»Da naročiš projekt, ga poveriš interesno, poslovno in strokovno kontaminiranim in delikatnim izvajalcem in podizvajalcem, ki si vsi po vrsti svojo verodostojnost »nabijajo« z dajanjem vtisa, da so pod »širmom« Biotehniške fakultete in torej avtonomno reputacijo Univerze v Ljubljani, s čimer pa slednja v bistvu nima nič, razen, da so posamezni raziskovalci tam v službi in tam delajo, projekte pa povsem komercialno in »tržno« za naročnike peljejo mimo nje, spet pa, na drugi strani, vse to počnejo z univerzitetnimi laboratoriji, materiali in bazami podatkov; da torej vse to financiraš in nameravaš na rezultatih, ki jih bo tako interesno kontaminiran projekt prinesel, izdajati odločbe, s katerimi bo, prvič, nepovratno odvzemano življenje živim bitjem; in drugič, bodo s tem komercialno služili prav isti, ki zdaj projekt štetja zavarovane zveri izvajajo, ob tem pa ne postaviš nobenih nadzornih mehanizmov in neodvisnega kontrolinga vseh faz raziskave, to je milo rečeno nezaslišani diletantizem, v resnici pa na nek način nesprejemljivo oškodovanje davkoplačevalcev, države in narave ter evidentno držanje »štange« tovarišiji, ki se brezsramno na vse mogoče načine okorišča s pobijanjem, trgovanjem in »raziskovanjem« medvedov na Slovenskem.«
Foto: Marjan Artnak
Piše: Ana Ašič
Foto: Marjan Artnak, Janez Papež, Arhiv AASic!PP
Naslovna fotografija: Arhiv AASic!PP
4. / 5. oktober 2023
Spet je za nami 4. oktober, god svetega Frančiška Asiškega, ustanovitelja frančiškanov, ki je že pred več kot 800 leti na svoj blagi, sveti in sočuten način pozival k sožitju človeka z bitji, ki ga obkrožajo, imenoval volka brat in v vseh živalih videl božjo pričujočnost in nujnost soobstoja s človekom. Zato se seveda prav na ta Frančiškov dan najbolj upravičeno obeležuje svetovni dan varstva živali in narave.
Ob tem dnevu je vselej mogoče napisati marsikaj. Še zlasti seveda, če se ozremo onkraj uradnih vladnih in nevladnih floskul, kjer z visoko zvenečimi besedami razni interesi, politika, birokracija ter nekritični in njim servilni mediji v zloščenih sporočilih za javnost »slavijo« in »častijo« ta dan, prirejajo razne vladne in nevladne bankete in sprejeme, podpisujejo goro praznih obljub ter sami sebe mantrično prepričujejo, kako dobro delajo za naravo in pri tem neverjetno spretno na eni strani skrivajo fige v žepih, na drugi pa odvračajo oči in ušesa od krvi in krikov in neznosnega trpljenja in strahotnega življenja mnogih shiranih, sestradanih, mučenih in trpinčenih domačih ter leto za letom milijonov brezsrčno preganjanih, pohabljenih in pobitih divjih živali.
Vsako leto tudi na našem publicističnem spletnem portalu spregovorimo nekaj besed ob tem dnevu in osvetlimo kaj, za kar bi morda kdo najraje videl, da bi bilo še naprej skrito v temi nevednosti in proč od oči javnosti. Letos je tega toliko, da ostajamo skoraj brez besed od zadušljivih manipulacij, ki se kot strupena megla valijo z vseh kotov in sfer slovenske narave in družbe, in se nam ob trpljenju, ki se zaradi njih dogaja ta čas čisto blizu nas, zgroženo in boleče stiska srce, toliko bolj, ker ključne strokovne, politične in interesne akterje trpljenje živali pušča popolnoma brezčutne, še več, celo odločilno vključene in vpletene v masakre in zlorabe ter v okoriščanje s pobijanjem živali.
Tudi letos krvoločno pomakanje lovskih prstov v medvedjo kri več kot 230 pobitih živali, med njimi štiri in pet kilogramskih mladičkov, kar je brez primere v Evropi in svetu!
Le nekaj dni pred letošnjim svetovnim dnevom varstva živali je bila slovenska javnost seznanjena s kontroverzno odločitvijo upravnega sodišča, s katero je slednje dovolilo nadaljevanje kvotnega poboja zavarovanih rjavih medvedov, kar se je začelo z aprilsko odločbo za poboj 230 medvedov, ki jo je izdalo ministrstvo za naravne vire. Ministrstvo je tako kot vsako leto doslej spet klecnilo pod pritiski krvoločnega krila lovskega lobija, »poslovnega« Zavoda za gozdove, brezčutno ambiciozne raziskovalne sfere in streljaško usmerjenega pola interesne in politične pahljače, ki si skuša nabirati politične točke z ustvarjanjem izrednih razmer zaradi velikih zveri in s posledičnim »reševanjem« ogroženih državljanov s streljanjem nikomur nič hudega hoteče miroljubne živali sredi gozdov in območij, s katerih jo človek brezobzirno odriva, preganja in ji jemlje življenjski prostor.
