Lovec? Ali ribič? Policist? Vojak? Ali mirovnik? Kaj je najprej? Kje je najbolj njegovo srce? In sploh, kdo je v resnici Branko Zlobko, v Brežicah leta 1958 rojeni in že dolga leta na Kočevskem živeči, sedanji predsednik Nadzornega odbora Lovske zveze Slovenije in predsednik Zveze lovskih družin Kočevje? Kaj misli? Kako deluje? In, za kaj živi? Kaj je zanj lov? Kdaj, kako in zakaj se je odločil zanj? Kaj ga je že kot mladega lovca motilo? In, kaj ga še zdaj? Zakaj meni, da je treba v življenju in še posebej v lovstvu sprejeti tudi kakšno funkcijo? In zakaj je treba pri tem vztrajati, četudi za ceno nepriljubljenosti? Kaj je največja težava slovenske lovske organizacije? Kako preseči lažno lovsko solidarnost? Zakaj bo naslednji predsedniški mandat prelomen? Kaj misli o lovski politični stranki? Zakaj so odprtost, poštenost, etika in naravovarstvo zanj edina pot v prihodnost slovenskega lovstva? Zakaj ni še nikoli, niti v Sibiriji, ustrelil medveda? Kje so začetki Zelenega sklada? Zakaj so v njegovi območni zvezi Hubertove maše in Zeleni most? In, kaj vse so mu povedale vse reke njegovega življenja?

Foto: Branko Zlobko

Sprašuje in piše: Ana Ašič

Odgovarja: Branko Zlobko

Foto: Marjan Artnak, Branko Zlobko, osebni arhiv.

29. november 2020

Bil je sončen oktobrski dan in Strma Reber je bila med iglastim zelenjem s travami, praprotjo in listavci vsa odeta v jesenske odtenke. V barvah zlata, cinobra in karmina so žareli obronki serpentin pod jasnim modrim nebom. Koliko sinjine? Koliko zahajajočih sonc je bilo že tu? Poletnih. In zimskih. Pomladnih. In jesenskih. In noči? Zvezdnih. In mesečnih. Svetlih tako, da ni bilo mogoče pred jasnim luninim pogledom izmakniti najmanjše misli, najbolj drobcenega hrepenenja; nobenega kotička duše in ne srca. »Enkrat moraš napisati roman o tem kraju,« slišim ljudi okoli sebe; besede prijateljev in vseh tistih, ki mislijo, da bi se morala že davno izviti iz objema efemernega novinarskega dela; se umakniti brezupnemu boju z mlini na veter; se preseliti v svoj svet in pisati knjige. »V enem drugem življenju, ko mi bo namenjeno, morda,« se jim tu in tam nasmehnem, da jih pomirim in ustavim besede, ki so iskrene in čudovite in spodbudne in dobrosrčne, a vendarle ne vem, kako naj jim dopovem, da ne morem, nočem, ne želim, ne znam nič drugega kot to, kar delam; da se mi ne zdi nič bolj neprivlačnega od pisanja romanov; in nič bolj čarobnega in vznemirljivega od pisanja resničnih zgodb. Majhnih. In velikih. Izvirnih. In pristnih tako, da ti ob njih hitreje udari srce; in se noč neprespana razbline v dan, ko se besede izpisujejo v nekaj, česar še ni bilo! Nikjer. A v resnici je! Obstaja! In meni je dana milost, da to povem, da to napišem! Ja, no, Večer na Strmi Rebri ali Nasmeh z osme serpentine. To je resnično, pomislim, to bi morda lahko. Saj je že davno izpisano. Večkrat. In morda se res še v mojem času spet utrne k meni. Če mi je dano, se bo; se še enkrat v popoldansko zlati svetlobi ozrem k Snežniku in Risnjaku ter k hrvaški božjepotni Sveti Gori in tamkajšnji Materi Božji; se vrnem k avtu in spustim k reki.

Doma s krajev, kjer je nebo neskončno in širno, skoraj tako kot na pobočjih Strme Rebri, si nisem nikoli predstavljala, da bom kdaj tako rada prihajala v ozko rečno dolino; in da bom to zmeraj znova doživljala, kot da se spuščam v srčiko najbolj ljubečega srca. Zaradi ljudi, seveda, ki so tam. Zelo svoji. A topli in žareči kot Alenkini lasje. In spontani kot Bojan, ki me že nekaj časa, ne da bi se morda tega sploh zavedal, kliče »Ani«, tako kot so me zmeraj klicali moji iz otroštva; in me zato tam tudi v največjem hladu nikoli ne zebe.

In čeprav sva se s predsednikom tukajšnje Zveze lovskih družin najprej dogovarjala za Kočevje, se je nazadnje samoumevno vse postavilo na svoje pravo mesto in v srečanje v Osilnici, »v Selah, natančno! Osilnica je sosednji kraj«, bi me Simon s pomežikom popravil; ob skrbnem in na trenutke rahlo zaskrbljenem nasmehu mlade temnolase Kristine, ki naju je potem, ko se je dan že zdavnaj prevesil v večer in noč, večkrat skušala spomniti na večerjo, midva z Brankom Zlobkom pa sva, z vsem žarom zatopljena v pogovor, pozabila celo na kavo, ki sva jo imela ves čas pred seboj; ob reki sva se pogovarjala, ob njenem šumenju, ki je neumorno spremljalo najine besede, tako kot je tudi sicer že od nekdaj prisotno v življenju sogovornika.

Foto: Marjan Artnak

Reka in voda vas spremljata od rojstva ob Krki, pa do danes, ko živite ob Kolpi. Ju sploh še opazite? Ali pa sta že tako samoumevni, da ne zaznavate več njune prisotnosti, žuborenja, vseh njunih zvokov?

Seveda ju zaznavam! Vedno ju slišim! Kolpa teče le dvesto metrov od moje sedanje hiše; čez vrt pa je speljan potoček, ki ves čas šumi in buči. To mi veliko pomeni. Pomirja me. In me nekje globoko v duši ves čas spominja na mojo povezanost z vodo. To so moji spomini. To je tista stalna vez z mojo družino, z vsem, kar sem bil; in, kar prav zato tudi sem. Pa z mojim starim očetom s Krke, ki mi je kot človek ogromno dal. Osnovnošolska poletja sem preživljal pri njem. In njegove vojaške pripovedi iz prve in druge svetovne vojne, pa ribolovi na soma, ščuko in druge ribe na Krki so zame nepozabne! Tam smo živeli le petdeset metrov od reke in tisti čas je usodno vplival na moje nadaljnje življenje.

Kako ste potem prišli do Kolpe?

Ko sem se upokojil, sem si rekel, ne bom v Ljubljani in ne v Kočevju. Prej, ko sem delal, sem namreč med tednom večinoma ostajal v Ljubljani, sicer pa sem živel v Kočevju. Ko pa je bilo tega konec, sem si zaželel nekam na vas. V kolpsko dolino. Med Žago in Srobotnik. Tako sem si predstavljal. In potem se je v Grivcu prodajala ta hiša. Obema z Ireno je bila všeč. Kupila sva jo. In tako sva zdaj tu, ob reki.

Vsaka reka ima svojo govorico. Kaj vam govori Kolpa? In kaj Krka?

Ne vem… Kolpa je precej divja. Hudourniška. Hitra. Tudi okolje samo je manj sproščeno kot ob Krki. V Gazicah, vasici ob Krki, kjer sem preživljal otroška leta, se reka lenobno vleče čez pokrajino, zavija okoli zelenih otočkov; vse je umirjeno; okoliški griči pa so posejani z vinogradi in žitnimi polji. Tu, ob Kolpi je divjina! A prav to je tisto, kar potrka na kanček divjosti, ki je nekje globoko skrita v vsakem od nas. Prikliče to iz tebe. Te sooči s tem, kar sicer skušamo odrivati od sebe, potlačiti, si ne priznati, a je vendarle še zmeraj v nas. V vsakem človeku je! Ko sem bil mlad lovec, sem hodil na lov v glavnem zaradi »antistresa«. Nepozabni so bili večeri, ko sem gledal sončne zahode; kako sonce z oranžnimi in temno rdečimi plameni zažiga nebo tam za vrhovi Stružnice in kako so se dolge sence v mraku plazile preko jase ter svoje lovke stegovale preteče kot gozdne pošasti proti meni. Nato pa je prišla nočna tišina in mir. Na lovu sem se povsem osredotočil, vsa čutila so se mi izostrila, ko sem zbrano opazoval, poslušal; vse ostalo sem izklopil in je bila to odlična sprostitev. Z leti pa se je vse to spremenilo. Ko grem zdaj na lov, grem zato, da v sebi poiščem tisto, kar je v meni, v moji podzavesti še povsem divje, tisto, kar tudi sam odrivam na stran. V določenih trenutkih, ko zalezuješ divjad, ko pride tudi do zelo adrenalinskih momentov, reagiraš zelo prvinsko. Iz adrenalina pride ta reakcija. In takrat se nenadoma soočiš s seboj; zagledaš sebe, kakršnega ne vidiš zmeraj. Morda lovci ne znamo to tako dobro povedati, ampak gre za poseben »feeling«, občutek, reakcijo, ki jo sproži ves ta adrenalin in takrat narediš tudi reči, v katerih se morda težko prepoznaš, a so vendarle tudi prave.

Pride na dan neka globlja, prvinska modrost?

Ja, tako! Modrost, neko vedenje, davno znanje. Nekaj, kar morda sega več stopenj nazaj v evolucijskem razvoju človeka… Lovski nagon. Pa tudi divjost! To je v nas! V nekom manj. V nekom več. A je! Tega divjega, vsega, kar je nasprotje civilizacije, pa vendar obstaja v človeku, se zmeraj branimo, tega nočemo priznati! A če se v teh spontanih trenutkih na lovu poglobiš sam vase, se ti to odkrije, in se s tem potem soočiš.

Je to prijetno ali neprijetno soočenje?

Zame je to trenutek resnice! Ko vidim, kaj je moja dejanska slika. Ko srečam svoj drugi jaz. In lahko vam rečem samo to, da se tega svojega drugega jaza bojim!

Bojite se ga!? A vendar tudi sprejemate?

Ja, ga sprejemam. A se ob tem tudi bojim, da ga ne bi več mogel obvladovati.

In kaj potem storite? Ne greste nekaj časa na lov?

No, glejte, spet ni to tako, kot je morda slišati! Gre bolj za moje osebno, globlje dojemanje realnosti in vseh dimenzij, ki jih s seboj določena situacija nosi. Za spoznanja o sebi. Za odkrivanje, kaj in kdo v resnici sem. Kaj vse sem!? Nenazadnje so tudi vse te pravljice od Rdeče kapice, Sedem kozličkov pa mnogih drugih zgodb del odkrivanja ali pa zakrivanja, kakor pač pogledate na stvar, vsega tega podzavestnega v človeku. Gre za bežanje v divjino; za soočenje z njo.V nasprotju s civilizacijo, redom in nekimi pravnimi normami, ki v njej vladajo.

