pa so v zagati, kaj zdaj storiti s tem majcenim osirotelim mladičkom, ki sam brez matere, ne more preživeti, ker mu, »ne le daje hrano, ampak je tudi njegova učiteljica«, kot pravijo na Ministrstvu za naravne vire in prostor. Tako da očitno nimaš kaj z njim drugega, kot da ga ubiješ. Čisto tako. Rutinsko. Brez ugotavljanja resničnega stanja v naravi in prostoru. Že leta enako. Vsaj pet takšnih najbolj nebogljenih mladičkov letno. Zadnjih 20 let skupaj vsaj sto. In nikomur, razen temu policistu letos na Kočevskem, ki je pretresen in ganjen ob nebogljenosti drobcenega lačnega bitja, ki je nerodno, osamljeno in prestradano jedlo jabolček, prosil za njegovo življenje, a ga, žal, ni uspel izprositi, se očitno ob vsem tem niti za trenutek ne zgane srce, kaj šele od presunjenosti orosi oko.

Ko se je letos v Italiji ob srečanju 16 letne medvedke in tekača dogodila tragična nesreča s smrtnim izidom, so tamkajšnja policija, tožilstvo in sodišče najprej temeljito raziskali dogodek, ga forenzično rekonstruirali in zbrali vse dokaze in nazadnje ugotovili, da medvedke ne morejo zakonito obsoditi na odstrel! V Sloveniji pa takoj, bum, preden sploh kdo ve, kaj je res! Ker nekdo, za katerega se največkrat sploh ne ve, kdo je v resnici in s kakšnim motivom ali ozadjem kliče, in vpije, da je videl medveda!? Češ, da ima otroke! In da se boji! Kdo se pa ne!? In, vsi jih imamo, otroke! Ja, sredi gozdov, tam, kjer je medvedov in volkov in risov dom! In sredi najbolj mestnega in tisočkrat bolj nevarnega okolja za otroke! Čuvajo naj otroke! Ukvarjajo naj se z njimi, tako kot smo se mi, in naj jih naučijo spoštljivega sožitja z naravo in vsemi bitji v njej, pa odgovornega bivanja, kjer se pač ne moreš povsod obnašati, kakor ti pade na pamet!

Še zelo se bo vsem staršem, ki danes glasno kličejo po reševanju problemov s streljanjem, to otepalo, ko bodo njihovi otroci, ki zdaj to streljaško nasilje opazujejo in srkajo vase kot najbolj samoumeven način reševanja težav, odrasli! Vsem se bo! Zato so škoda in dolgoročne posledice, ki ga slovenski naravi in družbi povzroča to nesprejemljivo koruptivno in nasilno upravljanje z medvedom, mnogo večje, obsežnejše, usodnejše od vsega, kar smo ta trenutek sposobni videti in razumeti!

»Ti ljudje javnosti prikazujejo medveda kot psihopatskega kriminalca in mislijo, da mi, gledalci, ne vidimo, da so to v resnici oni!«

Ob tem, da obenem ni nikjer absolutno nobenega resnejšega konflikta ali medvedjega napada! Razen, seveda, joj, tega najbolj »strašnega«, ko je bil štiri, pet kilogramski medvedji dojenček, po besedah Lovske zveze Slovenije »napadalen do domačih živali in ljudi«! Štiri, pet kilogramski medvedek, ki ga je bilo treba zato, ker se je zvedav in lačen in nebogljen zaupljivo zatekel v vas, k človeku po pomoč, takoj brez kakršnega koli zadržka ubiti!

»Pa kaj je s temi ljudmi!? Kaj se gredo? Komu ti ljudje govorijo!? Koga želijo »nategniti«!?« me je 18. maja letos, na otvoritvi razstave »Zakladi iz depojev: lovstvo« v Tehniškem muzeju v Bistri vprašala ena čisto preprosta, a zelo suvereno razmišljajoča udeleženka dogodka, ki me je prepoznala s fotografije na našem portalu in je dolgo vljudno in potrpežljivo čakala, da sem se nehala pogovarjati s predsedničinim soprogom Alešem Musarjem, da me je potem končno ogovorila, saj je bila še vsa pod vtisom gonje, ki so jo mediji in predsednik Lovske zveze Slovenije aprila »uprizorili« zaradi tistega domnevnega medvedjega napada na Vrhu pri Želimljah.

