OD »EJ, STARI! KVA TEB´ TUKI NI ČIST´ JASN´!?!« DO NEDOPUSTNIH PRITISKOV, KER JE SLOVENSKA JAVNOST IZVEDELA ZA »DOKUMENTE« O POSKUSIH UZURPACIJE LOVSKE KOČE V TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU!

Najprej sem mislila napisati le zelo kratko »repliko« vsem, ki vse pogosteje v nekih bolj ali manj »tajnih« in, »ne želim« in »prepovedujem objavo« odzivih »razkrivajo« in mi »poznavalsko« pripisujejo pravo naravo in namen mojega pisanja o eklatantnem, kriminalnem poskusu razgradnje in uničenja ter uzurpacije slovenskih posebnih območij narave, državnih lovišč s posebnim namenom, ki ga zahrbtno, na tiho in pod pretvezo zakonskega »neskladja« uradno vodi ministrstvo za kmetijstvo z zavzetostjo, ki močno presega uradne dolžnosti; s strastjo, ki je lastna le lovcem in politiki in zaslužkarjem vseh vrst; ter z obscenostjo, nenasitnostjo in izmikanjem, kakršno se lahko porodi le v perverzni slovenski netransparentni, konspirativni in sploh do konca opolzki prepletenosti in povezanosti vseh treh! Ko sem danes popoldne ta tekst zaključevala, pa so z več strani začela prihajati sporočila o tem, kako se po Zavodu za gozdove pod nujno »preiskuje«, kdo je Ani Ašič posredoval pismo odvetnika Andreja Andrića, v katerem že četrtič ali petič »pritiska« na Zavod za gozdove, ali bo lovska koča v Triglavskem narodnem parku naprodaj!

Foto: Ana Ašič

Tekst: Ana Ašič

Foto: Liza Kostevc in Ana Ašič

15. november 2021

Ob tem, da razni glasniki, govorci, »trobilci« in pač sli vseh vrst vse pogosteje prinašajo »zagvišne« informacije o tem, čigavo trobilo, da je v resnici Ana Ašič in njen spletni portal, kar se sicer v nekaj »preverjenih« ozkih krogih enkrat tako in drugič drugače, enkrat sem, drugič tja, enkrat levo, drugič desno, sproži po domala vsaki naši malce bolj provokativni temi, so lovišča s posebnim namenom in razkrivanje dogajanja okoli njih prinesla še eno sijajno »cvetko«, ki lahko v tako »endemični« obliki požene in zraste le v slovenskem interesno politično medijsko uradniškem habitatu in v »biodiverziteti«, ki je res polna »izvirnih« eksplikacij v smislu osebne odgovornosti in poštenosti, pa »avtohtonih« oblik zavezanosti strokovnosti in zavzetosti za skupno javno dobro, transparentnost, politično kulturo in osnovni kulturni bonton.

Tej konkretni cvetki se reče moč! Torej, Ana Ašič se menda z razkrivanjem in opozarjanjem na spornost dogajanja okoli lovišči s posebnim namenom na vse pretege bije za neko ali nekakšno moč! Menda, da bi dokazala, da jo ima!

Že ko sem to prvič »slišala«, so moje misli bliskovito prešinile besede, ki jih pogosto slišim med mnogimi bistrimi, čudovitimi ter večinoma neverjetno precizno artikuliranimi zelo mladimi ljudmi. »Ej, stari! Pa kva teb´ tuki ni čist´ jasn´!?« Mislim…no…dobro, priznam, čisto, čisto najprej sem si rekla: »Vaaauuuu! Mega!!! That´s it! No, pa res ni bila »zastonj« najstarejša »pišola« najdena v Divjih Babah!« Potem, v naslednji sekundi je prišlo pa tisto, kar tako fenomenalno govori danes mladina na vsakem koraku in v bistvu veliko pove o marsičem! Pa res, no! »Kva tuki enim ni čist´ jasn´!?!«