Še z 48 medvedi se bodo tako lahko okoristili prostočasni in poklicni lovci iz lovskih družin in lovišč s posebnim namenom ter si s prodajo dovolilnic, mesa in trofej, kožuha, zob, penalne kosti in krempljev povsem netransparentno in v polju »sive« ekonomije »popravili« finančne »izkaze« za leto 2023, potem ko so letos spomladi takoj po prejetju odločbe v zelo kratkem času postrelili in, ob vznemirjenem norenju predsednika Lovske zveze, ki se je zaradi premierjeve intervencije očitno ustrašil, da ne bodo mogli streljati gozdnih kosmatincev, brezskrupulozno pokosili 180 medvedov, večinoma medvedkov in njihovih mater, med katerimi je imel najmanjši krvoločno pokončani medvedek komaj štiri in pol kilograme. Ubit je bil 29. maja 2023, le dan pred sodno ustavitvijo odstrela, na Kočevskem v Lovski družini Mala gora, ki jo vodi Srečko Nusdorfer. Natanko mesec dni prej, 29. aprila, pa je bil na širšem območju notranjskega Snežnika, v Lovski družini Kozlek, ki jo vodi starešina Alojz Kovšca, nekdanji predsednik Državnega sveta in eden od kandidatov za novega predsednika Lovske zveze Slovenije, ustreljen komaj pet kilogramski medvedek! Za lažjo predstavo, to je velikost mladega, še ne povsem doraslega domačega kartuzijskega mucka, odrasel mačkon tehta okoli osem do devet kilogramov. Morebitni izgovor, da je bilo to drobceno medvedjo kepico treba ustreliti, ker je bila pred tem ustreljena mama, česar sicer v konkretnih dveh primerih podatki ne potrjujejo, pa tudi, če bi, se s tem slika takšnega barbarskega grozodejstva le še poveča!
Dejansko nas lahko samo zmrazi do kosti ob misli, kakšna nečloveška zverina moraš biti, da razstreliš takšno drobceno nebogljeno bitjece! In taki živijo med nami! Zaman se slovenski poklicni in prostočasni lovci trudijo in prepričujejo javnost s svojo blablabla zeleno in ne vem kakšno podobo, dokler bo slišati po Slovenskem za take zverinske lovske ekscese! In potem pride tak »lovec« v vrtec in otroke zlorablja z lažmi in manipulacijami o »dobrem zelenem stričku, ki skrbi za živalce v gozdu«!? Bolno! Ministrstvo za izobraževanje bo moralo še enkrat temeljito razmisliti o tem, koga vse spuščajo v vrtce in šole, ter komu vse na ta način omogočajo, da se s svojo energijo, s svojimi idejami, s svojo pojavnostjo, z moralno in etično podobo in z vsem, kar predstavlja in počne, dotika misli in duš in src naših otrok!
Foto: Marjan Artnak
Ministrstvo za naravne vire pa tudi! Kar mirno »požre« takšno zverinsko ravnanje in, no, hvala bogu, ga vsaj vpiše in zabeleži, da vemo, s čim v resnici imamo opravka! Je pa res skrajni čas, da ministrstvo postavi mejo Zavodu za gozdove in njihovim habituiranim »ekspertom«, ter se ozre po tistem delu slovenskega in mednarodnega lovskega avditorija, ki že leta opozarja na nesprejemljivo upravljanje z medvedjo populacijo na Slovenskem s pobijanjem medvedjih mladičev, ki je, kot pravijo osveščeni lovci, le voda na mlin psihopatskim streljačem v lovskih vrstah in požrešnim zaslužkarjem z medvedjim mesom! Pri vsakoletnem odstrelu medvedov je vselej skoraj 70 odstotkov za poboj določenih medvedov v kategoriji do 100 kilogramov, torej mladičev. Spodnja meja teže in starosti ni določena! Ugledni lovci s centralnega območja medveda so ob tem ne le enako zgroženi kot kritična javnost, ampak tudi vztrajno poudarjajo, da to ne le ni etično sprejemljivo, ampak nikakor ni upravičen in strokovno verodostojen poseg v medvedjo populacijo, če jo želimo zares zamejiti, saj imajo zaradi pobojev mladičev medvedke le še hitreje ponovno nove mladiče, s čimer dobesedno namerno vzrejamo medvede za zakol, kar je nesprejemljiv prijem pri upravljanju s prostoživečo zavarovano vrsto in v bistvu brez primere v Evropi in svetu; obenem pa s takšnim neselektivnim pobijanjem tako negodnih mladičkov na dolgi rok gensko slabi celotna populacija zavarovanega rjavega medveda! Da o ugledu slovenskega lovstva in celotne slovenske države niti ne govorimo!
Seveda pa ta problematika ne zadeva le prostočasne, ampak v enaki meri tudi poklicne lovce. S posamičnimi ustnimi odločbami po uradni dolžnosti, ki jih je bilo letos do 5. septembra izdanih skupaj 21 za 25 medvedov, so namreč do tega datuma ustrelili še 4 medvede, tudi med temi drobcenega, komaj 8 kilogramov težkega medvedka, ki je bil 9. junija ubit v lovišču s posebnim namenom Kočevsko. Koga je ogrožal ta medvedji drobižek!? Res, zanimivo! Vsi štirje medvedi, ki so padli z ustnimi odločbami, ko gre običajno za konflikt, škodo ali ogrožanje, so bili ustreljeni v loviščih s posebnim namenom! V posebnih območjih narave, kjer naj bi strokovno dobro podkovani in posebej skrbni poklicni lovci Zavoda za gozdove Slovenije imeli še posebej subtilen odnos do narave, divjadi in velikih zveri!