Foto: Marjan Artnak

»A ti ljudje mislijo, da smo vsi, ki jih gledamo in poslušamo čisto nori!? Da ne znamo razmišljati s svojo glavo!? Ko gledam in poslušam te novinarje in lovce in velestrokovnjake, ki v dramatičnih prispevkih nabijajo in razpihujejo gonjo proti medvedom, mi vedno pridejo na misel totalno »odpuljeni« verski blazneži, ki so popolnoma izgubili stik z vsako realnostjo! Gospa, glejte, nisem morda tako izobražena, kot so ali pa vsaj mislijo, da so, vsi ti »kompetentneži«, tudi nisem kakšna naravovarstvenica ali »fanica« ali velepoznavalka medvedov, ampak vidim pa, da ti ljudje medveda prikazujejo javnosti kot psihopatskega kriminalca, ki samo čaka na to, da bo komu kaj naredil, in mislijo, da mi, gledalci in javnost ne vidimo, da so to v resnici oni, vsi tisti, ki medvede tako brutalno pobijajo, ki to dovoljujejo in razpisujejo tiralice za njim, ga preganjajo in ščuvajo, prav ščuvajo ljudi proti medvedu! A oni res mislijo, da jim mi verjamemo? A se kdaj zamislijo nad tem, s čim naš »šopajo«? A oni vsi skupaj malo pozabljajo, da mi sicer res nimamo vseh teh pušk in teh šol, da pa Slovenci praktično živimo sredi gozda, z njim, ob njem? Jim kdaj pade na pamet, da zato iz resničnega življenja morda kaj vemo o naravi, o gozdu, o živalih, o medvedih? In da morda na drugi strani ekrana ni le peščica tistih, ki jim večini ni več pomoči, in zato kot nori kličejo »na pomoč« in vpijejo, naj se ustreli medveda, karkoli… saj, glejte, če ne bi bilo medvedov, bi pa želeli streljanje česa drugega, samo da bi imeli občutek, da jim nekdo rešuje tisto, kar imajo sami v sebi nerešeno! Povejte mi vi, gospa, ki ste bolj v stiku z njimi in ste prav tako šolani kot oni,« so se v svežem majskem mraku v zavetju spokojne kartuzije z nekaj trenutki tišine nepopustljivo vprašujoče zazrle vame zelo jasne zelene oči, »a se vsi ti ljudje sploh v resnici zavedajo, kaj delajo?«

Težko razvozljiv koruptivni klopčič

»Seveda se! Pa še kako! Zelo dobro se zavedajo in zelo premišljeno to delajo,« je bil moj odgovor takrat in zmeraj in tudi zdaj, ko mi ob naši odmevni preiskovalki in konkretnem »rumenem« odzivu nanjo zastavljajo podobna vprašanja naši senzibilni in osveščeni bralci iz vrst tako lovske kot laične javnosti. Izjemno dobro se tega zavedajo vsi vpleteni in z največjim sladostrastjem v tem vztrajajo. Prav vsi.

V težko razvozljiv koruptivni klopčič interesov, politike, narcisoidnega »strokovno znanstvenega« egotripa in častihlepnosti, lahkih zaslužkov, projektnega javnega denarja, trgovanja z vplivom in medvedjimi življenji, z dovolilnicami za odstrel, trofejami in medvedjim mesom ter s strastjo, krvoželjnostjo in tabuji krvi so se zapletli in popolnoma »zadeti« od vsega, kar jim vsem to prinaša, ne vidijo in tudi nočejo videti poti iz tega psihopatskega »horrorja«, ki so ga brezčutno, brezskrupulozno in brezsramno vzajemno »legalizirali« vsak za svoje parcialne koristi in interese.