In je ta divjina tudi dimenzija, ki jo človek potrebuje za svoje ravnovesje?

Vsekakor! Ko enkrat spoznaš te stvari, ko se enkrat soočiš z njimi, jih diletiraš, odpreš določene baze podatkov v svojih možganih in jih s tem tudi sprostiš.

Foto: Osebni arhiv.

Za nekdanjega policista in vojaškega častnika to najbrž ni povsem enostavno… priti do svojega resničnega jaza… mislim, po vseh letih šolanja, urjenja in delovanja, ki to prvinsko divjost in stik s seboj verjetno tudi malce zatre…?

Oh! Seveda! Temu lahko samo pritrdim! Ne malce! Popolnoma zatre! Pa ne samo tisto, kar je v tebi divjega, še kaj drugega! Saj si lahko mislite! Glejte, zame pravijo, da sem trd človek. Nedostopen. Da imam rad red. Da mora biti vse na mestu. Razumljivo! Kako tudi ne!? Kar ni naredila kadetska šola, je potem naredila vojaška akademija. Po tistem težkem »drilu«…veste, kdor to preživi brez večjih osebnostnih poškodb…je potem psihično res stabilen človek! Mnogi moji kolegi z vojaške akademije so rekli: »Nastradal sem, ampak moji podrejeni bodo še stokrat bolj!« Oba veva, da takšne izjave pomenijo samo to, da se v resnici niso nič naučili; in da so njihovo osebnost pohabili. A mene niso! Zmeraj sem znal ohraniti svoj jaz. Vsi, ki me dobro poznajo, moji dobri prijatelji, ki jih imam sicer zelo malo; pa nekaj več znancev; vsi ti vedo, da sem po srcu tudi mehek človek in sem pripravljen pomagati vsakemu. Zmeraj. In kjerkoli. Tudi v lovski organizaciji sem veliko delal na tem. In še vedno. Je pa res tudi to, da se ne uklonim kar tako! Sploh če nasproti ni pravih argumentov, zlepa ne popustim! In sem imel večkrat zaradi tega probleme. Obenem pa se seveda z leti skušaš čim bolj vrniti k sebi, k svojemu pravemu jazu in najgloblji resnici. Narava, stik z njo, pa preizkušnje v njej pri tem zelo pomagajo.

Ne popustite? Kaj pa sebi? Tudi težko popuščate?

Sebi!? Nikomur! Zato lahko povem samo to, da sem bil pri svojih podrejenih in nadrejenih zmeraj spoštovan vodja! Nikoli pa nisem bil priljubljen! To je tako! Čim greš na neko funkcijo, moraš vedeti, da ne boš priljubljen! Če si priljubljen, potem si slab vodja!

A tako!?

Ja, seveda! Glejte, če bom dajal odpustke svojim podrejenim, potem kmalu ne bo reda! Če bom zahteval vse tako, kot mora biti, pa seveda ne bom priljubljen! Zato je edina prava stvar spoštovanje. Da ga imaš ti do drugih. In oni do tebe. In vedno pravim: »Ne poslušaj, kaj govorim! Glej, kaj delam! Kar naredim jaz, lahko narediš tudi ti!« Še nikoli nisem nikomur rekel: »Poslušaj me, kaj govorim; ne me pa gledat, kaj delam!« To je zame povsem zgrešeno!

Ampak to je nekaj, kar ste se verjetno naučili že zelo zgodaj v svoji družini?

Ja, res je, tega sem se naučil že v najzgodnejših letih. Moje otroštvo ni bilo najlažje. Rodil sem se v Brežicah. In smo, kot sem že rekel, živeli pri starem očetu, ob Krki, v takšni majhni leseni hišici, lesenjači. Zelo lep čas je bil to, še predšolski. Potem smo se pa preselili na mamino domačijo v Malo Slevico pri Velikih Laščah, da je lahko mama skrbela za svojega očeta, mojega dedka, ker je po smrti moje babice ostal sam. Oče je dobil delo v lesni industriji v Velikih Laščah; mama je pa tudi doma izdelovala drobne lesene izdelke, zobotrebce, pletla košare, pletla izdelke iz slame, da je imela svoj vir dohodka. Nikoli nam ni bilo ravno z rožicami postlano. Skromno smo živeli. Bilo nas je šest otrok, poleg mene še pet sester. Večkrat se spomnim mame in tega, kako smo šli otroci z njo v trgovino in smo si kaj želeli, vendar večinoma ni šlo. In v takem, veste, se tudi veliko naučiš. Na srečo…No, ja, vendarle mislim, da na srečo, sem šel že s štirinajstimi leti od doma v Tacen; in sem tako malce razbremenil družino.

Vendar niste zato izbrali kadetske šole!? Zakaj pravzaprav?

Težko rečem, zakaj. Bil je preprosto tak splet okoliščin. Že v pionirskih časih sem bil zelo dober strelec. Tekmoval sem z zračno in malokalibrsko puško. In bil pri tem tudi zelo uspešen. No, in eden teh strelskih funkcionarjev je bil tudi miličnik, pravzaprav komandir v Velikih Laščah. Ker sem bil tako dober strelec, je menil, da bi bilo dobro, če bi šel v to šolo. Moj oče si je sicer zelo želel, da bi šel za avtomehanika ali kleparja, ker je bilo takrat to zelo popularno. Če si šel takrat v teh krajih okoli Velikih Lašč za miličnika, to med večinsko vernimi ljudmi ni bilo sprejeto s kaj veliko naklonjenostjo.

Vi pa ste se tam našli?

Meni je bilo tam kar dobro. Ukvarjal sem se z atletiko. Pa z borilnimi veščinami. Z učnim uspehom pa itak nikoli nisem imel težav, tako da sem šolo končal z odliko. In na prvo službeno mesto sem bil razporejen v Domžale. A so me kar kmalu poklicali na pogovor. So me malo povprašali, ali imam kakšno resno dekle in tako…Potem so mi pa kar naravnost povedali, da so me izbrali za vojaško akademijo. Še danes ne vem, po kakšnem ključu. Takrat je slovenska milica vsaki dve leti pošiljala za svoje vodstvene kadre enega ali dva na vojaško akademijo.

Foto: Marjan Artnak

So bile to v bistvu že priprave na slovensko osamosvajanje?

Mislim, da. Slovenska milica je že v okviru Jugoslavije imela povsem svoj status. Imeli smo drugačne uniforme. Drugačne oznake. Bili smo bolj samostojni. Bi rekel, da se je že mnogo let pred dejansko osamosvojitvijo mislilo, da se bo enkrat to zgodilo.

Odšli ste torej v Beograd?

Da. Najprej sem bil dve leti tam. Potem pa še dve leti v Sarajevu, kjer sem šolanje v pehotnih enotah zaključil. Seveda pa je bila podelitev diplom v Beogradu.

Po vrnitvi je sledil prihod v Jasnico pri Kočevju?

Ne! To pa ne takoj! Najprej sem se vrnil v Ljubljano, kjer sem bil razporejen v Zaščitno enoto milice. Tu sem ostal nekaj mesecev. Šele potem so me poslali v Center za usposabljanje vojnih in posebnih enot milice. Kot pomoč pri usposabljanju. Takrat mi je rekel poveljnik, gospod Andrej Šturm, ki je bil zelo pošten in razgledan, zame mentor in oče in res zelo dober človek: »No, zdaj boš pa ti ostal še malo tukaj!« In to se je potem raztegnilo v nekaj let. Sem delal kot inštruktor, pa kot vodja inštruktorjev. Vmes sem odšel v Tacen za vodjo učiteljev vojaških strokovnih predmetov. Leta 1989 pa sem se vrnil v Jasnico kot poveljnik Centra.

Specialna enota z Jasnice je imela pri osamosvajanju pomembno vlogo?

Da. Ravno tu se je vse skupaj začelo in veliko dogajalo okoli osamosvojitve. A zdaj ne bi o tem govoril.

Ob vseh teh pripravah na praznovanje 30. obletnice bi bilo prav, da tudi o tem rečeva kakšno besedo!

Ja, bi bilo prav. A sam osebno o tem ne bom govoril. Ne želim govoriti, ker se je vse to v vseh teh letih z vseh strani zelo »preinterpretiralo«. Na žalost danes govori vsak svoje, tako da sam osebno na to niti misliti ne želim, kaj šele kaj reči!

Prav zato bi morali tudi vi povedati svojo resnico!

Ja. Morda. A ne bom! Vsaj ne zdaj. Ne še!

Dejansko ste bili v dneh vojne za Slovenijo v Jasnici?

Da. Tistih deset dni sem bil na Jasnici. Poslali so mi nove neizkušene policiste pripravnike in skupaj smo doživeli artilerijski napad iz ribniške kasarne. Se pravi, da so po nas tolkli s havbicami s 155 mm izstrelki. Med tem ognjem smo se potem začasno umaknili na drugo lokacijo, s tem da smo avtomobile in ostalo logistiko umaknili že prej, ker sem približno vedel, kaj vojska pripravlja. Bal sem se celo avionskega napada, ker so nas preletavali in so bombardirali Kočevsko Reko in tisti del; nas pa so potem napadli z artilerijo.

Koliko policistov ste imeli takrat v svoji enoti?

Ne vem. Mislim…da 25. Mladih.

Se morda spominjate, kaj je bila vaša prva misel, ko se je to začelo?

Moja prva misel je bila, da je treba za te fante poskrbeti. V primeru napada, je bilo sicer že vse naprej načrtovano, več scenarijev. Vsak je vedel, kaj mora narediti. Ko smo se premaknili na drugo lokacijo, sem z Jasnice odšel zadnji. Vse sem zaklenil in se potem odpeljal za njimi. Na dogovorjenem mestu so me počakali, da sem pregledal, če so vsi. Trije so manjkali. In sem osebno še z dvema izkušenima policistoma odšel nazaj po njih.

Manjkali so..?

Da. Veste… Ni bilo enostavno, črni scenariji… V tistem je bilo za marsikoga kar malo krize…Ko začnejo okoli vas eksplodirati granate, se dogovorjeno kaj hitro pozabi.

Ste imeli kaj žrtev med temi fanti?

Ne! Nismo! Na srečo, ne!

Se spomnite kakšnega posebej srečnega trenutka?

Najbolj »srečen trenutek« zame je bil to, kar sem malo prej rekel, da so vsi ti mladi fantje preživeli in tudi sam; da smo torej vsi ostali živi. Bili pa so tudi drugi lepi trenutki. Ko je, na primer, moj podrejeni, inšpektor, imel psa in je v vsem tistem pustil vse, ter tekel ponj, da je tudi njega rešil.

Potem ste se premaknili v Gotenico?