V Kočevskem LPN, ki ga vodi poklicni lovec Marko Vilfan, je bil tako ustreljen že omenjeni mali 8 kilogramski medvedek, pa 7. avgusta malce večji 55 kilogramski ter 120 kilogramska medvedka 1. avgusta. V LPN Jelen Snežnik, ki ga vodi Anton Marinčič, natančneje na Sviščakih, globoko sredi snežniških gozdov, pa je bil »urgentno« ustreljen 40 kilogramski mladič. Komu so bili tu, sredi kočevskih in snežniških gozdov, ti trije medvedji mladiči in medvedka v napoto? Kdor se medveda boji sredi gozdov in prav v srčiki njegovega tisočletnega domovanja, pač naj ne hodi tja oziroma naj temeljito razmisli o življenju na tem območju. To še zlasti velja za Sviščake! To je naravi vsiljeno naselje gorskih koč in vikendov pod Snežnikom, na nadmorski višini med 1240 in 1265 metri, kjer mora biti vsakemu, ki se tam pojavi kot obiskovalec ali lastnik hišice sredi gozda, jasno, da se moramo ljudje prav tu še posebej spoštljivo prilagoditi in prikloniti naravi in njenim prvotnim prebivalcem in ne oni nam! Saj to je ravno bistvo in čar in privilegij obiska in bivanja v takem edinstvenem naravnem prostoru!
Od veselja kar srček iz medvedje krvi! In, le raziskovalne ambicije? Ali tudi trgovina z medvedjo genetiko!?
Skupaj bo tako torej samo letos na Slovenskem postreljenih več kot 230, kot je zdaj videti vsaj 234 medvedov, pa leta še ni konec, kar se sicer perfidno dogaja že več let zapored in je, kot smo že večkrat zapisali, brez precedensa v Evropi in svetu. Slovenskim lovcem in lovkam pa se ob tem tako smehlja, da od vznesenosti in sreče in zadovoljstva in lovske strasti v streljaško najbolj zagnanih lovskih družinah rišejo ob postreljenih medvedih pred svojimi lovskimi kočami kar srčke iz medvedje krvi! Ja, veliko veselja in dobrobiti prinaša lovcem in vsem ostalim vpletenim ta biznis z medvedjimi življenji!
Foto: Janez Papež
Kot so nam 29. septembra letos posredovali podatke z ministrstva za naravne vire in prostor, je iz evidenc ministrstva za naravne vire in prostor o izdanih EU potrdilih, ki so obvezna za komercialno rabo medveda, razvidno, da je bilo v obdobju od 1. januarja 2023 do 5. septembra 2023 izdanih 963 EU potrdil, s katerimi se je dovolilo komercialno ravnanje z rjavim medvedom, od tega je bilo izdanih 795 EU potrdil za trgovino z medvedjim mesom in 168 za trgovino s trofejo. Prav tako pa je iz evidenc ministrstva za naravne vire in prostor razvidno, da sta bili v obdobju od 1. januarja 2023 do 5. septembra 2023 izdani dve dovoljenji za izvoz rjavega medveda, in sicer 1 trofeje v Andoro in 441 zob v Združene države Amerike.
Ti zobje so posebej zanimivi, saj molekularna genetika zmeraj poudarja, da so za molekularno genetske metode in raziskave zobje zelo pomembni, ker se prav v njih, poleg dolgih kosti, genski zapis oziroma DNA ohrani najdlje in najbolje.
Mar Slovenija tako množično pobija medvede tudi zato, da potem trguje z njihovim genskim materialom? Ter posredno prek raziskovalnih laboratorijev zalaga z raziskovalnimi vzorci tiste, ki ne morejo kar tako priti do genetskega materiala več sto, ali še bolje, več kot štiristo zavarovanih medvedov naenkrat!?
Kot so na to vprašanje odgovorili na ministrstvu za naravne vire, »Zavod za gozdove Slovenije izvaja zakonsko določene naloge, ki se nanašajo na zavarovane vrste velikih zveri. Med odvzetimi vzorci je tudi vzorec DNA, s katerim se ne trguje, ampak uporablja za genetske analize statusa ohranjenosti rjavega medveda v Sloveniji«.