Vsi so v tem. Zavod za Gozdove Slovenije, ki s svojimi lovci to pobijanje strokovno utemeljuje z ekspertizami kontaminiranih »strokovnjakov« iz strokovno znanstvenega sveta Lovske zveze Slovenije, načrtuje višino odstrela in obenem služi s postreljenimi medvedi v svojih loviščih s posebnim namenom; ministrstvo za kmetijstvo, ki je itak nenasitno, ko gre za pobijanje divjadi in velikih zveri; ministrstvo za naravne vire in prostor, ki v strahu za svoj obstoj in dobro plačane službe iz dneva v dan morda malce prevečkrat pozabi, kljub častnim izjemam, da je tam zato, da bi se takšnim brutalnim interesnim, političnim in osebnim težnjam pokončno in odločno, ostro in senzibilno, ne pa otopelo in na trenutke zrelativizirano postavljalo po robu in v bran narave in skupnega dobrega; zavod za varstvo narave, ki daje k vsemu temu servilna soglasja in varuje slovensko naravo predvsem na papirju z visoko donečimi floskulami, z evro projekti, s proslavljanji mednarodnih dni o naravi in z udeležbami na pompoznih simpozijih in konferencah in drugih mlatenjih prazne slame, ki smo jih stoično, a tudi nemočno prisiljeni financirati evropski in slovenski davkoplačevalci, narava in okolje in državljani, ki se morajo s civilnimi iniciativami in s skrajnimi močmi boriti zanju, ker se nihče drug ne, pa sta vsak dan v slabšem stanju; in, jasno, lovci, ne vsi, a mnogi in predvsem Lovska zveza Slovenije in njeno vodstvo, ki si z vsakoletnim trgovanjem z vplivom in lobističnim doseganjem odločbe in dovoljenja za kvotni odstrel več kot 200 medvedov pri svoji članicah, lovskih družinah in zvezah lovskih družin ter pri politiki in drugih z njimi povezanih interesnih akterjih »kupuje« podporo za ohranjanje svojega interesnega, paradigmatskega, funkcionarskega in streljaškega status quoja. Nazadnje, a nikakor nepomembno, pa so v tem tudi lakajski mediji, ki s servirnih »zelenih« pladnjev le obilno nalagajo na svoje »rumene« krožnike, kar jim najbolj ustreza, kar je v njihovem dometu in kar jim je lahkotno »mimogrede« povedano, da je »res« in »je dobro«… to objaviti, seveda! Prav vsem pa je pri tem skupno eno: Nikogar ne zanima resnica, ampak le cilj, ki so si ga zadali, ali pa jim je bil dan!

(Ne)premišljeno pristavljen predvolilni piskrček Alojza Kovšce

V tem smislu in kontekstu gre seveda razumeti tudi poskus kompromitiranja in podtikanja ter manipulantskega preusmerjanja vode na svoj mlin, ko je Alojz Kovšca, eden od kandidatov za novega predsednika Lovske zveze Slovenije – drugi kandidat je ugledni štajerski lovec Darko But – ko je torej Alojz Kovšca gladko in brez kakršnega koli zadržka vsebino in dejstva naše oktobrske preiskovalne zgodbe v že omenjenem mediju v svoji narcisoidno populistični maniri interpretiral predvsem kot neke vrste napad nanj, saj »da mu je jasno, zakaj ga kritizirajo«, to pa je, po Kovščinem mnenju zato, »ker je napovedal velike spremembe lovske krovne zveze, če bo izvoljen«.

Foto: Janez Papež

Tu je treba seveda najprej povedati, da ga sploh nihče nikjer ni kritiziral, ampak smo tako, kot smo poimensko navedli Srečka Nusdorferja kot starešino Lovske družine Mala gora, kjer je bil konec maja ustreljen 4,5 kilogramski medvedek, popolnoma nevtralno in brez vsakršne vrednostne sodbe navedli Alojza Kovšco kot starešino Lovske družine Kozlek, kjer je bil v Kuteževem konec aprila ustreljen 5 kilogramski medvedek.

Zaradi katerih velikih sprememb, ki da se v slovenski lovski organizaciji obetajo, če zmaga Kovšca, pa tudi ni jasno, zakaj naj bi bil žrtev kogar koli, saj je zaenkrat videti, da bi bila največja sprememba predvsem ta, da bi sam osebno poklicno opravljal in združil funkcijo predsednika Lovske zveze Slovenije in izvršnega direktorja strokovnih služb LZS in si ustvaril službo torej, ki jo Kovšca zdaj, ko mu je prenehal mandat predsednika Državnega sveta in ko je v bistvu »pogorel« v slovenski nacionalni politiki, verjetno tudi zares potrebuje. Ali je takšni kompleksni in odgovorni nalogi, ki terja ogromno strokovnega znanja in izkušenj, zlasti zdaj, ko imamo afriško prašičjo kugo s Slavonijo in Baranjo in bogve kje še na Hrvaškem zares na vratih, obenem pa Slovenija sama stoji pred novimi izzivi in nujnimi spremembami pri upravljanju in gospodarjenju z divjadjo in velikimi zvermi pa z vso biodiverziteto, gozdnimi in negozdnimi habitati, ali je vsemu temu torej Kovšca zares kos, je pa seveda drugo vprašanje, na katerega bodo zelo premišljeno in odgovorno morali na volitvah odgovoriti slovenski lovci sami, a vendarle z zavedanjem, da njihova odločitev za novega predsednika Lovske zveze Slovenije ne zadeva le njih samih, ampak odločilno tudi vso slovensko naravo in družbo.