Marija, pomislim, a moram res objavit še eno svojo fotografijo, da se bo videlo, da sem ženska! V to res trdno verjamem! Kaj drugi verjamejo: a sem, ali nisem; a sem »od hudiča« ali »od boga«, je v bistvu vseeno! Dejstvo je, da sem ženska, kar je čisto isto kot bi rekla »močna in mogočna«! Vsaka je! Po svoji biti! Zdaj pa…če se kakšni zdi, da je življenje lepše in lažje, če ga preživi v sprenevedanju in v ujetništvu ženskih kvot ter v svoje in tuje predstave o lastni nemoči, je to njena stvar, ki na koncu sicer vpliva na njeno moč in njen potencial moči; na mojo moč in prezenco in vse pričujočnost te univerzalne resnice o ženski moči per se, pa čisto nič!

Foto: Liza Kostevc

Torej, že to! Zakaj bi se »gnala« za neko imaginarno, zunanjo, profano moč, če je imam v izobilju sama po sebi, ker sem to, kar v resnici najbolj sem!? Da ne primaknem k temu še dejstva, da sem po rodu Posavka! Za te se pa ve, ne!? Če slučajno kdo ne ve, naj si za začetek odgovori na dve vprašanji. Prvo, kje je bilo eno največjih kurišč čarovnic v Evropi? Se pravi, kje so jih »skurili« največ? In drugo vprašanje, od kje izhaja doslej edina slovenska prva dama Združenih držav Amerike?

Bravo! Odlično, pet! Kar slišim odgovore z vseh strani! Prvi pravilni je Grmada, najvišji vrh Sremiča, nad Krškim, ki je nazadnje bankrotiralo zaradi čarovniških procesov in financiranja zagrebških inkvizicijskih sodnikov. Z okna moje dekliške sobe sem se čez bujne, vijolične, cimetasto dišeče petunije in surfinije vsako jutro najprej zazirala tja, k neskončnemu zahodnemu obzorju, in k Mohorju, in kanček bolj proti jugozahodu še h Grmadi. »Še zmeraj si tu!« sem si pogosto rekla, in se, inspirirana z junakinjami iz angleških romanov, sama pri sebi pomenljivo nasmehnila: »Ampak me smo tudi!« In drugi odgovor? Kdo tega ne ve: iz Sevnice! Oboje, Grmada in Sevnica, je ob reki Savi, kjer se od Zidanega mosta do hrvaške meje razteza Posavje. Kaj ima to eno z drugim? In z močjo?

Odgovor je eden edini. Vse! Gre namreč za čisto preprosto dejstvo, da smo ljudje s teh krajev, Posavke in Posavci, večinoma daljne potomke in potomci tistih, ki so bile tako brihtne, tako sposobne, tako pretkane, tako domiselne, tako izvirne, tako svojeglave, pa najverjetneje tudi tako šarmantne, da so vse tiste nore lokalne totalitarne pogrome in love na čarovnice preživele, se jim izmuznile, jih torej tako ali drugače premagale in morda celo obrnile sebi v prid! Ostale so najmočnejše! To je to! Tako da, tiste favšljivke in frustrirani nevoščljivci, ki bi v resnici tako radi!, pa je to zanje seveda povsem nedosegljivo in res le večne »mokre sanje«; vsi torej, ki so tako zlobno opravljali nekdanjo ameriško prvo damo; ter to, kjer je; in kar je, pripisovali njemu; res, pojma nimajo! Ne ona! On je bil tam, kjer je bil, zaradi nje! S Posavko pač vsak postane in uresniči vse! Seveda, če je toliko inteligenten; in, jasno, dovolj močan, da to zdrži! Zdaj se pa naj vsak spomni na kakšno iz Posavja, če jo pozna; in se malce v mislih poigra z zgoraj povedanim! No, iskreno!? Je kaj na tem!? Slišim kar nekaj bolj ali manj pritajenega smeha; a čutim tudi, kako se nekaterim ob neizpodbitnosti teh besed »hladi« kri v žilah in jih kar malce ledeni srh spreletava…! Ne zaman!