Kasneje smo to na več straneh preverili in neformalno izvedeli, da gre pri aktualnem izvozu 441 medvedjih zob za pošiljko Zavoda za gozdove ameriškemu raziskovalnemu laboratoriju Matson’s Laboratory. To je že več kot 50 let specializirano delujoči lovski laboratorij, ki se je uveljavil z določanjem starosti uplenjene jelenjadi in srnjadi in drugega lovskega plena z metodo brušenja zob in analizo zobnega cementa, ki je, kot trdijo na svoji spletni strani, »najbolj točen in zanesljiv način določanja starosti zob vašega plena«. Rezultati analize teh slovenskih 441 medvedjih zob naj bi, kot smo neuradno izvedeli, kasneje služili Klemnu Jerini pri njegovem abstraktno matematičnem modeliranju in igračkanju s teoretičnim določanjem velikosti slovenske medvedje populacije. Kaj se potem zgodi z »ostanki« medvedjih zob, ki so, kot je že bilo omenjeno, vir najboljšega in najdlje obstojnega genetskega materiala, pa nekako, vsaj videti je tako, nikomur ni povsem jasno. Menda ne delajo iz njih Indijanci amulete, ne!?
Nagrade »znanstvenim« gurujem, ki lovskim krvolokom držijo »štango«. Lovska korupcija. In, policijsko lovska konspiracija.
Iz leta v leto je ob vsem tem vse bolj neverjetno, kako vse to početje vseh vpletenih v upravljanje z medvedi in vse njihove »rabote« postajajo nekaj najbolj »navadnega« za vse! Niti malo se nihče od vpletenih ne sramuje in očitno nikomur ne vzbuja več nelagodja evidentno kršenje evropske habitatne direktive in etičnega kodeksa slovenskih lovcev, ko javno in vsem na očeh kvotno pobijajo zavarovane medvede. Nasprotno, lovski krvoločneži in krvolokinje streljajo zavarovano prostoživečo živalsko vrsto, ki je po slovenski zakonodaji zraven tega še last države, pa po njihovem nihče ne bi smel ob tem nič reči, kaj šele vedeti ali izvedeti, koliko s tem izživljanjem in trgovanjem s to zavarovano vrsto zaslužijo pravne osebe zasebnega prava, kar lovske družine so; in še manj, kaj in koliko vsega pri tem kdo nevidno vtakne v žep lovske srajce in jakne z mnogo skrivnimi zadrgami! Kot tudi ne, s koliko denarja in bonitet so nagrajeni tisti, ki jim pri tem držijo »štango«.
To seveda ne gre kar tako preprosto! In nikakor ni lahko izsledljivo, saj ubirajo »plačila« lovskih uslug in nagrad skrivna in zapletena pota po grapah in doleh in vrheh slovenskih sprijenih interesnih, političnih, medijskih in »strokovnih« poti in stečin.
Niso vendar nori in tudi dovolj pretkani in izkušeni so, saj je med njimi, z lovsko društvenim vrhom LZS vred, precej policijsko in birokratsko veščih in dobro osveščenih protagonistov, ki »od znotraj« sijajno poznajo sistem in vse podsisteme in dobro vedo, kako se tem rečem streže, da te ne ujamejo s »spuščenimi hlačami« pa s »prsti v marmeladi« in z »žaklom na ramenih«, četudi sicer eden za drugega še kako natančno »beležijo«, kaj in koliko ima kdo naloženega v »nahrbtniku«. Enkrat bo že prišlo prav. Navzven pa se to seveda nikakor ne sme vedeti. Lovsko tovarištvo in zaprisega pač delata svoje!
Foto: Marjan Artnak
A resnica vselej tako ali drugače pride na dan in se kaže v podobah, ki jih sicer morda ne razumejo vsi enako, a povedne so vseeno. Na primer, kako je to pri že omenjenem glavnem slovenskem »znanstvenem« guruju in strokovnjaku za odstrele medvedov z Biotehniške fakultete v Ljubljani prof. dr. Klemnu Jerini, ki je alfa in omega pri pripravi vseh uradnih ekspertiz in podlag za streljanje medvedov na Slovenskem ter zdaj že dolgoletni član Strokovno znanstvenega sveta pri Lovski zvezi Slovenije. Slednja je kot interesni deležnik z lovskimi družinami, poleg Zavoda za gozdove s svojim poklicnim lovstvom, najbolj zainteresirana za čim višji vsakoletni odstrel zavarovanih medvedov, za kar Jerina s svojo »stroko« in »strokovnostjo« vestno, zanesljivo in stanovitno poskrbi vsako leto.
No, prav Klemen Jerina, ki se je nekdaj, pred mnogimi leti, preden je izkusil ves ta javni domači in evropski davkoplačevalski denar in moč in prestiž in bonitete, ki ga prinaša udinjanje lovstvu, imel celo za naravovarstvenika, prav on je na letošnjem 69. zasedanju Delovne skupnosti lovskih zvez jugovzhodnega alpskega prostora, ki se začenja le dan po svetovnem dnevu varstva živali in poteka od 5. do 7. oktobra 2023 v avstrijskem Admontu, eden od štirih predavateljev na tem zasedanju. Tematika: »Razmišljajmo široko, globalno – delujmo krajevno, lokalno. Ohranjanje življenjskega prostora in populacijska dinamika divjadi.« Jerina nastopa z referatom, jasno, o medvedu: »Izzivi ohranitvenega upravljanja vitalne populacije rjavega medveda v krajinah s prevladujočim vplivom človeka v Sloveniji«. Seveda se na koncu ne pozabi zahvaliti Lovski zvezi Slovenije, kar je nesporno prav in lepo, da si hvaležen tistemu, ki te podpira in ti daje priložnosti za dodatni zaslužek.