Ne, ne! Gotenico so prav tako napadli, so jo obstreljevali, čeprav ji niso mogli do živega, zaradi lege pod hribom, parabola pa je tekla po njem! Mi smo se preselili na vojno lokacijo. Ne bom vam povedal, katero! Tam smo ostali nekaj dni, potem pa smo se vrnili v Jasnico. To, kar je bilo pri tem obstreljevanju in napadih najhuje je, da so uporabljali tempirne granate. To so pehotne granate, ki v zraku eksplodirajo in zato šrapneli letijo na vse strani. Še danes imam za spomin shranjenih nekaj takih kosov. Če te to zadene, te raztrga. Grdo, res grdo.

Foto: Osebni arhiv

Vojna za Slovenijo je bila sicer kratka, a je vendarle marsikoga tudi močno psihično in duševno zaznamovala. Se je potem sploh kdo strokovno ukvarjal s tem? Z resocializacijo; s sanacijo travm; s psihološko pomočjo tem ljudem?

Kolikor vem, ne. Razen za tiste, ki so bili v specialni enoti. Ne vem, govorim na pamet. Vendar mislim, da je bilo za specialce poskrbljeno.

Za ostale policiste pa ne?

Ne, ne! To ni bilo tako, kot je danes! Ko imajo policisti vedno na voljo psihološko pomoč. Takrat tega ni bilo.

Se vam zdi, da je bilo potem to problematično?

Mislim, da ne! Je bilo vendarle kratkotrajno, tako da bi tudi težko prišlo do razvoja kakšnega posttravmatskega sindroma ali česa podobnega.

Po končani vojni pa ste se vi vendarle prestavili v Gotenico in postali poveljnik tamkajšnjega centra?

Da. Leta 1991, ko je bilo konec te naše vojne, se je vadbeni center z Jasnice preselil v Gotenico. In tako sem tudi sam odšel tja. Tam je bil potem vadbeno edukativni center. En del pa je bil oskrbni, zaledni. Po nekaj letih je bilo oboje združeno v vadbeno oskrbni center, kot je še danes.

Osebno se rada ustavim v Gotenici in se, če imam čas, sprehodim med travniki vse tja do gozda in naprej ter si ob tem skušam predstavljati, kako je bilo vse to videti, ko je bila vas polna pridnih, delavnih nemških družin. A ko moj sprehod omenim komu, ki tega ne pozna, me kar malo čudno in zgroženo pogleda. Je za ljudi Gotenica upravičeno še zmeraj malce »scarry« kraj?

To je čisti predsodek! Gotenica ni Rog! Gotenico so izpraznili Italijani. Kočevski Nemci so sicer mislili, da bodo prišli pod Nemčijo, pod Reich, a so padli pod italijansko okupacijsko oblast. Pod Emono. In takrat je Emona vsem tem Nemcem izplačala odškodnino po principu »eno kmetijo za dve«. In so jih selili v Posavje. Prav Gazice, moja rojstna vas ob Krki, je bila tudi med tistimi, kamor so naseljevali Kočevske Nemce. Posavce pa, saj veste, so selili v nemška taborišča in v Srbijo. Gotenica je bila izpraznjena decembra 1941 in januarja 1942. Če imam pravi podatek, je odšlo 162 ljudi. V vasi je ostal samo eden. Po drugi svetovni vojni je bila Gotenica v zaprtem območju. Tu so izkopali in zgradili vse te podzemne objekte kot zatočišče in skrivališče za slovensko vlado, če bi bilo kdaj treba delovati v vojnih razmerah. To je bilo vrhunsko izvedeno, z materiali, ki so še danes odlični. Veste, tem ljudem, ki so živeli v zaprtem območju, v resnici ni bilo nič hudega. In ko mi danes kakšen tak, ki je že sedem plaščev zamenjal, pa jih bo vsaj še pet, če bo treba in mu bo to koristilo, ko mi torej tak reče, kako je bil prikrajšan, ker je živel tu, je to zame, zelo preprosto povedano, velika laž! Nič ni bil prikrajšan! Prikrajšani so bili tisti, ki so živeli izven tega območja. Glejte, v tistih letih, ko državljani drugod niso imeli kave, detergentov, mesa, ko je primanjkovalo mnogo osnovnih reči, so ljudje na tem območju imeli vse! Saj poznate, veste, kakšna je Kočevska Reka, ne? Kako »velika« je..? Pa je bila obilno preskrbljena z vsem. Imela je vrtec, šolo, pošto, banko, mesarijo, zdravstven dom, z vsem založeno trgovino, hotel, ni, da ni!

Z obiski je bilo malo težje…

Domačini so lahko šli kamor koli, če so želeli. Tudi obiske so lahko imeli in obiskovalci so prihajali; je pa res, da so se morali predhodno najaviti. Iz varnostnih razlogov so bili pač preverjani. To je morda danes slišati tako… A takrat in tam je to pomenilo, da so ljudje na zaprtem območju živeli veliko bolj brezskrbno kot danes. Hiš in avtomobilov sploh niso zaklepali. In ko so delavci, sekači zaključili z delom, so motorne žage, gorivo in orodje puščali kar na prostem, zunaj, na delovišču in so naslednji dan samo prišli in nadaljevali z delom. Danes pa, če pomislim, kaj vse se dogaja tudi tu, me je groza. Da o naravi niti ne govoriva! Leta 1995… 1997 se je tu še videlo divjega petelina! Danes ga ni več! Prej je bil, ker je imel mir! In seveda vse drugo, kar rabi, da v določenem okolju živi. Zato, veste, bom zdaj rekel nekaj, zaradi česar bom morda kje tudi narobe razumljen, a je vendarle tudi to del resnice o tem območju. Matija Maček, kakršen koli že je bil, in ki je zaprl to območje, teh 27 kvadratnih kilometrov, ki se je raztezalo vse do Kolpe in kjer je bila Gotenica le ožje središče, je s tem tudi veliko dobrega naredil za naravo! Prav tu se je, po njegovi zaslugi, to je treba pošteno povedati, narava najbolj ohranila! Zato sem takrat, leta 1991, rekel, pustite rampe! Koga motijo, tam, sredi gozdov? Ne odstranjujete jih!

Bila je čudovita priložnost za nov narodni park..?

Narodni težko, regijski pa vsekakor! A žal ni bilo posluha. In so takoj vse rampe podrli. Ter območje brez razmisleka odprli za vse živo.

Foto: Marjan Artnak

Takrat se je odprla tudi Gotenica?

Da. Gotenica se je po osamosvojitvi obnovila, da je takšna, kakršna je bila v času, ko so v njej živeli kočevski Nemci. In spomnim se, kako so v devetdesetih, npr. leta 1995, 1996, 1998, ti ljudje, nekdanji lastniki, prihajali iz Kanade, Argentine in drugod in so si želeli videti svojo rojstno hišo. Kot poveljnik sem mojim ljudem zmeraj naročal, da ne sme biti nikoli problem, če kdo želi obiskati svoj nekdanji dom. Veste, so bili ljudje zelo ganjeni, ko so videli svojo nekdanjo hišo lepo urejeno, ohranjen ta »dreifenster« sistem, pa rože na oknih…mi pa tudi, ko smo videli, kako skrbno so si ti ljudje v vrečico nabirali prgišča zemlje in si jo v spomin na svojo rodno grudo odnesli s seboj. To so te dobre prakse, o katerih javnost in ljudje zelo malo vedo, a so bile! In to je resnična Gotenica! Ljudje jo zamenjujejo s Kočevskim Rogom! A v Gotenici ni nihče nikogar ustrelil! To je bilo res zaprto, a mirno območje. En del Služba državne varnosti, drugi del pa samooskrba za primer, če bi bilo kaj narobe; če bi prišlo do vojne; in bi se slovensko vodstvo preselilo sem. To so bila skladišča blagovnih rezerv. Po travnikih so bile vkopane cisterne nafte in goriva, agregati, vse, kar je bilo potrebno za preživetje v vojnih razmerah. Ni pa bilo tukaj nobenega nasilja! Nobenih pobojev kot v Rogu! Samo zaprto območje.

Zmeraj, ko se pogovarjam s kom iz Kočevja, s Kočevskega, si želim, da bi imela neskončno časa in miru in zbranosti, da bi lahko res poglobljeno prisluhnila in slišala, kaj mi v resnici želi povedati. Se mi zdi, da so ljudje, domačini s teh krajev razvili nek svoj zelo zanimiv »meta jezik«, zelo specifičen diskurz in način, kako ti nekaj o nečem povedo. In se zmeraj sprašujem, ali je to zato, ker so živeli med Kočevskim Rogom na eni in zaprtim območjem na drugi strani; med dvema zamolčanima, »prepovedanima« conama, o katerima se ni govorilo.

Domorodcev s Kočevskega je malo. Tu so ljudje z vseh vetrov. Pravih, avtohtonih Kočevcev je res zelo malo. Večina je prišlekov. Za delo na kmetijah so večinoma poprijeli Prekmurci, ki so jih tu naselili v letih 1950 do 1960. Sem so prišli ljudje s Štajerske, z drugih koncev Dolenjske; potem, kasneje še z Gorenjske… Seveda pa časi po vojni tukaj za nikogar niso bili prijetni, naj si bil domačin ali pa si prišel od drugod. Vedelo se je, kaj se dogaja. Kako so ponoči tovornjaki vozili skozi Željne. In naprej. V Rog. Še bolj pa se je seveda vedelo, kaj te čaka, če boš kaj rekel! In v takem ni enostavno živeti. Ljudje postanejo bolj oprezni, previdni. In to se najbolj odrazi v komunikaciji. Še posebej, ker gre za reči, ki s seboj vsak dan nosijo nek napor. Vsaka molčečnost, zaveza molčečnosti je sama po sebi naporna! Kaj šele, ko je povezana z nasiljem in nevarnostjo zate in tvojo družino! V takem se potem za preživetje razvijejo neki principi, sistemi, prakse, ki ljudem vse to vsaj malo olajšajo in jim pomagajo s tem živeti. Vsak od nas se kdaj v življenju sreča s tem molkom, zavezo molčečnosti. Tudi sam sem podpisal stvari, ki me še danes zavezujejo. Seveda pa se nekako potem s tem naučiš živeti.

Kot s posebno misijo? Kar vam tudi v dejanskem pomenu besede ni tuje, saj ste delovno kariero zaključili kot vodja sektorja za varnostno načrtovanje in mirovne misije ter kot poveljnik posebne policijske enote RS. To je vse slišati zelo dinamično…pa tudi konspirativno…

Ja, vsega je bilo. Dinamike..? Tudi, seveda. Ko se je vlada odločila, kje, v kateri mirovni misiji bomo sodelovali, je bilo treba pripraviti vso dokumentacijo, sklepe, izbrati kader. Izvesti je bilo potrebno pred napotitveno usposabljanje, ki je bilo prilagojeno državi ali regiji, v katero smo pošiljali policiste. Usposabljanja so se izvajala v Gotenici. V času mojega vodenja sektorja so policisti sodelovali v misijah EU, OVSE in Združenih narodov. Šele ko so zaključili to izobraževanje, so odšli na mirovno misijo.

Na vse strani sveta?