Če zdaj povem še to, da je moja neverjetna, čudovita, izjemna mami doma z Gorjancev….to marsikaj pove…ne!? Tako da mi najbrž ni treba še naprej navajati argumentov o tem, kako res nimam težav s percepcijo o lastni moči! In še manj, da je res ne potrebujem še več, kot je že imam!

Foto: Ana Ašič

A če vendarle k vsemu temu dodam še to, kar pravzaprav najbolj jezi, se pravi to moje delo, ki trga resnico iz krempljev teme in jo nosi na luč, v svetlobo, ki je zmeraj in povsod čista moč sama po sebi; saj ima samo svetloba v sebi to silo, da prikliče življenje iz zemeljske temine na dan, je vse še toliko bolj jasno! Like it or not! In naj si misli kdo, kar hoče!

V svetlobi kraljujem! In mi zato vsi, v svoj nedotakljiv velepomembni ego zavarovani »princi teme«, v resnici ne morejo in ne bodo prišli nikoli do živega! Med drugim tudi iz najbolj preprostega razloga, ker teme sploh ni, ne obstaja, je le začasna odsotnost svetlobe, ki slej ko prej tudi »tam« razvije svoj sij in na koncu pokaže in razkrije vse!

In če povem še to, kar vedo vsi, ki me pobliže poznajo, da sem dovolj močna, da govorim naravnost in povem v obraz; in ga tudi zmeraj kažem, takega, kot je. Razen…na fotografijah naše Lize, ki pri portretiranju neumorno uporablja nekakšen »sunscreen« filter, »da zmehča svetlobo«, reče ona. Sama pa vidim, da to »zbriše« in zmehča tudi kakšno sled časa; ampak, ja, ok, absolutno sem tudi na teh fotografijah to, kar v resnici najbolj sem; takšna, kakršna sem in si upam biti večino časa svojega življenja, ko se smejem in jokam in govorim in se jezim in zavpijem in pripovedujem in se čudim in veselim…pač, vse na glas; in je potem točno to, da sem tiho, tako edinstveno in posebno in, za ene, tisto najlepše! pri vsaki moji fotografiji!

Ob vsem tem je menda ja do konca razumljivo, da je lahko res moj edini odgovor vsem, ki mi očitajo, da se »ženem za močjo«: »Ej, stari! Lubček! Chérie! Schatzi! Ali, »vatever« že! Pa kva teb´ tuki ni čist´ jasn´!?!«

Nobene druge moči ne rabim kot to, ki je imam na pretek: da sem, kar sem; da sledim svojemu instinktu in intuiciji; da grem, kamor me vodi čut; in srce; da iščem resnico; jo najdem; jo izrečem; in da lahko ob tem zmeraj, vsakomur, do kogar čutim in kjer čutim tako, povem; mu rečem iz vsega srca: »Rada te imam! Zelo te imam rada! A resnica je prva!«

To je ta moja moč! Ki mi jo je dal Bog! In samo on mi jo bo vzel! Vse druge »moči« in igrice z iluzornimi predstavami o moči so zame osebno v vseh pomenih, kot modus operandi in kot modus vivendi, popolnoma irelevantne! »Kva tuki kom´ ni čist´ jasn´!?!«

No, in tu bi danes tekst zaključila; ali pa samo napovedala, da bom enkrat naslednjič kaj več napisala še tistim v odgovor, ki si dajejo toliko opravka še z enim strašno »pomembnim« vprašanjem, ki jim zadnje čase še posebej menda ne da spati in jih »draži« ko sam satan; in to je, jasno, »čigava ljubica je?«, da ob tem ne navedem »direktnega« izražanja, res »na harda«, brez nepotrebnega olepševanja, kar pa je vse itak čisto retorično vprašanje, saj je vsem vendar jasno, čigava! Menda ja! Res fletkano! Srčkano! In…kako je šele lušt´n! Tako da, res, pravo veselje se šele začenja! In zato, nič več »hejtat«, samo še »folovat«! Pa če je vse še tako do konca nedostojno, kot mi radi eni povedo domala vsakič, ko me slišijo; in še bolj seveda, ko jih kaj vprašam; in pri tem vztrajam!

