Že od 13. aprila letos, ko je Ministrstvo za naravne vire pod pritiskom dveh velikih interesnih lobijev, lovskega in kmetijskega, izdalo sramotno dovoljenje za odstrel 230, zdaj menda celo 235 rjavih medvedov, se po slovenskih gozdovih na veliko preliva kri nedolžnih zavarovanih živali, ki nikomur niso storile prav nič žalega, in nihče ne ve, koliko jih v resnici je! A ko se pod cinično kamuflirko »zaskrbljenosti za ljudi in slovensko podeželje« in nedokazano fantazemsko mantro o prevelikem številu medvedov, srečajo in sprijeno povežejo brezčutna krščanska »slaba teologija«, kot to imenuje ugledni poljski teolog Waclaw Hryniewicz; pa, očitno na Slovenskem v gene in v DNK vcepljeni teror in totalitarno genocidno sovraštvo do življenja, ter, seveda, lovska psihopatska sla po krvi in zaslužkih, cenkanje s političnimi točkami in slinasto uslužno hlapčevanje »stroke« in novinarstva vsemu temu, ne more biti drugače, kot da na vsej črti umre resnica! In v krvi obleži vse, za kar se ta sprega odloči! Tudi leta 2023!
Tako zdaj te dni veliki kalibri »medvedaric« po Krimu, Mokrcu, notranjskih in kočevskih gozdovih, na Tolminskem in drugod mesarijo telesca medvedkov, ki največkrat tehtajo okoli 40 kilogramov, in pobijajo njihove nesrečne matere; nemalokrat tudi samo nje, saj je struktura odstrela takšna, da v kilogramske razrede zelo pogosto »padejo« mlade medvedke, za njimi pa ostajajo osiroteli mladički, ki, »jasno, so v tej zapuščenosti veliki kandidati za to, da bodo res delali kakšne lumparije,« pravijo ob tem letošnjem spomladanskem nezaslišano krvavem masakru medvedjih mladičev in njihovih mater zgroženi izkušeni lovci.
Foto: Janko Ferlič
»Vse to pretirano krmljenje z ogljikovimi hidrati in za učinkovito upravljanje z medvedjo populacijo popolnoma zgrešeno in škodljivo enormno poseganje v populacijo medvedkov do 100 kilogramov, je načrtno takšno zato, da se vedno znova reproducira nujnost tovrstnih odstrelov, ki, na eni strani dolgoročno vodijo v negotovo prihodnost gensko osiromašene medvedje populacije; na drugi strani pa, danes, in ob takem stanju duha v slovenskem lovstvu očitno še kar nekaj časa, v uspešno trgovanje z medvedjim mesom in vsem, kar je zraven,« se sliši iz kritičnih vrst lovcev s centralnih območij medveda. Vse več jih je, ki se jim zdi to prelivanje krvi in denarja ter manipulacije z mladiči zavarovane vrste in javnim mnenjem vse bolj odvratno!
Slovenski mesarji in trgovci z divjačino, Nimrod in Meglen, na primer, te dni slovenskim lovskim družinam plačujejo 5 evrov za kilogram medvedjega mesa. Avstrijci, predvsem mesarji s Koroške, pa 10 evrov za kilogram! Velike zveri in divjad so po zakonu last slovenske države, zato bi, če že, prihodki od, le v najbolj brezupnih primerih, interventno postreljenih medvedov morali kvečjemu romati v državni proračun! Ali na poseben račun, iz katerega bi se potem financiralo sobivanje z medvedom, se vlagalo v izboljšave njegovega habitata ter sproti in pošteno izplačevalo odškodnine za morebitno škodo in nadležno prisotnost! Vendar državljani ne bomo nikoli izvedeli niti tega, koliko so posamezne lovske družine, torej pravne osebe zasebnega prava!, zaslužile s postreljenimi državnimi zavarovanimi rjavimi medvedi; in še manj, koliko raznoraznih bonitet so v žepe pospravili in v lovska doživetja pretvorili tisti, ki tako uspešno skrbijo za to, da krvavi posel s to zavarovano vrsto na slovenskih tleh cveti kot prav nikjer na svetu! Lovcev o tem enostavno nihče od pristojnih institucij ne vpraša; državljani pa ne smejo vprašati! In tudi, če vprašamo, dobimo le osoren odgovor, kot nam ga je lani zabrusil predsednik Lovske zveze Slovenije: »Tega ne boš nikoli izvedela!«
Foto: Janez Papež
Ne kočevski medvedi, slovenski lovski biznismeni in streljači ter vsa njihova netransparentnost in koruptivna kontaminiranost ter interesna konfliktnost je tisto, kar je na Slovenskem z vseh strani zaščiteno in pokrito tako, da nobeni nepoštenosti, manipulaciji in zlorabi skupnega dobrega in narave ne more nihče in nič do živega! V Južni in Srednji Ameriki imajo kokainske kartele. Katerega pa ima Slovenija!?