Skratka, mednarodno zasedanje z mednarodno udeležbo in mednarodnim honorarjem. Ali preprosto povedano, »hvali se in služi globalno in pobij čim več lokalno«. Medvedov. Česarkoli. Nekako je vendar treba proslaviti svetovni dan varstva živali! Pa če je zraven to še nagradica za dobro »ekspertizo«, ki lovcem pomaga do vsakoletnega kvotnega odstrela medvedov, in še eno za zagovor na upravnem sodišču, je pa to tudi vredno tega denarja, ne!? Sploh, če ga da nekdo drug!
Spretno prikrite sledi slovenskih lovskih zimzelenih koruptivnih praktik
Korupcija v slovenskem lovstvu, ki ji nihče ne more in očitno tudi noče stopiti na rep in priti do živega, se namreč le redko dogaja z direktnim denarnim podkupovanjem. To je preveč očitno in je enostavno odkriti. Lovska korupcija na Slovenskem teče predvsem prek dvostranskega in tudi multilateralnega, prikritega in sofisticiranega, spretno kamufliranega trgovanja z interesnim, političnim in vsakim drugim vplivom, pa prek trofej, vabil na intimna lovska druženja, na individualne pa tudi skupne love, s podeljevanjem in vključevanjem v donosne projekte, ki jih nemalokrat vsaj navidezno pelje nekdo tretji, v priprave publikacij, knjig, raziskav, razstav, objav, predavanj in delavnic, simpozijev, konferenc, zasedanj in potovanj ter »eksotičnih« lovov, kar je, kot smo že omenili, še posebej pripravno in dobrodošlo, ko je plačnik in financer udeležbe, honorarja oziroma projekta nekdo tretji, tako da je za neposvečene sled do takšnih lovskih koruptivnih praktik absolutno zabrisana.
Tako da, ja, slovensko lovstvo v tem smislu kar dobro proslavlja letošnji 4. oktober! Sploh, ker gre vsem že vse leto zelo dobro. Projekti kar letijo na kup. Obmejne lovske družine, zlasti na območju Bele krajine in Kočevske so vse poletje iskale poginule divje prašiče, ki jih seveda ni bilo, razen tistih, ki so jih sami postrelili in polovili. Sploh je ta gonja za divjimi prašiči in svinjami pa tudi na vso drugo divjad zdaj tako »poživinila«, da se nekateri lovci v enih območjih Slovenije, po pripovedih verodostojnih prič, za živalmi, še zlasti za obstreljenimi, podijo celo z lovskimi štirikolesniki, zato ni čudno, da v Lovski zvezi Slovenije nekako ni volje in moči za organizirano zoperstavljanje takšnemu uničujočemu in hrupnemu početju v naravi.
Foto: Marjan Artnak
No, tisti lovci, ki so iskali prašiče po pet ur vsak dan na terenu, kar pomeni, da so se sprehajali po gozdu, so bili za to plačani 10 evrov na uro; če so napisali še dnevno poročilo, so bili dodatno nagrajeni, tako da so najbolj pridni lahko na ta način zaslužili vsaj dva, če ne kar tri tisoč evrov v enem mesecu. Pogoj: lovski izpit! Da si ne bi slučajno javnost napačno predstavljala, da bi do tega javnega in davkoplačevalskega denarja lahko prišel tudi kakšen upokojenec, študent ali kdo drug, ki ga zares potrebuje in bi ga prav rad zaslužil s takšnim sprehajanjem po gozdu. To pa ne! To je samo za lovske tovariše. Nagrada. In spodbuda morda, za naprej, da se bodo lažje »pravilno« odločali na letošnjih volitvah za novega predsednika Lovske zveze Slovenije!? Ta mora biti seveda spet »taprav«, takšen, ki bo vso to koruptivno in netransparentno krvoločno lovsko orgijanje čim bolj spretno in konspirativno ter, jasno, pod čim lepšo podobo, peljal naprej. Zato je seveda potrebno poskrbeti za kontinuiteto in lovske tovariše še na hitro »podmazati« s takšnimi »koristnimi« projekti, da se slučajno ne zgodi kaj, kar bi ves utečeni lovski utilitarizem in trgovanje s krvjo zavarovanih velikih zveri in vse druge divjadi postavilo na glavo. In da ne bi slučajno zmagal »nepravi«.
Po več kot pol milijona za klanje nutrij, še 535 tisoč evrov za pobiranje medvedjih drekcev! In, kako »volk šteje jagenjčke« s sugestivnimi navodili, koliko jih naj bo najdenih!
Animiranje lovskih tovarišev za »pravo« smer je letos očitno preprosto, saj, kot že rečeno, projekti kar letijo na kup, denarci pa tudi, s tem pa prav tako lovska dobrovoljnost. Potem, ko eni zdaj služijo z intenzivnim streljanjem medvedov, jelenov in vsega, kar je v slovenskih gozdovih; pa ko so drugi zaslužili z iskanjem divjih prašičev; je v 540 tisoč evrskem projektu za poboj nutrij lepo poskrbljeno za lovce in lovke z Ljubljanskega barja, od koder je kot starešina Lovske družine Tomišelj tudi predsednik Lovske zveze Slovenije; kot član Lovske družine Ig pa se tu najde tudi Janez Kastelic, ki je kot direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje tudi glavni »motor« tega delikatnega in kontroverznega projekta.