Ko sem vodil ta sektor, jih je največ odšlo v Bosno, v različne kraje. Potem pa tudi na Kosovo, v Makedonijo, Srbijo, Jordanijo, Afganistan, Vzhodni Timor; povsod tam, kjer je bilo treba.

Ste jih odšli kdaj pogledat?

Ja, seveda! Večinoma. Na področje držav bivše SFRJ pa zmeraj.

Kako je, ko imaš svoje ljudi nekje tam, daleč, na območju resnih konfliktov? Vas je kdaj kaj skrbelo zanje?

Zelo! Vedno! Nekaj je treba namreč vedeti. Zelo velika razlika je med vojaškimi in policijskimi mirovnimi misijami! Pri vojaških mirovnih misijah gre za vojake, ki so nastanjeni v kasarnah. Policisti v mirovnih misijah pa stanujejo privatno. Najdejo si zasebno stanovanje in potem tam živijo.

Niso torej na varovanem in zaščitenem območju?

Seveda ne! Za varnost morajo skrbeti sami! Zato je to mnogo bolj tvegano.

Foto: Marjan Artnak

Ste kdaj koga izgubili?

Ne. Nismo. Na srečo mi ne. Se je pa to zgodilo Hrvatom. So bili zame zmeraj zelo težki trenutki pri odpravah na misijo…ko sem vsakemu, ki je odhajal na misijo, rekel, da mora imeti v svoji osebni prtljagi tudi vrečo, saj veste, katero, ne?, je bilo to za nekatere grozno; vendar je realnost pač neizprosna in tam te lahko doleti vse! A z vsemi temi mojimi ljudmi je bilo zmeraj vse dobro. So pa ti fantje zelo nastradali na drug način. Tisti, namreč, ki je šel enkrat, je šel potem še večkrat. Misije so ponavljali. Prostovoljno. Moram pa reči, da se je potem več kot 50 odstotkov teh ljudi ločilo.

Toliko?

Da.

Policisti se tudi sicer precej ločujete..?

Ja. Glejte, psihične obremenitve, odsotnosti, vse to naredi svoje.

Mislite na slovenski rek »daleč od oči, daleč od srca«?

Tudi to. In potem je tu še ves ta stres. Misije so zelo težek čas za vse. In to ne traja le kakšen dan ali teden, ampak gre za mesece in leta negotovosti in tudi razdvojenosti.

Tudi ko živimo zelo gotovo, zelo udobno in zelo skupaj, smo lahko zelo daleč vsaksebi…

Lahko! Seveda. A fizična bližina ima vendarle tudi svojo moč; ko je ni, pa gre življenje ta čas še bolj svojo pot. In mnoge te zgodbe so bile res tudi zelo boleče. Prestavljajte si, človek se končno vrne domov! Potem pa ločitev!

To je tudi za vas osebno nekaj zelo težkega?

Zelo! Ni enostavno, z nekom ste povezani, leta živite z njim, delite vse; nenadoma pa konec; ničesar več ni; vse, na čemer si gradil, se sesuje. To so izredno težki trenutki.

A ste kljub temu dvakrat šli skozi to?

Prvič je bilo to enostavno. Bili smo mladi. In tista zveza je, čeprav imam iz nje edino hčerko, zelo, zelo hitro razpadla. Drugič pa je bilo drugače. Ko se ti po 22 letih skupnega življenja postavijo stvari na glavo, je to zelo hudo.

Običajni zunanji vtis je, da je to bolj težko za ženske…

Ja, dobro ste rekli. Zunanji vtis. Ker ženske več govorite o tem, poveste naglas, kako vam je, kaj se vam dogaja, kako se počutite in kaj čutite. Moški molčimo, a to ne pomeni, da ničesar ne čutimo. Nasprotno. Za tem molkom je tudi zelo veliko trpljenja in prizadetosti. Dobro veste, da je za vsakega moškega že majhen neuspeh zelo hud udarec. To je zmeraj povezano s samospoštovanjem in občutki krivde. Ko pa so tu še čustva in izguba, kar prav gotovo je razhod z nekom, ki ga imaš rad in ti nekaj pomeni, je pa vse toliko bolj neznosno. Na trenutke res obupno. Moram reči, da sem takrat nekako spoznal in dojel, zakaj nekateri tega preprosto ne zdržijo. Takrat mi je zelo, zelo pomagal moj prijatelj Marjan.

Pomagala pa vam je tudi narava?

Narava zmeraj pomaga. Če ji seveda to dovoliš. Če se ji prepustiš in slišiš, kaj ti govori.

Vi ste jo slišali?

Na koncu sem jo, ja. A tudi to ne pride kar tako…v trenutku…stopiš v naravo in je…vse rešeno! Ne gre to tako. Je vendarle treba iti tudi zelo vase, se soočiti s samim s seboj. Obenem pa je treba opazovati naravo, se ji prepustiti, da ti lahko pove. No, in takrat, sredi vsega tistega dogajanja, pred šestnajstimi leti, avgusta 2004 sva bila z mojim prijateljem Marjanom Artnakom nekaj tednov v Magadanu v Sibiriji, na polotoku Kony. Bilo je zgodaj zjutraj. In jutranje meglice so se počasi trgale nad sibirsko tundro. Sedel sem na obrežju brezimne sibirske rečice in gledal losose, ki so se lesketali v brzicah in poganjali po toku navzgor ter hiteli na drstišča. Vse je bilo zelo mirno in spokojno, v meni pa je vladala zmeda, pomešana s praznino in stotimi vprašanji, na katera nisem našel odgovorov. Drugič sem bil pred razpadom zveze, za katero sem se zelo trudil, da bi jo obdržal. Zaradi vseh vprašanj brez odgovorov, je bil notranji obračun toliko hujši. Poleg tega je bilo vse to prav na moj rojstni dan. Poskušal sem se umiriti ter prisluhniti šumenju reke. Z vsakim valom, ki je nosil s seboj že davno pozabljene spomine, je k meni prihajalo vse več notranjega miru. V vsem tistem miru so se mi občutki začeli ostriti. In počasi sem začenjal razumeti, kaj mi reka govori.

Kaj vam je povedala?

Kaj mi je povedala..?…Spregovorila mi je čisto preprosto in mi rekla, da gre življenje naprej. Da za reko življenja v resnici ni porazov, ni poražencev, ni izgub, ni neuspeha, ni propada, ampak da živo teče in žubori naprej, naprej. Da ima v njej, tako kot losos, kdo tudi drugo smer, da je to kot pri lososu močnejše od njega, a reka teče dalje svojo pot, z vsem, kar življenje je. Povedala mi je, da lahko sedim na obrežju in se mučim; da se lahko borim proti toku; ali pa se ji prepustim in grem naprej, z njo, z življenjem.

To spoznanje je bilo globoko olajšanje?

To je bila odrešitev! To mi je dalo moči, da sem potem vse speljal in razrešil in zdržal. In sem šel dejansko naprej z življenjem.

Foto: Marjan Artnak // Kamčatka s helikopterja.

In ste srečali gospo Ireno?

Ja. Ko se iskreno soočiš s seboj, ko razčistiš s preteklostjo, ko se, bi rekel, pomiriš z vsem, kar je bilo, se odpre nova pot, nova zgodba; takrat se ti spet lahko zgodi nekaj novega, lepega, dobrega. Življenje gre naprej. In ti z njim.

Menda je šele tretja ljubezen prava, zrela, resnična ljubezen, v kateri se dva tudi zaradi vseh predhodnih izkušenj sprejemata s toliko ljubeče tolerance, prizanesljivosti in razumevanja, da to obema prinese varen odnos in obenem dovolj svobode, da sta lahko v vsakem trenutku to, kar sta. Brez tesnobe. Brez strahu. In brez nadzora. Zdi se, da lovci potrebujete še toliko več vsega tega?

Ne vem, nekateri »srečneži« imajo že prvič srečo, nekateri tretjič, nekateri desetič in nekateri sploh ne. Jaz upam, da mi je ta sreča naklonjena tretjič. Mislim, da imava midva z Ireno, morda res tudi zato, ker sva oba že kar v letih, pristen, razumevajoč, tovariški, spoštljiv, toleranten, svoboden in ljubeč odnos. Si zaupava in se spoštujeva, čeprav sva v debatah velikokrat različnega mnenja in na nasprotnih bregovih… se pa s tem tudi dopolnjujeva.

Vi imate lov, ribolov, vse to. Kaj pa gospa Irena? Vas spremlja pri tem?

Včasih. Ampak samo takrat, ko greva opazovat živali, nikakor pa ne, ko gre za streljanje; ribe pa itak že desetletje lovim po načelu »ulovi in spusti«. Irena nima sicer nič proti lovstvu in trudu lovcev za ohranjanje narave in divjadi in to tudi podpira; ne tolerira pa lovcev – »streljačev«, ki morajo zato, da zadostijo svojemu egu, prekomerno pobijati živali.

Vaše ruske in sibirske pustolovske odprave pa so bile zmeraj v tandemu z Marjanom Artnakom?

Z Marjanom sva že dolgo zelo povezana in dobra prijatelja. Čeprav sva tudi zelo različna, se razumeva. Marjan ni lovec. In ne samo to! Lov in lovci smo zanj…no, bolj tako… Saj vi veste. Res ni temu najbolj naklonjen…

Ja, zelo zanimiva tolmačenja ima, zakaj moški lovijo in streljajo divjad…

Glejte, ne glede na to, sva se zmeraj zelo dobro razumela in si tudi pomagala, če je bilo treba. V prvem desetletju tega tisočletja pa sva bila skupaj na nekaj res nepozabnih poteh. Dvakrat na Kamčatki, v Sibiriji, v Tuvi, v Mongoliji, večkrat v Bosni…To niso bila običajna agencijsko organizirana potovanja, ampak sva se vse dogovorila in si organizirala sama ter potem tam, na kraju samem, sproti improvizirala in se skušala znajti v okoliščinah, ki so vsak dan pred naju postavljale nove in največkrat povsem neznane izzive. To je potem spontano prineslo s seboj še marsikaj drugega! Tako sva na Kamčatki, po predčasni vrnitvi z Naličevskega jezera in reke Naličevo, ko sva v bistvu čakala na prevoz za predčasni povratek v izhodiščno bazo mesto Elizovo, kjer sva se želela kasneje povzpeti na vulkan Goreli, ostala brez prevoza in sva začela iskati druge možnosti. »Poždi, poždi, počakaj, počakaj« je govoril ruski vodnik Vlad. Nama pa seveda ni bilo do tega, ker tudi nisva imela na voljo neskončno časa. In tako sem z daljnogledom opazoval okolico, ali je kje kakšno prevozno sredstvo, s katerim bi se premaknila iz tistega kraja. In zagledam, kako se »kuclji« v daljavi obračajo! Jasno, radarji obrnjeni k Japonski! Hitro sem poklical vodnika Vlada, ki je bil po mojem mišljenju v resnici varnostni oficir, in mu rekel, naj pokliče poveljnika oporišča z radarji. Najprej se je nekaj upiral, češ da tam ni ničesar, zvečer pa se je pripeljal major; in seveda, beseda je dala besedo; malce vojaškega jezika in »a, bratje Slaveni!« pa naju je bil pripravljen proti primernemu plačilu vzeti s seboj, saj je šel naslednji dan v Petropavlovsk. S tega skrajnega roba Kamčatke so namreč mimogrede na črno trgovali z ikrami in jih razvažali v ostale vojaške baze. In tako sva se čez drn in strn peljala v terenskem osemkolesniku, z 9 tisoč kubiki, ki je pil 35 litrov nafte na uro. Ko smo prišli v Petropavlovsk, je major rekel, da ne sme nihče izstopiti. Sva dala vojaku 20 dolarjev, da je odprl linico…in sva se malce razgledala. Bili smo sredi baze jedrskih podmornic, ki so ležale na sidriščih pred nami kot veliki kiti! Verjetno sva bila ena redkih, če ne edina Evropejca civila, ki sva bila kdaj v tisti bazi!