Kje so zdaj tu, sredi te brezbožne morije, teh laži, kraje, prisvajanja in okoriščanja s skupnim dobrim in pobijanja nedolžnih zavarovanih bitij; v bistvu, torej, sredi preračunljivega institucionaliziranega interesno političnega kriminala, slovenski kristjani? Kje smo, verni katoličani!? Kje je »hoja za Kristusom«, kar je v bistvu prispodoba »hoje za resnico«!? Kje so zdaj vsi slovenski krščanski in katoliški izobraženci, parlamentarci, politiki, uradniki in pripadniki različnih tradicionalnih podeželskih in kmetijskih interesnih skupin ter medijev, ki se tako zelo radi trkajo na svoje poštene in krščanske prsi domoljubja in resnice!? Že junija in julija 2019 smo to spraševali. In, danes, ko ob vsem krvoločnem streljanju, eni še kar ne nehajo in vsak dan znova vpijejo in hlastajo in izsiljujejo za še več prelivanja nedolžne krvi slovenskih v kot stisnjenih in itak na smrt obsojenih velikih zveri, danes, sprašujemo znova!
Še posebej ob današnjem sklicu seje v DZ na pobudo »pobožne« Ive Dimic in poslanske skupine NSi, ki, kljub temu, da je že nekaj let vsako leto postreljenih več kot 200 medvedov in se jih prav zdaj strelja v pravi »pijanski« moriji, v današnjem majskem popoldnevu spet na skupni seji dveh odborov, kmetijskega in okoljskega, v Državnem zboru dela »rabuko« in z vabljenimi samimi istomišljeniki ter političnimi in interesnimi vampirji juriša za še več pobijanja, za še več smrti, za še več genocida po slovenskih gozdovih! Gospod! Jo vidiš? Jih slišiš, kaj delajo!?
Foto: Janez Papež
Uvodni tekst: Ana Ašič
V nadaljevanju spodaj: Iz teksta Ane Ašič: Z MEDVEDJO IN VOLČJO KRVJO OŠKROPLJENO NAJSVETEJŠE, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 3. julij 2019, https://anaasicsic.com/2019/07/03/z-medvedjo-in-volcjo-krvjo-oskropljeno-najsvetejse/
Foto: Janez Papež, Marjan Artnak, Janko Ferlič
Naslovna fotografija: Janez Papež
3. maj 2023
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
Blagoslavljanje polj, vinogradov, bivališč in živine z blagoslovljeno vodo in z najlepšo zeleno asparagusovo, rožmarinovo, pušpanovo, smrekovo ali oljčno vejico; skrben obred, da je tudi živina za največje krščanske praznike dobila košček blagoslovljenega kruha ter neštete priprošnje, procesije, češčenja in zahvalne molitve za vse, kar sta narava in bog človeku naklonila, pa tudi številne ljudske pripovedke in pesmi o cvetlicah, pticah, vseh drugih živalih in letnih časih, prave ode in iskrene hvalnice preprostega ljudskega občutja lepoti in tolažilni moči narave, same po sebi govorijo o tem, da je bil tu, na slovenskih tleh v resnici od nekdaj živ skrben, celosten, rahločuten in sočuten odnosa do stvarstva, ki nas obdaja in katerega del smo.
Zato je toliko bolj osupljiv odnos do okolja, narave in naravne dediščine, ki ga marsikdaj lahko zaznamo pri marsikaterem današnjem slovenskem kristjanu. In če je večina sicer brez obotavljanja pripravljena tudi marsikaj narediti za zdravo okolje, zdravo hrano in čisti zrak, pa v kontekstu aktualnih kontroverznih kampanj in odločitev o usodi velikih zveri prihaja na dan vse kaj drugega kot uči krščanski nauk!
Pri tem poenostavljeno iskanje izgovorov za nemarno in uničevalno ravnanje z naravo in njenimi živimi bitji v prvi Mojzesovi knjigi in v znamenitem citatu o gospodovanju vsemu, kar je živega na zemlji, v resnici ne zdrži nobene resnejše presoje.
Če je vztrajanje pri takšnih nazorih in klišejih morda še nekako razumljivo pri družbenih skupinah, ki so nekoliko ohlapneje ali pa sploh niso povezane z evropsko tradicijo in njenim krščanskim etosom; ali pa med kristjani, ki so pod močnejšim vplivom »slabe teologije« kot imenuje nekatere teološke pristope in poenostavljena tolmačenja geneze Waclaw Hryniewicz, ugledni poljski teolog, duhovnik in upokojeni profesor lublinske Katoliške univerze, pa dejansko ni nobenega opravičila za takšno ravnanje sodobnih kristjanov!