Za lovce na centralnem in robnem območju medveda pa je, sicer »zgolj simbolno, z 200 evri za posamezno lovsko družino«, kot pravi dr. Tomaž Skrbinšek, ki »genetski« projekt vodi, poskrbljeno tudi v 535 tisoč evrov vrednem projektu pobiranja in analize medvedjih drekcev, bolj »strokovno« povedano, monitoringu in zbiranju ter analizi neinvazivnih genetskih vzorcev rjavega medveda, ki je v celoti plačan iz proračuna. Te drekce, ta genski material pobirajo in zbirajo v gozdovih prav in izključno lovci!
Volk torej šteje jagenjčke, za katere vnaprej ve, da več kot jih bo naštel, več jih bo “snel”, in tudi dobesedno »snedel«! Še lepše je vse to, če vemo, da so v navodilih lovci dobili karto, na kateri je po posameznih območjih že vnaprej vpisano okvirno število, koliko medvedov bi v bistvu morali našteti glede na abstraktni Jerinov matematični model iluzornega »nabijanja« o številu medvedov na Slovenskem.
Res, neverjetno verodostojna znanstvena metoda zbiranja vzorcev, ko vnaprej sugeriraš rezultate raziskave! Sic! Poleg tega pa ni ob tem postavljenega nobene kontrole in neodvisnega nadzora! Kar je seveda velika napaka ministrstva za naravne vire in prostor, ki je naročnik in s proračunskim denarjem, torej denarjem vseh nas, tudi plačnik projekta. Da naročiš projekt, ga poveriš interesno, poslovno in strokovno kontaminiranim in delikatnim izvajalcem in podizvajalcem, ki si vsi po vrsti svojo verodostojnost »nabijajo« z dajanjem vtisa, da so pod »širmom« Biotehniške fakultete in torej avtonomno reputacijo Univerze v Ljubljani, s čimer pa slednja v bistvu nima nič, razen, da so posamezni raziskovalci tam v službi in tam delajo, projekte pa povsem komercialno in »tržno« za naročnike peljejo mimo nje, spet pa, na drugi strani, vse to počnejo z univerzitetnimi laboratoriji, materiali in bazami podatkov; da torej vse to financiraš in nameravaš na rezultatih, ki jih bo tako interesno kontaminiran projekt prinesel, izdajati odločbe, s katerimi bo, prvič, nepovratno odvzemano življenje živim bitjem; in drugič, bodo s tem komercialno služili prav isti, ki zdaj projekt štetja zavarovane zveri izvajajo, ob tem pa ne postaviš nobenih nadzornih mehanizmov in neodvisnega kontrolinga vseh faz raziskave, to je milo rečeno nezaslišani diletantizem, v resnici pa na nek način nesprejemljivo oškodovanje davkoplačevalcev, države in narave ter evidentno držanje »štange« tovarišiji, ki se brezsramno na vse mogoče načine okorišča s pobijanjem, trgovanjem in »raziskovanjem« medvedov na Slovenskem.
Pa še malce približan komercialni »biodiverzitetni pogled od znotraj«, ki prav pri vsem tem, tudi pri štetju medvedov, ponuja nadvse »lepo« sliko, a tudi precej »divje« misli!
Projekt in denar je ministrstvo za naravne vire kot krovnemu izvajalcu sicer poverilo Zavodu za gozdove, ki je, ko gre za medvede itak v konfliktu interesov, saj pripravlja predloge in strokovne podlage za odstrel medvedov, obenem pa je Zavod za gozdove v loviščih s posebnim namenom tudi izvajalec odstrela medvedov, s katerimi trguje prav tako, kot to počnejo v lovskih družinah!
Kot kažejo informacije z ministrstva za naravne vire pa je »zaenkrat edini podizvajalec Zavoda za gozdove podjetje DivjaLabs, Razvoj in raziskave d.o.o. iz Ljubljane«. Del njihove dovršeno izdelane celostne podobe je slogan »BiodiversityInsight«, »biodiverzitetni pogled od znotraj«. DivjaLabs je podjetje dr. Tomaža Skrbinška, veterinarja, raziskovalca in predavatelja na Biotehniški fakulteti ter glavnega genetika pri medvedjih, risjih in vseh drugih »biodiverzitetnih« raziskavah, ki le-te redno objavlja v glasilu Lovec ter redno sodeluje s svojimi referati in predavanji na simpozijih in konferencah Lovske zveze Slovenije, prav tako pa pri projektih in edicijah Lovske zveze.
Foto: Marjan Artnak
Kot je razvidno iz javno pravnih evidenc je dr. Skrbinšek skupaj z Marjeto Konec in s sodelavkami, ki so vse prav tako raziskovalke z Biotehniške fakultete, podjetje DivjaLabs ustanovil konec marca 2022. .