Seveda ima nekdanji predsednik Državnega sveta in lovec, ki je v lovski organizaciji 19 let in pol, Grosupeljčan Alojz Kovšca, ki je bil do nekaj let nazaj član Lovske družine Taborska jama, iz katere je odšel, in Lovske družine Kozlek, kjer je letos postal starešina, vso pravico do svojega mnenja in videnja stvari in dejstev, ali pa je pri tem potrebno potvarjanje in pripisovanje drugim nečesa, česar ni, je pa drugo vprašanje.

Volitve novega predsednika Lovske zveze Slovenije so že vse od lanskega decembra vroča slovenska lovska tema, od katere pa smo se na našem spletnem portalu in predvsem sama kot novinarka in urednica vse do tega trenutka, ko nas je Alojz Kovšca s svojimi izjavami v bistvu potegnil na to predvolilno »plesišče«, zavestno in striktno držali na distanci! Ravno zato, da se kaj takega ne bi zgodilo!

Če imaš verodostojen ugled v slovenskem lovstvu, ali vsaj v večinskem delu tistega lovstva, ki se zavzema za odprte, poštene, plemenite vrednote in naravovarstveno delovanje v naravi in družbi, kot ga nedvomno in dejansko naš spletni portal in sama kot novinarka in urednica imamo, je lahko seveda vsakomur jasno, da smo z vsem »kulisnim« in »zakulisnim« predvolilnim lovskim dogajanjem popolnoma na tekočem. A četudi sem že od aprila imela kar nekajkrat namen, da o vsem tem nekaj napišem, nenazadnje tudi zato, ker za vso slovensko družbo in naravo ne more biti vseeno, kdo vodi 20 tisoč glavo oboroženo lovsko organizacijo, ki ima javna pooblastila pri upravljanju z naravo, divjadjo in velikimi zvermi ter zaradi delovanja v delikatni dihotomiji ultimativnega odločanja med življenjem in smrtjo na koncu vselej usodno posega v slovensko naravo in družbo, sem se na koncu vendarle odločila, da v to zaenkrat s svojim pisanjem ne posežem.

»Ančka se je razvnela…«

Zdaj pa sem vendarle v to prisiljena. »Spoštovani g. Kovšca, morda ste zviti… za modrost pa ste malce prehitri… vaše izjave v Slovenskih novicah bomo zato seveda morali komentirati in pokazati ob tem vsa dejstva in ozadja,« sem na kratko z mojo namero seznanila Alojza Kovšco 17. oktobra zvečer, na prvo obletnico smrti moje mame, potem ko so me naši bralci z vseh strani začeli opozarjati na kontroverzni zapis v slovenskem bulvarskem časniku. Ko sva se namreč z Alojzom Kovšco proti koncu letošnjega avgusta pogovarjala in dogovarjala za srečanje in za to, da me seznani s svojim predvolilnim programom, kar me tudi z največjim veseljem in ljubeznivostjo je, mi je nekdanji predsednik Državnega zbora zgovorno povedal, da ima ime »Alojz« izvor še v pred latinskih besedah in je, tako Kovšca, v križarskih časih dobilo pomen »bister, razumen, zvit«. Obenem pa je tudi razkril, kako mu je oče vedno govoril, da druge ljudi lahko na koncu vodi le tisti, ki doseže modrost. No, na vse to se je navezovala moja gornja replika.

»Ančka se je razvnela… Sploh pa ne vem, kaj je Šunjič objavil v Slovenskih novicah…« mi je odgovoril naslednje dopoldne. No, ali je treba tu še karkoli dodati ob takšnem zelo »domačnem« sprenevedanju, ki bi ga bilo mogoče sicer vzeti tudi za povsem benigno in humorno, če bi seveda opravilo »test vzdržljivosti«. Žal ga ni.