Danes je namreč vsak kristjan že v procesu najzgodnejše kateheze poučen o tem, da je vse stvarstvo naš dom, do katerega moramo biti skrbni in pozorni. Duhovniki in kateheti že mlajše osnovnošolske otroke učijo, da v konkretnem svetopisemskem kontekstu »gospodovati« ne pomeni izkoriščati in uničevati, pač pa skrbeti, skrbno gospodariti, ščititi in varovati!
»V božjih očeh je dragoceno vse, kar je ustvarjeno,« pravi Waclaw Hryniewicz v svojem odmevnem eseju Krščanstvo in svet narave, ki ga imamo pri nas v prevodu Urše Zabukovec, »svetopisemska modrost nas uči odkrivati posvečenost narave in slehernega življenja, ki ima svoj izvor v bogu«, in ob tem opozarja: »Slaba teologija spodbuja k razumevanju nečloveškega stvarstva kot zgolj prizorišča, na katerem se odvija zgodovinska drama človeštva. Rastline in živali se tedaj spremenijo v rekvizite, s katerimi lahko poljubno razpolagamo. Tak odnos do stvarstva je globoko aroganten in egoističen. Skrb za prihodnost človeštva in življenja nasploh na tej zemlji – še posebno pred obličjem ekološke krize in nevarnosti samouničenja – nas spodbuja k občutljivosti za celotno naravo, še zlasti za usodo in trpljenje živali. Skrb za stvarstvo izvira iz občutja skrivnostne solidarnosti vsega, kar biva, ter iz krščanske vizije prihodnosti stvarstva v božjem kraljestvu. Človek, ustvarjen po stvarnikovi podobi, je poklican, da bi bil dober in plemenit vrtnar, razumen upravitelj in moder varuh stvarstva, ne pa surov gospodar in tiran. Biblija ne upravičuje človekovega surovega in neusmiljenega odnosa do preostalega stvarstva. Biblična vera v ustvarjenost sveta ne more biti opravičilo za absolutnost človekove oblasti nad naravo. Biblija nas ne spodbuja k neusmiljenemu obvladovanju zemlje. V krščanski zavesti široko razširjen pogled, da besede Prve Mojzesove knjige (1 Mz 1,28) človeku nalagajo obveznost neomejenega obvladovanja zemlje in narave, je zgrešen.«
Foto: Janez Papež
V sodobnem smislu so se za varovanje narave in okolja zahodne krščanske cerkve začele močneje angažirati že pred desetletji. In več papežev je v različnih kontekstih opozarjalo in pozivalo k novemu odnosu do okolja in narave. V času VI. ekumenskega sveta cerkva v Vancouvru leta 1983 se je že izoblikoval močan in konkretnejši poziv krščanskih cerkva k ohranitvi božjega stvarstva. Tedanje geslo »pravičnost, mir in neokrnjenost stvarstva« je težnjo po pravičnosti in trajnem miru v svetu povezalo z usodo narave. Leta 2001 so evropske cerkve sprejele dokument Charta Oecumenica, ki posebej poudarja: »V veri v ljubezen Boga Stvarnika smo hvaležni za dar stvarjenja, dragocenost in lepoto narave. Zgroženi pa opažamo, da se naravna bogastva izkoriščajo brez upoštevanja njihove resnične vrednosti in omejene količine, pa tudi dobrobiti zanamcev. S skupnimi močmi želimo ustvariti dostojne življenjske pogoje za celotno stvarstvo.«
»Kristusovo odrešenjsko delo ne zaobjema le nas, ljudi, ampak vsa bitja in je pravzaprav posvetitev celotnega stvarstva,« je pred tridesetimi leti prav tako poudaril carigrajski patriarh Bartolomej I. in že leta 1989 razglasil prvi september, dan, ko se začne novo liturgično leto v pravoslavni cerkvi, za »praznik stvarstva«.
Zavezanost katoliških kristjanov naravovarstvu pa seveda dokončno potrjuje enciklika Laudato Si, Hvaljen, moj Gospod, Okrožnica o skrbi za skupni dom, ki jo je na dan Marije Pomočnice kristjanov, 24. maja 2015, mestu in svetu oznanil papež Frančišek.
Okrožnica, ki je naslovljena s prvo vrstico Hvalnice stvarstva ali Sončne pesmi svetega Frančiška Asiškega, je poziv vsemu svetu, vsem religijam, politiki, gospodarstvu in znanosti, da začne ravnati s planetom, vso naravo, vsemi bitji in vsem stvarstvom, ki nas obkroža, v duhu res dobrega in rahločutnega skrbnika. Pri tem je za vse ključno »ekološko spreobrnjenje«, ki naj bi prineslo ustreznejše ravnanje z naravo. Obenem v verskem pomenu Laudato Si prinaša novost, saj je odslej neprimeren odnos do narave v smislu izkoriščanja in nebrzdanega gospodovanja za vernike greh!