»To je spinoff podjetje, odcepitveno podjetje od Univerze, kakršnih je po Evropi že kar nekaj, gre pa zato, da se tu opravlja razne raziskave za trg, ki morda ne sodijo več v čisto znanstveno sfero univerze, na tržišču pa je vendarle veliko povpraševanje po takih raziskavah in projektih ter po znanju in raziskovalnem delu, ki ga mi imamo, zaradi česar bi bilo seveda škoda to ne izkoristiti,« pravi dr. Tomaž Skrbinšek, ki je tudi direktor podjetja DivjaLabs.
V tem komercialno raziskovalnem zasebnem podjetju dela tudi Skrbinškova žena, veterinarka in naknadno priučena »komunikacijska« strokovnjakinja za »sobivanje z medvedi«, (tako, da jih postreliš!?), dr. Aleksandra Majić Skrbinšek z že omenjenimi raziskovalkami, zaradi česar se hvalijo, da »smo žensko podjetje«, s čimer je videti, da računajo tudi na kakšen denar z naslova »ženskih kvot«, poleg seveda tistega iz »podnebnih sprememb«, saj je vendar biodiverziteta, ki jo raziskujejo, ogrožena od spreminjanja klime. Da o njihovi želji, kot v propagandnem sporočilu o DivjaLabs v RTV prispevku maja 2023 pravi Majić Skrbinškova, »da bi pripomogli k lepšemu svetu«, niti ne govorimo. Tudi to bo gotovo vrglo nekaj novčičev. Da pa so raziskovalci z Biotehniške fakultete pravi mojstri, da ne rečemo čarovniki, ko gre za ustvarjanje »lepega sveta«, predvsem zase, jasno, pa je pravzaprav edino, v kar pri njih čisto zares ne gre niti malo dvomiti!
Kako si naj kdo naredi še lepše, kot so si oni!? Redna, varna, stoodstotno iz javnega denarja plačana služba na javni univerzi z vsemi bonitetami, plačanimi nadomestili, potnimi stroški, dnevnicami, sejninami, izobraževanji, študijskimi dopusti, vsakovrstnimi spodbudami in stimulacijami ter zaščito, o kakršni lahko vsi z medvedi vred le sanjamo; pa z laboratoriji, raziskovalnim materialom, podatkovnimi bazami, znanstveno raziskovalnimi povezavami, mednarodnim sodelovanjem ter vsakršno podporo, kar vse vzdržuje in plačuje javni davkoplačevalski denar, za katerega prav tu, v javni ustanovi, z javnimi sredstvi v javnem službenem času peljejo razne zasebne in dodatne javne projekte, še enkrat plačane z javnim davkoplačevalskim denarjem, nakazanim pa na račun zasebnega komercialno raziskovalnega podjetja, ki je poleg tega še družba z omejeno odgovornostjo! A je lahko še kaj lepšega!?
Tudi Majić Skrbinškova je namreč tako kot vsi ostali iz DivjaLabs redno zaposlena na Biotehniški fakulteti. Tam DivjaLabs torej, kot smo zgoraj že večkrat dali vedeti, uporabljajo laboratorije, opremo in raziskovalni material, znanje in baze podatkov, za kar imajo, po Skrbinškovih besedah z Univerzo podpisano najemno pogodbo in pogodbo o licenciranem prenosu znanja, saj, da si na Aljaževi 35, kjer je sedež podjetja DivjaLabs, »svoj lastni laboratorij počasi šele opremljamo«, pri čemer, kot pravi Skrbinšek, »gre predvsem za rabljeno opremo, saj si druge zaenkrat ne bomo mogli privoščiti«. Malce žleht se ob tem poraja vprašanje, ali se pri tem kakšna »rabljena oprema«, »odpisana«, morda, ne bo preselila z Biotehniške fakultete na Aljaževo!? Če se, seveda, pri tem sploh ima kam!?
In še, »kako je mogoče, da javnost ne verjame tej stroki«!?
Saj, načelno, naj bog požegna Skrbinškovima in sodelavkam njihovo iznajdljivost in sposobnost, da so si tako lepo in spretno uredili življenje in delo. V vsej raziskovalni in podjetniški evforiji ter naboju in stimulativni motiviranosti, ki jo nedvomno močno podpihuje vedno nov javni in zasebni denar, ki ga prinašajo projekti, ki jih po, po Skrbinškovih besedah, »na trgu« podjetju DivjaLabs naročajo različne slovenske javne institucije kot sta npr. Ministrstvo za naravne vire in prostor ter Zavod za gozdove Slovenije do tujih naročnikov iz Hrvaške, Nizozemske, Romunije, Nemčije in od drugod, pa se zdi, da so vsi ti neposredni in z njimi posredno povezani protagonisti malce izgubili kompas, če so ga kdaj sploh imeli, seveda, ter pozabili na osnovno finančno, poslovno, moralno in etično higieno, ko gre za razmejevanje javne in zasebne sfere ter podjetniške pobude in delovanja.