Foto: Marjan Artnak

Alojz Kovšca je hitro izgubil smisel za humor in pompozno domačnost, ko sem mu naslednji dan napisala, češ, da medvedji mladiči niso bili ustreljeni na podlagi »izredne« odločbe. Tako je bilo namreč zares videti iz dokumentov in odstrelne razpredelnice in odgovora Ministrstva za naravne vire in prostor, ki so mi ga kot informacijo javnega značaja poslali nekaj dni pred objavo v začetku oktobra, danes pa naknadno pojasnili, da so kar vse ustreljene medvede, razen tiste, ki so bili ustreljeni po ustavitvi odstrela, uvrstili na isti in enoten seznam brez posebnih oznak in ne glede na to, ali je šlo za posamično ustno ali skupinsko pisno odločbo.

»Odstrel vseh teh medvedov, tistih 235 iz pisne odločbe in posameznih, odstreljenih z ustnimi odločbami, vse to je izjemni odstrel, ker je izjema od pravila; to je izjemen odstrel glede na to, da je sicer zavarovane rjave medvede pri nas prepovedano streljati, zato jih vodimo v istem seznamu in pri vsakem napišemo isto »dovoljenje za odstrel«, zaradi česar je, ja, videti, kot da je to seznam »kvotnega odstrela«,« so povedali na Ministrstvu za naravne vire in prostor, ki se ob tem tudi malce spreneveda, saj smo pisno in ustno večkrat preverjali te informacije, pri katerih pa morda vse te nejasnosti in »skritost« posamičnih ustnih odločb ter njihova »utopljenost« v skupno kvoto sploh niso tako naključno prikazane in »zamazane«, kot je zdaj videti, zlasti, ker so bila naša vprašanja jasna in eksplicitna in zahteve po vrsti seznama tudi. Poleg tega je bil v tem smislu ekspliciten tudi naslov razpredelnice.

Kakorkoli, to niti ni zdaj tako bistveno, četudi je to, da so taki mladički postreljeni s posamično odločbo, pravzaprav le še bolj grozljivo; skratka, kar je treba na tem mestu najprej pošteno povedati je to, da sem Kovšco, ki se zelo rad trka po svojih poštenih prsih, v sms-u 19. oktobra kot odgovor na njegovo »Ančko« provokativno in, ja, malce žleht, pa zdaj, danes, ko se je dokončno razjasnila zavajajoča nejasnost razpredelnice letošnjega odstrela medvedov, lahko rečem tudi zares neupravičeno zbodla, da je on »zavajajoče in lažnivo navedel«, da je šlo pri 5 kilogramskem medvedku za posamično ustno odločbo za izjemni odstrel. In za nameček navrgla še, ker je njegova retorika polna modrih pregovorov, slovenski pregovor »laž ima kratke noge«.

Kako je ponorel! V bistvu bi seveda vsak! To je že treba iskreno in pošteno povedati! V trenutku je bilo konec njegove duhovitosti in »domačnosti« in »Ančk«… in se je, ne ona, ampak nekdo drug močno »razvnel«…, kar je, kot sem že rekla, malce tudi razumljivo, saj sem mu, nenazadnje, res napravila krivico, pri čemer moja dobra vera v »kaotične« informacije ministrstva, četudi napisane »črno na belem«, ne more povsem opravičiti mojih neupravičenih besed, za katere se, jasno, četudi so bile izrečene zasebno in v upravičeno dobri veri, zdaj javno opravičujem.

Pa še. »Enojajčna dvojčka«. »Štiriperesna lovska deteljica«. In. »Jedrski reaktor«.

»Zmerjanja z lažnivcem si ne dovolim,« je Alojz Kovšca v trenutku odgovoril na moj sms, pri čemer pa je vendarle treba povedati, da ga nihče ni zmerjal, le da je »zavajajoče in lažnivo navedel« nekaj, je bilo rečeno. »Če objavite neverodostojne podatke, se bova zagotovo srečala na sodišču,« je napisal.