»Svet narave, rastlin in živali skupaj z ljudmi tvori veliko skupnost,« pravi Waclaw Hryniewicz, »a danes čedalje šibkeje čutimo pripadnost tej veliki skupnosti ustvarjenega. Vse bolj smo podobni nemilostnemu vladarju in uničevalcu narave. Njeno sedanje stanje vzbuja skrb in sočutje. Kristjan ob njenem uničevanju ne more ostati neprizadet.«
Kaj je torej z današnjimi slovenskimi kristjani, še zlasti in predvsem s slovenskimi krščanskimi in katoliškimi izobraženci, parlamentarci, politiki, uradniki in pripadniki različnih tradicionalnih podeželskih in kmetijskih interesnih skupin ter medijev, ki ne le da ostajajo neprizadeti, ampak si mnogi celo aktivno in glasno, z vsemi močmi in sredstvi prizadevajo za odločitve in dejanja, ki vodijo ne le k nemarnemu in zlorabljajočemu odnosu do narave, ampak celo k pobijanju, najraje kar iztrebljanju določenih živalskih vrst, pri čemer so za dosego svojega cilja pripravljeni sodelovati v vsaki manipulaciji, zavajanju, prikrojevanju dejstev in lažnivemu argumentiranju; ali kot bi ljudje preprosto rekli, pripravljeni so podati roko tudi samemu zlodeju, da le dosežejo svoje!
Foto: Janez Papež
Marsikateri od teh je poln besed o hoji za Kristusom. A če je za kristjane Kristus najprej in predvsem utelešenje resnice, potem hoja za njim ne more biti nič drugega kot konkretna hoja za resnico! Kampanja za odstrel medvedov in volkov je prav zato tako neznosna in srhljiva, ker je tako daleč vstran od te poti!
Za vprašanje odstrela medvedov in volkov namreč ne more biti odločilna ne stroka in ne politika, ampak je to lahko le resnica!
Šele ko so nanizana prav vsa resnična dejstva, in ko so jim prav vsi vpleteni resnično pripravljeni prisluhniti ter jih dojeti v vseh dimenzijah; in so potem tudi pripravljeni skladno z njimi in v duhu resnične spoštljivosti do življenja, skupnega dobra in vsega stvarstva nekaj storiti, šele takrat se v gostem neprehodnem grmovju močno prepletenih interesov lahko pokaže steza, konsenz, ki vodi k resnični rešitvi; za kristjane pa tako tudi edina pot, ki vodi h Kristusu.
Danes vplivni kristjani iz slovenske politike, cerkve, javne uprave, gospodarstva, kulture in medijev izgubljajo kompas, zapuščajo pot in hojo za resnico, razuzdano se predajajo dnevno politikantskemu kupčkanju ter se vse bolj zapletajo v divjo goščo skrajno nekrščanskih interesov.
Kakšna duhovna vodila navdihujejo kristjane iz slovenske politike, ki vse to podpirajo in pri tem sodelujejo? Kakšno duhovno vodstvo, vzore in vrednote imajo ti ljudje? Kje je Evangelij? Božja beseda? Krščanski nauk? Krščanska ljubezen? Katekizem? Družbeni nauk katoliške cerkve? Slovenska krščanska tradicija? Karizma svetega Frančiška Asiškega, svete Klare in svete Hildegarde Bingenske? Kje je današnji Laudato Si? Hvaljen, moj Gospod?
Foto: Janez Papež
Več: Z MEDVEDJO IN VOLČJO KRVJO OŠKROPLJENO NAJSVETEJŠE, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 3. julij 2019, https://anaasicsic.com/2019/07/03/z-medvedjo-in-volcjo-krvjo-oskropljeno-najsvetejse/
Več: MED VELIKIMI ZVERMI IN JAVNOSTJO. LOVCI. NA TEMNI? ALI SVETLI STRANI SILE?, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 25. januar 2020, https://anaasicsic.com/2020/01/25/med-velikimi-zvermi-in-javnostjo-lovci-na-temni-ali-svetli-strani-sile/
Več: NE GOZDNI, ENI DRUGI VOLKOVI IN MEDVEDI SO NEVARNI!, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 13. april 2019, https://anaasicsic.com/2019/04/13/ne-gozdni-eni-drugi-volkovi-in-medvedi-so-nevarni/
Več: KAM VODI KRVAVO UMIRJANJE STRASTI? IN, KAKO UPRAVLJATI S PRETIRANO SLO PO STRELJANJU?, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 13. oktober 2019, https://anaasicsic.com/2019/10/13/kam-vodi-krvavo-umirjanje-strasti-in-kako-upravljati-s-pretirano-slo-po-streljanju/
Foto: Janez Papež
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Marjan Artnak
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Marjan Artnak
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023©Vse pravice pridržane.