Foto: Marjan Artnak
Res je sicer morda takšna »spinoff« domislica pri univerzi, kot je letos maja tudi slovenska javna televizija v propagandnem spotu (nagrada Skrbinškovima za dolgoletno lojalno sodelovanje pri utemeljevanju odstrelov?) skušala predstaviti DivjaLabs slovenski javnosti, pri nekaj evropskih javni univerzah »nekaj običajnega«, kot je dejal v tem spotu podjetniško razgreti Skrbinšek, ponosno stoječ pred velikim preparatom medveda, vendar je pri tem »pozabil« povedati, da se gredo tam tako »podjetništvo« izključno v kontekstu univerzitetnih skladov, ki jih napaja tudi zasebni kapital in gospodarski subjekti, ki pri tem od takšnega sklada terjajo zelo transparentno upravljanje in finančno politiko ter nadzorne mehanizme, kjer je tudi pri porabi zelo jasno razmejen javno davkoplačevalski in ves ostali denar ter javna in zasebna raziskovalna sfera ter podjetniška pobuda; in kjer se na koncu koncev denar vrača v univerzitetni sklad, ne pa da se skanalizira in porazgubi na zasebnih računih družb z omejeno odgovornostjo, saj je vendar jasno, da zaposleni na javni univerzah, ki ustvarjajo v laboratorijih in s sredstvi univerze, ne morejo denar od takih projektov kar »privatizirati«.
Toliko bolj bi to moralo biti jasno v primeru Univerze v Ljubljani, ki je sto odstotno financirana iz državnega proračuna, torej v celoti iz javnega davkoplačevalskega denarja! Že zato je ta raziskovalna »dvoživost« DivjaLabs zelo delikatna! Še bolj pa zato, ker kljub očitnemu komercialnemu raziskovalnemu delovanju za trg, slovenska javnost v resnici večinoma tega sploh ne ve, saj se pri vseh projektih upravljanja z zavarovanimi vrstami in divjadi – in tukaj ima seveda precej prstov vmes tudi Zavod za gozdove, ki je večinoma nosilec in krovni izvajalec teh projektov – raziskovalci in eksperti, ki v resnici projekte peljejo v svojih komercialnih poslovnih subjektih, ne le Skrbinšek z DivjaLabs d.o.o., ampak tudi »odstrelni« guru Jerina s svojimi ekspertizami prek Klemen Jerina s.p., in Potočnik »z nutrijami« prek Dr. Hubert Potočnik s.p. – mimogrede, oba sta člana Strokovno znanstvenega sveta LZS – pa, jasno, še »sto« drugih v okrilju megalomanskega in posledično slabo transparentnega univerzitetnega kolosa Univerze v Ljubljani; skratka, tudi najbolj komercialno delujoči raziskovalci in strokovnjaki upravljanja z velikimi zvermi se vendarle zmeraj in povsod v javnosti predstavljajo le kot znanstveniki in strokovnjaki z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, s čimer spretno zabrišejo svojo komercialno konotacijo in se močno opolnomočijo z verodostojnostjo, ki jo zavedno ali nezavedno v očeh javnosti s seboj nosi okrilje Biotehniške fakultete in Univerze, ki pa, kot smo že večkrat ugotovili, v resnici z vsem tem pravzaprav nič nima, četudi vsa interesna in politična in »strokovna« sfera, ko pride do kritičnih polemik v slovenski javnosti, zlasti, ko gre za sporne praktike pobijanja zavarovanih in drugih živalskih vrst, zmeraj maha z »uglednimi profesorji z Biotehniške fakultete«, nekaj seveda zato, ker jim tudi nevpleteni kolegi tam prijateljsko držijo »štango«, večinoma pa zaradi naklepnega in premišljenega manipuliranja javnosti in javnega mnenja!
Zato bi tu ministrstvo za naravne vire in prostor, ki je vendarle najvišja instanca za varovanje narave v državi in za sprejemanje takšnih odločitev o njeni in posledično naši usodi, ki bi morale temeljiti izključno in resnično na verodostojnih informacijah ter neoporečnih strokovnih in znanstvenih osnovah in dognanjih, moralo biti mnogo bolj previdno in zahtevno pri projektih, ki jih ne le financira, ampak potem »z njimi« tudi dejansko posega v naravo in družbo. Najmanj, kar se od ministrstva pri tem pričakuje je, da terja in poskrbi za neodvisen in kredibilen nadzor nad projekti, še zlasti tistimi, ki se kotijo in speljujejo v meglenih dvoživnih močvirjih težko razločljive interesno politično raziskovalno poslovne sfere!
Ta konglomerat je seveda neizmerno prodoren in prepričljiv, saj je visoko motiviran z vsem, kar mu na koncu koncev takšno delovanje prinaša. Na ministrstvu je, da se tega zaveda in pri vsakem projektu vzpostavi vse mogoče nadzorne in varovalne mehanizme! Zavedati se je namreč treba, da bo tudi ob odličnem delovanju le-teh, verodostojnost vsakega javnega projekta prej ko slej naletela na sito in kritični pogled ter pretres javnosti!
In takrat je prepozno za jokcanje in vpitje in zgražanje o tem, »kako je mogoče, da takim strokovnjakom«, pa naj gre za Potočnika pri nutrijah, Jerino pri medvedih ali Skrbinška pri štetju medvedov, slovenska javnost ne verjame! Res, le zakaj!?
Foto: Arhiv AASic!PP
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Marjan Artnak
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Marjan Artnak
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023©Vse pravice pridržane. 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