Foto: Marjan Artnak // Sibirija. Branko Zlobko s srebrnim lososom.

To pa je dogodivščina!

Ah, jih je bilo res veliko! Ena takih je bila, ko sva na reki Bistraja z Marjanom muharila. Bilo je to potem, ko sva se po več tednih vrnila iz divjine in so naju ljudje iz polnilnice mineralne vode v kraju Malki namestili v njihovo dačo za »Moskviče«, se pravi za inšpektorje, ki so prihajali iz Moskve; in sva po treh tednih prvič spala v postelji z rjuhami in na toplem. No, in drugi dan greva lovit ribe. Lipane. Razne postrvi. Losose. Mislim, vse to je bilo v reki…le da midva nisva ujela nič od tega! Sva se šla muharjenje in so se vsi čudili. Rusi tam so to prvič videli. Rus, ki je lovil v najini bližini, je vsakič potegnil iz vode vsaj polmetrsko postrv ali lososa. Midva pa sva gledala, menjavala muhe…pa nič! Potem pride Karpič, Rus, starejši možakar, naju nekaj časa opazuje in reče: »Kaj sta vidva? Zabavljača? Ali ribača?« Je odkimaval z glavo in rekel: »Od tega ne bo večerje!« In nama je prinesel pet ali šest velikih postrvi. Joj! Sramota! Midva taka huda ribiča s Kolpe! Pa nama morajo nositi ribe! A sva na koncu rekla, prav, vsaj imava kaj speči, sicer bi res ostala tisti dan lačna! Sva potem hitro poiskala neko staro železno rešetko in napravila improvizirani žar, čemur so se spet vsi čudili. Oni namreč ribe samo kuhajo. In seveda surove dimijo, saj morajo z njimi preživeti osem mesecev hude zime. Skratka, Marjan je potem ribe pekel; sam pa sem na hitro naredil še tržaško omako in sem z njo mazal pečene ribe. Kmalu se je zbrala vsa vas, prinesli so še rib, za vse sva jih pekla, fante sva poslala po nekaj vodke in piva; in iz tega se je razvil nepozaben večer! Potem pa je Karpič stopil k svoji Volgi, odrezal kos plastične zavesice na blatniku, ga ostrgal in iz rdeče sredice izrezal dva krogca. To sva naslednji dan dala na trnek in ribolov se je začel! Takoj, ko sva trnek vrgla v vodo, je riba šavsnila k rdeči plastiki, saj je »mislila«, da je to lososova ikra, in se ujela. No, in tako sva osvojila nov način ribolova… Takšna, spontana so bila najina potovanja. Sva si pa vsako pot zmeraj zastavila tako, da je bila kombinacija ribolova, fotografije, planinstva in rafta, pa malo lova za preživetje.

Zakaj se gre kateri koli priseben človek spuščati z ruskim improviziranim raftom po divji sibirski reki, čez divje in vratolomne brzice?

To je izziv! Je adrenalin! Je preizkušnja! Mnogi, ki so bili prej, no, in moram reči, da tudi potem, polni junaških besed, so »scagali«, ko so zaslišali bučanje brzic čez pragove, ki ga je bilo slišati že z daljave več kilometrov kot bobnenje tovornega vlaka. To je bilo v Tuvi, na reki Kyzyl Khem, ki je vzhodni pritok Jeniseja, kjer smo »preraftali« 180 km. Kanjoni globoki več sto metrov; in več kilometrov najbolj divjih brzic, pragov, brez izhoda! Sva najprej mislila, da gre tu za raft druge ali tretje stopnje; ko pa sva bila tam, sva videla da je četrta in peta…! Rafti pa »po domače«, dve skupaj zvezani »banani«, da je nastal kataraft…in na tem štirje ljudje… A sva z Marjanom rekla: »Kar naju ima doleteti, naj se zgodi! Tukaj in zdaj! Ne bova bežala pred tem! Ne bova se umaknila! Sva ali nisva!?« In sva tako raftala čez tiste najbolj divje pragove! Veste, v tistem se res vidi, koliko si sposoben; in kdo v resnici sam sebi zaupa! Druga plat teh ruskih podvigov je pa ta, da je tam reka komunikacija, je pot, marsikje edini način, da sploh lahko kam prideš. Vsekakor pa si človek to kar za zmeraj zelo zapomni! In potem, po takem doživetju, so mnoge, še tako težke preizkušnje…No, se jih s tistim ne da primerjati…In jih z lahkoto zmoreš. Po taki izkušnji se mnogokrat zdi, da je vse drugo otročje lahko!

Foto: Osebni arhiv. // Raftanje v Tuvi na reki Kyzyl Khem.

Ste zaradi adrenalina, iskanja adrenalinskih izkušenj odšli med lovce?

Ne, ne! No, glejte, to je pa tako. Eno je, da je lovstvo tudi malo del moje družinske tradicije, moje družine. Moj oče sicer ni bil lovec, bil pa je to moj stari oče s Krke. In vsi njegovi vnuki smo zdaj lovci. Potem pa, ko sem prišel v Jasnico in Kočevje ter spoznal nek svoj krog ljudi, s katerimi sem hodil ribariti na Kolpo, sem kaj hitro videl, da na Kočevskem tistega, ki ni lovec, v bistvu ni… je nekaj čudnega z njim… Če tedaj na Kočevskem nisi bil lovec, nisi pomenil nič; je bilo s teboj nekaj narobe. No, in ta moj krog prijateljev me je vabil, naj se jim pridružim kot lovec. Že pred tem pa sem poznal tudi nekaj državnih lovcev. In tako sem se včlanil v lovsko družino Banja Loka. Tam sem imel prijatelje, bilo mi je všeč in sem v tej lovski družini še danes.

To je bilo pred skoraj 30 leti in kar hitro ste v lovski družini napredovali na odgovorne funkcije?

Res je. Leta 1990 sem se včlanil, leta 1991 sem napravil lovski izpit. Leta 1992 sem pa že postal predsednik nadzornega odbora v moji lovski družini. Ampak, zakaj sem se začel ukvarjati z lovsko politiko?

No, zakaj!?

Ja, to je zanimiva zgodba… mislim, bo morda koga tudi malo zbodla ali vznejevoljila, a bom povedal točno tako, kot je bilo…In bilo je tako, da so me že kot lovca začetnika takoj trikrat dali na disciplinsko!

Kako to!?

Češ da nisem upošteval nekaterih »kvazi« usmeritev tedanjih vodilnih ljudi v lovski družini.

Res niste?

Lepo vas prosim! Imel sem mentorja, ki je želel, da ga vozim na lov. In sem ga tako vozil dva, tri mesece.

Po gozdovih?

Ja, tako naj bi bilo, le da sva redko kdaj prišla do gozda, do lova, ker se je zmeraj ustavil v gostilni in sva potem lovila po »glavnih žilah«. Nakar mi je za težek denar na vsak način hotel prodati puško, boroveljski drilling, to je trocevna puška, zelo znana, in je zanjo, kot sem že rekel, želel imeti veliko denarja, nekaj tisoč nemških mark. Sem mu rekel: »Tega ne bom kupil!« Poleg vsega sem zatem rekel še: »No, zdaj boš pa ti enkrat peljal na lov!« In potem nenadoma nisem bil več tako, kot je prej ves čas govoril, »fina fejst fant«! In so me dali na disciplinsko, češ da nisem naredil vsega, kar bi moral za lovsko družino. Tega se zelo dobro spominjam. Prva obravnava je bila v gostilni Cetinski v Novih selah, v posebni sobici. Ko sem prišel tja, je zunaj že čakalo še pet ali šest mladih lovcev, ki so mi rekli, naj grem prvi. In sem šel. Predse sem postavil lovski zakon in diktafon. Pa me vpraša predsednik disciplinske komisije: »A kaj ti je sa to?« »Diktafon,« mu odgovorim. On pa: »A kaj je to?« »Ja,« rečem, »da bom posnel, kaj se bomo pogovarjali!« So čisto ponoreli, da to pa ne!

In potem!?

Ja, nič, rekel sem jim: »Glejte, tukaj, v zakonu, piše, da je delo lovske družine javno!« In še sem jim povedal: »Ne zaupam vam! In zato bom posnel, ker ne vem, kaj boste sicer dali v zapisnik!« Pa se je oglasil drugi član komisije in rekel: »A se bomo sa mi pravno gankali?« Po kostelsko, veste, preganjali. »No,« sem rekel, »zdaj mi pa povejte kaj sem kršil, katere člene?« Pa so rekli: »Se boš malo pokesal…« Vendar sem vztrajal, da mi natančno napišejo vse moje kršitve, kaj sem v resnici naredil narobe! A mi niso znali povedati. Tako je bilo tisti dan zaključeno! In tudi ostale mlade lovce niso potem poklicali v sobico! Seveda pa niso kar tako odnehali! Že čez pol leta so me spet poklicali, češ da se nisem udeležil vseh obveznih skupnih lovov! Pa sem bil na šestih…takrat mi je pa res počil film! In ko so se sprejemala nova pravila lovske družine, sem dal toliko pripomb, da so se za glavo držali! Zato so me potem postavili za predsednika nadzornega odbora, saj so mislili, da me bodo tako utišali!

A vas niso?

Seveda ne!

Foto: Marjan Artnak

Takrat se je šele zares začelo?