No, to je bila pa vendarle malce »nesorazmerna« reakcija in grožnja; sem pa bila s tem, seveda, spet takoj na že znanem in »domačem« lovskem terenu, ki je prav tako v trenutku zbudil misel, da se kakšnih velikih sprememb v primeru, da postane Alojz Kovšca predsednik Lovske zveze Slovenije, pa morda res ni nadejati! Razumljivo, seveda, in zelo človeško je, da se razjeziš, ko ti kdo pripiše nekaj, kar ni res; nenazadnje je tudi naš današnji tekst »navdihnilo« prav to; kljub temu pa se zdi, da bi bilo, če si nekdanji predsednik Državnega sveta in bi na vse pretege rad postal predsednik Lovske zveze Slovenije, torej, kot že rečeno, predsednik društva z javnimi pooblastili in z 20 tisoč oboroženimi člani, no, v tem primeru pa se mi res zdi, da so veščine strpne obvladanosti prav tu več kot na mestu. Po bitki je seveda lahko biti general, a vendarle se zdi, da bi bilo veliko bolj modro od bodočega voditelja, če bi na moj izzivalen sms odgovoril malce bolj »skulirano«. »Tega si ne dovolim, napravili ste mi krivico, kar ste zapisali, ni res, ne vem, od kod vam takšni podatki, lahko vam pošljem v vednost to, kar je verodostojna podlaga moje javne izjave!« Tak odgovor bi samo utrdil in potrdil kompetentnost in uglednost sogovornika in takoj usmeril k razreševanju in odkritju izvora komunikacijskega in vsakega drugega »nesporazuma«.

Foto: Janez Papež

Da pa potem, ko že itak nekoga prav z navajanjem »neverodostojnih« trditev s spretno polprikrito naracijo javno »namočiš« za svoje cilje v svojo predvolilno »žehto«, in potem temu istemu človeku, četudi je »Ančka«, še na prvo žogo groziš s sodiščem, no, to ima pa, vsaj meni se tako zdi, bolj malo z modrostjo, ki jo je pričakovati od dobrega voditelja; pa kar malce preveč s pretencioznostjo, ki smo ji bili zadnja leta priča pri tovrstnih komunikacijah s sedanjim predsednikom Lovske zveze Slovenije, tako da se tudi v tem smislu zdi, kot da sta sedanji predsednik Lovske zveze Slovenije in ta, ki si to tako zelo želi postati, v nekem smislu ne le nerazdružna »lovska tovariša«, ampak kar nekakšna »enojajčna dvojčka«.

Zelo blizu sta si, na primer, ko gre za podporo obstoječemu kontroverznemu upravljanju z rjavim medvedom in velikimi zvermi, kjer sta oba, Lado Bradač kot predsednik Lovske zveze Slovenije, Alojz Kovšca pa kot zagnani predsednik Državnega sveta, leta 2019 odigrala tudi precej ključni vlogi pri lansiranju, kasneje ugotovljenega neustavnega in potemtakem nezakonitega poboja 220 medvedov in 11 volkov na podlagi spornega interventnega zakona, kar pa je Ustavno sodišče razsodilo potem, ko so bile zavarovane živali že pobite; februarja leta 2020 pa sta že začela v Državnem svetu s kampanjo za aneks k temu interventnemu zakonu, vendar ju je marca ustavil malce covid 19, nato pa aprila odločitev Ustavnega sodišča, ki je interventni zakon razveljavilo, s tem pa izničilo osnovo za aneks. V vseh letih po tem, pa tudi ni bilo eksplicitno videti, da bi se njuni prepričanji pri upravljanju velikih zveri kaj konfrontirali.

Lado Bradač in Alojz Kovšca sta tudi po »orožnih« nazorih in druženju precejšnja »brata v orožju«, skupaj z Matijem Jancem, policistom in predsednikom Komisije za lovsko strelstvo pri Lovski zvezi Slovenije in Ivanom Kraljem, ustanoviteljem in nekdanjim direktorjem, zdaj pa »svetovalcem« šentjernejskega orožarskega podjetja Arex. Kot dobro uigrana »štiriperesna lovska deteljica«, ki je, jasno, srečo v raznih »strelskih« oblikah, prinašala predvsem njim samim, so se, vsaj nekdaj, pred dvema, tremi leti, kaj radi podružili na kakšnem skupnem lovu visoko sredi Roga, kjer je imel Kralj najeto polovico ene od lovskih koč v lovišču s posebnim namenom Medved, danes LPN Kočevsko. Zdaj sicer nekateri viri navajajo, da so si »fantje« v tem predvolilnem času menda prišli malce »navzkriž«, a gre po mojem mnenju tu prej za kakšne spretne »miličniške« in navidezne predvolilne igrice in kamuflirno »zavaravanje neprijatelja«, kot pa za resnični »razkol«, ki se v takih lovsko strelskih prijateljstvih resnično težko dogodi tudi zato, ker so eden drugemu varuhi »lovskih skrivnosti« in »nahrbtnikov«, ki si ga je vsak v času »ognjevitega« druženja napolnil z »dobrimi lovskimi deli«; ta so pa včasih tako »dragocena« in »edinstvena«, da jih morajo potem kar vsi zvesto in tovariško in neprebojno varovati.