Foto: Liza Kostevc

A naj bi bil tako »razgret« konec še tako »kjud«, kot pravi mladina, je dan vendarle poskrbel še za nekaj dodatne »vročice« in zagretosti, ko sem začela z več strani dobivati sporočila o tem, kako se že ves ponedeljek po Zavodu za gozdove pod nujno »preiskuje«, kdo je Ani Ašič posredoval pismo odvetnika Andreja Andrića, v katerem že četrtič ali petič »pritiska« na Zavod za gozdove, ali bo lovska koča v Triglavskem narodnem parku naprodaj!

Neverjetno! Nezaslišano! In v resnici nedopustno je, pa naj se nekateri še tako »pokrivajo« in skrivajo za »interne« izgovore, da si kdor koli drzne sprožati in izvajati pritiske zaradi zadeve, kjer se je neka »lokalna« interesno politična klika spravila na državno premoženje, ki bi ga moralo pristojno ministrstvo že po defaultu braniti z vsemi silami; prav tako pa tudi ljudi, ki delajo tu in so skrbniki tega državnega premoženja! A se, kot kažejo nekateri indici, prav prek ministrstva za kmetijstvo »politično« posreduje, ker je ta vplivna interesno politična klika razjarjena, da je prišlo pismo naslovljeno na javni zavod v roke novinarki, ki je to objavila ter tako vsej Sloveniji razkrila resnične namere tistih, ki se zdaj tako zelo drenjajo in kot brezobzirni jastrebi čakajo, da pri živem začnejo narazen trgati lovišča s posebnim namenom in vse, kar je v njih vrednega!

Ta minister za kmetijstvo je res vreden svojega denarja! Direktor Zavoda za gozdove, ki se je očitno ustrašil, pa tudi! Kaj vam pa je, gospodje!? Ste pozabili, kje ste v službi!? In, kdo vas v resnici plačuje!? Pa res! Na čigavi plačilni listi ste pravzaprav!? Na neki lokalno podjetniški!? Odvetniški!? Lovski!? Ali pa ste vendarle že slišali za to, da vas plačujejo davkoplačevalci!?! In da ste, kjer ste, zato, da delate za skupno, javno in državno dobro!?! In zdaj boste vi sodelovali z nekimi brezskrupuloznimi grabežljivci, ki imajo morda res »zveze na levi in desni«, med državnimi poslanci, med lovskimi funkcionarji, uradniki in sploh povsod, ni da ni; in boste zdaj »štrafali« ljudi, ki jim je v nasprotju z vami, mar za vse tisto, za kar vam ni!?

Kje je Ana Ašič dobila »dokumente« o pritiskih in poskusih uzurpacije lovske koče na Razorju v Triglavskem narodnem parku!? Kje?! Se sprašujete!? Tam, kjer vi mislite, že ne! Ja! Kjer vrag ne zmore, tam baba pr´pomore! Tekst, ki je pred vami, si preberite in se zamislite! Vsi! Do zadnjega! Samo nekaj vam povem! Tukaj! In zdaj! Pred vso slovensko javnostjo! Name se spravite, če si upate! Te poštene, prizadevne, marljive ljudi, ki še niso izgubili čuta za to, kaj je prav in kaj ni, te ljudi, to vas res opozarjam, pa pustite čisto pri miru! Vsi! Tu pa ni nič več tistega »ej, stari, kva teb´ tuki ni čist´ jasn´«, ampak samo še zelo razločno: »A je jasno!?!«

Foto: Liza Kostevc