Ja! Čez štiri leta sem postal starešina. Spremenil sem vse interne akte in postavil mandatni sistem, se pravi, da si mandatar postavi svojo ekipo. Do tedaj je bilo tako, da je bil nekdo starešina, ekipo so mu pa drugi postavljali. Na ta način si seveda imel zvezane roke! Tako sem se začel ukvarjati z lovsko politiko. Sem potem postal član upravnega odbora ZLD Kočevje, pa podpredsednik območne zveze; v letih 2001 do 2005 sem bil član UO LZS in njen podpredsednik; zdaj sem že štiri mandate predsednik Zveze lovskih družin Kočevje. Sem zmeraj gledal, da se take reči, kot so se meni, ne bi dogajale več. K delovanju sem spodbujal mlade lovce in v upravnem odboru sem imel celo pripravnika. Veste, sam gledam stvari malce drugače, ne tako utirjeno in fiksno, kot so bile takrat postavljene. Zdaj bom spet nekaj rekel, zaradi česar jih bom na koncu dobil po nosu, a bom vseeno povedal. Slovenska lovska organizacija je vase zaprta, je samozadostna in v veliki meri na svoj način konzervativna. Polna je neke stare, preživete miselnosti, ki ne dopušča novih idej! Še zmeraj marsikje – vsaj bojim se, da je tako – živi precej tistega, zaradi česar sem se pred tridesetimi leti sam začel ukvarjati z lovsko politiko. Zato pa so tudi vsi ti problemi, ki jih imamo. Struktura članstva se stara, povprečna starost je 56,53 let. Priliv mladih je slab, čeprav imamo sedaj komisijo za delo z mladimi, a krepko prepozno. Eden največjih problemov, ki jih imamo, pa je lažna lovska solidarnost!

Kako to mislite?

Tako, kot sem rekel! Preprosto! Ljudje se nočejo izpostaviti! In ko kakšen lovec naredi nekaj narobe, vsi zakopljejo glave v pesek! In so vsi tiho! Redko kdo reče, poslušaj, to pa ni prav, tako to ne gre, to se ne sme!

Ker se bojijo zamere?

Bravo! To je to! Bojijo se zameriti!

Komu?

Ja, komu!? Temu konkretnemu lovskemu tovarišu, ki ne dela prav!

Ampak, zakaj? Kaj se lahko zgodi!?

Ja, glejte, počasi te izključijo iz dogajanja; gledajo te postrani; nisi več dobrodošel v tej družbi. Zato se prikrivajo določene zadeve, čeprav vsi vedo zanje! To je ta lažna lovska solidarnost. Pa še en velik problem imamo. Kljub temu, da imamo lovski informacijski sistem Lisjak, imamo zelo slabo informiranost članov na lokalni ravni. Je pa to seveda malo tudi posledica starosti naših članov, ki vsi tudi ne obvladajo teh informacijskih veščin. Tako! To so problemi, ki nas tarejo! In na katerih bi morali bolj delati!

Lokalno?

Seveda! Tu najbolj! Na lokalni ravni smo lovci! V nekem lokalnem območju lovimo. Na tej ravni, v tem konkretnem okolju lovci delujemo! Pa ne samo to! Povezanost s tem lokalnim okoljem je za nas lovce izjemnega, vitalnega pomena! To zmeraj poudarjam! Zato naša območna zveza lovskih družin tudi tako podpira Zeleni most, vsakoletno večdnevno prireditev, ki je nastala na pobudo Društva likovnih ustvarjalcev Ribnica, kjer je bil med pobudniki tudi lovec, predsednik Društva. Zeleni most vsako leto povezuje ustvarjalce, lokalne skupnosti, lovce in ljubitelje narave. Kulturno udejstvovanje in lovska kultura predstavljata pomemben del slovenskega lovskega delovanja. Zato smo tudi podprli uvedbo tradicionalnih Hubertovih maš. Mi je ob tem kdo rekel: »Ja, Branko, a zdaj si pa kar med cerkvene prestopil!?« Mislim, tudi če bi, ne bi smelo to nikogar posebej brigati! A tu gre vendarle še za veliko drugega. Gre za naše korenine, za našo evropsko identiteto, za tradicijo, kulturo in običaje, ki tudi veliko pripomorejo k večji povezanosti in boljši komunikaciji lovcev in lovstva z ostalimi ljudmi v nekem kraju, sredini, skupnosti; vse to v resnici prispeva k boljšemu in lepšemu življenju in razumevanju ter sožitju med ljudmi. Ko smo po naši območni zvezi v sodelovanju z župnijami začeli enkrat na leto prirejati Hubertove maše, ki, saj veste, so nekaj zelo posebnega in res naredijo vtis z vsemi temi rogovi, s tem drugačnim zvenom, ki spremlja obred, pa z lovskim zborom in lovskimi napevi, je marsikdo ves presenečen rekel: »A tudi to znate lovci? Sem mislil, da samo streljate!« To se komu morda zdi brezveze; ko pa ti lokalni lovec pove, da je nekdo, ki mu je divjad naredila škodo, ob obrazcu za prijavo le-te, le odmahnil z roko in rekel: »Ah, pusti! Saj mora tudi srna nekaj jesti! Raje naredite lovci še kaj tako lepega, kot je bila tista maša!«; takrat pa se zares zaveš resnične vrednosti takšne dediščine!

Zadnja leta je v delovanju slovenske lovske organizacije opazne tudi vse več dobrodelnosti?

Absolutno! Na tem veliko delamo! Zeleni sklad, s katerim pomagamo lovcem in njihovim družinam v stiski je danes uveljavljena oblika pomoči v lovski organizaciji. Začelo se je pa to tukaj, pri nas, na Kočevskem, z Zelenim križem. Poznate!? Veste za to!?

Foto: Osebni arhiv.

Ne..!

Pred leti, natančno 11. decembra 2005, se je tukaj, na Kočevskem, v lovski družini Lazina zgodila zelo huda tragedija, ki je vse do danes ostala nepojasnjena. Lovec je na pogonu ustrelil svojega lovskega tovariša, v bistvu svojega bratranca. Zakaj? Kaj se je dogajalo? To bo očitno za zmeraj ostalo nepojasnjeno, saj si je takoj za tem tudi lovec, ki je streljal, sodil sam. Isti dan smo lovci tukaj imeli dva mrtva. Brez očeta je ostala družina ustreljenega lovca, žena in trije nepreskrbljeni otroci. In takrat je naš lovec in tedanji predsednik Nadzornega odbora naše območne zveze, zdaj že pokojni Tone Križ predlagal, da obudimo Zeleni križ, način zbiranja pomoči, ki je bil v slovenski lovski organizaciji živ že pred prvo in med obema svetovnima vojnama. Takrat je bila pomoč namenjena osirotelim otrokom lovcev, ki so jim vzeli življenje krivolovci. Kočevske lovske družine smo se hitro povezale med seboj. Takrat sem bil še podpredsednik LZS in sem organiziral zbiranje pomoči tudi na nivoju celotne Lovske zveze Slovenije. Na pomoč pa so nam priskočili tudi lovci iz sosednjih hrvaških lovskih družin, saj smo tu od nekdaj lovci z obeh strani Kolpe med seboj močno povezani; in v okviru mednarodnega sodelovanja lovci celotne hrvaške Primorsko – goranske županije. V zelo kratkem času smo zbrali kar veliko denarja, tako da smo v tistem težkem obdobju vsaj na ta način malce olajšali življenje prizadeti družini. No, in ta Zeleni križ je danes Zeleni sklad, ki deluje v okviru Lovske zveze Slovenije! So bili nekateri mnenja, da je Zeleni sklad primernejše ime. Vsekakor je slovensko lovsko članstvo danes tu zelo aktivno in ima sklad med lovci veliko podpore; tako da postaja to socialno delovanje vse vidnejše in pomembnejše. In prav tu vidim pomembno vlogo sedme sile, da o tem večkrat kaj napiše.

Kaj pa politično!? Vse pogosteje se spet slišijo ideje o politični stranki, ki naj bi močneje zastopala slovenske lovce? Nekaj se pripravlja, ne!?

Ja, glejte, vsake toliko vznikne kakšna ideja o tem. O neki lovski zeleni stranki, ki bi se v slovenskem političnem prostoru zavzemala za lovske interese… To več ali manj zmeraj zraste ob pogledu na 20 tisoč članov Lovske zveze… in si potem kdo tolmači, da to avtomatično pomeni tudi toliko volivcev!

Vaš predsednik mag. Lado Bradač pravi, da prihodnost in moč slovenskega lovstva nista v politični organiziranosti in političnem delovanju, ampak predvsem v tem, da lovci ostanejo organizirani kot močno interesno združenje, ki ga trdno povezuje skupni interes in pripadnost lovu in lovstvu…

V slovenski lovski organizaciji smo člani najrazličnejših političnih in svetovno nazorskih prepričanj ter ver, najbolj različnih poklicev, izobrazbe in zanimanj! Naš edini skupni imenovalec je lov in druženje! In je lovski interes. Kako na takih temeljih narediti močno politično stranko, s katero bi lahko pomembneje posegel v politični prostor in prišel v parlament!? Če pogledamo v zgodovino, je sicer res, da je Slovenski lovski klub oziroma kasneje Slovensko lovsko društvo nastalo na političnih temeljih; na ideji, da imajo tudi Slovenci napram Nemcem svojo lovsko organizacijo, se borijo za slovenski jezik, ipd. Tudi kasneje, po drugi svetovni vojni, vemo, da je bila lovska organizacija močno vpeta v določeno in vladajočo politično opcijo, zaradi česar je lovska organizacija večinoma tudi brez večjih problemov uveljavljala svoje interese. Po osamosvojitvi pa je med slovenskimi lovci prišlo do politične pluralnosti in zelo različne politične pripadnosti in delitev, ki bi jih tudi ustanovitev takšne stranke težko presegla.

Vi torej niste med snovalci »lovske stranke«!?

Mene v resnici politika ne zanima! No, lovska že. Nacionalna pa niti najmanj! Bodiva iskrena, a bi se kateri koli pameten človek, če mu ni treba, mešal v to, kar vsak dan vidiva okoli sebe!? Je pa res, da sem tudi sam nekdaj, predvsem ob projektu Zeleni most, malo o tem razmišljal…o neki zelo zeleni povezovalni stranki, forumu, ki bi ji bilo res mar za naravo, naravovarstvo in bi združila vse zainteresirane deležnike na tem področju; in, kjer bi bilo uravnoteženo zastopano tudi lovstvo. Morda vse to enkrat tudi bo. Zaenkrat pa mislim, da lovstvo ne potrebuje svoje stranke. Kaj se bo z lovstvom dogajalo v prihodnosti, bo pokazal čas. Za slovensko lovstvo bo konkretno prelomen naslednji predsedniški mandat, saj se za tem, leta 2029 iztečejo sedanje lovne koncesije. Boj za lov in lovišča se je že začel, se že dogaja! Zaostril pa se bo po letu 2024. Zato bo naslednji mandat izjemno pomemben! Nikoli ni vseeno, kdo vodi slovensko lovsko organizacijo! Še posebej pa to velja za našo bližnjo prihodnost. Zelo močnega, trdnega in nepopustljivega predsednika bomo potrebovali! Žal se bo sedanjemu predsedniku, ki ima kar nekaj vsega tega, iztekel že drugi zaporedni mandat; in lovci bomo morali dobro premisliti in oblikovati takšno vodstvo, ki bo zares sposobno učinkovito zastopati in braniti interese lovskih družin in lovcev. Kaj se dogaja v lovski družini, je odvisno od starešine! Kaj se dogaja v območni zvezi, je zrcalo tamkajšnjega predsednika! In kaj se dogaja z Lovsko zvezo Slovenije in posledično z vsem slovenskim lovstvom, pa je spet odvisno od predsednika, njegovih vrednot in njegove ekipe!