Frata in češčenje tamkajšnjega partizanskega spomenika ter vsakoletni tamkajšnji tradicionalni lov je prav tako precejšnja skupna točka sedanjega in zaenkrat še ne dokončno »bodočega« predsednika Lovske zveze Slovenije. O tem redno pričajo fotografije tega vsakoletnega dogodka na spletni strani Lovske zveze Slovenije. Tako da bi bilo tudi v tem smislu s Kovšco verjetno poskrbljeno za kontinuiteto dosedanjega lovskega vrha in lovske politike slovenske lovske organizacije ter nadaljevanje »esprita«, ki jo vodi in »navdihuje« že precej zadnjih let.

Teh stičnih točk, pa narativnih in diskurzivnih »sorodnosti« ter podobnosti v modusih operandijih obeh, tako Bradača kot Kovšce, je sicer še mnogo več; vsemu temu pa se je, kot sem torej te dni izkusila sama, pri Alojzu Kovšci pridružila tudi hitra raba besede »sodišče«, s čimer sicer po tistih, za katere meni, da mu kaj hočejo, ali da ga ogrožajo, kaj hitro rad opleta tudi Lado Bradač.

No, in v tem kontekstu, zelo osebno, za zaključek, pa tudi zato, ker smo te dni že močno v obdobju škorpijona; in, ker se je res z vseh strani nakopičilo veliko vsega, česar ne bi bilo treba; pa ker sem trdno prepričana, da imamo prav vsi veliko pametnejšega in bolj konstruktivnega in ustvarjalnega dela od takšnih »prerekanj« in »merjenj moči« in »objav«; pa ker je ob vsem, kar se dogaja, kamor koli pogledaš, res vsak dan manj razlogov za smeh, bi v tem smislu in v duhu vsega danes povedanega, enkrat za vselej lepo prosila Alojza Kovšco in Lada Bradača in vse druge, ki mi grozijo s sodišči, bankroti in ne vem čem še vse, pa tudi vse nevladne »poklicne živaloljubke«, ki kot tatinske srake kradejo moje tekste, potem pa mi, tatice, grozijo s tem, kaj bo rekla javnost, če izve, da zahtevam plačilo za meni ukradeno avtorsko intelektualno lastnino; no, čisto vsem torej danes, na tem mestu sporočam in vse do zadnjega najbolj resno, kot rojena Posavka lepo »po posavsko«, še enkrat in zelo osebno prosim: Ne mečite več teh »ročnih bomb« in vseh teh smrdljivih »pasjih bombic« v moj »jedrski reaktor«! Res ne! Da se »Ančka« ne bo zares »razvnela«! Raje svoje viške energije in domišljije, ki nekatere očitno kar preveč preplavljajo, usmerite v resnična prizadevanja za dobro narave in vseh, ki so nam v njej na milost in nemilost prepuščeni, za »restavriranje« humanejšega odnosa do njih ter končno za soočenje z resnico in vztrajno, četudi lovske in vsake odpovedi polno, hojo po njeni poti! Je res za resnico že skrajni čas! Za vse. Zagotovo pa najbolj za vse sedanje in bodoče predsednike!

Foto: Marjan Artnak

Po novici je zgodba. Za njo smo mi.

NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.

Od narave. Do umetnosti.

ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.

ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.

https://anaasicsic.com

Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com

asicanasic@gmail.com

Odgovorna urednica

Ana Ašič

Majhen portal. Za velike zgodbe.

Foto: Marjan Artnak

Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom

Izdajatelj

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.

Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR

HVALA!

Foto: Marjan Artnak