Foto: Marjan Artnak

Katere vrednote so po vašem mnenju ključne za prihodnost slovenskega lovstva?

Najpomembnejša vrednota za prihodnost lovske organizacije je naravovarstvo. Se pravi, da je lovska organizacija zelena; da skrbi za varovanje narave in prek tega tudi za divjad; da izobražuje svoje člane in tudi civilno javnost o pomembnosti varovanja narave; predvsem pa, da je lovec sam v tretjem tisočletju na prvem mestu naravovarstvenik!

Ki pa še zmeraj goji divjad in jo strelja!?

Ne! Saj je ne gojimo več! Oprostite! To, kar ste rekli, ni res! Divjad smo gojili do sprejema sedanjega lovskega zakona. Glejte! To, kar mi delamo v naravi, vso to prostovoljno delo…, vsa ta biotehnična dela so vzdrževanje in izboljševanje življenjskega okolja in pogojev za divjad! Izboljšujemo pa tudi naravo! Nenazadnje smo bili lovci prvi, ki smo po slovenskih gozdovih pobirali smeti; ter se borili in se še borimo proti divjim odlagališčem in smetiščem v naravi! Lovci pri skrbi za naravo nikakor ne smemo popustiti! Nikomur! Vztrajati moramo pri skrbi za divjad ter z njo upravljati tako, da bo v ravnovesju s prostorom. Pri ogroženih vrstah pa nimamo kaj razmišljati, ampak jih moramo kar se da ščititi! Se vrniti k temu, kar smo lovci na Slovenskem od nekdaj delali! Saj smo vendar lovci zaščitili volka! In divjega petelina in še kaj drugega! Mi smo ponovno naselili risa! In še veliko vsega tega smo naredili in vsak dan posebej si prizadevamo za to! Moje stališče je, da je prav to tisto, s čimer se moramo na prvem mestu ukvarjati; pa da moramo lovci predvsem ves čas skrbeti za to, da bomo notranje urejeni; da bomo imeli kot interesno združenje, pa tudi kot ena največjih nevladnih organizacij na področju narave »v glavi« vse dobro razčiščeno in zastavljeno. Če bomo v vsem tem in v svojih vrstah zdravi, bomo imeli tudi navzven manj težav, več podpore različnih javnosti in več konsenza, ko gre za naše delovanje!

Škoda, da informacijski sistem Lisjak ni odprt za širšo javnost…

Ne! To pa ne more biti! Lepo vas prosim! Ene stvari bi nenazadnje tudi lahko bile, a je vendar tu toliko osebnih podatkov, da to enostavno ne gre!

Pa kaj je tako kočljivega? Kaj je treba tako skrivati!? Da lovci streljate, se itak ve!

To že! Ne vem pa, če mora javnost vedeti, kdaj, kje, kako, kaj vse sem do zdaj ustrelil!?

Saj to naredite legalno, ne!? Zakaj potem javnost ne bi smela tega vedeti?

Glejte, določene specializirane javnosti kot so veterinarji, pa raziskovalci z Biotehniške fakultete, lovska inšpekcija…seveda imajo oziroma dobijo dostop do Lisjakove baze podatkov. A ko že govoriva o tem, se morava najprej vrniti povsem na začetek in se vprašati, s kakšnim namenom, kako in zakaj je do Lisjaka sploh prišlo!

No, kako?

V letih 2001 do 2005 sem bil podpredsednik Lovske zveze Slovenije. In, leta 2002 mi je prišlo v roke diplomsko delo Darka Buta, sedanjega generalnega direktorja Uprave RS za zaščito in reševanje. To je bila diploma v okviru izobraževanja za lovskega mojstra. Darko But se je v tem delu zelo poglobil v probleme lovske organizacije, koordinacije, zbiranja podatkov, organizacijo in vodenje; obenem pa je v nalogi predstavil modul, kako bi lahko vse to bistveno izboljšali z informacijsko mrežo. To se mi je zdelo izredno zanimivo in aktualno in sem se zato takoj o tem pogovoril s tedanjim predsednikom Lovske zveze, zdaj že pokojnim Bojanom Lepičnikom. Tudi njemu se je zdela stvar dobra in tako je bil Butov modul predstavljen Upravnemu odboru LZS. Že leta 2003 je bi sprejet sklep o imenovanju komisije za lovsko informacijski sistem Lisjak; leta 2004 pa je Lisjak začel delovati. Tako imamo danes to vrhunsko bazo podatkov, ki je unikum v Evropi in nam jo vsi zavidajo.

Foto: Osebni arhiv.

Če bi, reciva hipotetično, prišla v to bazo podatkov… kaj bi videla, kaj vse je ustrelil Branko Zlobko? Koliko medvedov?

Medvedov!? Medveda še nikoli nisem ustrelil!

Predsednik Zveze lovskih družin Kočevje, kjer vsako leto postrelijo največ medvedov… še ni ustrelil medveda!?

Ne, res ga nisem! In niti najmanjše želje nimam, da bi ga. Sem imel nešteto priložnosti. Tudi največjega bi lahko, a me to ne zanima. Medved je… Veste, sem imel več priložnosti tudi v Rusiji, na Kamčatki, v Mongoliji, Tuvi…V Sibiriji so, tako kot v Kanadi in na Aljaski, veliki rjavi medvedi, kodiaki, ki imajo 300, 400 kilogramov. Je bil en tak čisto blizu; in je Rus, ki je bil z menoj, rekel: »Ga vidiš, medveda? Ga boš ustrelil?« Sem rekel: »Ne.« »Daj,« je vztrajal, »saj je samo petdeset dolarjev! Za spomin! Streljaj! Tvoj je!« Bil je vztrajen in sem nazadnje vzel puško v roke, samo da bi bil potem mir. In sem petkrat ustrelil v brezo v bližini. »Slabo, Branka, ploha, očim ploha, zelo slabo streljaš!« je zmajeval z glavo. Pa sem mu rekel: »Njet! Ne! Pojdi, poglej!« In je bilo vseh pet strelov v brezi v isti točki. Sem mu dal sto dolarjev in rekel: »Za medveda! Moj je.« Je še kar odkimaval. A je razumel. In medved je odšel svojo pot.

Zakaj ga niste?

Glejte! Medveda, volka in risa ne bom nikoli v življenju ustrelil! Velike zveri, kamor spadata medved in volk, pa deloma ris, ki je bolj skrivnosten, so karizmatične zveri, ki zmeraj zbujajo veliko zanimanja pa tudi strahospoštovanja. Moj prijatelj fotografski mojster Artnak, na primer, nima pred temi živalmi nobenega strahu in se včasih prav bojim, da se mu ne bi kaj zgodilo. Gre vendarle za zveri! Kot je prav, da imamo do njih spoštovanje, je ob tem nujna tudi prava mera zdravega strahu! Pa ne takega, da jih zaradi tega streljaš! Ampak takega, da se znaš zveri tudi umakniti, ji prepustiti prostor in razumeti, da ona nekje živi, da je to njeno, da rabi tu mir in je tudi prav tako! Poglejte, mene je medved napadel…

V Rusiji? Ali na Kočevskem?

Tukaj. Na Kočevskem. V domačem lovišču.

Kako to?

Spremljal sem našega stalnega lovskega gosta iz Nemčije, ki je težko hodil, je bil delni invalid in sem ga zato z avtom pripeljal do preže. On se je povzpel nanjo, sam pa sem avto odpeljal 400 metrov vstran, na mesto, namenjeno parkiranju. Ko sem se po gozdni vlaki peš vračal nazaj k preži, je nenadoma skočil pred mene! In to konkreten medved! Imel je 200 do 250 kilogramov. Oba sva bila presenečena in vse se je zgodilo tako hitro in blizu, da se nobeden ni mogel pravočasno umakniti. Dvignil se je na zadnje noge, sam pa sem hitro s puške snel daljnogled, si ga zataknil za pas, postavil palico, položil nanjo puško in sem sam pri sebi rekel: »Naredi korak in te ustrelim!« A ko je skočil k meni, je bilo to tako bliskovito, da nisem utegnil niti sprožiti! Ustavil se je le slab meter od mene! In potem je začel kopati po tleh, tleskati z zobmi, pene so letele od njega; ko pa je začel odkimavati z glavo, jo sukati levo, desno, takrat sem vedel, da je resnično konec »heca«! Spet se je grozeče dvignil na zadnje tace in kar nekaj časa je to trajalo. Niti za trenutek ga nisem spustil z muhe, a sem vedel, da je po meni, da me bo ubil, če ga ustrelim v telo, saj je bil preblizu. Sprožiti bom moral, ko bo na tleh, da ga zadanem direktno v možgane, sem razmišljal in se obenem ves čas zelo previdno in po centimetrih umikal nazaj. V enem trenutku pa se je medved obrnil v smeri krmišča ter odšel tja; sam pa do avta! Ko sem se pripeljal do preže, mi je Nemec povedal, da je vse skupaj trajalo dvajset minut. »Tukaj danes ne bo nič več z lovom,« sem mu rekel in sva odšla v naš lovski dom v Banja Loko. Sem stopil za šank in nama natočil žganje. Enkrat, dvakrat, trikrat. Četrtič pa se mi je roka začela tako tresti, da nisem več mogel. Takrat je adrenalin popustil.

Ste potem kaj obžalovali, da ga niste ustrelili?

Nikoli! Nasprotno! Kadar koli se na to spomnim, sem zadovoljen, da se je vse končalo tako, kot se je. Glejte, jaz sem bil na njegovi poti! Na njegovem terenu! V njegovi coni! V njegovem življenjskem prostoru! Jaz sem zmotil njegov mir! Saj v resnici vedno človek izzove napad! Nič mi ni naredil! Samo branil je svoje dvorišče! S kakšno pravico bi ga torej ustrelil!?

Foto: Osebni arhiv.

Tudi mnogi drugi slovenski lovci niso naklonjeni streljanju medvedov in jih to z vsemi že izvedenimi in načrtovanimi velikopoteznimi odstreli tudi precej skrbi!

Ja!? Ok! Ampak zakaj to ne povedo naglas!? Javno!? Zakaj se ne izpostavijo? Vidite!? To je tudi ena vrsta te lažne lovske solidarnosti! To licemerstvo, ta hipokrizija! Ko vam osebno sicer to povedo, javno so pa tiho! Ali pa ko vam rečejo o vseh teh odstrelih: »Vse bodo potolkli!« Ja, lepo prosim, kdo »oni«!? Kdo bo potolkel? Dajmo, nalijmo si čistega vina! Ja, mi, vendar! Lovci bomo vse potolkli! Lovci streljamo! Morda kdo drug pritisne, tišči moj prst na petelina!? Če kdo misli, da kaj pri tem ni prav; ali, da se dela kaj, kar se ne bi smelo, naj to jasno in glasno pove! Pa seveda, naj tako tudi deluje! Naj enostavno ne strelja! In naj v to prepriča še druge svoje lovske tovariše!

No, tudi vi se niste lani javno postavili proti interventnemu zakonu za odstrel medvedov in volkov!?

V resnici ni čisto tako, kot pravite! Tisto lani je bil pokol! Lani smo lovci pojedli gnilo jabolko, ki nam ga je podtaknila politika! In hvala bogu, da se je naš predsednik letos tega zavedel in je poleti rekel: stop! Kar zadeva lani, je res, da javna uradna stališča o aktualnih lovskih zadevah oblikuje in sprejema Upravni odbor Lovske zveze Slovenije, zastopa in predstavlja pa jih njen zakoniti zastopnik, to je predsednik Lovske zveze. Kot predsednik Nadzornega odbora lovske organizacije se ukvarjam predvsem z bdenjem nad usklajenostjo delovanja lovske organizacije, njenih odborov, komisij in služb z internimi pravnimi akti in pravilniki pa seveda z lovsko zakonodajo. V same odločitve in stališča Upravnega odbora in predsednika uradno naj ne bi posegal, lahko pa seveda povem, kaj mislim. Tudi kot predsednik Zveze lovskih družin Kočevje lahko v bistvu dajem le priporočila, odločitve pa so v rokah starešin lovskih družin in vsakega lovca osebno! Lovske družine so v bistvu koncesionarke in upravljalke lovišč; neposredni in končni izvajalec odstrela pa je vsak lovec posebej.

Vse torej stoji in pade z lovčevo vestjo!?

Tako je! Tudi z mojo, seveda! Z osebno odločitvijo! Z osebnim dejanjem! Zato naj še enkrat poudarim, da je bilo lani in letos in zmeraj je in bo tako, kot sem vam povedal tudi že poleti: vse je odvisno od starešin in lovcev samih! Od tega, ali bomo rekli, počakajmo!? To je sporno in vprašljivo! Streljanje tolikšnega odstotka mladih medvedov je nesprejemljivo!? Bomo rekli, ustrelimo lahko le medveda, ki res ogroža, dela veliko škodo in je ekstremno škodljiv in res nevaren!? Odvisno je predvsem od tega, ali se bom kot lovec osebno odločil za etični kodeks, ali pa bom hitro tekel streljat! Vedeti moramo namreč, da lovca ne more nihče prisiliti v to, da ustreli medveda, če tega osebno noče ali ne želi! Kot lovec, še s Kočevskega povrhu, pa imam seveda o tem čezmernem streljanju medvedov in o teh številčnih ocenah medvedje populacije tudi svoje jasno osebno stališče! In s tem stališčem in priporočilom sem tudi seznanil lovske družine v naši območni zvezi. Ko sem letos videl, da je bila sporna odločba o septembrskem odstrelu 115 medvedov na Kočevskem s 27 medvedi realizirana »le« 60 odstotno, je bil to zame dober znak, da se stvari premikajo v pravo smer; se pravi, da se je vendarle kar nekaj lovcev in lovskih družin dejansko zamislilo nad tem streljanjem medvedov in ni pohitelo z odstrelom. Počasi gre to. A je vendarle zdrave zavesti vse več! In v primerjavi z lanskim poletjem, ko so bili medvedi praktično v hipu postreljeni, je to letos zame uspeh.

Foto: Marjan Artnak

So torej tudi za vas ocene številčnosti medvedov sporne in vprašljive?

Ocene so pretirane! Mislim, ok, število medvedov narašča. A je tu tudi precej za lase privlečenega. Medvedov je ponekod veliko. A da jih je toliko, kot želijo nekateri na vsak način prikazati, pa močno dvomim. Tako vsaj jaz to laično vidim. To je, z vsemi okoliščinami, v katerih te ocene nastajajo, zelo posebna tema! Če pomislim na vse, kar ste že o tem napisali, sem prepričan, da, četudi danes najinega pogovora ne širiva s tem, ne bo šlo to kar tako mimo vas!

Na to se lahko zanesete..!

Glejte, pri vsem tem upravljanju z velikimi zvermi, bi moralo biti vse skupaj veliko bolj preprosto. Več besede, tudi ko gre za oceno stanja in populacije, bi morale imeti upravljalke lovišč, se pravi lovske družine. Tam, kjer se število zelo poveča in kjer se obenem občutno poveča število konfliktov in škodnih primerov, je treba stvar natančneje in konkretno proučiti. Zakaj je to? Je to zaradi medvedov? Je morda zato, ker je začelo nekaj ljudi, ki so mu nenaklonjeni, pogosteje klicati in prijavljati, da so videli medveda? In morda ti isti ljudje vsakič zraven povedo, kako zelo so se ga ustrašili? Prihaja medved iz gozda, ker v gozdu nima hrane? Je morda na njegovem konkretnem gozdnem teritoriju kdo začel gojiti drobnico, kjer je prej še nihče ni? Pa še brez zaščitnih ukrepov? Glejte, saj je za sožitje v prostoru, kjer se upravičeno srečuje več različnih deležnikov, neko uravnavanje populacije tudi potrebno. A ne kar povprek! Ali pa tam, kjer je medvedov najbolj centralni in odmaknjen prostor! Ko gre za težje škodne zadeve, ki se zmeraj znova ponavljajo v neki sredini, pa za ogrožanje življenja, prav, tu je treba v takem primeru nemudoma nekaj ukreniti in konfliktno žival odstraniti. Ampak takoj in natančno in edino to, ki zmeraj znova povzroča probleme. Ne pa da se čaka dva meseca, potem pa nastrada povsem drug medved; eden, ki slučajno ravno takrat pride pred puško! Pri vsem ostalem v zvezi z velikimi zvermi in sploh z ogroženimi vrstami pa bi se morali lovci, kljub vsem pritiskom z različnih strani, obnašati zaščitno, etično in vzdržno!

Vi osebno torej medvedov ter velikih zveri, kot pravite, ne streljate. Kaj pa lovite? Jelene?

Ne! Tudi jelen me v tem smislu ne zanima! V svoji matični lovski družini nisem ustrelil niti enega. Ga vselej odstopim prijatelju, ki je z območja, kjer ni jelenov. Če bi želel, bi lahko v vseh teh letih ustrelil petdeset jelenov. Bil sem namreč dolga leta tudi pomočnik v državnih loviščih. Še v tistih časih, ko se je malo drugače »jagalo«; za meso, za skupščino, novembra, decembra; in ni bilo važno, kaj si ustrelil! A ga nisem!

Zakaj ne!?

Streljanje jelenov me ne zanima! Jelen je kralj kočevskih gozdov! Pri jelenu je meni zanimivo tisto, o čemer sva se pogovarjala na začetku: kanček divjine, srečanje z njo! Ko v času ruka zaslišim pet ali šest različnih jelenov, si rečem, no, Branko, čas je! In grem in sledim ruku prvega jelena, pridem do njega in ga vidim. Ga fotografiram in si rečem, super, čudovito! In potem poiščem drugega. In tretjega. In si tako pogledam vseh pet. Glejte, ko ga zalezem, ko pridem do jelena, je zame tako, kot da sem ga ujel! A ta jelen vendarle živi naprej!

Foto: Marjan Artnak

Kaj pa potem sploh lovite!? Menda ja niste eden tistih, ki hodijo v Afriko streljat leve!?

Lepo vas prosim! Za koga me pa imate!? Da bi Branko Zlobko hodil na tiste ranče, na farme z levi!? Na takšen safari, ko te z avtom vozijo po ranču in imaš puško kot mitraljez na džipu in streljaš!? To zame ni sprejemljivo! Težko spoštujem lovce, ki se gredo tak lov! Moj pogled na lov je popolnoma drug! Tudi kot mlademu lovcu mi nikoli ni prišlo na misel kaj takega!

Ne!? Se morda spomnite, kaj ste prvič ulovili, kaj je bil vaš prvi plen?

Prvo, kar sem kot lovec začetnik uplenil, je bil mlad srnjak. Enoletnik. Ena plus. Gumbar.

Z majhnimi rožički?

Tri centimetrskimi!

Ste ga bili kljub temu veseli?

Seveda! Bil sem ga neizmerno vesel! In še zmeraj ima posebno mesto med mojimi trofejami! Pa, ko me že takole sprašujete in vrtate, kaj sploh in kaj rad lovim, vam lahko povem, da me kot lovca najbolj veseli in zanima lov na srnjaka in gamsa! Seveda ne s preže! Tako lahko vsak lovi! Zame je vrhunec lova, edina prava stvar lov na zalaz! Se pravi, da poiščem divjad in živali sledim. In so najine možnosti nekako izenačene. To je zame najbolj sprejemljiva oblika lova. To je pravičen lov. Tu ima žival možnost, da pobegne, se mi izmakne, steče na varno, se umakne v nedostopno območje. To je preizkušnja zanjo. In zame. Kdo bo koga premagal? To je situacija, ki je najbolj podobna tistemu, s čimer se divjad tudi sicer v naravi ves čas sooča, ko se srečuje s svojimi naravnimi sovražniki. Pri lovu na zalaz je potrebno veliko spretnosti, znanja, izkušenj, iznajdljivosti, obvladanosti, poznavanja narave in tudi fizične kondicije. Pa niti ni tako pomembno, ali na koncu sploh sprožiš tisti strel! To je zame lov v pravem pomenu besede! Ko se nekako zliješ z naravo. To je lov, ki je del mene; ki je moja svoboda; ki ga imam rad; to je zame lov s srcem. In so to obenem trenutki, ki te neizprosno soočijo s samim seboj. S tem, kot sva že rekla, kdo v resnici si; pa tudi s tem, kaj je prav in kaj ni prav. In sploh z vsemi velikimi vprašanji in izzivi obstoja in življenja samega.

To je slišati precej prepričljivo..! Ampak zdaj se po vseh teh lovskih in ribiških zgodbah poraja še eno vprašanje!

Me prav zanima, katero!?

Kaj je v svojem najglobljem bistvu in v resnici Branko Zlobko? Bolj ribič? Ali bolj lovec?

Ah! To je pa…ja, dobro vprašanje! Branko Zlobko je v bistvu oboje! Je ribič. In lovec. Je tudi gornik. In gobar. In zeliščar. Pa konjenik. Je pa res, da sem bil najprej ribič! Kot sem že rekel, se je to začelo zelo zgodaj, ko sem pri treh letih s starim očetom na Krki ujel prvo ščuko! In to ribištvo je v bistvu res neka konstanta v mojem življenju. A je to tudi lov! Glejte, Branko Zlobko je v resnici predvsem človek z naravo! V njej se soočam z vsemi vprašanji. In v njej iščem vse odgovore. Vse bolj verjamem, da je to ne le za slovensko lovsko organizacijo, ne le za vsakega lovca, ne le zame, ampak za vsakega človeka, za vse nas, tista najbolj prava pot. Narava! Življenje z njo.

Foto: Marjan Artnak